Zahodni Pakistan (1955-1970): zgodovina, politika in razpad

Ustanovitev in namen Zahodnega Pakistana (1955)

Provinca Zahodni Pakistan je bila ustanovljena 14. oktobra 1955 z združitvijo različnih provinc, zveznih držav in plemenskih območij zahodnega krila države. Ta administrativna enota je nastala kot del politike znane kot "Politika ene enote", katere cilj je bil poenotiti zahodna ozemlja v enotno administrativno telo in tako vzpostaviti formalno ravnotežje med vzhodnim in zahodnim krilom države.

Pokrajino je sestavljalo dvanajst divizij; glavno mesto pokrajine je bilo Lahore. Hkrati se je provinca Vzhodna Bengalija preimenovala v Vzhodni Pakistan, katere glavno mesto je bilo Dacca. Zvezna vlada se je leta 1959 začasno preselila iz Karačija v Rawalpindi, dokler ni bilo dokončano novo zvezno središče Islamabad, zvezna zakonodajna oblast pa je imela delovne zasedbe tudi v Dacci.

Sestava prebivalstva in odzivi na "eno enoto"

Zahodni Pakistan je bil zamišljen kot blok, katerega prebivalci naj bi delovali homogeno, a je bila realnost drugačna: v novi regiji so živeli ljudje različnih narodnosti in jezikov. Med pomembnejšimi skupinami so bili Punjabi, Sindhi, Pashtuni, Balochi in drugi, ob priseljevanju muhajirov pa so se pojavile tudi nove etnične napetosti. Politika ene enote je bila po utemeljitvah njenih snovalcev racionalna upravna reforma, ki naj bi zmanjšala stroške, držala administracijo kompaktno in odpravila navidezne predsodke med posameznimi provincami. V praksi pa je združitev pogosto pomenila centralizacijo oblasti in občutek prevlade ene regije nad drugimi, kar je sprožilo neprijetnost in upor med lokalnimi političnimi voditelji in etničnimi skupnostmi.

Vojaški udar, centralizacija oblasti in krčenje regionalne avtonomije

Obrati v politiki so se zaostrovali z vojaškim udarom leta 1958, ko je pretreseni politični sistem omogočil prevzem moči vojske. Ukinjen je bil urad glavnega ministra Zahodnega Pakistana, predsednik države pa je prevzel širše izvršne pristojnosti za upravljanje pokrajine. Ta obdobja vojaške vladavine so pomenila večjo centralizacijo odločanja, omejevanje politične konkurence v provincah in rast nezadovoljstva med regijami, ki so zahtevale več lokalne avtonomije oziroma priznanja svojega jezikovnega in kulturnega značaja.

Razveljavitev enote, volitve 1970 in politična kriza

Julija 1970 je predsednik Yahya Khan uradno ukinil provinco Zahodni Pakistan in razglasil razveljavitev sistema "ene enote", s čimer je bil formalno obnovljen prejšnji provincialni ustroj (vključno s Punjabom, Sindhom, North-West Frontier Province in Baluchistanom). Yahya Khan je obenem razpisal splošne volitve, ki so potekale decembra 1970. Na teh volitvah je Liga Awami pod vodstvom Mudžiburja Rahmana osvojila skoraj vse sedeže v vzhodnem delu države (vse razen dveh od 162 sedežev, dodeljenih Vzhodnemu Pakistanu), s čimer je v parlamentu pridobila suvereno večino, ki bi ji po ustaljenih pravilih omogočila sestavo vlade.

Program Lige Awami je vseboval zahteve po večji avtonomiji Vzhodnega Pakistana, vendar vojaška vlada ni dovolila, da bi Mudžibur Rahman prevzel funkcijo predsednika vlade. Namesto tega so poskusi dogovora propadli, politična eskalacija pa se je hitro sprevrgla v oboročen konflikt.

Državljanska vojna, humanitarna kriza in nastanek Bangladeša

25. marca 1971 so sile iz Zahodnega Pakistana začele obsežno represijo in dejanje, ki je preraslo v večmesečno krvavo obračunavanje z nasprotniki v Vzhodnem Pakistanu. Ta represija je sprožila oborožen upor gverilskega gibanja Mukhti Bahini ter obsežno begunsko krizo: milijoni izgnancev so se zatekli v Indijo, kar je povzročilo velik humanitarni pritisk na sosednjo državo.

Medtem ko obstajajo različne ocene o številu žrtev, so dogodki iz leta 1971 pogosto opisani kot množične kršitve človekovih pravic in so jih številni priimajo kot genocid nad bengalskim prebivalstvom.

Indija je konec leta 1971 posegla v konflikt in v sodelovanju z borci Mukhti Bahini in vzhodnimi enotami pritisnila na vojsko Zahodnega Pakistana. Po hitrem vojaškem spopadu je pakistanska vojska 16. decembra 1971 kapitulirala; Vzhodni Pakistan je postal neodvisna država Bangladeš. Po tej razslojitvi je izraz Zahodni Pakistan izgubil svoj pomen kot politična entiteta.

Posledice in zgodovinska zapuščina

• Politične spremembe: Razpad enote in izguba vzhodnega krila sta pomenila temeljito spremembo v notranji in zunanji politiki Pakistana ter začetek dolgotrajnega obdobja ponovnega oblikovanja provincialnega sistema.
• Družbene posledice: Centralizacija, ki jo je prinesla politika ene enote, je pustila trajne rane v etničnih odnosih in dostopu do oblasti, kar se je odražalo tudi v kasnejših protestih in gibanju za pravičnost v različnih provincah.
• Mednarodni vpliv: Konflikt iz leta 1971 je imel pomembne posledice za regionalno varnost v Južni Aziji in je vplival na odnose med Pakistansom, Indijo in širšo mednarodno skupnostjo.

Zgodba Zahodnega Pakistana (1955–1970) ostaja pomemben primer, kako administrativne reforme, ki ne upoštevajo etničnih, jezikovnih in regionalnih razlik, lahko privedejo do hude politične napetosti in v skrajnem primeru celo do razpada države.

Vprašanja in odgovori

V: Kako se je imenovala pokrajina, ustanovljena 14. oktobra 1955?

V: Kje je bilo glavno mesto province Zahodni Pakistan?

V: Kaj je bil cilj "politike ene enote"?

V: Kdaj je predsednik Yahya Khan ukinil provinco Zahodni Pakistan?

V: Kdo je na splošnih volitvah decembra 1970 dobil večino v parlamentu?

Išči po črki