Angleščina

Zgodovina

Kot pove že ime, se je angleški jezik začel pisati v Angliji. Germanska plemena (Sasi, Angleži in Juti) so prišla v Veliko Britanijo okoli leta 449 n. št. Uveljavila so se na jugu in vzhodu otoka ter izrinila keltske Britance, ki so tam živeli pred njimi, oziroma so namesto starih keltskih jezikov začeli govoriti angleški jezik. Nekateri ljudje še danes govorijo keltske jezike v Walesu (valižanščina) in drugod. Gaelščina je škotski keltski jezik, ki ga še vedno govorijo nekateri prebivalci Škotskega višavja in otokov. "Škoti" so narečje angleščine (čeprav ga nekateri imenujejo ločen jezik). Irsko gelščino danes govori zelo malo ljudi.

Iz germanskih narečij teh različnih plemen je nastala današnja stara angleščina. Beseda "angleščina" izhaja iz imena Anglov: Englas. Stara angleščina ni zvenela in ni bila podobna angleščini, ki jo govorimo danes. Če bi danes angleško govoreči slišali ali prebrali odlomek v stari angleščini, bi razumeli le nekaj besed.

Angleščini najbližji jezik, ki se še vedno uporablja, je frizijski jezik, ki ga govori približno 500 000 prebivalcev Nizozemske, Nemčije in Danske. Je zelo podoben angleščini in veliko besed je enakih. Ta dva jezika sta si bila še bližje, preden se je stara angleščina spremenila v srednjo angleščino). Danes se govorci teh dveh jezikov ne bi mogli razumeti. Nizozemščino govori več kot 20 milijonov ljudi in je še bolj oddaljena od angleščine. Nemščina je še večja in še bolj oddaljena. Vsi ti jeziki spadajo v isto zahodnogermansko družino kot angleščina.

Pozneje so v Anglijo v različnih obdobjih prišli številni drugi ljudje, ki so govorili različne jezike, in ti jeziki so dodali še več besed, iz katerih je nastala današnja angleščina. Okoli leta 800 n. št. so na primer v državo prišli številni danski in norveški pirati, imenovani tudi Vikingi, ki so ustanovili Danelaw. Tako je angleščina dobila veliko norveških izposojenk. Njihovi jeziki so bili germanski jeziki, podobno kot stara angleščina, vendar so nekoliko drugačni. Imenujemo jih severnogermanski jeziki.

Ko je Viljem Osvajalec leta 1066 zavzel Anglijo, je s seboj pripeljal svoje plemiče, ki so govorili normanski jezik, tesno povezan s francoščino. Angleščina se je zelo spremenila, saj se je približno 300 let večinoma govorila in ne pisala, ker so bili vsi uradni dokumenti napisani v normanski francoščini. Angleščina si je v tem času izposodila veliko besed iz normanščine in začela opuščati stare besedne končnice. Angleščina iz tega obdobja se imenuje srednja angleščina. Geoffrey Chaucer je znan pisatelj srednje angleščine. Po več zvočnih spremembah je srednja angleščina postala moderna angleščina.

Angleščina je še naprej prevzemala nove besede iz drugih jezikov, na primer predvsem iz francoščine (približno 30 do 40 % besed), pa tudi iz kitajščine, hindujščine in urduja, japonščine, nizozemščine, španščine, portugalščine itd. Ker so se znanstveniki iz različnih držav morali pogovarjati med seboj, so za znanstvene stvari izbrali imena v jezikih, ki so jih vsi poznali: grščini in latinščini. Te besede so prišle tudi v angleščino, na primer fotografija ("photo-" pomeni "svetloba", "-graph" pa v grščini pomeni "slika" ali "pisava". Fotografija je slika, narejena s pomočjo svetlobe) ali telefon. Angleščina je torej sestavljena iz stare angleščine, danščine, norveščine in francoščine, ki so jo spremenile latinščina, grščina, kitajščina, hindujščina, japonščina, nizozemščina in španščina ter nekatere besede iz drugih jezikov.

Spremenila se je tudi angleška slovnica, ki je postala preprostejša in manj germanska. Klasičen primer je izguba velikosti glagola v slovnici. Gramatični primeri kažejo vlogo samostalnika, pridevnika ali zaimka v stavku. V latinščini (in drugih indoevropskih jezikih) se to doseže z dodajanjem končnic, v angleščini pa običajno ne. V slogu angleščine velja, da je pomen bolj razviden iz konteksta in skladnje.

Zgodovina britanskega imperija je prispevala k širjenju angleščine. Angleščina je danes pomemben jezik v številnih krajih. V Avstraliji, Kanadi, Indiji, Pakistanu, Južnoafriški republiki in Združenih državah Amerike, med drugim tudi v državah Skupnosti narodov, je angleščina glavni jezik. Ker sta bili Združeno kraljestvo (država, v kateri je Anglija) in Združene države Amerike v preteklosti močni na področju trgovine in vlade, je za mnoge ljudi koristno, da se naučijo angleščine za sporazumevanje v znanosti, poslu in diplomaciji. To se imenuje učenje angleščine kot dodatnega jezika, angleščine kot drugega jezika (ESL) ali angleščine kot tujega jezika (EFL).

V angleški književnosti je veliko znanih zgodb in iger. William Shakespeare je bil slavni angleški pisatelj pesmi in iger. Njegova angleščina je zgodnjesodobna angleščina in ni povsem podobna tisti, ki jo ljudje govorijo ali pišejo danes. Zgodnjesodobna angleščina je zvenela drugače, deloma tudi zato, ker se je v jeziku začela "velika sprememba samoglasnikov". Pozneje so angleščino uporabljali tudi v številnih kratkih zgodbah in romanih. Roman, kot ga poznamo, je prvič nastal v angleščini 18. stoletja. Danes številne znane pesmi in filmi (kinematografski filmi) uporabljajo angleški jezik.

Pravopisne razlike

V pisani angleščini se uporablja nenavaden pravopis. V različnih besedah lahko iste črke in kombinacije uporabljajo zelo različne zvoke. Na primer, "-ough" je bil nekoč grlen, zdaj pa se je razlikoval v "through" (threw), "rough" (ruff), "dough" (doe) ali "cough" (coff). Zaradi tega se je jezik težko naučiti.

V številnih angleško govorečih državah se besede pišejo drugače. V Združenih državah Amerike se nekatere besede pišejo drugače kot v Združenem kraljestvu in številnih drugih državah (na primer državah Britanske skupnosti narodov), kjer je angleščina glavni jezik. Ti različni načini črkovanja se včasih imenujejo "ameriška angleščina" in "britanska angleščina". Na primer, "colour" se v ZDA piše "color", "program" pa "program". Tudi beseda "spelled" je v britanski angleščini drugačna, saj je "spelt".

Slovar

Skoraj 60 % besedišča v angleškem jeziku izhaja iz latinščine in novolatinščine (predvsem iz francoščine):

• jezik oila (francoščina): 29,3 %
• latinščina, vključno s sodobno znanstveno in tehnično latinščino ter frankovščino (germanski jezik): 28,7 %.
• germanski jeziki: (podedovano iz stare angleščine/anglosaksonščine, pragermanščine, stare norveščine itd., brez germanskih besed, izposojenih iz romanskih jezikov): 24 % (podedovano iz stare angleščine/anglosaksonščine, pragermanščine, stare norveščine itd.
• Grščina: 5,32 %
• Italijanščina, španščina in portugalščina: 4,03 %
• izpeljanke iz lastnih imen: 3,28 %
• Vsi drugi jeziki: manj kot 1 %

Vendar je v najpogostejših besedah veliko več besed germanskega izvora. Poleg preprostega besedišča so tu še izrazi in tipične kratke besedne zveze, med katerimi je veliko germanskega izvora.

Vplivi na angleško besedišče

Sorodne strani

• Indijska angleščina
• Ameriška angleščina
• Avstralska angleščina
• Britanska angleščina
• Kanadska angleščina
• Jamajška angleščina
• Novozelandska angleščina
• pakistanska angleščina
• škotska angleščina