Angleščina: svetovni jezik — zgodovina, razširjenost in značilnosti
Angleščina je zahodnogermanski in indoevropski jezik, ki so ga začeli govoriti v anglosaški Angliji v zgodnjem srednjem veku. Govorijo ga v številnih državah po svetu. Anglofonske države vključujejo Združeno kraljestvo, Združene države Amerike, Kanado, Avstralijo, Irsko, Novo Zelandijo in številne karibske države. Angleščino govori približno 375 milijonov ljudi (ljudi, ki uporabljajo angleščino kot prvi jezik), kar je največ za mandarinščino in španščino. Še približno 220 milijonov ljudi jo uporablja kot drugi jezik. Pogosto se uporablja pri delu in na potovanjih, vsaj milijarda ljudi pa se ga uči. Tako je angleščina drugi najbolj razširjen jezik in najbolj mednarodni jezik na svetu.
Angleščina se je skozi čas spreminjala in razvijala. Najbolj očitne spremembe so številne besede, prevzete iz latinščine in francoščine. Tudi angleška slovnica se je zelo razlikovala od drugih germanskih jezikov in ni postala podobna romanskim jezikom. Ker skoraj 60 % besedišča izhaja iz latinščine, angleščino včasih označujejo za najbolj latinski med germanskimi jeziki in jo pogosto napačno uvrščajo med romanske jezike.
Zgodovina in razvoj
Angleščina izvira iz jezikov, ki so jih prinesli germanski priseljenci (Anglesi, Saksoni in Juti) na otoke v 5. in 6. stoletju. Ta zgodnja oblika, znana kot stara angleščina ali anglosaksščina, je bila močno pod vplivom staroangleških germanskih jezikov. V 8.–11. stoletju so jezik dodatno oblikovali stiki z nordijskimi (staronorveškimi) govori zaradi vikingških naselitev.
Pomemben mejnik je bila normanska osvojitev Anglije leta 1066, ki je v angleščino vnesla velik priliv besedišča iz srednjeveške francoščine in latinščine. To je pripeljalo do obdobja, ki ga jezikoslovci običajno imenujejo srednja angleščina. V poznejšem obdobju (15.–17. stoletje) je s prihodom tiskarstva in standardizacijo črkopisa ter zlatim obdobjem literature (Shakespeare, King James Bible) nastala zgodnja moderna angleščina. Veliko fonoloških sprememb, zlasti Veliki samoglasni premik (Great Vowel Shift), je močno vplivalo na izgovor in oblikovanje sodobne angleščine.
Razširjenost in vloga v svetu
Razširjenost angleščine je tesno povezana s kolonializmom in globalnim gospodarskim vplivom Združenega kraljestva in kasneje Združenih držav. Angleščina je postala jezik uprave, izobraževanja in trgovine v številnih delih sveta, kar je ustvarilo različne lokalne različice in kreole.
Danes ima angleščina ključno vlogo kot:
- lingua franca v mednarodnem poslovanju, diplomaciji in znanosti;
- uradni ali delovni jezik v številnih mednarodnih organizacijah;
- dominanten jezik interneta, letalstva, pomorstva in informacijske tehnologije;
- glavni nosilec množične kulture (film, glasba, književnost).
Značilnosti jezika
Angleščina ima več tipičnih značilnosti, ki jo ločijo od drugih indoevropskih jezikov:
- Besedišče: izjemno bogato in raznoliko zaradi zgodovinskih prevzemov iz latina, francoščine, nordijskih jezikov in drugih virov. Velik del besednega zaklada ima latinske ali romanske korenine, kar pojasnjuje opazno visoko stopnjo latinističnih elementov v jeziku.
- Slovnica: v primerjavi s starimi germanskimi sorodniki je angleščina izgubila velik del sklanjatev in močno poenostavila fleksijo. Osnovni besedni red je SVO (osebek – povedek – predmet), široko se uporabljajo pomožna slovesa in modalni glagoli.
- Frazalni glagoli: uporaba kombinacij glagol+pripona (phrasal verbs) je značilna in lahko predstavlja izziv pri učenju (npr. take off, give up, put on).
- Fonologija: angleščina je ritmično „stress-timed“ (naglasno časovno), s kompleksnim sistemom samoglasnikov in diftongov, ki se razlikuje med različnimi narečji.
- Ortografija: pisava pogosto ne sledi strogo izgovoru zaradi zgodovinskih sprememb; nepravilnosti v črkopisu so pogoste, zato je učenje črkopisa zamudno.
Dialekti in jezikovne različice
Angleščina ni enoten jezik — obstaja vrsta narečij in standardnih variant, med katerimi so najbolj znane britanska, ameriška, kanadska, avstralska in novozelandska angleščina. Poleg tega obstajajo regionalne in socialne različice (npr. škotska angleščina, irska angleščina, južnoafriška angleščina) ter mnoge anglofonske kreolske oblike v Karibih in drugod.
Sodobna sociolingvistika govori o konceptu „World Englishes“ — več uradnih in neformalnih standardov angleščine, ki odsevajo lokalne zgodovine, kulturne prakse in jezikovne stike.
Učenje in uporaba
Angleščina je med najbolj poučevanimi in učenimi jeziki na svetu. Med pogostimi oblikami učenja so:
- ESL (English as a Second Language) — za tiste, ki živijo v angleško govorečem okolju;
- EFL (English as a Foreign Language) — učenci v državah, kjer angleščina ni glavni jezik;
- izobraževalni programi v tujini, spletni tečaji, mobilne aplikacije in množični odprti spletni tečaji (MOOCs).
Priljubljeni standardizirani izpiti vključujejo TOEFL, IELTS in druge jezikovne teste, ki jih delodajalci in univerze pogosto zahtevajo kot dokaz znanja.
Izzivi in vpliv
Širjenje angleščine prinaša tudi izzive: jezikovni imperializem in homogenizacija kulturnih praks lahko ogrožata manjše jezike in lokalne kulture. Hkrati pa globalna razširjenost omogoča komunikacijo in prenos znanja čez meje. Pomembno je iskanje ravnovesja med učenjem svetovnega jezika in ohranjanjem jezikovne raznovrstnosti.
Zaključek
Angleščina je rezultat stoletij jezikovnih stikov, osvajanj in kulturnih izmenjav. Njena sposobnost vpijanja tujk, prilagajanja in hitrega širjenja jo je naredila za globalni jezik komuniciranja, znanosti in kulture. Kljub poenostavljeni slovnici ostaja izziv zaradi bogastev besedišča, nepravilne ortografije in raznolikosti dialektov — vse to pa jo tudi naredi za dinamičen in živeč jezik, ki se še naprej razvija.
SL jezikovna koda (ISO 639-1)
Zgodovina
Kot pove že ime, se je angleški jezik začel pisati v Angliji. Germanska plemena (Sasi, Angleži in Juti) so prišla v Veliko Britanijo okoli leta 449 n. št. Uveljavila so se na jugu in vzhodu otoka ter izrinila keltske Britance, ki so tam živeli pred njimi, oziroma so namesto starih keltskih jezikov začeli govoriti angleški jezik. Nekateri ljudje še danes govorijo keltske jezike v Walesu (valižanščina) in drugod. Gaelščina je škotski keltski jezik, ki ga še vedno govorijo nekateri prebivalci Škotskega višavja in otokov. "Škoti" so narečje angleščine (čeprav ga nekateri imenujejo ločen jezik). Irsko gelščino danes govori zelo malo ljudi.
Iz germanskih narečij teh različnih plemen je nastala današnja stara angleščina. Beseda "angleščina" izhaja iz imena Anglov: Englas. Stara angleščina ni zvenela in ni bila podobna angleščini, ki jo govorimo danes. Če bi danes angleško govoreči slišali ali prebrali odlomek v stari angleščini, bi razumeli le nekaj besed.
Angleščini najbližji jezik, ki se še vedno uporablja, je frizijski jezik, ki ga govori približno 500 000 prebivalcev Nizozemske, Nemčije in Danske. Je zelo podoben angleščini in veliko besed je enakih. Ta dva jezika sta si bila še bližje, preden se je stara angleščina spremenila v srednjo angleščino). Danes se govorci teh dveh jezikov ne bi mogli razumeti. Nizozemščino govori več kot 20 milijonov ljudi in je še bolj oddaljena od angleščine. Nemščina je še večja in še bolj oddaljena. Vsi ti jeziki spadajo v isto zahodnogermansko družino kot angleščina.
Pozneje so v Anglijo v različnih obdobjih prišli številni drugi ljudje, ki so govorili različne jezike, in ti jeziki so dodali še več besed, iz katerih je nastala današnja angleščina. Okoli leta 800 n. št. so na primer v državo prišli številni danski in norveški pirati, imenovani tudi Vikingi, ki so ustanovili Danelaw. Tako je angleščina dobila veliko norveških izposojenk. Njihovi jeziki so bili germanski jeziki, podobno kot stara angleščina, vendar so nekoliko drugačni. Imenujemo jih severnogermanski jeziki.
Ko je Viljem Osvajalec leta 1066 zavzel Anglijo, je s seboj pripeljal svoje plemiče, ki so govorili normanski jezik, tesno povezan s francoščino. Angleščina se je zelo spremenila, saj se je približno 300 let večinoma govorila in ne pisala, ker so bili vsi uradni dokumenti napisani v normanski francoščini. Angleščina si je v tem času izposodila veliko besed iz normanščine in začela opuščati stare besedne končnice. Angleščina iz tega obdobja se imenuje srednja angleščina. Geoffrey Chaucer je znan pisatelj srednje angleščine. Po več zvočnih spremembah je srednja angleščina postala moderna angleščina.
Angleščina je še naprej prevzemala nove besede iz drugih jezikov, na primer predvsem iz francoščine (približno 30 do 40 % besed), pa tudi iz kitajščine, hindujščine in urduja, japonščine, nizozemščine, španščine, portugalščine itd. Ker so se znanstveniki iz različnih držav morali pogovarjati med seboj, so za znanstvene stvari izbrali imena v jezikih, ki so jih vsi poznali: grščini in latinščini. Te besede so prišle tudi v angleščino, na primer fotografija ("photo-" pomeni "svetloba", "-graph" pa v grščini pomeni "slika" ali "pisava". Fotografija je slika, narejena s pomočjo svetlobe) ali telefon. Angleščina je torej sestavljena iz stare angleščine, danščine, norveščine in francoščine, ki so jo spremenile latinščina, grščina, kitajščina, hindujščina, japonščina, nizozemščina in španščina ter nekatere besede iz drugih jezikov.
Spremenila se je tudi angleška slovnica, ki je postala preprostejša in manj germanska. Klasičen primer je izguba velikosti glagola v slovnici. Gramatični primeri kažejo vlogo samostalnika, pridevnika ali zaimka v stavku. V latinščini (in drugih indoevropskih jezikih) se to doseže z dodajanjem končnic, v angleščini pa običajno ne. V slogu angleščine velja, da je pomen bolj razviden iz konteksta in skladnje.
Zgodovina britanskega imperija je prispevala k širjenju angleščine. Angleščina je danes pomemben jezik v številnih krajih. V Avstraliji, Kanadi, Indiji, Pakistanu, Južnoafriški republiki in Združenih državah Amerike, med drugim tudi v državah Skupnosti narodov, je angleščina glavni jezik. Ker sta bili Združeno kraljestvo (država, v kateri je Anglija) in Združene države Amerike v preteklosti močni na področju trgovine in vlade, je za mnoge ljudi koristno, da se naučijo angleščine za sporazumevanje v znanosti, poslu in diplomaciji. To se imenuje učenje angleščine kot dodatnega jezika, angleščine kot drugega jezika (ESL) ali angleščine kot tujega jezika (EFL).
V angleški književnosti je veliko znanih zgodb in iger. William Shakespeare je bil slavni angleški pisatelj pesmi in iger. Njegova angleščina je zgodnjesodobna angleščina in ni povsem podobna tisti, ki jo ljudje govorijo ali pišejo danes. Zgodnjesodobna angleščina je zvenela drugače, deloma tudi zato, ker se je v jeziku začela "velika sprememba samoglasnikov". Pozneje so angleščino uporabljali tudi v številnih kratkih zgodbah in romanih. Roman, kot ga poznamo, je prvič nastal v angleščini 18. stoletja. Danes številne znane pesmi in filmi (kinematografski filmi) uporabljajo angleški jezik.
Pravopisne razlike
V pisani angleščini se uporablja nenavaden pravopis. V različnih besedah lahko iste črke in kombinacije uporabljajo zelo različne zvoke. Na primer, "-ough" je bil nekoč grlen, zdaj pa se je razlikoval v "through" (threw), "rough" (ruff), "dough" (doe) ali "cough" (coff). Zaradi tega se je jezik težko naučiti.
V številnih angleško govorečih državah se besede pišejo drugače. V Združenih državah Amerike se nekatere besede pišejo drugače kot v Združenem kraljestvu in številnih drugih državah (na primer državah Britanske skupnosti narodov), kjer je angleščina glavni jezik. Ti različni načini črkovanja se včasih imenujejo "ameriška angleščina" in "britanska angleščina". Na primer, "colour" se v ZDA piše "color", "program" pa "program". Tudi beseda "spelled" je v britanski angleščini drugačna, saj je "spelt".
Slovar
Skoraj 60 % besedišča v angleškem jeziku izhaja iz latinščine in novolatinščine (predvsem iz francoščine):
- jezik oila (francoščina): 29,3 %
- latinščina, vključno s sodobno znanstveno in tehnično latinščino ter frankovščino (germanski jezik): 28,7 %.
- germanski jeziki: (podedovano iz stare angleščine/anglosaksonščine, pragermanščine, stare norveščine itd., brez germanskih besed, izposojenih iz romanskih jezikov): 24 % (podedovano iz stare angleščine/anglosaksonščine, pragermanščine, stare norveščine itd.
- Grščina: 5,32 %
- Italijanščina, španščina in portugalščina: 4,03 %
- izpeljanke iz lastnih imen: 3,28 %
- Vsi drugi jeziki: manj kot 1 %
Vendar je v najpogostejših besedah veliko več besed germanskega izvora. Poleg preprostega besedišča so tu še izrazi in tipične kratke besedne zveze, med katerimi je veliko germanskega izvora.
Vplivi na angleško besedišče
Sorodne strani
- Indijska angleščina
- Ameriška angleščina
- Avstralska angleščina
- Britanska angleščina
- Kanadska angleščina
- Jamajška angleščina
- Novozelandska angleščina
- pakistanska angleščina
- škotska angleščina
Vprašanja in odgovori
V: Iz katerega jezika izhaja angleščina?
O: Angleščina izvira iz anglo-friškega in starosaksonskega narečja.
V: Koliko je na svetu rojenih govorcev angleščine?
O: Na svetu je približno 375 milijonov maternih govorcev angleščine (ljudi, ki jo uporabljajo kot prvi jezik).
V: Kateri jeziki so vplivali na besedišče angleščine?
O: Na besedišče angleščine so v zgodnjem srednjem veku vplivali drugi germanski jeziki, pozneje pa romanski jeziki, zlasti francoščina.
V: V katerih državah je angleščina uradni jezik ali eden od uradnih jezikov?
O: Angleščina je edini uradni jezik ali eden od uradnih jezikov v skoraj 60 državah. Je tudi glavni jezik v več državah na svetu kot v kateri koli drugi, med drugim v Združenem kraljestvu, na Irskem, v Združenih državah Amerike, Kanadi, Avstraliji in Novi Zelandiji. Uradni jezik je tudi v Singapurju, Indiji, Hongkongu in Južni Afriki.
V: Koliko ljudi govori angleščino kot drugi jezik?
O: Približno 220 milijonov ljudi jo uporablja kot svoj drugi jezik.
V: Kaj sestavlja večino besedišča angleščine?
O: Približno 60 % besedišča izhaja iz latinskih virov.
V: Kdaj so se začele dogajati spremembe v zvezi s tem, kako poznamo sodobno angleščino?
O: Spremembe v sodobni angleščini so se začele dogajati, ko so bile besede prevzete iz latinščine in stare francoščine, ki so nato prešle v staro angleščino in nato v sodobno angleščino, ki jo uporabljamo danes.
