Beda Častitljivi

Beda (tudi Sveti Beda ali Častitljivi Beda) (673-735) je bil menih in zgodnji zgodovinar Cerkve v Angliji. Bil je član sestrskih northumbrijskih samostanov Monkwearmouth-Jarrow. Veliko časa je preživel v Jarrowu, kjer je imel veliko knjižnico. Oba sta bila v angleški grofiji Durham (zdaj Tyne and Wear). Znan je kot avtor in učenjak, njegovo najbolj znano delo Historia ecclesiastica gentis Anglorum (Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva) pa mu je prineslo naziv "oče angleške zgodovine".

Življenje

Beda je kmalu po smrti postal spoštljivo znan kot Častitljivi Beda, vendar to ni bilo povezano s tem, da bi ga Rimskokatoliška cerkev razglasila za svetnika. Beda je sam povedal, da se je rodil leta 673 na ozemlju samostana Wearmouth. Ko je bil star sedem let, ga je družina izročila opatu Wearmoutha Benediktu Biscopu, da bi se izobrazil. Beda ne navaja, ali je bila njegova družina plemenita ali ne. Pri devetnajstih letih je bil Beda posvečen v diakona, pri tridesetih letih pa v duhovnika. Čeprav je bil dejaven v svoji skupnosti, so Beda najraje študiral, pisal in poučeval. Študiral je Sveto pismo in latinščino. Latinščine se je učil, ker je bil to jezik Svetega pisma in drugih knjig v samostanski knjižnici. Njegovo poučevanje je bilo zelo osnovno, njegova mnenja pa zelo konvencionalna (nikakor ne radikalna).

Ob koncu življenja je Beda zbolel in imel težave z dihanjem. Posvetil se je dokončanju nekaterih spisov in razdaji nekaj stvari, ki jih je imel v lasti. Beda je umrl 26. maja 735, na dan vnebohoda.

De natura rerum, 1529

Historia Ecclesiastica

Beda je v svojem času napisal številna znanstvena, zgodovinska in teološka dela. Mnoga so kopirali in uporabljali drugi samostani v Angliji in Zahodni Evropi. Znan je predvsem po enem delu. Eden najdragocenejših in najpomembnejših virov o anglosaški zgodovini je Bedejeva Cerkvena zgodovina angleškega naroda. Beda je večino svojega življenja preživel v Jarrowu, kjer je napisal svojo zgodovino. Cerkveno zgodovino sestavlja pet knjig in približno 400 strani, napisanih v latinščini. Vsebuje 800 let zgodovine Anglije od Cezarjevega časa do datuma njenega zaključka (731). Zadnje poglavje govori o Bedeju samem.

Človek, ki je omogočil Bedejevo delo, je bil Benedikt Biscop. Ustanovil je samostana Wearmouth in Jarrow. Še pomembneje pa je, da je ustanovil knjižnico, iz katere je Beda črpal večino svojih informacij. Do svoje smrti leta 689 je opravil štiri potovanja v Rim in na jug ter vsakič prinesel velike zbirke knjig. Bedejevo delo še vedno ne bi bilo mogoče, če ne bi bilo Ceolfrida, četrtega opata. Podvojil je obseg knjižnice, ki jo je zapustil Benedikt Biscop. Beda sam ni potoval dlje od Yorka in Lindisfarna. Ni podatkov o tem, da bi kdaj obiskal knjižnice v oddaljenih krajih. Beda o svojih virih pravi naslednje:

"

Z Božjo pomočjo sem jaz, Beda, Kristusov služabnik in duhovnik samostana blaženih apostolov Petra in Pavla v Wearmouthu in Jarrowu, zbral ta dejstva o zgodovini Cerkve v Veliki Britaniji in zlasti angleške Cerkve, kolikor sem jih lahko ugotovil iz starih spisov, iz izročil naših prednikov in iz svojega osebnega znanja.

"

Bedejeva grobnica

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Beda?

V: Kakšni so bili Bedejevi naslovi?

V: Katerih samostanov je bil Beda član?

V: Kje je Beda preživel veliko časa?

V: Po čem je Beda najbolj znan?

V: V katerem jeziku je bilo prvotno Bedejevo ime?

V: Kakšen je bil Bedejev latinski naslov?

Išči po črki