Jezus iz Nazareta (Jezus Kristus): življenje, nauki in pomen

Ime Jezus izhaja iz aramejskega imena "Ješua" iz hebrejskega Yah-shua, ki v angleščini pomeni "Bog je odrešenje (ali osvoboditev)", in je bilo priljubljeno ime tistega časa. Jezusa pogosto imenujejo "Jezus Kristus" ali "Kristus". Beseda Kristus izhaja iz grške besede christos in pomeni "tisti, ki je na glavi zaznamovan z oljem" ali "maziljenec". V Jezusovi deželi so z maziljenjem pokazali, da je bila oseba izbrana za kralja ali vodjo. Jezusa imenujejo tudi Mesija, kar izvira iz hebrejskega izraza Mašikah in prav tako pomeni "maziljenec".

Ime Jezus izhaja iz aramejskega imena "Ješua" iz hebrejskega Yah-shua, ki v angleščini pomeni "Bog je odrešenje (ali osvoboditev)", in je bilo priljubljeno ime tistega časa. Jezusa pogosto imenujejo "Jezus Kristus" ali "Kristus". Beseda Kristus izhaja iz grške besede christos in pomeni "tisti, ki je na glavi zaznamovan z oljem" ali "maziljenec". V Jezusovi deželi so z maziljenjem pokazali, da je bila oseba izbrana za kralja ali vodjo. Jezusa imenujejo tudi Mesija, kar izvira iz hebrejskega izraza Mašikah in prav tako pomeni "maziljenec".

Rojstvo

Evangelija po Mateju in Luku pravita, da sta pred Jezusovim rojstvom tako Marija, njegova mati, kot Jožef, ki mu je bila obljubljena, vedela, da bo Jezus Mesija ali kralj, ki je bil obljubljen judovskemu ljudstvu v starih judovskih knjigah.

Lukov evangelij pripoveduje večino zgodbe. Ko se je Jezus rodil, je rimsko cesarstvo vladalo na večjem delu Bližnjega vzhoda. Vlada je želela, da se za vsako družino zapiše njeno ime za obdavčitev, zato so se morali vsi vrniti v kraj, od koder so prišli. Jožef je prihajal iz majhnega mesta Betlehem blizu Jeruzalema, zato sta morala, čeprav je bila Marija tik pred rojstvom otroka, potovati skupaj s tisoči drugih ljudi.

Ko so prišli v Betlehem, so bile vse sobe polne. Jezusa so položili v jasli, saj v gostilni ni bilo prostora. Pastirji, ki so čuvali svoje ovce na pobočju, so prišli pogledat dojenčka in odšli ter se s petjem zahvaljevali Bogu za novorojenega kralja.

V Matejevem evangeliju piše, da so modreci iz daljne dežele na nebu zagledali novo zvezdo in odpotovali iskat mladega Jezusa, ker so vedeli, da se bo Mesija rodil pod zvezdo in da je zvezda znamenje, da je Jezus rojen kot kralj.

Večina kristjanov praznuje dan Jezusovega rojstva kot božič. Čeprav evangeliji ne navajajo, kateri dan se je Jezus rodil, je bil izbran 25. december, ker je bil na ta dan že rimski praznik.

Ministrstvo

Jezusov prihod je napovedal Janez Krstnik. Jezusa je krstil v reki Jordan. Med krstom se je na Jezusa kot golob spustil Božji Duh in slišal se je Božji glas. Po Svetem pismu je Duh vodil Jezusa v puščavo, kjer se je 40 dni postil. Tam se je uprl hudičevim skušnjavam. Nato je Jezus odšel v Galilejo, se naselil v Kafarnaumu in začel pridigati o Božjem kraljestvu. Star je bil približno 30 let.

Jezus je učil predvsem s pripovedovanjem zgodb. Učil je, da je samo Bog pravi kralj in da morajo ljudje ljubiti Boga in se ljubiti med seboj, kot jim narekujejo Sveto pismo. Svoje sledilce je učil, kako naj molijo. Jezus je delal čudeže, ki so bili znamenja Božje moči, na primer lačnim ljudem je dajal hrano in vino, ozdravljal bolne ljudi in oživljal mrtve. Prav tako je ljudi osvobajal hudih duhov.

Jezus je zbral dvanajst mož, znanih kot dvanajst apostolov, ki jih je izbral in usposobil za širjenje svojega sporočila. Imel je še veliko drugih učencev, med njimi tudi veliko žensk, vendar zaradi judovskih običajev učenke niso mogle same potovati v oddaljene kraje kot učiteljice.

Sveto pismo pravi, da je Jezus postal slaven. Odšel je v Jeruzalem, kjer so bili številni obiskovalci mesta za pasho. Ko so slišali, da prihaja, so ga pozdravili, kot da je kralj. Mislili so, da jih bo osvobodil izpod rimske oblasti, vendar je Jezus v znak, da prihaja v miru, v Jeruzalem prijezdil na oslu.

Jezus je storil nekatere stvari, ki so razburile judovske verske voditelje. Menili so, da ni spoštoval običajev, ki so jih Judje ohranjali že več stoletij. Judje na primer na sedmi dan v tednu, soboto, sploh niso delali, ker je bil to sveti dan. V petem poglavju Janezovega evangelija je zgodba o Jezusu, ki je ozdravil hromega človeka. Jezus je videl človeka, ki je ležal na blazini. Ozdravil ga je in mu rekel, naj pobere vzmetnico in gre domov. Prenašanje vzmetnice na soboto je bilo v nasprotju z verskim običajem, zato so se verski voditelji z Jezusom o tem prepirali. Nato so opazovali vse, kar je počel, in si zapomnili vse stvari, ki so bile v nasprotju z verskimi običaji.

V 11. poglavju Markovega evangelija piše, da je Jezus po prihodu v Jeruzalem odšel v judovski tempelj. Razjezil se je zaradi tega, kar je videl. Tam so bili ljudje, ki so prodajali stvari, in posojilodajalci, ki so goljufali revne ljudi. Jezus je pregnal vse ljudi, ki so prodajali stvari. Rekel je, da so veliki duhovniki in pismouki tempelj spremenili v leglo tatov, ker so služili denar revnim in jemali domove revnim ženskam, ki niso imele druge možnosti, da bi plačale tempeljsko bogoslužje.

Smrt

Evangeliji pravijo, da so bili tempeljski voditelji jezni in so ga hoteli ubiti. Rimski vladi so povedali, da Jezusovi privrženci želijo, da bi postal kralj države in jo prevzel. Evangeliji pravijo, da je rimski guverner menil, da bi morali Jezusa izpustiti na prostost, vendar so judovski voditelji rekli: "Če to storiš, potem nisi cesarjev prijatelj!" (Cesar je bil rimski vladar.)

Guverner ga je obsodil na smrt, ker so njegovi privrženci trdili, da je kralj. Rimski vojaki so Jezusa ubili s križanjem. Za roke in noge so ga pribili na visok križ. To je bil običajen način, s katerim so Rimljani ubijali upornike in zločince.

Jezusovo telo so pokopali v grob, ki je pripadal enemu od njegovih privržencev. Dan po soboti, zgodaj zjutraj, so ženske odšle, da bi z začimbami in dišečim oljem obložile telo. Toda evangeliji pravijo, da Jezusovega telesa ni bilo več in da so ga pozneje videli živega. To se imenuje vstajenje.

Nekateri ljudje, kot učenec Tomaž, so rekli: "Ne bom verjel, dokler tega ne bom videl na lastne oči!" Toda Sveto pismo pravi, da je več kot 500 ljudi, med njimi tudi Tomaž, videlo Jezusa živega. V evangelijih je veliko zgodb o tem, kaj je Jezus počel po svojem vstajenju. Nazadnje Lukov evangelij pravi, da je Jezus svoje učence odpeljal na hrib, kjer jih je blagoslovil in jim rekel, naj njegov nauk širijo po vsem svetu, nato pa so se spustili oblaki in bil je dvignjen v nebesa.

Večina kristjanov praznuje veliko noč, ko je po evangelijih umrl in vstal od mrtvih.

Rojstvo

Evangelija po Mateju in Luku pravita, da sta pred Jezusovim rojstvom tako Marija, njegova mati, kot Jožef, ki mu je bila obljubljena, vedela, da bo Jezus Mesija ali kralj, ki je bil obljubljen judovskemu ljudstvu v starih judovskih knjigah.

Lukov evangelij pripoveduje večino zgodbe. Ko se je Jezus rodil, je rimsko cesarstvo vladalo na večjem delu Bližnjega vzhoda. Vlada je želela, da se za vsako družino zapiše njeno ime za obdavčitev, zato so se morali vsi vrniti v kraj, od koder so prišli. Jožef je prihajal iz majhnega mesta Betlehem blizu Jeruzalema, zato sta morala, čeprav je bila Marija tik pred rojstvom otroka, potovati skupaj s tisoči drugih ljudi.

Ko so prišli v Betlehem, so bile vse sobe polne. Jezusa so položili v jasli, saj v gostilni ni bilo prostora. Pastirji, ki so čuvali svoje ovce na pobočju, so prišli pogledat dojenčka in odšli ter se s petjem zahvaljevali Bogu za novorojenega kralja.

V Matejevem evangeliju piše, da so modreci iz daljne dežele na nebu zagledali novo zvezdo in odpotovali iskat mladega Jezusa, ker so vedeli, da se bo Mesija rodil pod zvezdo in da je zvezda znamenje, da je Jezus rojen kot kralj.

Večina kristjanov praznuje dan Jezusovega rojstva kot božič. Čeprav evangeliji ne navajajo, kateri dan se je Jezus rodil, je bil izbran 25. december, ker je bil na ta dan že rimski praznik.

Ministrstvo

Jezusov prihod je napovedal Janez Krstnik. Jezusa je krstil v reki Jordan. Med krstom se je na Jezusa kot golob spustil Božji Duh in slišal se je Božji glas. Po Svetem pismu je Duh vodil Jezusa v puščavo, kjer se je 40 dni postil. Tam se je uprl hudičevim skušnjavam. Nato je Jezus odšel v Galilejo, se naselil v Kafarnaumu in začel pridigati o Božjem kraljestvu. Star je bil približno 30 let.

Jezus je učil predvsem s pripovedovanjem zgodb. Učil je, da je samo Bog pravi kralj in da morajo ljudje ljubiti Boga in se ljubiti med seboj, kot jim narekujejo Sveto pismo. Svoje sledilce je učil, kako naj molijo. Jezus je delal čudeže, ki so bili znamenja Božje moči, na primer lačnim ljudem je dajal hrano in vino, ozdravljal bolne ljudi in oživljal mrtve. Prav tako je ljudi osvobajal hudih duhov.

Jezus je zbral dvanajst mož, znanih kot dvanajst apostolov, ki jih je izbral in usposobil za širjenje svojega sporočila. Imel je še veliko drugih učencev, med njimi tudi veliko žensk, vendar zaradi judovskih običajev učenke niso mogle same potovati v oddaljene kraje kot učiteljice.

Sveto pismo pravi, da je Jezus postal slaven. Odšel je v Jeruzalem, kjer so bili številni obiskovalci mesta za pasho. Ko so slišali, da prihaja, so ga pozdravili, kot da je kralj. Mislili so, da jih bo osvobodil izpod rimske oblasti, vendar je Jezus v znak, da prihaja v miru, v Jeruzalem prijezdil na oslu.

Jezus je storil nekatere stvari, ki so razburile judovske verske voditelje. Menili so, da ni spoštoval običajev, ki so jih Judje ohranjali že več stoletij. Judje na primer na sedmi dan v tednu, soboto, sploh niso delali, ker je bil to sveti dan. V petem poglavju Janezovega evangelija je zgodba o Jezusu, ki je ozdravil hromega človeka. Jezus je videl človeka, ki je ležal na blazini. Ozdravil ga je in mu rekel, naj pobere vzmetnico in gre domov. Prenašanje vzmetnice na soboto je bilo v nasprotju z verskim običajem, zato so se verski voditelji z Jezusom o tem prepirali. Nato so opazovali vse, kar je počel, in si zapomnili vse stvari, ki so bile v nasprotju z verskimi običaji.

V 11. poglavju Markovega evangelija piše, da je Jezus po prihodu v Jeruzalem odšel v judovski tempelj. Razjezil se je zaradi tega, kar je videl. Tam so bili ljudje, ki so prodajali stvari, in posojilodajalci, ki so goljufali revne ljudi. Jezus je pregnal vse ljudi, ki so prodajali stvari. Rekel je, da so veliki duhovniki in pismouki tempelj spremenili v leglo tatov, ker so služili denar revnim in jemali domove revnim ženskam, ki niso imele druge možnosti, da bi plačale tempeljsko bogoslužje.

Smrt

Evangeliji pravijo, da so bili tempeljski voditelji jezni in so ga hoteli ubiti. Rimski vladi so povedali, da Jezusovi privrženci želijo, da bi postal kralj države in jo prevzel. Evangeliji pravijo, da je rimski guverner menil, da bi morali Jezusa izpustiti na prostost, vendar so judovski voditelji rekli: "Če to storiš, potem nisi cesarjev prijatelj!" (Cesar je bil rimski vladar.)

Guverner ga je obsodil na smrt, ker so njegovi privrženci trdili, da je kralj. Rimski vojaki so Jezusa ubili s križanjem. Za roke in noge so ga pribili na visok križ. To je bil običajen način, s katerim so Rimljani ubijali upornike in zločince.

Jezusovo telo so pokopali v grob, ki je pripadal enemu od njegovih privržencev. Dan po soboti, zgodaj zjutraj, so ženske odšle, da bi z začimbami in dišečim oljem obložile telo. Toda evangeliji pravijo, da Jezusovega telesa ni bilo več in da so ga pozneje videli živega. To se imenuje vstajenje.

Nekateri ljudje, kot učenec Tomaž, so rekli: "Ne bom verjel, dokler tega ne bom videl na lastne oči!" Toda Sveto pismo pravi, da je več kot 500 ljudi, med njimi tudi Tomaž, videlo Jezusa živega. V evangelijih je veliko zgodb o tem, kaj je Jezus počel po svojem vstajenju. Nazadnje Lukov evangelij pravi, da je Jezus svoje učence odpeljal na hrib, kjer jih je blagoslovil in jim rekel, naj njegov nauk širijo po vsem svetu, nato pa so se spustili oblaki in bil je dvignjen v nebesa.

Večina kristjanov praznuje veliko noč, ko je po evangelijih umrl in vstal od mrtvih.

Krščanska Cerkev temelji na Jezusu. Kristjani o Jezusu verjamejo na podlagi štirih evangelijev v Svetem pismu in pisem, ki so bila napisana v 1. stoletju in v katerih je Jezus svojim privržencem razložil svoje nauke.

Jezus teh pisem ni napisal. V glavnem jih je napisal Jud po imenu Pavel. Sprva je poskušal preprečiti širjenje krščanstva. Nato je sam postal kristjan in bil pomemben vodja. Ko so se v različnih mestih in državah začele ustanavljati krščanske cerkve, jim je Pavel pisal pisma. V Pavlovih pismih je zapisanih veliko idej, v katere kristjani verjamejo. V njih je tudi veliko navodil za vodenje cerkva in družin.

V Novi zavezi so še druga pisma drugih piscev, med njimi Petra, Jakoba in Janeza. Vsa ta pisma pomagajo oblikovati prepričanja, ki jih imajo sodobni kristjani.

Glej poglavje: Drugi pogledi na Jezusa

Jezus kot Bog

O tem, ali je Jezus Bog ali ne, se že dolgo prepirajo. Večina kristjanov, vključno s katoliškimi, pravoslavnimi in protestantskimi verniki, verjame, da je bil Jezus hkrati Bog in človek. Jezus je v različnih delih Nove zaveze opisan kot "Božja beseda", "Božji sin", "Sin človekov" in sam Bog.

Tem naukom, ki jih verjame večina kristjanov, ne verjamejo številni drugi ljudje. Islamski nauk pravi, da je bil Jezus prerok, vendar ni bil del Boga ali "Božji sin". V Jezusovem času so se mnogi Judje zelo razjezili na Jezusa, ker je govoril, da je "Božji sin", in tudi zato, ker so njegovi privrženci trdili, da je "Mesija". Večina Judov v to ne verjame.

Ti svetopisemski verzi govorijo o krščanskem nauku, da je Jezus Bog:

" Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. On je bil v začetku pri Bogu." Janez 1,1-3, ESV

"In Beseda je postala meso in prebivala med nami in videli smo njeno slavo, slavo, kakršno ima edini Sin od Očeta, poln milosti in resnice." Janez 1,14, ESV

"Jaz in Oče sva eno. " Janez 10,30, ESV

"Njim pripadajo patriarhi in iz njihovega rodu je po mesu Kristus, ki je Bog nad vsemi, blagoslovljen na veke. Amen." Rimljanom 9,5

"čakamo naše blagoslovljeno upanje, prihod slave našega velikega Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa." Tit 2,13, ESV

"V njem namreč telesno prebiva vsa polnost božanstva." Kološanom 2,9, ESV

Jezusa imenujejo tudi "Božji sin".

"In Beseda je postala meso in prebivala med nami in videli smo njeno slavo, slavo, kakršno ima edini Sin od Očeta, poln milosti in resnice. "Janez 1,14 (ESV)

"v teh zadnjih dneh pa nam je spregovoril po svojem Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega in po katerem je tudi ustvaril svet. 3 On je sijaj Božje slave in natančen odtis njegove narave ter z besedo svoje moči vzdržuje vesolje. Ko je opravil očiščenje za grehe, se je usedel na desnico veličastva na višavah," Hebrejcem 1,2-3, ESV

"In vemo, da je prišel Božji Sin in nam dal spoznanje, da bi spoznali tistega, ki je resničen, in smo v tistem, ki je resničen, v njegovem Sinu Jezusu Kristusu. On je pravi Bog in večno življenje." 1 Janez 5,20, ESV. To pismo naj bi napisal isti Janez, ki je napisal Janezov evangelij.

Mnogi kristjani verjamejo, da ti verzi pravijo, da je Jezus Bog. Vsi kristjani verjamejo, da Jezusova smrt na križu omogoča vsem ljudem, da jim Bog odpusti njihove grehe (slabe stvari, ki so jih storili). Večina kristjanov verjame, da če oseba prosi Boga, naj ji odpusti, bo to storil in bo za vedno živela z njim v nebesih.

Bog v človeški podobi

Mnogi kristjani verjamejo, da je bil Jezus v skladu s svetopisemskim naukom ne le pravi Bog, ampak tudi pravi človek in da je bil to del Božjega načrta, da bi se ljudje približali njegovemu razumevanju. Ljudje, ki niso krščanskega prepričanja, imajo o Jezusu drugačne predstave.

Verzi iz Svetega pisma: -

"In Beseda je postala meso in prebivala med nami." Janez 1,14

V Matejevem evangeliju je Jezus pogosto imenovan "Sin človekov". Matej si je te besede izposodil iz Stare zaveze, kjer so pogosto uporabljene, da bi pokazale, da je človeštvo zelo oddaljeno od Boga. V Svetem pismu je Bog pogosto hvaljen in se mu zahvaljuje, ker pomaga navadnim ljudem, ki jih imenuje "človeški sinovi". V Psalmu 8 pisec, kralj David, sprašuje Boga: "Kaj je človek, da se ga zavedaš, in človekov sin, da se zanj zavzemaš?"

V Matejevem evangeliju 24,30 Jezus pravi: "Tedaj se bo v nebesih prikazalo znamenje Sina človekovega in takrat bodo vsa zemeljska plemena jokala in videli bodo Sina človekovega, ki prihaja na nebeških oblakih z močjo in veliko slavo." Tako kot kralj David v 8. psalmu tudi Jezus razlikuje med svojim običajnim človeškim življenjem in svojo veliko močjo kot Božji Sin.

"Dobri pastir"

Eden od najbolj priljubljenih delov Stare zaveze je pesem, imenovana Psalm 23. Začne se:

"Gospod je moj pastir, ne bom imel pomanjkanja. Na zelenih pašnikih počivam. Vodi me ob mirnih vodah."

V evangelijih je Jezus pogosto govoril o sebi kot o pastirju, ki skrbi za ovce. Imenoval se je "dobri pastir", ki bi dal celo svoje življenje, da bi zaščitil svoje ovce. Judom, pri čemer je mislil na vernike, ki niso Judje ali pogani, je povedal, da ima "druge ovce", ki ne spadajo v to čredo. (Janez 21,16). V enem svojih zadnjih pogovorov z učencem Petrom mu je dejal: "Pasi moje ovce!", z drugimi besedami: "Poskrbi za moje ljudstvo!".

"Sveti Odrešenik"

V judovstvu so ljudje že od nekdaj obravnavani kot grešni ali slabi. Bog jim mora odpustiti. Verjeli so, da je mogoče doseči Božje odpuščanje na dva načina: z molitvijo in z žrtvovanjem. Molitev je bilo mogoče opraviti kjer koli, žrtvovanje pa v templju. Človek je prinesel žival, pogosto jagnje, če je bil reven, pa goloba. Na žival so položili roke in nanjo položili svoje grehe. Nato je bila žival ubita kot kazen za greh. Ta vrsta žrtvovanja se je nadaljevala do uničenja templja v Jeruzalemu leta 71 n. št. Tudi plačevanje denarja v tempelj je bilo neke vrste žrtvovanje. Ko je Jezus iz templja pregnal trgovce, so bili to ljudje, ki so prodajali jagnjeta in golobe, in ljudje, ki so rimski denar zamenjali za poseben tempeljski denar.

Del krščanskega prepričanja je, da Jezus Kristus ni prišel kot človek samo zato, da bi učil o boljšem načinu življenja. Kristjani verjamejo tudi, da je bil Jezus največja žrtev za grehe človeštva in da je "Odrešenik": tisti, ki je prišel, da reši. Kristjani verjamejo, da je bil Jezus za razliko od običajnih ljudi popolnoma čist in brez greha, ko pa je umrl na križu, je kot jagnje, žrtvovano v templju, nase prevzel vse grehe vsakega človeka, ki bi vanj verjel.

Na podlagi Janezovega evangelija krščanski nauk pravi, da sta Jezusova smrt in vstajenje znamenje njegove moči, da odpusti grehe vsakomur, ki se obrne nanj in ga resnično prosi za odpuščanje. Sveto pismo pravi, da morajo grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, poskušati živeti novo življenje in se ne vrniti k svojemu grešnemu vedenju. Kristjani verjamejo, da poznavanje Božje ljubezni ljudem pomaga živeti novo in boljše življenje.

To so trije verzi iz Svetega pisma, ki so pomembni za to krščansko prepričanje.

"Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." Janezov evangelij, 3,16.

Jezus mu je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni." Janezov evangelij, 14,6.

"Če rečemo, da nimamo grehov, se slepimo in ne govorimo resnice. Če pa svoje grehe ponižno povemo Bogu, je obljubil, da nas bo poslušal, nam odpustil grehe in nas očistil vsega slabega." Iz Prvega Janezovega pisma.

Krščanska Cerkev temelji na Jezusu. Kristjani o Jezusu verjamejo na podlagi štirih evangelijev v Svetem pismu in pisem, ki so bila napisana v 1. stoletju in v katerih je Jezus svojim privržencem razložil svoje nauke.

Jezus teh pisem ni napisal. V glavnem jih je napisal Jud po imenu Pavel. Sprva je poskušal preprečiti širjenje krščanstva. Nato je sam postal kristjan in bil pomemben vodja. Ko so se v različnih mestih in državah začele ustanavljati krščanske cerkve, jim je Pavel pisal pisma. V Pavlovih pismih je zapisanih veliko idej, v katere kristjani verjamejo. V njih je tudi veliko navodil za vodenje cerkva in družin.

V Novi zavezi so še druga pisma drugih piscev, med njimi Petra, Jakoba in Janeza. Vsa ta pisma pomagajo oblikovati prepričanja, ki jih imajo sodobni kristjani.

Glej poglavje: Drugi pogledi na Jezusa

Jezus kot Bog

O tem, ali je Jezus Bog ali ne, se že dolgo prepirajo. Večina kristjanov, vključno s katoliškimi, pravoslavnimi in protestantskimi verniki, verjame, da je bil Jezus hkrati Bog in človek. Jezus je v različnih delih Nove zaveze opisan kot "Božja beseda", "Božji sin", "Sin človekov" in sam Bog.

Tem naukom, ki jih verjame večina kristjanov, ne verjamejo številni drugi ljudje. Islamski nauk pravi, da je bil Jezus prerok, vendar ni bil del Boga ali "Božji sin". V Jezusovem času so se mnogi Judje zelo razjezili na Jezusa, ker je govoril, da je "Božji sin", in tudi zato, ker so njegovi privrženci trdili, da je "Mesija". Večina Judov v to ne verjame.

Ti svetopisemski verzi govorijo o krščanskem nauku, da je Jezus Bog:

" Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. On je bil v začetku pri Bogu." Janez 1,1-3, ESV

"In Beseda je postala meso in prebivala med nami in videli smo njeno slavo, slavo, kakršno ima edini Sin od Očeta, poln milosti in resnice." Janez 1,14, ESV

"Jaz in Oče sva eno. " Janez 10,30, ESV

"Njim pripadajo patriarhi in iz njihovega rodu je po mesu Kristus, ki je Bog nad vsemi, blagoslovljen na veke. Amen." Rimljanom 9,5

"čakamo naše blagoslovljeno upanje, prihod slave našega velikega Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa." Tit 2,13, ESV

"V njem namreč telesno prebiva vsa polnost božanstva." Kološanom 2,9, ESV

Jezusa imenujejo tudi "Božji sin".

"In Beseda je postala meso in prebivala med nami in videli smo njeno slavo, slavo, kakršno ima edini Sin od Očeta, poln milosti in resnice. "Janez 1,14 (ESV)

"v teh zadnjih dneh pa nam je spregovoril po svojem Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega in po katerem je tudi ustvaril svet. 3 On je sijaj Božje slave in natančen odtis njegove narave ter z besedo svoje moči vzdržuje vesolje. Ko je opravil očiščenje za grehe, se je usedel na desnico veličastva na višavah," Hebrejcem 1,2-3, ESV

"In vemo, da je prišel Božji Sin in nam dal spoznanje, da bi spoznali tistega, ki je resničen, in smo v tistem, ki je resničen, v njegovem Sinu Jezusu Kristusu. On je pravi Bog in večno življenje." 1 Janez 5,20, ESV. To pismo naj bi napisal isti Janez, ki je napisal Janezov evangelij.

Mnogi kristjani verjamejo, da ti verzi pravijo, da je Jezus Bog. Vsi kristjani verjamejo, da Jezusova smrt na križu omogoča vsem ljudem, da jim Bog odpusti njihove grehe (slabe stvari, ki so jih storili). Večina kristjanov verjame, da če oseba prosi Boga, naj ji odpusti, bo to storil in bo za vedno živela z njim v nebesih.

Bog v človeški podobi

Mnogi kristjani verjamejo, da je bil Jezus v skladu s svetopisemskim naukom ne le pravi Bog, ampak tudi pravi človek in da je bil to del Božjega načrta, da bi se ljudje približali njegovemu razumevanju. Ljudje, ki niso krščanskega prepričanja, imajo o Jezusu drugačne predstave.

Verzi iz Svetega pisma: -

"In Beseda je postala meso in prebivala med nami." Janez 1,14

V Matejevem evangeliju je Jezus pogosto imenovan "Sin človekov". Matej si je te besede izposodil iz Stare zaveze, kjer so pogosto uporabljene, da bi pokazale, da je človeštvo zelo oddaljeno od Boga. V Svetem pismu je Bog pogosto hvaljen in se mu zahvaljuje, ker pomaga navadnim ljudem, ki jih imenuje "človeški sinovi". V Psalmu 8 pisec, kralj David, sprašuje Boga: "Kaj je človek, da se ga zavedaš, in človekov sin, da se zanj zavzemaš?"

V Matejevem evangeliju 24,30 Jezus pravi: "Tedaj se bo v nebesih prikazalo znamenje Sina človekovega in takrat bodo vsa zemeljska plemena jokala in videli bodo Sina človekovega, ki prihaja na nebeških oblakih z močjo in veliko slavo." Tako kot kralj David v 8. psalmu tudi Jezus razlikuje med svojim običajnim človeškim življenjem in svojo veliko močjo kot Božji Sin.

"Dobri pastir"

Eden od najbolj priljubljenih delov Stare zaveze je pesem, imenovana Psalm 23. Začne se:

"Gospod je moj pastir, ne bom imel pomanjkanja. Na zelenih pašnikih počivam. Vodi me ob mirnih vodah."

V evangelijih je Jezus pogosto govoril o sebi kot o pastirju, ki skrbi za ovce. Imenoval se je "dobri pastir", ki bi dal celo svoje življenje, da bi zaščitil svoje ovce. Judom, pri čemer je mislil na vernike, ki niso Judje ali pogani, je povedal, da ima "druge ovce", ki ne spadajo v to čredo. (Janez 21,16). V enem svojih zadnjih pogovorov z učencem Petrom mu je dejal: "Pasi moje ovce!", z drugimi besedami: "Poskrbi za moje ljudstvo!".

"Sveti Odrešenik"

V judovstvu so ljudje že od nekdaj obravnavani kot grešni ali slabi. Bog jim mora odpustiti. Verjeli so, da je mogoče doseči Božje odpuščanje na dva načina: z molitvijo in z žrtvovanjem. Molitev je bilo mogoče opraviti kjer koli, žrtvovanje pa v templju. Človek je prinesel žival, pogosto jagnje, če je bil reven, pa goloba. Na žival so položili roke in nanjo položili svoje grehe. Nato je bila žival ubita kot kazen za greh. Ta vrsta žrtvovanja se je nadaljevala do uničenja templja v Jeruzalemu leta 71 n. št. Tudi plačevanje denarja v tempelj je bilo neke vrste žrtvovanje. Ko je Jezus iz templja pregnal trgovce, so bili to ljudje, ki so prodajali jagnjeta in golobe, in ljudje, ki so rimski denar zamenjali za poseben tempeljski denar.

Del krščanskega prepričanja je, da Jezus Kristus ni prišel kot človek samo zato, da bi učil o boljšem načinu življenja. Kristjani verjamejo tudi, da je bil Jezus največja žrtev za grehe človeštva in da je "Odrešenik": tisti, ki je prišel, da reši. Kristjani verjamejo, da je bil Jezus za razliko od običajnih ljudi popolnoma čist in brez greha, ko pa je umrl na križu, je kot jagnje, žrtvovano v templju, nase prevzel vse grehe vsakega človeka, ki bi vanj verjel.

Na podlagi Janezovega evangelija krščanski nauk pravi, da sta Jezusova smrt in vstajenje znamenje njegove moči, da odpusti grehe vsakomur, ki se obrne nanj in ga resnično prosi za odpuščanje. Sveto pismo pravi, da morajo grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, poskušati živeti novo življenje in se ne vrniti k svojemu grešnemu vedenju. Kristjani verjamejo, da poznavanje Božje ljubezni ljudem pomaga živeti novo in boljše življenje.

To so trije verzi iz Svetega pisma, ki so pomembni za to krščansko prepričanje.

"Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." Janezov evangelij, 3,16.

Jezus mu je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni." Janezov evangelij, 14,6.

"Če rečemo, da nimamo grehov, se slepimo in ne govorimo resnice. Če pa svoje grehe ponižno povemo Bogu, je obljubil, da nas bo poslušal, nam odpustil grehe in nas očistil vsega slabega." Iz Prvega Janezovega pisma.

Jezus kot učitelj

Nekateri ljudje, ki niso kristjani, verjamejo, da je Jezus živel v času, ki ga opisujejo evangeliji, vendar ne verjamejo, da je bil "Božji sin" ali "Odrešenik". Verjamejo, da je bil Jezus običajen, a zelo dober človek, učitelj in morda prerok.

Mohandas Gandhi je dejal: "Sem musliman, hindujec, kristjan in jud," čeprav se je rodil kot džainist.

Muslimanska prepričanja o Jezusu

Muslimani verjamejo, da je bil Jezus (z imenom Isa) predzadnji prerok (božji poslanec). Verjamejo, da je bil Mohamed zadnji prerok. Verjamejo, da sta bila tako Jezus kot Mohamed navadna človeka, ki ju je Bog izbral, da bi bila njegova služabnika in učila besedo islama.

Muslimani ne verjamejo, da je bil Jezus Bog ali "Božji sin". Islam je strogo monoteističen: pravi, da obstaja samo en Bog. Muslimani verjamejo, da Jezus ne more biti del Boga, ker je samo en Bog. Če častijo koga drugega kot Boga, naj bi šlo za politeizem (verovanje v več kot enega boga). Prav tako naj bi šlo za malikovanje: čaščenje nekoga, ki ni Bog.

Islam uči, da Jezus ni umrl na križu, ampak je za Izo na križu umrl drug človek, preoblečen vanj (Koran 4:157). To se zelo razlikuje od krščanstva. Jezusova smrt je zelo pomemben del krščanskega prepričanja o odrešitvi. Muslimani po izgovoru Jezusovega imena v znak spoštovanja v kratkem in arabskem jeziku a.s. vedno rečejo "mir z njim".

Muslimani sprejemajo tudi nekatere druge nauke o Jezusu. Ti nauki pravijo, da se bo Jezus vrnil na zemljo ob koncu dni in da bo pred sodnim dnem uničil lažnega mesijo ali Antikrista. Muslimani sprejemajo tudi Jezusove trditve, da je zdravilec. Verjamejo v številne čudeže, ki naj bi jih storil, na primer, da je obudil mrtve k življenju in slepim vrnil vid. Verjamejo, da so mu bili vsi čudeži dani od Boga.

Koran (tako kot Sveto pismo) omenja Jezusovo rojstvo iz Device, vendar o Mariji (islamski Mariji) pravi še druge stvari. Sveto pismo pravi, da je Jožef pomagal Mariji roditi Jezusa, v islamu pa Jožefa ni. Namesto tega je Marija med porodom sama hodila po puščavi in našla drevo. Angel Gabriel (Jibreel) jo je vprašal, ali je lačna, nato ji je rekel, naj strese drevo, in padli so ji datlji, da bi jih pojedla. Nato jo je vprašal, ali je žejna, in rekel, naj pogleda pod svoje noge, in tam je bila voda in tam je rodila Jezusa. (Koran 19) Zato se muslimani postijo in kako prekinejo post. Marija je vedela, da se mora vrniti v svoje mesto, in ko je to storila z Jezusom v naročju, so ljudje kričali nanjo zaradi prešuštva. Marija se je hotela pojasniti, vendar ji je angel rekel, naj ne govori.

Judovska prepričanja o Jezusu

Čeprav je bil Jezus Jud in je njegov nauk izhajal iz judovske vere, večina Judov ne verjame, da je bil Jezus Mesija, ki je bil obljubljen v judovskih svetih spisih.

V evangelijih piše, da je Jezus s svojimi nauki zelo razjezil judovske učitelje. Pravi, da jih je delno razjezil, ker jim je rekel, da so "hinavci", kar pomeni, da so navzven dajali videz, da živijo sveto življenje, vendar so bila njihova srca v notranjosti daleč od Božjega.

V evangelijih piše, da so se razjezili tudi zato, ker se je Jezus obnašal, kot da je Mesija, in govoril, da je "Božji Sin". To je pomenilo, da je bil ali strašen lažnivec, da je bil nor in si je to samo izmislil, ali pa da je bilo to res. Toda Jezus se ni zdel nor. Tako sta ostali le dve možnosti. Če je Jezus lagal, potem je storil nekaj hudega v nasprotju z judovsko vero. Prav zaradi trditev, da je Jezus "Božji sin", so ga nekateri judovski voditelji želeli ubiti in so ga izročili rimskim oblastnikom. Rimljanom ni bilo mar, če je Jezus rekel nekaj, kar je bilo v nasprotju z judovskim verovanjem. Vedeli pa so, da so ljudje govorili tudi, da je Jezus "judovski kralj". Judovski voditelji so trdili, da je to v nasprotju z zakoni rimske vlade. Čeprav se rimski voditelji s tem niso strinjali, so ga dali ubiti, da bi preprečili morebitne nemire.

Čeprav danes in v zgodovini večina Judov ne verjame temu, kar kristjani pravijo o Jezusu, nekateri Judje verjamejo, da je bil Jezus Mesija, obljubljen v judovskih svetih spisih. Judje, ki to verjamejo, se imenujejo "mesijanski Judje".

Jezus kot učitelj

Nekateri ljudje, ki niso kristjani, verjamejo, da je Jezus živel v času, ki ga opisujejo evangeliji, vendar ne verjamejo, da je bil "Božji sin" ali "Odrešenik". Verjamejo, da je bil Jezus običajen, a zelo dober človek, učitelj in morda prerok.

Mohandas Gandhi je dejal: "Sem musliman, hindujec, kristjan in jud," čeprav se je rodil kot džainist.

Muslimanska prepričanja o Jezusu

Muslimani verjamejo, da je bil Jezus (z imenom Isa) predzadnji prerok (božji poslanec). Verjamejo, da je bil Mohamed zadnji prerok. Verjamejo, da sta bila tako Jezus kot Mohamed navadna človeka, ki ju je Bog izbral, da bi bila njegova služabnika in učila besedo islama.

Muslimani ne verjamejo, da je bil Jezus Bog ali "Božji sin". Islam je strogo monoteističen: pravi, da obstaja samo en Bog. Muslimani verjamejo, da Jezus ne more biti del Boga, ker je samo en Bog. Če častijo koga drugega kot Boga, naj bi šlo za politeizem (verovanje v več kot enega boga). Prav tako naj bi šlo za malikovanje: čaščenje nekoga, ki ni Bog.

Islam uči, da Jezus ni umrl na križu, ampak je za Izo na križu umrl drug človek, preoblečen vanj (Koran 4:157). To se zelo razlikuje od krščanstva. Jezusova smrt je zelo pomemben del krščanskega prepričanja o odrešitvi. Muslimani po izgovoru Jezusovega imena v znak spoštovanja v kratkem in arabskem jeziku a.s. vedno rečejo "mir z njim".

Muslimani sprejemajo tudi nekatere druge nauke o Jezusu. Ti nauki pravijo, da se bo Jezus vrnil na zemljo ob koncu dni in da bo pred sodnim dnem uničil lažnega mesijo ali Antikrista. Muslimani sprejemajo tudi Jezusove trditve, da je zdravilec. Verjamejo v številne čudeže, ki naj bi jih storil, na primer, da je obudil mrtve k življenju in slepim vrnil vid. Verjamejo, da so mu bili vsi čudeži dani od Boga.

Koran (tako kot Sveto pismo) omenja Jezusovo rojstvo iz Device, vendar o Mariji (islamski Mariji) pravi še druge stvari. Sveto pismo pravi, da je Jožef pomagal Mariji roditi Jezusa, v islamu pa Jožefa ni. Namesto tega je Marija med porodom sama hodila po puščavi in našla drevo. Angel Gabriel (Jibreel) jo je vprašal, ali je lačna, nato ji je rekel, naj strese drevo, in padli so ji datlji, da bi jih pojedla. Nato jo je vprašal, ali je žejna, in rekel, naj pogleda pod svoje noge, in tam je bila voda in tam je rodila Jezusa. (Koran 19) Zato se muslimani postijo in kako prekinejo post. Marija je vedela, da se mora vrniti v svoje mesto, in ko je to storila z Jezusom v naročju, so ljudje kričali nanjo zaradi prešuštva. Marija se je hotela pojasniti, vendar ji je angel rekel, naj ne govori.

Judovska prepričanja o Jezusu

Čeprav je bil Jezus Jud in je njegov nauk izhajal iz judovske vere, večina Judov ne verjame, da je bil Jezus Mesija, ki je bil obljubljen v judovskih svetih spisih.

V evangelijih piše, da je Jezus s svojimi nauki zelo razjezil judovske učitelje. Pravi, da jih je delno razjezil, ker jim je rekel, da so "hinavci", kar pomeni, da so navzven dajali videz, da živijo sveto življenje, vendar so bila njihova srca v notranjosti daleč od Božjega.

V evangelijih piše, da so se razjezili tudi zato, ker se je Jezus obnašal, kot da je Mesija, in govoril, da je "Božji Sin". To je pomenilo, da je bil ali strašen lažnivec, da je bil nor in si je to samo izmislil, ali pa da je bilo to res. Toda Jezus se ni zdel nor. Tako sta ostali le dve možnosti. Če je Jezus lagal, potem je storil nekaj hudega v nasprotju z judovsko vero. Prav zaradi trditev, da je Jezus "Božji sin", so ga nekateri judovski voditelji želeli ubiti in so ga izročili rimskim oblastnikom. Rimljanom ni bilo mar, če je Jezus rekel nekaj, kar je bilo v nasprotju z judovskim verovanjem. Vedeli pa so, da so ljudje govorili tudi, da je Jezus "judovski kralj". Judovski voditelji so trdili, da je to v nasprotju z zakoni rimske vlade. Čeprav se rimski voditelji s tem niso strinjali, so ga dali ubiti, da bi preprečili morebitne nemire.

Čeprav danes in v zgodovini večina Judov ne verjame temu, kar kristjani pravijo o Jezusu, nekateri Judje verjamejo, da je bil Jezus Mesija, obljubljen v judovskih svetih spisih. Judje, ki to verjamejo, se imenujejo "mesijanski Judje".

Skoraj vsi sodobni učenjaki, tako krščanski kot nekrščanski, se strinjajo, da je bil Jezus resnična oseba. Tako krščanski kot nekrščanski učenjaki ga preučujejo na podlagi evangelijev. Ti so bili napisani med letoma 60 in 90 našega štetja.

Po tradiciji so evangelije napisali štirje možje: Matej, Marko, Luka in Janez, ki so tem knjigam dali svoja imena. V tem vrstnem redu so urejene v Novi zavezi Svetega pisma, vendar znanstveniki menijo, da niso bile napisane v tem vrstnem redu. Markov evangelij je bil verjetno napisan pred Matejevim evangelijem. Vsi štirje evangeliji pripovedujejo o Jezusovem življenju, vendar to počnejo s štirih različnih zornih kotov, saj so jih pisali različni ljudje in vsak pisec je imel razloge, da je zgodbo povedal na drugačen način.

Drugi raziskovalci pravijo, da so voditelji zgodnje krščanske Cerkve spreminjali evangelijske zapise. Te spremembe naj bi se zgodile v različnih obdobjih, na različne načine in iz različnih razlogov. Ena zgodba je bila na primer izpuščena iz številnih starih različic evangelijev. Govori o tem, kako je Jezus rešil žensko, ki je prešuštvovala (imela spolne odnose zunaj zakonske zveze) in so jo nameravali ubiti. Sveti Avguštin iz Hipona (354-430 n. št.) je zapisal, da je bila ta zgodba verjetno izpuščena, ker so nekateri cerkveni voditelji menili, da bi lahko ljudi spodbudila k grešnemu ravnanju. Ta zgodba je v vseh sodobnih svetopisemskih knjigah in naj bi vsebovala zelo pomemben nauk za kristjane. ^[] Druge razlike, ki jih je mogoče najti v različicah evangelijev, so večinoma majhne in ne vplivajo na to, kar vemo o Jezusovem življenju in njegovem nauku. ^[]

O Marku

Markov evangelij, ki ga svetopisemski učenjaki štejejo za najzgodnejšega, nosi ime mladega učenca apostola Pavla, ki je večkrat omenjen v Apostolskih delih in Pavlovih pismih. Evangelij je bil verjetno napisan v Rimu in po mnenju učenjakov izhaja iz spominov Jezusovega privrženca ali učenca Petra. Ne pripoveduje o Jezusovem rojstvu; začne se, ko je bil star 30 let, v času, ko so ga učenci spoznali. Prikazuje Jezusa kot moža dejanj: hodi po deželi, uči in zdravi ljudi.

O Matthewu

Nato je bil napisan Matejev evangelij. Matej je bil eden od Jezusovih učencev. Bil je Jud, ki so ga drugi Judje sovražili, ker je kot cestninar delal za rimske oblastnike. Matej pripoveduje, da ga je Jezus nekega dne videl sedeti za mizo na tržnici in mu rekel: "Hodi za menoj". Večina biblicistov meni, da je Matej prebral Markov evangelij in se odločil dopolniti nekatere stvari, ki jih je Mark izpustil, saj je Mark svoj evangelij napisal za rimsko Cerkev, Matej pa je želel pisati za judovske kristjane po vsem rimskem cesarstvu. Matej je bil izobražen Jud, zato je poznal judovsko Sveto pismo (ki ga kristjani prav tako uporabljamo in imenujemo Stara zaveza Svetega pisma). Matej je poznal svetopisemske nauke, da bo prišel Mesija ali Božji maziljenec. V svojem evangeliju pogosto omenja te nauke. Na začetku navede tudi seznam Jezusovih prednikov, saj je bilo to pomembno za judovske bralce.

O Luku

Apostol Luka je bil Grk in prijatelj apostola Pavla. Bil je zdravnik. Luka je za Jezusa izvedel od učencev. Luka piše o Jezusovem rojstvu in otroštvu in pravi: "Marija je vse to hranila v svojem srcu in o tem premišljevala."

Luka ni bil Jud in piše tako, da ga drugi ljudje, ki niso Judje, zlahka razumejo. Razlaga judovske običaje in zakone. Napisal je drugo knjigo z naslovom Apostolska dela, ki pripoveduje, kaj so učenci počeli, ko jih je Jezus zapustil.

O Johnu

Poznavalci Svetega pisma menijo, da je bil Janez Jezusov učenec in verjetno najmlajši od dvanajstih mož, ki so bili Jezusovi glavni privrženci. Živel je kot starec in zaradi svojega poučevanja o Jezusu so ga poslali na majhen otok Patmos. Janez piše z eno posebno mislijo. Bralcu želi dokazati, da je Jezus Božji način reševanja ljudi pred strašnim problemom greha ali zla. Janez bralcu najprej pove, da je Jezus bil in je Bog. Janez pravi, da je Jezus Božje živo sporočilo (ali živa beseda). Vsak del Janezovega evangelija je napisan, da bi pokazal, da je Jezus prišel od Boga, učil Božje sporočilo in je način, da ljudje razumejo Božjo ljubezen.

Skoraj vsi sodobni učenjaki, tako krščanski kot nekrščanski, se strinjajo, da je bil Jezus resnična oseba. Tako krščanski kot nekrščanski učenjaki ga preučujejo na podlagi evangelijev. Ti so bili napisani med letoma 60 in 90 našega štetja.

Po tradiciji so evangelije napisali štirje možje: Matej, Marko, Luka in Janez, ki so tem knjigam dali svoja imena. V tem vrstnem redu so urejene v Novi zavezi Svetega pisma, vendar znanstveniki menijo, da niso bile napisane v tem vrstnem redu. Markov evangelij je bil verjetno napisan pred Matejevim evangelijem. Vsi štirje evangeliji pripovedujejo o Jezusovem življenju, vendar to počnejo s štirih različnih zornih kotov, saj so jih pisali različni ljudje in vsak pisec je imel razloge, da je zgodbo povedal na drugačen način.

Drugi raziskovalci pravijo, da so voditelji zgodnje krščanske Cerkve spreminjali evangelijske zapise. Te spremembe naj bi se zgodile v različnih obdobjih, na različne načine in iz različnih razlogov. Ena zgodba je bila na primer izpuščena iz številnih starih različic evangelijev. Govori o tem, kako je Jezus rešil žensko, ki je prešuštvovala (imela spolne odnose zunaj zakonske zveze) in so jo nameravali ubiti. Sveti Avguštin iz Hipona (354-430 n. št.) je zapisal, da je bila ta zgodba verjetno izpuščena, ker so nekateri cerkveni voditelji menili, da bi lahko ljudi spodbudila k grešnemu ravnanju. Ta zgodba je v vseh sodobnih svetopisemskih knjigah in naj bi vsebovala zelo pomemben nauk za kristjane. ^[] Druge razlike, ki jih je mogoče najti v različicah evangelijev, so večinoma majhne in ne vplivajo na to, kar vemo o Jezusovem življenju in njegovem nauku. ^[]

O Marku

Markov evangelij, ki ga svetopisemski učenjaki štejejo za najzgodnejšega, nosi ime mladega učenca apostola Pavla, ki je večkrat omenjen v Apostolskih delih in Pavlovih pismih. Evangelij je bil verjetno napisan v Rimu in po mnenju učenjakov izhaja iz spominov Jezusovega privrženca ali učenca Petra. Ne pripoveduje o Jezusovem rojstvu; začne se, ko je bil star 30 let, v času, ko so ga učenci spoznali. Prikazuje Jezusa kot moža dejanj: hodi po deželi, uči in zdravi ljudi.

O Matthewu

Nato je bil napisan Matejev evangelij. Matej je bil eden od Jezusovih učencev. Bil je Jud, ki so ga drugi Judje sovražili, ker je kot cestninar delal za rimske oblastnike. Matej pripoveduje, da ga je Jezus nekega dne videl sedeti za mizo na tržnici in mu rekel: "Hodi za menoj". Večina biblicistov meni, da je Matej prebral Markov evangelij in se odločil dopolniti nekatere stvari, ki jih je Mark izpustil, saj je Mark svoj evangelij napisal za rimsko Cerkev, Matej pa je želel pisati za judovske kristjane po vsem rimskem cesarstvu. Matej je bil izobražen Jud, zato je poznal judovsko Sveto pismo (ki ga kristjani prav tako uporabljamo in imenujemo Stara zaveza Svetega pisma). Matej je poznal svetopisemske nauke, da bo prišel Mesija ali Božji maziljenec. V svojem evangeliju pogosto omenja te nauke. Na začetku navede tudi seznam Jezusovih prednikov, saj je bilo to pomembno za judovske bralce.

O Luku

Apostol Luka je bil Grk in prijatelj apostola Pavla. Bil je zdravnik. Luka je za Jezusa izvedel od učencev. Luka piše o Jezusovem rojstvu in otroštvu in pravi: "Marija je vse to hranila v svojem srcu in o tem premišljevala."

Luka ni bil Jud in piše tako, da ga drugi ljudje, ki niso Judje, zlahka razumejo. Razlaga judovske običaje in zakone. Napisal je drugo knjigo z naslovom Apostolska dela, ki pripoveduje, kaj so učenci počeli, ko jih je Jezus zapustil.

O Johnu

Poznavalci Svetega pisma menijo, da je bil Janez Jezusov učenec in verjetno najmlajši od dvanajstih mož, ki so bili Jezusovi glavni privrženci. Živel je kot starec in zaradi svojega poučevanja o Jezusu so ga poslali na majhen otok Patmos. Janez piše z eno posebno mislijo. Bralcu želi dokazati, da je Jezus Božji način reševanja ljudi pred strašnim problemom greha ali zla. Janez bralcu najprej pove, da je Jezus bil in je Bog. Janez pravi, da je Jezus Božje živo sporočilo (ali živa beseda). Vsak del Janezovega evangelija je napisan, da bi pokazal, da je Jezus prišel od Boga, učil Božje sporočilo in je način, da ljudje razumejo Božjo ljubezen.

Evangeliji pripovedujejo številne zgodbe, ki jih je Jezus pripovedoval, ko je učil ljudi o tem, kako jih Bog ljubi in kako naj živijo. Te zgodbe imenujemo prilike. Med njimi so naslednje:

Dobri Samarijan

V tej zgodbi iz 10. poglavja Lukovega evangelija Jezus pokaže, kaj pomeni biti dober sosed. V bližini Judov so živeli ljudje, imenovani Samarijani. Med seboj se niso strinjali glede verskega nauka in so veljali za sovražnike. Nekega dne se je judovski mož sprehajal, ko ga je nekaj razbojnikov preteplo, oropalo in pustilo ob cesti golega in skoraj mrtvega. Mimo je prišel judovski duhovnik in ga videl. Pomislil je: "Če se dotaknem tega golega krvavečega človeka, bom nečist in ne bom mogel iti v tempelj!" Zato se je pretvarjal, da ga ni videl. Mimo je prišel še en Jud, sveti mož, in ravnal enako. Nazadnje je prišel Samarijan z oslom. Ko je zagledal ranjenca, se je ustavil. Z vinom in oljčnim oljem mu je umil rane. Nato ga je naložil na svojega osla in ga odpeljal do najbližje gostilne. Gostilničarju je plačal in rekel: "Hranite ga, dokler ne ozdravi, in karkoli mu dolgujem, bom plačal, ko se bom vrnil po tej poti." Jezus je rekel ljudem, ki so ga poslušali: "Kateri od teh ljudi je ravnal kot dober sosed?" Rekli so: "Tisti, ki se je ustavil in pomagal." Jezus je rekel: "Pojdite in ravnajte enako."

Marljivi sin

V tej zgodbi iz 15. poglavja Lukovega evangelija Jezus pripoveduje o bogatašu, ki je imel dva sinova. Oba naj bi po njegovi smrti dobila del njegovega denarja. Mlajši sin je rekel: "Oče, daj mi denar zdaj, da bom lahko šel in užival, dokler sem mlad." Denar je odnesel v mesto in ga zapravil za zabave s prijatelji in druge grešne stvari. Kmalu mu ni ostalo ničesar, da bi se nahranil, in bil je osramočen. Zaposlil se je v oskrbi prašičev, nečistega mesa, ki ga je jedel, samo da ne bi stradal. Rekel si je: "Vrnil se bom domov k očetu in rekel: 'Oče, grešil sem! Dovolite mi, da postanem služabnik v vaši hiši!" Ko ga je oče videl prihajati, je stekel po cesti in objel svojega sina. Oče je rekel: "Prinesi najboljša oblačila! Ubij najdebelejše tele, da bo gostija!" Ko je starejši brat vse to slišal, se je razjezil in rekel: "Dober sin sem ti, a nikoli mi nisi dal niti enega kozlička, da bi imel zabavo z mojimi prijatelji!" Oče je rekel: "Vedno si bil z mano. Zelo te imam rad in vse, kar imam, je tvoje, toda moj sin, ki se je izgubil, se je zdaj našel! Moj sin, za katerega se je zdelo, da je mrtev, je živ! Bodi srečen z mano!" Jezus je dejal, da Bog tako ljubi in odpušča svojemu ljudstvu, ko ga prosi za odpuščanje.

Evangeliji pripovedujejo številne zgodbe, ki jih je Jezus pripovedoval, ko je učil ljudi o tem, kako jih Bog ljubi in kako naj živijo. Te zgodbe imenujemo prilike. Med njimi so naslednje:

Dobri Samarijan

V tej zgodbi iz 10. poglavja Lukovega evangelija Jezus pokaže, kaj pomeni biti dober sosed. V bližini Judov so živeli ljudje, imenovani Samarijani. Med seboj se niso strinjali glede verskega nauka in so veljali za sovražnike. Nekega dne se je judovski mož sprehajal, ko ga je nekaj razbojnikov preteplo, oropalo in pustilo ob cesti golega in skoraj mrtvega. Mimo je prišel judovski duhovnik in ga videl. Pomislil je: "Če se dotaknem tega golega krvavečega človeka, bom nečist in ne bom mogel iti v tempelj!" Zato se je pretvarjal, da ga ni videl. Mimo je prišel še en Jud, sveti mož, in ravnal enako. Nazadnje je prišel Samarijan z oslom. Ko je zagledal ranjenca, se je ustavil. Z vinom in oljčnim oljem mu je umil rane. Nato ga je naložil na svojega osla in ga odpeljal do najbližje gostilne. Gostilničarju je plačal in rekel: "Hranite ga, dokler ne ozdravi, in karkoli mu dolgujem, bom plačal, ko se bom vrnil po tej poti." Jezus je rekel ljudem, ki so ga poslušali: "Kateri od teh ljudi je ravnal kot dober sosed?" Rekli so: "Tisti, ki se je ustavil in pomagal." Jezus je rekel: "Pojdite in ravnajte enako."

Marljivi sin

V tej zgodbi iz 15. poglavja Lukovega evangelija Jezus pripoveduje o bogatašu, ki je imel dva sinova. Oba naj bi po njegovi smrti dobila del njegovega denarja. Mlajši sin je rekel: "Oče, daj mi denar zdaj, da bom lahko šel in užival, dokler sem mlad." Denar je odnesel v mesto in ga zapravil za zabave s prijatelji in druge grešne stvari. Kmalu mu ni ostalo ničesar, da bi se nahranil, in bil je osramočen. Zaposlil se je v oskrbi prašičev, nečistega mesa, ki ga je jedel, samo da ne bi stradal. Rekel si je: "Vrnil se bom domov k očetu in rekel: 'Oče, grešil sem! Dovolite mi, da postanem služabnik v vaši hiši!" Ko ga je oče videl prihajati, je stekel po cesti in objel svojega sina. Oče je rekel: "Prinesi najboljša oblačila! Ubij najdebelejše tele, da bo gostija!" Ko je starejši brat vse to slišal, se je razjezil in rekel: "Dober sin sem ti, a nikoli mi nisi dal niti enega kozlička, da bi imel zabavo z mojimi prijatelji!" Oče je rekel: "Vedno si bil z mano. Zelo te imam rad in vse, kar imam, je tvoje, toda moj sin, ki se je izgubil, se je zdaj našel! Moj sin, za katerega se je zdelo, da je mrtev, je živ! Bodi srečen z mano!" Jezus je dejal, da Bog tako ljubi in odpušča svojemu ljudstvu, ko ga prosi za odpuščanje.