Mokrišča: kaj so, vrste, biotska raznovrstnost in pomen ohranjanja

Mokrišča: spoznajte vrste, izjemno biotsko raznovrstnost in njihov ključni pomen ohranjanja za naravo, podnebje in prst — zakaj jih moramo varovati zdaj.

V fizični geografiji je mokrišče okolje, ki združuje lastnosti kopnega in vode. Mokrišča so posebna vrsta ekosistema.

Kombinacija mokrih in suhih območij pomeni, da lahko na mokrišču živi veliko več različnih vrst rastlin, živali in žuželk kot v drugih vrstah habitatov. Zaradi te velike biotske raznovrstnosti je več pomembnih mokrišč uvrščenih med globalnih 200 ekoregij, ki jih je Svetovni sklad za naravo uvrstil na seznam za ohranitev, da bi ljudi spodbudil k njihovemu varstvu.

Vrste mokrišč

Mokrišča so različna glede na izvor vode, kemično sestavo in rastlinsko pokrovnost. Pogosto omenjene vrste so:

• Barja (šotna barja) – kisla, peščena ali šotna območja z značilno vegetacijo, kot so šotišča in brinje; pomembna za zadrževanje ogljika.
• Močvirja in šotišča – stalno ali občasno zalita območja z gosto vodno in obvodno vegetacijo (trstičje, rastišča trstov, šaš).
• Slatinska in fedna območja – alkalnejša mokrišča z značilno floro (slatine, fene).
• Obalna mokrišča – lagune, estuariji, solni travniki in mangrove (v primernih klimatskih razmerah).
• Obrežna in poplavna območja rek – poplavna polja in poplavni gozdovi, ki se na sezonah spreminjajo glede na tok vode.

Biotska raznovrstnost in ekološke funkcije

Mokrišča podpirajo izjemno pestrost življenja: ptice selivke, dvoživke, ribe, žuželke, številne vrste rastlin in redke endemične organizme. Njihove ključne ekološke funkcije vključujejo:

• Prečiščevanje vode: mokrišča filtrirajo hranila in zadržujejo onesnaževala, kar izboljša kakovost vodnih sistemov.
• Upravljanje poplav: delujejo kot naravni akumulatorji, ki zmanjšujejo hitrost in moč poplav.
• Zadrževanje ogljika: šotna barja in drugi nasičeni sedimenti skladiščijo velike količine ogljika, kar upočasnjuje podnebne spremembe.
• Vodooskrba: obnavljajo podtalnico in spreminjajo pretočnost, kar vpliva na razpoložljivost vode v sušnih obdobjih.
• Kulturne in gospodarske vrednosti: ribolov, turizem, rekreacija, izobraževanje in raziskovanje.

Grožnje in pritiski

Mokrišča so zaradi svoje položnosti in koristnosti pogosto izpostavljena različnim pritiskom:

• odvodnjavanje za kmetijstvo ali gradnjo,
• pridobivanje šote in drugih surovin,
• onesnaževanje iz kmetijstva, industrije in komunalnih odpadnih voda,
• invazivne tujerodne vrste,
• urbanizacija in spreminjanje rabe zemljišč,
• spremembe toka rek in izkoriščanje vode,
• podnebne spremembe (dvig temperatur, spremembe v padavinah), ki spreminjajo hidrologijo mokrišč.

Varstvo in obnova

Za ohranjanje mokrišč so pomembni ukrepi na več ravneh:

• Pravna zaščita: mednarodne in regionalne pobude, kot je Ramsarska konvencija (Konvencija o mokriščih) ter lokalne zašitne ureditve in območja Natura 2000.
• Obnova mokrišč: vračanje naravne hidrologije (ponovno zadrževanje vode), odstranjevanje neprimernih nasadov in nadzor invazivnih vrst.
• Trajnostno gospodarjenje: prilagoditve v kmetijstvu in rabi zemljišč, ki zmanjšujejo pritisk na mokrišča (npr. ekstenzivno kmetovanje, pasivni ribiški režimi).
• Monitoring in raziskave: spremljanje stanja, biodiverzitete in ekosistemskih storitev ter znanstvena podpora pri upravljanju.

Kako lahko posamezniki pomagajo

• Podpirajte lokalne in mednarodne projekte obnove in varstva mokrišč.
• Izogibajte se uporabi pretiranih gnojil in pesticidov, ki lahko poškodujejo vodne sisteme.
• Če imate vrt, pustite naravna, vlažna kotička ali poskrbite za deževnico z zbiralniki namesto odvodnjavanja na javne površine.
• Izobražujte se in sodelujte pri prostovoljnih akcijah, čistilnih akcijah in monitoringu.

Zaključek

Mokrišča so dragoceni ekosistemi z veliko ekološkimi, gospodarskimi in kulturnimi vrednostmi. Zaradi njihove vloge pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, regulaciji vode in zadrževanju ogljika je njihovo varstvo ključnega pomena tako lokalno kot globalno. Ohranjanje in obnova mokrišč prispevata k odpornosti narave in ljudi v času okoljskih sprememb.

Tipi mokrišč

• Močvirje ali muškat je kislo šotno zemljišče (šotišče).
• Močvirje je bilo prvotno enako močvirju, vendar se je začelo povezovati s to vrsto tal na vrhovih hribov.
• Mah je visoko barje na Škotskem.
• Barje je sladkovodno šotno zemljišče s kemično bazično (kar v grobem pomeni alkalno) talno vodo. To pomeni, da vsebuje zmeren ali visok delež hidroksilnih ionov (vrednost pH je višja od 7).
• Kare je močvirje, ki se je razvilo do te mere, da lahko raste na njem drevje. Gre za evropski izraz, ki se večinoma uporablja na severu Združenega kraljestva.
• Glavna značilnost sladkovodnega močvirja je njegova odprtost, kjer rastejo le nizke rastline ali "emergentne" rastline. V njem so lahko trave, šotori, trstičje, tifa, osamelci in druge zelnate rastline (lahko tudi nizko rastoče lesnate rastline) v razmerah plitve vode. Je odprta oblika močvirja. Fens v vzhodni Angliji je bilo prav takšno mokrišče.
• Obalno (slano) močvirje ima običajno zelo slano vodo, ki prihaja neposredno iz oceana ali pa je mešanica slane in sladke vode. Slana močvirja so lahko povezana z ustji rek in vzdolž vodnih poti med obalnimi pregradnimi otoki in notranjo obalo. Rastline v tej vrsti močvirja so lahko različne, od trstičja v rahlo slani (slani) vodi do posebno odpornih slanih trav (salicornia) na sicer golem morskem blatu. Številne rastline v solinah so se za življenje v takšnih slanih razmerah razvile s posebnimi prilagoditvami. Slana močvirja lahko človek uporabi kot pašnike (solinarstvo) ali za proizvodnjo soli (solinarstvo).
• Močvirje je mokrišče z bolj odprto vodno površino in globljo vodo kot močvirje. V Severni Ameriki se "močvirje" uporablja za mokrišča, v katerih prevladujejo drevesa in drevesno grmičevje, ne pa trave in nizka zelišča. To razlikovanje ni nujno na drugih območjih, na primer v Afriki, kjer lahko v močvirjih namesto dreves prevladuje papirus. Močvirje lahko opišemo tudi glede na prevladujoče rastline, ki rastejo v njem. Na primer: močvirje mangrove ali mangal je okolje s slano ali slano vodo, v katerem prevladujejo mangrove drevesa. Močvirje s papirusom je sladkovodno ali slano vodno okolje, v katerem prevladuje drevo Melaleuca.
• Dambo je plitva, s travo porasla depresija v osrednji in južni Afriki. V deževnem obdobju je zamočvirjena in običajno tvori izvire potoka ali reke. Na robovih in v povirju je močvirnata, v sredini in dolvodno pa je lahko močvirnata.
• Bayou ali slough sta izraza za močvirje na jugu Združenih držav, skozi katerega teče potok. V indijanskem mangrovnatem močvirju bi se imenoval potok.
• Šotni močvirni gozd je tropsko ali subtropsko gozdno mokrišče nizke stopnje. V njem nastaja šota, zato ga včasih imenujemo tudi črnovodno močvirje.
• Zgrajeno mokrišče je umetno ustvarjeno, da se na zemljišču zadrži več vode, kot bi se je sicer naravno. To omogoča, da zemljišče ostane dovolj vlažno za rast močvirskih rastlin in pogosto tudi za zadrževanje vode. Uporabljajo se za absorpcijo nenadnih poplav (tako da zadržijo dodatno vodo iz poplave), čiščenje odpadnih voda (to opravijo rastline, ko umazana voda prehaja skozi njihove korenine), izboljšanje habitata prostoživečih živali (na primer ustvarjanje novih domov za redke ptice ali druge živali) ali iz kakšnega drugega človeškega razloga.

Močvirje v Point Pelee, Ontario, Kanada

Išči po črki