Stara zaveza: Tanakh in Hebrejska Biblija – pregled in pomen
Stara zaveza je v krščanstvu ime za prvi del Svetega pisma, ki je bil napisan pred Jezusom Kristusom. V Koranu je prvih pet knjig Stare zaveze imenovanih Tavrat.
V judovstvu je zbirka navdihnjenih knjig znana pod imenom Tanakh, znanstveniki pa pogosto uporabljajo ime hebrejska Biblija. Judje in kristjani verjamejo, da so ta besedila sveta. Po njihovem mnenju je Bog navdihnil ljudi, da so napisali to zbirko.
Zbirka vsebuje različna besedila, imenovana "knjige", o Bogu in izraelskem ljudstvu.
Razdelimo jo na več delov: Toro, Zgodovino Izraela, Preroke in Modrostne knjige.
Prvi, ki je uporabil to ime (v latinščini: vetus testamentum), je bil verjetno Tertulijan v 2. stoletju.
Različne verske skupnosti v latinski prevod Stare zaveze, ki ga je naredil sveti Hieronim (njegovo delo se imenuje Vulgata), vključujejo (ali izključujejo) določene knjige. Vzhodna pravoslavna cerkev uporablja starogrški prevod judovskih svetih spisov, imenovan Septuaginta. Vzhodnopravoslavni seznam svetih knjig ima nekaj več knjig kot rimskokatoliški seznam. Protestantske Biblije se bolj držijo knjig iz Tanakha, vendar jih naštevajo v drugačnem vrstnem redu.
Sestava Tanakha
Tanakh je akronim iz hebrejskih imen treh delov:
- Tora (זָרָה, Pentatevh) – prvih pet knjig (Geneza, Eksodus, Levitski zakonik, Numeri, Ponovljeni zakon). V krščanskem jeziku pogosto imenovana tudi Petoknjižje.
- Nevi'im (Preroki) – deli se na zgodnje zgodovinske preroke (npr. Jožef, Sodniki, Samuel, Kralji) in poznejše preroke (npr. Izaija, Jeremija, Ezechiel in "dvanajst" manjših prerokov).
- Ketuvim (Pisanja ali Modrostne knjige) – vključuje Psalme, Pregovore, Job, Pesem pesmi, Ruth, Ester, Daniel, Ezra‑Nehemija, Kronike in druge spise raznovrstne zvrsti (proza, poezija, modrostne govorice).
Jezik in nastanek
Večina besedil je napisana v biblijskem hebrejščini, z deli v biblijski aramejščini (npr. deli knjige Daniel in Ezra). Besedila so nastajala in bila urejena skozi več stoletij; sodobni zgodovinski in literarni študiji običajno datirajo nastajanje in redakcijo od približno 12. do 2. stoletja pr. n. št., pri čemer je proces oblikovanja kanona potekal postopoma in se je v glavnih potezah sklenil v obdobju po helenističnem času ter v zgodnjem obdobju krščanstva.
Besedilne tradicije in prevodi
Glavne besedilne priče vključujejo: masoretsko besedilo (hebrejska enotna tradicionalna različica, ki je prevladovala v judovski tradiciji), starogrški prevod Septuaginta (LXX), ki je bil pomemben v hellenistični dobi in pri zgodnjih kristjanih, ter latinska Vulgata sv. Hieronima. Odkritja, kot so Roloski mrtvega morja, so potrdila starodavne različice in pokazala besedilne variante, kar daje pomembne vpoglede v zgodnjo zgodbo kanona in prenos besedila.
Razlike med religijskimi kanoni
Različne verske skupnosti niso enotne glede seznama knjig, ki so del Svetega pisma:
- Judaizem uporablja kanon Tanakha.
- Katoliška cerkev vključuje v svoj kanon tudi t. i. deuterokanonične knjige (včasih imenovane Apokrifi), ki jih judovstvo običajno ne priznava kot kanonične.
- Vzhodne pravoslavne cerkve pogosto uporabljajo seznam, ki zajema še več knjig, predvsem preko Septuaginte.
- Protestantske tradicije načeloma sledijo hebrejski razvrstitvi in izboru knjig (Tanakh), vendar v liturgiji in urejanju predstavijo knjige v drugačnem vrstnem redu in običajno ne vključujejo deuterokanoničnih knjig v kanon.
Teološki in kulturni pomen
Za judovstvo je Tanakh jedro verske razodetosti, zakonodaje, zgodovine in modrosti ter osnova za judovsko bogoslužje, postavo in identiteto. Za krščanstvo predstavlja Stara zaveza pripravo in ozadje za Novozavezni dogodek; številni preroki in psalmi so v krščanski teologiji razumljeni kot prerokbe ali pričevanja, ki se navezujejo na življenje in pomen Jezusa Kristusa.
Študijskega in zgodovinskega pomena
V akademskem kontekstu so besedila Stare zaveze predmet zgodovinsko‑kritičnih pristopov, literarne analize in arheološke primerjave. Raziskave obravnavajo avtorstvo (npr. dokumentarna hipoteza glede Tore), datiranje, urejanje besedil in socialno‑zgodovinsko ozadje. Poleg verskega pomena so te knjige ključne za razumevanje zgodovine Bližnjega vzhoda, starodavnih pravnih sistemov, morale in književnih tradicij.
Stara zaveza oziroma Tanakh torej ni enoten spis, ampak zbirka različnih vrst besedil, ki skupaj oblikujejo temelj judovske in krščanske vere ter imajo velik vpliv na kulturo, umetnost, pravo in filozofijo zahodnega sveta.
Mojzes, ki razbija tablice zakona je slika Rembrandta van Rijna
Teme
V Stari zavezi je Bog vedno prikazan kot tisti, ki je ustvaril svet. Bog Stare zaveze ni vedno predstavljen kot edini Bog, ki obstaja Čeprav lahko obstajajo tudi drugi bogovi, je Bog Stare zaveze vedno prikazan kot edini Bog, ki ga mora Izrael častiti. Bog Stare zaveze je edini "pravi Bog"; samo Jahve je vsemogočen. Tako Judje kot kristjani so Sveto pismo (tako "staro" kot "novo" zavezo) vedno razlagali kot potrditev edinosti vsemogočnega Boga, z izjemo marcionizma, ki je vseboval sistem prepričanj, da je hebrejski Bog gneven in drugačen od novozaveznega, medtem ko je oblikoval verjetno prvi krščanski kanon, ki je bil kadar koli sestavljen.
Stara zaveza poudarja poseben odnos med Bogom in njegovim izbranim ljudstvom, Izraelom, vendar vsebuje tudi navodila za prozelite. Ta odnos je izražen v svetopisemski zavezi (pogodbi) med njima, ki jo je prejel Mojzes. Zakoniki v knjigah, kot sta Druga Mojzesova knjiga in zlasti Peta Mojzesova knjiga, so pogoji pogodbe: Izrael prisega na zvestobo Bogu, Bog pa prisega, da bo poseben zaščitnik in podpornik Izraela. Judovsko študijsko Sveto pismo zanika, da zaveza pomeni pogodbo.
Druge teme v Stari zavezi vključujejo odrešenje, odkup, božjo sodbo, poslušnost in neposlušnost, vero in zvestobo. Ves čas je močan poudarek na etiki in obredni čistosti. Bog zahteva oboje. Zdi se, da nekateri preroki in pisci modrosti o tem dvomijo; trdijo, da Bog zahteva družbeno pravičnost pred čistostjo in da mu morda za čistost sploh ni mar.
Po Stari zavezi je pomembno biti pošten in pomagati tistim, ki so ranljivi. Tisti, ki so na oblasti, ne smejo biti pristranski, ko sodijo ljudi. Stara zaveza prepoveduje korupcijo in zavajanje ljudi pri trgovanju. Nasprotuje tudi nekaterim spolnim praksam, ki veljajo za grešne. Vsa morala izhaja iz Boga, ki je vir vsega dobrega.
Problem zla ima v Stari zavezi veliko vlogo. Problem, s katerim so se soočali avtorji Stare zaveze, je bil, da je moral imeti dober Bog upravičen razlog, da je svojemu ljudstvu prizadejal nesrečo (predvsem, a ne samo, babilonsko izgnanstvo). Ta tema se s številnimi različicami pojavlja v tako različnih knjigah, kot sta Zgodovina kraljev in Kronike, preroki, kot sta Ezekiel in Jeremija, ter modrostne knjige, kot sta Job in Pridigar.
| Stara zaveza |
| Stara zaveza Knjige Starega sporazuma, ki so skupne vsem kristjanom in Judom)
Dodatne knjige (skupne katoličanom in pravoslavnim)
Grška in slovanska pravoslavna cerkev
Gruzijska pravoslavna cerkev
Ta škatla: · ogled · pogovor · uredi |
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Stara zaveza?
O: Stara zaveza je prvi del Svetega pisma, ki je bil dokončan, preden se je rodil Jezus Kristus. Vsebuje različna besedila, imenovana "knjige", o Bogu in izraelskem ljudstvu.
V: Kdo je skoval izraz "Stara zaveza"?
O: Tertulijan je bil verjetno prvi, ki je te knjige poimenoval "Stara zaveza". V 2. stoletju je uporabil latinsko ime vetus testamentum.
V: Kako je razdeljena?
O: Staro zavezo lahko razdelimo na več delov: Toro, zgodovino Izraela, preroke in modrostne knjige. V judovstvu je ta zbirka knjig znana kot Tanakh, ker je razdeljena na tri dele (Tora, Nevi'im in Ketuvim).
V: Ali jo nekatere religije štejejo za sveto?
O: Večina Judov in številni kristjani verjamejo, da so ta besedila sveta. Po njihovem mnenju je Bog navdihnil ljudi, da so jih napisali.
V: Ali obstajajo razlike med verskimi skupnostmi glede tega, katere knjige so vključene v Staro zavezo?
O: Različne verske skupnosti v Staro zavezo vključujejo (ali izključujejo) določene knjige. Katoliška cerkev uporablja latinski prevod Stare zaveze svetega Hieronima, imenovan Vulgata, medtem ko vzhodna pravoslavna cerkev uporablja starogrški prevod judovskih svetih spisov, imenovan Septuaginta. Protestantske Biblije se bolj držijo knjig iz Tanakha, vendar jih naštevajo v drugačnem vrstnem redu.
V: Kateri jezik uporablja katoliška cerkev za svojo različico Stare zaveze?
O: Katoliška cerkev za svojo različico Stare zaveze uporablja latinski prevod Stare zaveze svetega Hieronima, imenovan Vulgata.
