Beda Častitljivi (673–735): menih, učenjak in oče angleške zgodovine

Beda (tudi Sveti Beda ali Častitljivi Beda) (ok. 673–735) je bil menih in eden najpomembnejših zgodnjih zgodovinarjev Cerkve v Angliji. Bil je član sestrskih northumbrijskih samostanov Monkwearmouth-Jarrow, kjer je večino svojega življenja preživel kot učenec, učitelj in pisec. Oba samostana sta ležala v severni Angliji, v času Bedovega življenja v območju angleške grofije Durham (zdaj Tyne and Wear), in sta imela eno najbogatejših knjižnic v severni Evropi.

Življenje in izobraževanje

Beda se je rodil v kraljestvu Northumbria okoli leta 672 ali 673. Po tradiciji je bil že kot otrok vpeljan v menihovski red in pri sedmih letih sprejet v samostan Monkwearmouth, kjer so ga izobraževali menihi, med njimi ustanovitelj Benedikt Biscop. Kasneje je živel v Jarrowu, kjer je pod vodstvom abbotov preučeval Sveto pismo, latinščino, cerkveno zgodovino, astronomijo in kronologijo. Samostanska knjižnica, ki so jo obnavljali in dopolnjevali z deli iz Rima in drugih centrov, je bila temelj njegovega širšega izobraževanja in pisanja.

Delo in glavna dela

Beda je pisal v latinskem jeziku in ustvaril obsežno knjižno zapuščino, ki obsega verske komentarje, kronološka in računska dela ter zgodovinske razprave. Njegovo najbolj znano delo je Historia ecclesiastica gentis Anglorum (Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva), ki mu je prineslo naziv "oče angleške zgodovine". To delo ostaja temeljni vir za zgodnjo zgodovino Angležev in opisuje širjenje krščanstva, življenja škofov in politične razmere v Angliji do Bedovega časa.

• Historia ecclesiastica gentis Anglorum – največje zgodovinsko delo, zaključeno leta 731;
• De temporum ratione – traktat o merjenju časa in izračunu datuma velike noči (computus), pomemben za cerkveni koledar;
• širok nabor svetopisemskih komentarjev (zlasti evangelijev) in razlag;
• životopisi svetnikov in manjše teološke ter didaktične razprave.

Metodologija in vpliv

Beda je v svojih delih skušal združiti verodostojne vire, očitne podatke in pričevanja sodobnikov; pogosto navaja pisma, dokumente in ustne vire. V historiografskem pogledu je bil natančen za svoj čas in je pomagal uveljaviti kronološke norme, med drugim širše uporabo sistema štetja let po Kristusovem rojstvu (anno Domini). Njegova dela so bila v srednjem veku in pozneje temelj za mnoge kronike in zgodovinske razlage Anglije.

Pomen, kanonizacija in zapuščina

Beda je bil po smrti hitro čaščen kot učenjak in svetnik. Tradicionalno mu je pripisano veliko zaslug pri ohranjanju zgodovine in kulture anglosaksonske Anglije. Leta 1899 ga je papež Leon XIII. razglasil za cerkvenega učitelja (Doctor of the Church). Njegov god je na dan njegove smrti; v cerkveni liturgiji se ob njegovem imenu ohranja spomin na njegove pisne prispevke in izobraževalno delo.

Mnoge njegove rokopise so kopirali in ohranjali menihi po Evropi, izvirni rokopisi in zgodnji prepisani izvodki pa so danes razpršeni po muzejih in knjižnicah. Beda ostaja ključna osebnost za razumevanje zgodnjesrednjeveške cerkvene in kulturne zgodovine Britanije ter začetkov angleške historiografije.

Življenje

Beda je kmalu po smrti postal spoštljivo znan kot Častitljivi Beda, vendar to ni bilo povezano s tem, da bi ga Rimskokatoliška cerkev razglasila za svetnika. Beda je sam povedal, da se je rodil leta 673 na ozemlju samostana Wearmouth. Ko je bil star sedem let, ga je družina izročila opatu Wearmoutha Benediktu Biscopu, da bi se izobrazil. Beda ne navaja, ali je bila njegova družina plemenita ali ne. Pri devetnajstih letih je bil Beda posvečen v diakona, pri tridesetih letih pa v duhovnika. Čeprav je bil dejaven v svoji skupnosti, so Beda najraje študiral, pisal in poučeval. Študiral je Sveto pismo in latinščino. Latinščine se je učil, ker je bil to jezik Svetega pisma in drugih knjig v samostanski knjižnici. Njegovo poučevanje je bilo zelo osnovno, njegova mnenja pa zelo konvencionalna (nikakor ne radikalna).

Ob koncu življenja je Beda zbolel in imel težave z dihanjem. Posvetil se je dokončanju nekaterih spisov in razdaji nekaj stvari, ki jih je imel v lasti. Beda je umrl 26. maja 735, na dan vnebohoda.

De natura rerum, 1529

Historia Ecclesiastica

Beda je v svojem času napisal številna znanstvena, zgodovinska in teološka dela. Mnoga so kopirali in uporabljali drugi samostani v Angliji in Zahodni Evropi. Znan je predvsem po enem delu. Eden najdragocenejših in najpomembnejših virov o anglosaški zgodovini je Bedejeva Cerkvena zgodovina angleškega naroda. Beda je večino svojega življenja preživel v Jarrowu, kjer je napisal svojo zgodovino. Cerkveno zgodovino sestavlja pet knjig in približno 400 strani, napisanih v latinščini. Vsebuje 800 let zgodovine Anglije od Cezarjevega časa do datuma njenega zaključka (731). Zadnje poglavje govori o Bedeju samem.

Človek, ki je omogočil Bedejevo delo, je bil Benedikt Biscop. Ustanovil je samostana Wearmouth in Jarrow. Še pomembneje pa je, da je ustanovil knjižnico, iz katere je Beda črpal večino svojih informacij. Do svoje smrti leta 689 je opravil štiri potovanja v Rim in na jug ter vsakič prinesel velike zbirke knjig. Bedejevo delo še vedno ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo Ceolfrida, četrtega opata. Podvojil je obseg knjižnice, ki jo je zapustil Benedikt Biscop. Beda sam ni potoval dlje od Yorka in Lindisfarna. Ni podatkov o tem, da bi kdaj obiskal knjižnice v oddaljenih krajih. Beda o svojih virih pravi naslednje:

"

Z Božjo pomočjo sem jaz, Beda, Kristusov služabnik in duhovnik samostana blaženih apostolov Petra in Pavla v Wearmouthu in Jarrowu, zbral ta dejstva o zgodovini Cerkve v Veliki Britaniji in zlasti angleške Cerkve, kolikor sem jih lahko ugotovil iz starih spisov, iz izročil naših prednikov in iz svojega osebnega znanja.

"

Bedejeva grobnica

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Beda?

V: Kakšni so bili Bedejevi naslovi?

V: Katerih samostanov je bil Beda član?

V: Kje je Beda preživel veliko časa?

V: Po čem je Beda najbolj znan?

V: V katerem jeziku je bilo prvotno Bedejevo ime?

V: Kakšen je bil Bedejev latinski naslov?

Išči po črki