Anglosasi - kdo so, jezik in zgodovina
Anglosasi so bili prevladujoče ljudstvo, ki je živelo v Angliji od sredine 5. stoletja našega štetja do normanske osvojitve leta 1066. Govorili so germanske jezike, Beda pa jih je označil za potomce treh močnih plemen. To so bili Angleži, Sasi in Juti. Njihov jezik, anglosaščina ali stara angleščina, je nastal iz zahodnogermanskih narečij. Od približno 11. stoletja se je spremenil v srednjo angleščino. Stara angleščina se je delila na štiri glavna narečja: Zahodnosaksonsko, merčansko, northumbrijsko in kentsko.
Anglosasi so delno izpodrinili keltska plemena, ki so pred njihovim prihodom živela na Britanskem otočju. Walesa niso nikoli osvojili, vendar so se anglosaški kralji občasno potegovali za nadvlado. Prvotno so Anglosasi prišli v Britanijo kot bojevniki, drugi pa so prišli mirno in postali kmetje.
Izvor in naselitve
Večina zgodovin in arheoloških dokazov kaže, da so se Anglosasi v 5. stoletju začeli naseljevati iz območij današnje Danske, severne Nemčije in deloma juga Švedske in Frizije. Naselili so se po etapah in pogosto zasedli najbolj rodovitna nižinska območja. Na otoku so oblikovali več manjših kraljestev, iz katerih so kasneje izšla znana soglasja in spopadi — pogosto opisani kot obdobje »Heptarhije« (sedem kraljestev).
Kraljestva in politika
- Med največjimi in najbolj vplivnimi anglosaškimi kraljestvi so bila: Northumbria, Mercia, East Anglia, Wessex, Essex, Sussex in Kent.
- Vladarji so bili kralji posameznih kraljestev; občasno je izstopal tudi »bretwalda« — vodja z večjo prevlado. Pomemben element upravljanja je bil svet svetovalcev, imenovan witan (vitalni pri izbiri in potrditvi kraljev).
- Pravne kodekse so sprejemali kralji (npr. zakoniki kralja Alfreda), ki so urejali kazni, premoženjske odnose in družbena razmerja.
Jezik in pisana kultura
Jezik anglosaščine je bil zahodnogermanskega izvora in se je skozi stoletja razvijal v različna narečja. Poleg vsakdanjih govorjenih oblik so redko pisali do prihoda krščanstva, ko so samostani postali središča pismenosti. Najpomembnejša dela iz tega obdobja so Beowulf (epična pesnitev), Beda (npr. njegova Ecclesiastical History) in poznejši Anglo-Saxon Chronicle, ki beleži dogodke iz perspektive anglosaške elite.
Družba, gospodarstvo in kultura
Družba je bila hierarhična: kralj, aristokracija (eorli oziroma thani), svobodnjaki (ceorli) in sužnji. Gospodarstvo temelji na kmetijstvu, pašništvu, obrtništvu in lokalni trgovini. Obmorska trgovina in povezave s kontinentom so prinašale blago in ideje.
Religija se je v prvih stoletjih naselitve razvijala iz germanskih poganskih verovanj; od konca 6. stoletja dalje — po prihodu misijonarja Avgustina leta 597 — pa se je katolištvo širilo in postopoma nadomestilo poganske prakse. Samostani in cerkve so postali središča izobraževanja in umetnosti.
Artefakti, kot so bogato opremljene grobnice (npr. najdbe v Sutton Hoo), kovinski okraski in predmetna umetnost, kažejo visoko raven obrti in estetskih standardov. Tudi pravne tradicije, pesništvo in kronike so pomemben del kulturne zapuščine.
Stiki, vojne in vikinški vpliv
Anglosasi so v stoletjih tesno sodelovali in pogosto spopadali s sosednjimi keltskimi ljudstvi (Britoni, Wales, škotski plemeni) ter z nordijskimi osvajači. Posamezna območja so bila močno prizadeta z vikinškimi vpadi od konca 8. stoletja naprej; v 9. stoletju je prišel Veliki hedenski vojak (Great Heathen Army), kar je privedlo do nastanka Danelaw — območij pod skandinavsko upravo. Vladar kot je bil Alfred Veliki (vladal 871–899) je organiziral odpor proti Vikingom, uvedel reforme v vojski in pravo ter spodbudil učeno pisanje v zahodnosaksonskem narečju, ki je dolgo ostalo literarni standard.
Konec anglosaške dobe in zapuščina
Politična prevlada anglosaške elite se je končala z normansko osvojitvijo leta 1066. Normanski princi so prevzeli oblast, uvedli fevdalne strukture in prinesli francoski jezik v upravo ter višje sloje družbe. Kljub temu je stara angleščina preživela v govoru ljudstva in se v stoletjih po osvojitvi razvila v srednjo angleščino, kar je vodilo do sodobne angleščine.
Anglosaška zapuščina je še danes vidna v toponimiji (končnice imen mest in vasi kot so -ham, -ton, -ford, -bury, -wich), v pravnih in upravnih običajih ter v literaturi in umetnosti. Arheološke najdbe, rokopisi in zgodovinske kronike omogočajo vpogled v življenje tega obdobja in njegovo vlogo pri oblikovanju kasnejše angleške identitete.
Znamenita čelada, najdena v Sutton Hoo, je verjetno pripadala kralju Raedwaldu iz Vzhodne Anglije okoli leta 625. Zasnovana je bila na rimski paradni čeladi in ima okraske, podobne tistim na sodobnih švedskih čeladah, najdenih v stari Uppsali (iz Britanskega muzeja).
Glavna anglosaška kraljestva okoli leta 600 n. št.
Prva stran Beowulfa
Anglosaksonska migracija
Ni znano, koliko Anglosaksov je dejansko prišlo v Britanijo med 4. in 6. stoletjem našega štetja. Številni viri navajajo, da je prišlo veliko število anglosaških naseljencev. Učinek tega ni jasen. Nekateri Britanci so se preselili na zahod, v Wales. Drugi so se morda preselili v celinsko Evropo. Staroangleščina, jezik Anglosaksoncev, je postala jezik angleških kraljestev. Del anglosaškega jezika je bilo tudi nekaj keltskih besed.
Novejše arheološke in zgodovinske raziskave kažejo, da je bila večina prebivalcev anglosaške Anglije Britancev. Anglosasi so se združili z Britanci, namesto da bi jih nekam pregnali. Dokazi o britanskih imenih v anglosaksonskih družinah in kraljevskih družinah podpirajo to teorijo. Preseljevanje je bilo morda tudi bolj v funkciji vladajočega razreda in ljudi, ki so živeli na zemlji, pogosto ni prizadelo.
Angleži, Sasi in Jute
Beda je napadalce označil kot Angleže, Sase in Jute. Vendar je včasih v različnih delih svojih spisov za iste ljudi uporabljal imena Angli in Sasi. V 15. poglavju I. knjige pravi, da so na povabilo kralja Vortigerna "Angli ali Sasi" prišli v Britanijo na treh ladjah. Sodobne avtoritete potrjujejo, da so Angli, Sasi, Frizijci in nekateri Juti v tem obdobju preseljevanja res prišli v Anglijo. Razlike med plemeni Anglov in Sasov v Angliji niso bile velike. Kent se je kulturno razlikoval od drugih delov Anglije in je bil dom Jutov. Vendar je imel Kent pozneje stike z regijami, iz katerih so prišli v Evropo, in to bi lahko pojasnilo nekatere razlike.
Arheologi prepoznavajo nekatere sloge nakita kot značilne za angelska, saška in jutska območja v Severni Evropi. Zakaj se je za državo začelo uporabljati ime Anglija, za jezik pa angleščina, ni jasno. V stari angleščini se ljudje imenujejo Engle. V latinščini je bilo Angli. Nič ne kaže na to, da so Angleži predstavljali večji delež germanskih ljudstev. Ime Englaland, ki je postalo Anglija, se je redno uporabljalo do 11. stoletja.
Keltske besede za Anglosake
Domači Britanci, ki so pisali v latinščini in valižanščini (keltskem jeziku), so te napadalce imenovali Saxi ali Saesoni. Slednje ime se še danes uporablja v valižanski besedi za Angleže, Saeson, v angleškem jeziku, Saesneg, in stvareh, povezanih z Anglijo, Seisnig. V škotski gelščini je beseda za Angleže saesonach, v irščini pa Sasanach.
Umetnost
Anglosaksonska umetnost pred Alfredom (vladal 871-899) je mešanica anglosaških in keltskih tehnik in slogov. Zaklad iz Sutton Hoo je odličen primer zelo zgodnje anglosaške kovinske obdelave in nakita. Izvira iz kraljevega groba z začetka 7. stoletja. V obdobju med Alfredom in normanskim osvajanjem se je v umetnosti razvil izrazit anglosaški slog. To je bilo deloma posledica oživitve angleškega gospodarstva in kulture po koncu vikinških vpadov. Zdi se, da je bil ta poznejši slog v stiku s trendi v zahodni Evropi.
Anglosaksonsko umetnost danes poznamo predvsem po iluminiranih rokopisih. Rokopisi niso bili edina anglosaška umetnostna oblika, vendar so se ohranili v veliko večjem številu kot druge vrste predmetov. Ljudje v takratni Evropi so imeli anglosaško zlatarstvo in vezenje za posebej kakovostno. Najpogostejši primer anglosaške umetnosti so njihovi kovanci. Anglosaksonski umetniki so ustvarjali tudi na področju freske, slonovine, kamnoseštva, kovin in emajla, vendar se je ohranilo le malo teh del.
Anglosaksonski nakit
Pentneyska zakladnica: srebrne broške iz zgodnjega 9. stoletja
Literatura
Staroangleška literarna dela vključujejo epsko poezijo, biografije, pridige, prevode Svetega pisma, pravna dela, kronike, uganke in drugo. Iz tega obdobja je ohranjenih približno 400 rokopisov.
Zelo znano delo iz tega obdobja je pesem Beowulf. V Veliki Britaniji je dosegla status nacionalnega epa. Anglosaksonska kronika je zbirka pomembnih zgodnje angleške zgodovine. Cædmonova himna iz 7. stoletja je najzgodnejše potrjeno literarno besedilo v (stari) angleščini. Eden najdragocenejših in najpomembnejših virov o anglosaški zgodovini je Bedejeva Cerkvena zgodovina angleškega naroda.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo so bili Anglosasi?
O: Anglosasi so bili prevladujoče ljudstvo, ki je živelo v Angliji od sredine 5. stoletja našega štetja do normanske osvojitve leta 1066. Govorili so germanske jezike, Beda pa jih je opredelil kot potomce treh močnih plemen - Anglov, Sasov in Jutov.
V: Kakšen jezik so govorili?
O: Anglosasi so govorili zahodnogermansko narečje, imenovano stara angleščina ali anglosaščina. Ta se je približno od 11. stoletja spremenil v srednjo angleščino. Stara angleščina se je delila na štiri glavna narečja: zahodnosaksonsko, mercijansko, northumbrijsko in kentsko.
V: Kako so v Angliji nadomestili keltsko kulturo?
O: Sodobni zgodovinarji menijo, da Anglosasi niso pregnali Keltov, ampak so postali njihov višji razred v Angliji, Kelti pa so nato postali del anglosaške kulture.
V: Ali so osvojili Wales?
O: Ne, nekateri Anglosasi so prišli v Britanijo kot bojevniki, drugi pa so prišli mirno, da bi postali kmetje ali si ustvarili družine. Kralji so občasno zahtevali nadvlado, vendar Walesa niso nikoli osvojili.
V: Od kod izvira njihov jezik?
O: Njihov jezik, stara angleščina ali anglosaščina, je nastal iz zahodnogermanskih narečij. Približno od 11. stoletja se je spremenil v srednjo angleščino in se delil na štiri glavna narečja: zahodnosaksonsko, mercijansko, northumbrijsko in kentsko.
V: Kdo jih je označil za potomce treh močnih plemen?
O: Beda jih je označil za potomce treh močnih plemen - Anglov, Sasov in Jutov.
