Stara zaveza je v krščanstvu ime za prvi del Svetega pisma, ki je bil napisan pred Jezusom Kristusom. V Koranu je prvih pet knjig Stare zaveze imenovanih Tavrat.

V judovstvu je zbirka navdihnjenih knjig znana pod imenom Tanakh, znanstveniki pa pogosto uporabljajo ime hebrejska Biblija. Judje in kristjani verjamejo, da so ta besedila sveta. Po njihovem mnenju je Bog navdihnil ljudi, da so napisali to zbirko.

Zbirka vsebuje različna besedila, imenovana "knjige", o Bogu in izraelskem ljudstvu.

Razdelimo jo na več delov: Toro, Zgodovino Izraela, Preroke in Modrostne knjige.

Prvi, ki je uporabil to ime (v latinščini: vetus testamentum), je bil verjetno Tertulijan v 2. stoletju.

Različne verske skupnosti v latinski prevod Stare zaveze, ki ga je naredil sveti Hieronim (njegovo delo se imenuje Vulgata), vključujejo (ali izključujejo) določene knjige. Vzhodna pravoslavna cerkev uporablja starogrški prevod judovskih svetih spisov, imenovan Septuaginta. Vzhodnopravoslavni seznam svetih knjig ima nekaj več knjig kot rimskokatoliški seznam. Protestantske Biblije se bolj držijo knjig iz Tanakha, vendar jih naštevajo v drugačnem vrstnem redu.

Sestava Tanakha

Tanakh je akronim iz hebrejskih imen treh delov:

  • Tora (זָרָה, Pentatevh) – prvih pet knjig (Geneza, Eksodus, Levitski zakonik, Numeri, Ponovljeni zakon). V krščanskem jeziku pogosto imenovana tudi Petoknjižje.
  • Nevi'im (Preroki) – deli se na zgodnje zgodovinske preroke (npr. Jožef, Sodniki, Samuel, Kralji) in poznejše preroke (npr. Izaija, Jeremija, Ezechiel in "dvanajst" manjših prerokov).
  • Ketuvim (Pisanja ali Modrostne knjige) – vključuje Psalme, Pregovore, Job, Pesem pesmi, Ruth, Ester, Daniel, Ezra‑Nehemija, Kronike in druge spise raznovrstne zvrsti (proza, poezija, modrostne govorice).

Jezik in nastanek

Večina besedil je napisana v biblijskem hebrejščini, z deli v biblijski aramejščini (npr. deli knjige Daniel in Ezra). Besedila so nastajala in bila urejena skozi več stoletij; sodobni zgodovinski in literarni študiji običajno datirajo nastajanje in redakcijo od približno 12. do 2. stoletja pr. n. št., pri čemer je proces oblikovanja kanona potekal postopoma in se je v glavnih potezah sklenil v obdobju po helenističnem času ter v zgodnjem obdobju krščanstva.

Besedilne tradicije in prevodi

Glavne besedilne priče vključujejo: masoretsko besedilo (hebrejska enotna tradicionalna različica, ki je prevladovala v judovski tradiciji), starogrški prevod Septuaginta (LXX), ki je bil pomemben v hellenistični dobi in pri zgodnjih kristjanih, ter latinska Vulgata sv. Hieronima. Odkritja, kot so Roloski mrtvega morja, so potrdila starodavne različice in pokazala besedilne variante, kar daje pomembne vpoglede v zgodnjo zgodbo kanona in prenos besedila.

Razlike med religijskimi kanoni

Različne verske skupnosti niso enotne glede seznama knjig, ki so del Svetega pisma:

  • Judaizem uporablja kanon Tanakha.
  • Katoliška cerkev vključuje v svoj kanon tudi t. i. deuterokanonične knjige (včasih imenovane Apokrifi), ki jih judovstvo običajno ne priznava kot kanonične.
  • Vzhodne pravoslavne cerkve pogosto uporabljajo seznam, ki zajema še več knjig, predvsem preko Septuaginte.
  • Protestantske tradicije načeloma sledijo hebrejski razvrstitvi in izboru knjig (Tanakh), vendar v liturgiji in urejanju predstavijo knjige v drugačnem vrstnem redu in običajno ne vključujejo deuterokanoničnih knjig v kanon.

Teološki in kulturni pomen

Za judovstvo je Tanakh jedro verske razodetosti, zakonodaje, zgodovine in modrosti ter osnova za judovsko bogoslužje, postavo in identiteto. Za krščanstvo predstavlja Stara zaveza pripravo in ozadje za Novozavezni dogodek; številni preroki in psalmi so v krščanski teologiji razumljeni kot prerokbe ali pričevanja, ki se navezujejo na življenje in pomen Jezusa Kristusa.

Študijskega in zgodovinskega pomena

V akademskem kontekstu so besedila Stare zaveze predmet zgodovinsko‑kritičnih pristopov, literarne analize in arheološke primerjave. Raziskave obravnavajo avtorstvo (npr. dokumentarna hipoteza glede Tore), datiranje, urejanje besedil in socialno‑zgodovinsko ozadje. Poleg verskega pomena so te knjige ključne za razumevanje zgodovine Bližnjega vzhoda, starodavnih pravnih sistemov, morale in književnih tradicij.

Stara zaveza oziroma Tanakh torej ni enoten spis, ampak zbirka različnih vrst besedil, ki skupaj oblikujejo temelj judovske in krščanske vere ter imajo velik vpliv na kulturo, umetnost, pravo in filozofijo zahodnega sveta.