Max in Moritz: zgodba Wilhelma Buscha (1865) o porednih dečkih
Max in Moritz (nemško: Max und Moritz) sta poredna dečka v zgodbi Wilhelma Buscha. Zgodbi sta bili napisani leta 1865 in sta v Nemčiji še vedno zelo priljubljeni.
Wilhelm Busch je bil umetnik in pisatelj. Napisal je veliko zgodb v rimah in jih opremil z risbami. Max in Moritz sta takšni zgodbi. Dečka se lotevata številnih nagajivih potegavščin. V knjigi je sedem zgodb (sedem potegavščin). V zadnji potegavščini ju ujamejo in doživita žalosten konec. V 19. stoletju so morali pisatelji pokazati, da bo slabo vedenje na koncu kaznovano. Sedem zgodb je zgodb z moralnim naukom.
Zgradba in slog
Max in Moritz sestavlja serija kratkih, rimanih epizod, vsaka z lastno potegavščino. Busch je besedilo združil z jedrnatimi, pogosto duhovitimi črno-belimi ilustracijami, ki vizualno spremljajo dogajanje in poudarijo komični ali groteskni učinek. Zgledoval se je pri ljudski pripovedi, obenem pa je v svojo pripoved vnesel satiričen pogled na življenje v majhnem mestu.
Tema in motivi
V središču sta porednost in posledice: Max in Moritz nagajata različnim prebivalcem vasi — pogosto prizadenejo učitelje, obrtnike in sosede — in njihove potegavščine rastejo od preprostih nagajanj do vedno bolj nevarnih dejanj. Busch uporablja humor, predrzen ritem rim in ekspresivne risbe, da prikaže mešanico otroške upornosti, družbenih slabosti in moralnega pouka. V zgodbi se zrcalijo tudi takratne norme in pričakovanja družbe, zato je končna kazen razumljena kot moralna lekcija.
Vpliv in dediščina
Delu Max und Moritz pogosto pripisujejo pomembno vlogo pri razvoju ilustrirane pripovedi in stripa. Kombinacija kratkih, zaporednih prizorov z besedilom je vplivala na kasnejše avtorje stripov in otroških knjig. Zgodba je bila prevedena v številne jezike in večkrat prirejena za gledališče, radio, animacijo in različna izobraževalna ter kulturna gradiva.
Sprejem in razlage
Knjiga je bila že ob izidu zelo priljubljena, a ni manjkalo tudi kritik zaradi surovega humorja in končnega prikaza kazni. Današnje branje pogosto združuje različne plasti: zgodbo lahko beremo kot zabavno otroško pripoved, kot satirično kritiko majhnostnega meščanstva ali kot zgodovinski dokument, ki odraža takratne norme vzgoje in morale. Nekateri sodobni interpretatorji opozarjajo na temne, celo krute elemente, drugi izpostavljajo umetniško dovršenost rime in risbe.
Zaključek: Max in Moritz ostajata pomemben del nemške kulturne dediščine in primer, kako lahko kratka, ritmična zgodba z ilustracijami uspešno pove večplastno zgodbo — hkrati zabavno in kritično. Zgodba še danes navdušuje, izziva razprave o vzgoji in kazni ter kaže, kako se lahko otroška literatura spretno prepleta z družbenim komentarjem.

Max in Moritz
Sedem zgodb
V prvi zgodbi fantje na vrvico navežejo koščke kruha in jih položijo na tla, kjer stara ženska, vdova Bolte, goji kokoši. Kokoši poskušajo pogoltniti kos kruha, ki se jim zatakne v grlu, zato obvisijo na drevesu in umrejo.
V drugi zgodbi se vdova Bolte, ki še vedno joka, odloči, da bo raje spekla kokoši. Fantje vzamejo ribiške palice, splezajo na streho in z njimi potegnejo pečoče se kokoši. Vdova Bolte ugotovi, da piščancev ni več, misli, da jih je pojedel njen mali pes, in ubogega psa pretepe.
V tretji zgodbi vzamejo žago in naredijo luknjo v majhen lesen most pred krojačevo hišo. Kričijo na krojača in ga kličejo po imenih. Ta se razjezi in steče ven, most se zlomi in pade v potok. Dve leteči gosi ga rešita. Strašno ga boli trebuh, vendar mu žena na trebuh položi vroč likalnik in počuti se bolje.
V četrti zgodbi fantje dajo šolskemu učitelju v piščal, ko je v cerkvi, strelni prah. Ko prižge pipo, pride do eksplozije.
V peti zgodbi fantje zbirajo hrošče in jih polagajo pod vzmetnico v stričevi postelji. Sredi noči, ko stric spi, se hrošči priplazijo do njega. Ta se zbudi in se z njimi bori, dokler jih vseh ne pobije.
V šesti zgodbi skušajo fantje v pekarni ukrasti preste (nemške zvitke), vendar padejo v kad s testom. Pečar pride in jih najde. Peče jih v pečici, a ko jih vzame ven, se zažrejo skozi testo in pobegnejo.
V sedmi zgodbi fantje izrežejo luknjo v kmetove vreče. Ko mlinar dvigne eno od teh vreč, ugotovi, da se žito razliva. Opazi dečke, jih spravi v vrečo in odnese v mlin, kjer jih mlinar zmelje v koruzo in z njo nahrani svoje race.


Kip Maxa in Moritza v Kölnu, ki se igrata skakalnici