Anglosasi so bili prevladujoče ljudstvo, ki je živelo v Angliji od sredine 5. stoletja našega štetja do normanske osvojitve leta 1066. Govorili so germanske jezike, Beda pa jih je označil za potomce treh močnih plemen. To so bili Angleži, Sasi in Juti. Njihov jezik, anglosaščina ali stara angleščina, je nastal iz zahodnogermanskih narečij. Od približno 11. stoletja se je spremenil v srednjo angleščino. Stara angleščina se je delila na štiri glavna narečja: Zahodnosaksonsko, merčansko, northumbrijsko in kentsko.
Anglosasi so delno izpodrinili keltska plemena, ki so pred njihovim prihodom živela na Britanskem otočju. Walesa niso nikoli osvojili, vendar so se anglosaški kralji občasno potegovali za nadvlado. Prvotno so Anglosasi prišli v Britanijo kot bojevniki, drugi pa so prišli mirno in postali kmetje.
Izvor in naselitve
Večina zgodovin in arheoloških dokazov kaže, da so se Anglosasi v 5. stoletju začeli naseljevati iz območij današnje Danske, severne Nemčije in deloma juga Švedske in Frizije. Naselili so se po etapah in pogosto zasedli najbolj rodovitna nižinska območja. Na otoku so oblikovali več manjših kraljestev, iz katerih so kasneje izšla znana soglasja in spopadi — pogosto opisani kot obdobje »Heptarhije« (sedem kraljestev).
Kraljestva in politika
- Med največjimi in najbolj vplivnimi anglosaškimi kraljestvi so bila: Northumbria, Mercia, East Anglia, Wessex, Essex, Sussex in Kent.
- Vladarji so bili kralji posameznih kraljestev; občasno je izstopal tudi »bretwalda« — vodja z večjo prevlado. Pomemben element upravljanja je bil svet svetovalcev, imenovan witan (vitalni pri izbiri in potrditvi kraljev).
- Pravne kodekse so sprejemali kralji (npr. zakoniki kralja Alfreda), ki so urejali kazni, premoženjske odnose in družbena razmerja.
Jezik in pisana kultura
Jezik anglosaščine je bil zahodnogermanskega izvora in se je skozi stoletja razvijal v različna narečja. Poleg vsakdanjih govorjenih oblik so redko pisali do prihoda krščanstva, ko so samostani postali središča pismenosti. Najpomembnejša dela iz tega obdobja so Beowulf (epična pesnitev), Beda (npr. njegova Ecclesiastical History) in poznejši Anglo-Saxon Chronicle, ki beleži dogodke iz perspektive anglosaške elite.
Družba, gospodarstvo in kultura
Družba je bila hierarhična: kralj, aristokracija (eorli oziroma thani), svobodnjaki (ceorli) in sužnji. Gospodarstvo temelji na kmetijstvu, pašništvu, obrtništvu in lokalni trgovini. Obmorska trgovina in povezave s kontinentom so prinašale blago in ideje.
Religija se je v prvih stoletjih naselitve razvijala iz germanskih poganskih verovanj; od konca 6. stoletja dalje — po prihodu misijonarja Avgustina leta 597 — pa se je katolištvo širilo in postopoma nadomestilo poganske prakse. Samostani in cerkve so postali središča izobraževanja in umetnosti.
Artefakti, kot so bogato opremljene grobnice (npr. najdbe v Sutton Hoo), kovinski okraski in predmetna umetnost, kažejo visoko raven obrti in estetskih standardov. Tudi pravne tradicije, pesništvo in kronike so pomemben del kulturne zapuščine.
Stiki, vojne in vikinški vpliv
Anglosasi so v stoletjih tesno sodelovali in pogosto spopadali s sosednjimi keltskimi ljudstvi (Britoni, Wales, škotski plemeni) ter z nordijskimi osvajači. Posamezna območja so bila močno prizadeta z vikinškimi vpadi od konca 8. stoletja naprej; v 9. stoletju je prišel Veliki hedenski vojak (Great Heathen Army), kar je privedlo do nastanka Danelaw — območij pod skandinavsko upravo. Vladar kot je bil Alfred Veliki (vladal 871–899) je organiziral odpor proti Vikingom, uvedel reforme v vojski in pravo ter spodbudil učeno pisanje v zahodnosaksonskem narečju, ki je dolgo ostalo literarni standard.
Konec anglosaške dobe in zapuščina
Politična prevlada anglosaške elite se je končala z normansko osvojitvijo leta 1066. Normanski princi so prevzeli oblast, uvedli fevdalne strukture in prinesli francoski jezik v upravo ter višje sloje družbe. Kljub temu je stara angleščina preživela v govoru ljudstva in se v stoletjih po osvojitvi razvila v srednjo angleščino, kar je vodilo do sodobne angleščine.
Anglosaška zapuščina je še danes vidna v toponimiji (končnice imen mest in vasi kot so -ham, -ton, -ford, -bury, -wich), v pravnih in upravnih običajih ter v literaturi in umetnosti. Arheološke najdbe, rokopisi in zgodovinske kronike omogočajo vpogled v življenje tega obdobja in njegovo vlogo pri oblikovanju kasnejše angleške identitete.
