Vnebohod (Gospodov vzpon): krščanski praznik, pomen in datum

Vzhodna pravoslavna cerkev drugače izračunava datum velike noči, zato bo vzhodnopravoslavno praznovanje vnebohoda običajno po zahodnem praznovanju (en teden, štiri tedne ali pet tednov pozneje, občasno pa na isti dan). Najzgodnejši možni datum praznovanja je 13. maj (po zahodnem koledarju), najpoznejši možni datum pa je 16. junij. Nekatere vzhodne pravoslavne cerkve obhajajo vnebohod na isti dan kot zahodne cerkve.

Praznik se obeležuje s celonočnim bedenjem.

Pismo Rimljanom je svetopisemska knjiga, ki je bila napisana okoli leta 56 ali 57. V njej Pavel opisuje Kristusa v nebesih in v breznu. Zdi se, da je to najzgodnejša krščanska omemba Jezusa v nebesih.

Eno najpomembnejših besedil o vnebohodu je v Apostolskih delih 1,1-11. V skladu s hipotezo o dveh virih je tudi najzgodnejše. V njem je Jezus štirideset dni po vstajenju telesno vzet v nebesa. Besedilo pravi, da so apostoli to videli. Preden je Jezus odšel v nebesa, je imel govor, imenovan Veliko naročilo, v katerem je dejal, da se bo vrnil. V Lukovem evangeliju se vnebohod zgodi na večer velikonočne nedelje. Janezov evangelij (ok. 90-100) govori o Jezusovi vrnitvi k Očetu. V Prvem Petrovem evangeliju (ok. 90-110) se Jezus povzpne v nebesa in je na Božji desnici. Pismo Efežanom (ok. 90-100) govori o tem, da se je Jezus povzpel višje od vseh nebes. Prvi Timotej (ok. 90-140) opisuje Jezusa kot vzetega v slavo. Tradicionalni zaključek v Markovi knjigi (gl. Marko 16) vključuje kratko različico tega, kar je o vstajenju povedal Luka. V njem je opisano, da je Jezus vzet v nebesa in sedi na Božji desnici. Način, na katerega je opisan Kristusov vnebohod, je podoben splošnemu opisu njegovega sprejema v nebesih, opisu, ki izvira iz hebrejskega Svetega pisma. Podoba Jezusa, ki se telesno dvigne v nebesa, se ujema s staro tradicionalno predstavo, da so nebesa nad zemljo.

O vnebovzetju govorijo tudi besedila, ki jih ni v Svetem pismu, na primer Pistis Sofija. Irenej v besedilu Proti herezijam govori o gnostičnem mnenju, da se je vnebohod zgodil osemnajst mesecev po vstajenju. Apokrifno besedilo, znano kot Jakobov apokrif, opisuje Jezusov nauk Jakobu in Petru 550 dni po vstajenju, vendar pred vnebohodom. To besedilo kaže na še daljše obdobje. Nedavno odkriti Tomažev evangelij iz Nag Hammadija, tako kot kanonični Matejev evangelij, ne omenja vnebohoda.

Praznik vnebohoda se praznuje že več stoletij. Čeprav o njem pred začetkom petega stoletja nimamo ničesar zapisanega, sveti Avguštin pravi, da je apostolskega izvora, in o njem govori na način, ki kaže, da so ga vsi kristjani praznovali že dolgo pred njegovim časom (živel je v letih 354-430).

Kristusov vnebohod je omenjen v prvotni Nikejski veroizpovedi. To besedilo je za kristjane pomembno vse od leta 325, ko je bilo oblikovano. Vključeno je v sveto mašo. Omenjeno je tudi v Apostolski veroizpovedi. Za krščansko vero je pomembno, ker kaže, da je bilo Jezusovo človeštvo vzeto v nebesa. Vnebohod je eden glavnih praznikov krščanskega leta. Obstaja veliko dokazov, ki kažejo, da praznik sega vsaj v pozno leto 300.

Kanonična zgodba o Jezusovem telesnem vzponu v oblake se razlikuje od gnostičnega izročila, po katerem naj bi Jezus prestopil telesni svet in se vrnil v svoj dom v duhovnem svetu. Prav tako je v nasprotju z doketičnimi prepričanji, po katerih je materija v osnovi zlo, Jezus pa naj bi bil čisti duh.

Raziskovalci zgodovinskega Jezusa menijo, da so novozavezne zgodbe o Jezusovem vstajenju zgodbe, ki si jih je izmislila krščanska skupnost v apostolskem obdobju. Nekateri opisujejo vstajenje kot priročen način za nestrinjanje s stalnimi trditvami o Jezusovem pojavljanju v krščanski skupnosti.