Anglosasi

Anglosaksonska migracija

Ni znano, koliko Anglosaksov je dejansko prišlo v Britanijo med 4. in 6. stoletjem našega štetja. Številni viri navajajo, da je prišlo veliko število anglosaških naseljencev. Učinek tega ni jasen. Nekateri Britanci so se preselili na zahod, v Wales. Drugi so se morda preselili v celinsko Evropo. Staroangleščina, jezik Anglosaksoncev, je postala jezik angleških kraljestev. Del anglosaškega jezika je bilo tudi nekaj keltskih besed.

Novejše arheološke in zgodovinske raziskave kažejo, da je bila večina prebivalcev anglosaške Anglije Britancev. Anglosasi so se združili z Britanci, namesto da bi jih nekam pregnali. Dokazi o britanskih imenih v anglosaksonskih družinah in kraljevskih družinah podpirajo to teorijo. Preseljevanje je bilo morda tudi bolj v funkciji vladajočega razreda in ljudi, ki so živeli na zemlji, pogosto ni prizadelo.

Angleži, Sasi in Jute

Beda je napadalce označil kot Angleže, Sase in Jute. Vendar je včasih v različnih delih svojih spisov za iste ljudi uporabljal imena Angli in Sasi. V 15. poglavju I. knjige pravi, da so na povabilo kralja Vortigerna "Angli ali Sasi" prišli v Britanijo na treh ladjah. Sodobne avtoritete potrjujejo, da so Angli, Sasi, Frizijci in nekateri Juti v tem obdobju preseljevanja res prišli v Anglijo. Razlike med plemeni Anglov in Sasov v Angliji niso bile velike. Kent se je kulturno razlikoval od drugih delov Anglije in je bil dom Jutov. Vendar je imel Kent pozneje stike z regijami, iz katerih so prišli v Evropo, in to bi lahko pojasnilo nekatere razlike.

Arheologi prepoznavajo nekatere sloge nakita kot značilne za angelska, saška in jutska območja v Severni Evropi. Zakaj se je za državo začelo uporabljati ime Anglija, za jezik pa angleščina, ni jasno. V stari angleščini se ljudje imenujejo Engle. V latinščini je bilo Angli. Nič ne kaže na to, da so Angleži predstavljali večji delež germanskih ljudstev. Ime Englaland, ki je postalo Anglija, se je redno uporabljalo do 11. stoletja.

Keltske besede za Anglosake

Domači Britanci, ki so pisali v latinščini in valižanščini (keltskem jeziku), so te napadalce imenovali Saxi ali Saesoni. Slednje ime se še danes uporablja v valižanski besedi za Angleže, Saeson, v angleškem jeziku, Saesneg, in stvareh, povezanih z Anglijo, Seisnig. V škotski gelščini je beseda za Angleže saesonach, v irščini pa Sasanach.

Umetnost

Anglosaksonska umetnost pred Alfredom (vladal 871-899) je mešanica anglosaških in keltskih tehnik in slogov. Zaklad iz Sutton Hoo je odličen primer zelo zgodnje anglosaške kovinske obdelave in nakita. Izvira iz kraljevega groba z začetka 7. stoletja. V obdobju med Alfredom in normanskim osvajanjem se je v umetnosti razvil izrazit anglosaški slog. To je bilo deloma posledica oživitve angleškega gospodarstva in kulture po koncu vikinških vpadov. Zdi se, da je bil ta poznejši slog v stiku s trendi v zahodni Evropi.

Anglosaksonsko umetnost danes poznamo predvsem po iluminiranih rokopisih. Rokopisi niso bili edina anglosaška umetnostna oblika, vendar so se ohranili v veliko večjem številu kot druge vrste predmetov. Ljudje v takratni Evropi so imeli anglosaško zlatarstvo in vezenje za posebej kakovostno. Najpogostejši primer anglosaške umetnosti so njihovi kovanci. Anglosaksonski umetniki so ustvarjali tudi na področju freske, slonovine, kamnoseštva, kovin in emajla, vendar se je ohranilo le malo teh del.

Anglosaksonski nakit


Pentneyska zakladnica: srebrne broške iz zgodnjega 9. stoletja

Literatura

Staroangleška literarna dela vključujejo epsko poezijo, biografije, pridige, prevode Svetega pisma, pravna dela, kronike, uganke in drugo. Iz tega obdobja je ohranjenih približno 400 rokopisov.

Zelo znano delo iz tega obdobja je pesem Beowulf. V Veliki Britaniji je dosegla status nacionalnega epa. Anglosaksonska kronika je zbirka pomembnih zgodnje angleške zgodovine. Cædmonova himna iz 7. stoletja je najzgodnejše potrjeno literarno besedilo v (stari) angleščini. Eden najdragocenejših in najpomembnejših virov o anglosaški zgodovini je Bedejeva Cerkvena zgodovina angleškega naroda.