Najstarejše civilizacije
Delta in okoliški hribi so poseljeni že več sto generacij (več tisoč let). Na tem območju se je že zelo zgodaj razvijalo kmetijstvo. Okoli leta 500 pred našim štetjem so začeli gojiti riž. To je privedlo do razvoja mestnih območij. Ker na tem območju ni bilo kamnolomov, so bile hiše zgrajene iz lesa in blata (vključno z adobe). Zaradi monsunskega podnebja je o prvih prebivalcih ostalo zelo malo dokazov. Od približno 300 let pred našim štetjem do leta 1700 našega štetja so se v bengalski delti razvili pisava, bengalski jezik, religije ter vzponi in padci držav. Do leta 1500 je bilo območje uspešno in tudi kmetje so imeli dovolj hrane.
Islamska zgodovina
Islamska vera se je uveljavila v 13. stoletju, ko je padla pod turško vojsko. Zadnji večji hindujski vladar Sena je bil leta 1202 izgnan iz svoje prestolnice Nadia v zahodni Bengaliji, čeprav so manjši vladarji Sena še nekaj časa vladali v vzhodni Bengaliji.
Bengalija je bila ohlapno povezana s sultanatom Delhi, ustanovljenim leta 1206, in je za ohranitev avtonomije plačevala davek v vojnih slonih. Leta 1341 je Bengalija postala neodvisna od Delhija, Dhaka pa je bila ustanovljena kot sedež guvernerjev neodvisne Bengalije. Turki so Bengaliji vladali več desetletij, preden so leta 1576 Dako osvojile sile mogulskega cesarja Akbarja Velikega (1556-1605). Bengalija je ostala mogulska provinca do začetka propada mogulskega cesarstva v 18. stoletju.
Pod moguli se je začela politična integracija Bengalije s preostalo podcelino, vendar Bengalija nikoli ni bila zares podjarmljena. Vedno je bil preveč oddaljen od vladnega središča v Delhiju. Ker so bile komunikacijske povezave slabe, so lokalni guvernerji zlahka ignorirali cesarske direktive in ohranjali svojo neodvisnost. Čeprav je Bengalija ostala provincialna, intelektualno ni bila izolirana, bengalski verski voditelji od 15. stoletja dalje pa so bili vplivni po vsej podcelini.
Mughali so v času svojega razcveta močno in trajno vplivali na Bengalijo. Ko se je Akbar povzpel na prestol v Delhiju, so gradili cesto, ki je povezovala Bengalijo z Delhijem, in načrtovali poštne storitve, ki naj bi Bengalijo vključili v delovanje cesarstva. Akbar je uvedel današnji bengalski koledar, njegov sin Džahangir (1605-27) pa je uvedel civilne in vojaške uradnike zunaj Bengalije, ki so dobili pravico pobirati davke na zemljišča.
Razvoj razreda zamindari (pobiralcev davkov in pozneje lastnikov zemljišč) ter njegova poznejša interakcija z Britanci sta imela ogromne gospodarske in družbene posledice za Bengalijo dvajsetega stoletja. Bengalija je bila obravnavana kot "košara kruha v Indiji" in kot najbogatejša provinca v cesarstvu je bila izčrpana s svojimi viri za vzdrževanje mogulske vojske. Vendar pa moguli niso porabili veliko energije za zaščito podeželja ali prestolnice pred arakanskimi ali portugalskimi pirati; v enem letu so pirati zajeli kar 40 000 Bengalcev in jih prodali kot sužnje, a osrednja vlada kljub temu ni posredovala. Lokalni odpor proti cesarskemu nadzoru je prisilil cesarja, da je za guvernerje provinc imenoval vplivne generale. Kljub negotovosti mogulskega režima je Bengalija uspevala. Kmetijstvo se je razširilo, trgovina je bila spodbujena, Dhaka pa je postala eno od središč trgovine s tekstilom v Južni Aziji.
Leta 1704 je bilo glavno mesto province Bengalija iz Dake prestavljeno v Murshidabad. Čeprav so guvernerji še naprej plačevali davek mogulskemu dvoru, so po smrti zadnjega velikega mogulskega cesarja Aurangzeba leta 1707 postali praktično neodvisni vladarji. Guvernerji so bili dovolj močni, da so se v 18. stoletju ubranili napadov hindujskih maratov z območja Bombaja. Ko je leta 1756 umrl mogulski guverner Alivardi, je oblast v Bengaliji prepustil svojemu vnuku Siraj ud Daulahu, ki pa je naslednje leto Bengalijo izgubil v roke Britancev. V zadnjega pol stoletja so Bangladeš imenovali Vzhodna Bengalija, potem ko so se leta 1947 trdo borili za enotno muslimansko indijsko domovino in so politično postali del združenega Pakistana, vendar so do leta 1955 njegove državljane običajno imenovali Vzhodni Pakistanci. Dacca je bila takrat zakonodajno glavno mesto pakistanske pokrajine Bengalija. Prebivalci Vzhodnega Pakistana so bili večinoma etnični Bengalci, ki so imeli drugačen jezik in kulturo kot prebivalci zahodnega Pakistana. Te razlike so na koncu privedle do tako imenovane bangladeške osvobodilne vojne. Bangladeš je 16. decembra 1971 s pomočjo zavezniških sil proti zahodnopakistanskim silam dosegel neodvisnost. Kljub temu je že sam obstoj države Bangladeš udarec retoriki o islamski enotnosti, o kateri rada govori večina Pakistancev in muslimanov na splošno. Današnji bangladeški muslimani živijo v večji harmoniji s 14-odstotno hindujsko manjšino kot z muslimani, ki niso bengalskega porekla. Bangladeš ni edini primer, kjer so se izkazali za močnejše drugi interesi kot islamska enotnost. Hiter razpad Združene arabske republike, zveze Sirije in Egipta, ki je združevala islam, asabijo (arabski nacionalizem) in zunanjo grožnjo (s strani Izraela), je še en primer, ko so se islamske entitete razdelile zaradi interesov, ki niso islamski. drugi primeri soobstoja islamskih držav, ki živijo druga ob drugi, so entitete Kuvajta in Iraka ter Bruneja in Malezije, ki so sosedske in imajo bratske diplomatske odnose na ravni misij.
Po nastanku Bangladeša je bangla zamenjala urdu in angleščino kot edini nacionalni in uradni jezik ter postala jezik, ki se poučuje v šolah ter uporablja v poslovnem in upravnem svetu. Akademija bangla je bila pomembna pri tej spremembi. V osemdesetih letih 20. stoletja se je izobraževanje po britanskem vzoru ohranilo v zasebnih ustanovah z angleškim jezikom, ki so jih obiskovali otroci iz višjih slojev. Angleščina se je še naprej poučevala v visokem šolstvu in je bila na voljo kot predmet za univerzitetne diplome.
Arabščina je sprva izgubila položaj tudi v neodvisnem Bangladešu. Vendar se je ta trend končal konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Bangladeš okrepil svoje vezi s Savdsko Arabijo in drugimi arabsko govorečimi državami, bogatimi z nafto. Leta 1983 so neuspešno poskušali uvesti arabščino kot obvezni jezik v osnovni in srednji šoli. Arabščina se pogosto uči v medresah in islamskih ustanovah po vsej državi za boljše razumevanje Korana, Hadisa in drugih islamskih besedil.
Politične države
Večji del zgodovine se je območje imenovalo preprosto Bengalija in je veljalo za del Indije. V zadnjih nekaj stoletjih se je z območjem ukvarjalo več tujih sil, kar je povzročilo več vojn. Dvajseto stoletje je prineslo še več vojn, genocida in političnih držav. Bengalija je bila v letih 1757-1947 pod britansko oblastjo. Bengalija je bila del Britanske Indije. Leta 1947 sta se Vzhodna Bengalija in dominion Pakistan odcepila od današnje Republike Indije in tako nastala nova država z imenom Pakistan. Vendar sta bili vzhodna in zahodna provinca na obeh straneh Indije in sta bili ločeni 930 milj (1 500 km). Leta 1949 je bila ustanovljena Bangladeška Awami liga, ki se je zavzemala za ločitev vzhodnega in zahodnega Pakistana. Leta 1955 je bila vzhodna Bengalija preimenovana v vzhodni Pakistan. Dacca je bila takrat zakonodajno glavno mesto pakistanske pokrajine Bengalija. Prebivalci Vzhodnega Pakistana so bili večinoma etnični Bengalci, ki so imeli drugačen jezik in kulturo kot prebivalci zahodnega Pakistana. Te razlike so na koncu pripeljale do bangladeške osvobodilne vojne. Bangladeš je 16. decembra 1971 s pomočjo zavezniških sil proti zahodnopakistanskim silam dosegel neodvisnost.
Zakonodajna skupščina Vzhodne Bengalije je bila zakonodajni organ province Vzhodna Bengalija. Kasneje se je preimenovala v Vzhodnopakistansko zakonodajno skupščino, leta 1971 pa jo je nasledila Jatiyo Sangshad.
Po nastanku Bangladeša je bangla zamenjala urdu in angleščino kot edini nacionalni in uradni jezik ter postala jezik, ki se poučuje v šolah ter uporablja v poslovnem in upravnem svetu. Akademija bangla je bila pomembna pri tej spremembi. V osemdesetih letih 20. stoletja se je izobraževanje po britanskem vzoru ohranilo v zasebnih ustanovah z angleškim jezikom, ki so jih obiskovali otroci iz višjih slojev. Angleščina se je še naprej poučevala v visokem šolstvu in je bila na voljo kot predmet za univerzitetne diplome.
Arabščina je sprva izgubila položaj tudi v neodvisnem Bangladešu. Vendar se je ta trend končal konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Bangladeš okrepil svoje vezi s Savdsko Arabijo in drugimi arabsko govorečimi državami, bogatimi z nafto. Leta 1983 so neuspešno poskušali uvesti arabščino kot obvezni jezik v osnovni in srednji šoli. Arabščina se pogosto uči v medresah in islamskih ustanovah po vsej državi zaradi boljšega razumevanja Korana, hadisov in drugih islamskih besedil.
-_Male_calling_in_the_rain_at_Kolkata_I_IMG_3746.jpg)
.jpg)
_Jack_fruits_on_Simhachalam_Hills_01.jpg)
.jpg)
-_Male_calling_in_the_rain_at_Kolkata_I_IMG_3746(1).jpg)
.jpg)
_Jack_fruits_on_Simhachalam_Hills_01(1).jpg)
(1).jpg)