Krščanstvo

Jezus Kristus

Najosnovnejši del krščanstva je vera v Jezusa kot Božjega Sina in Mesijo (Kristusa). Naziv "Mesija" izhaja iz hebrejske besede מָשִׁיחַ (māšiáħ), ki pomeni maziljenec. Grški prevod Χριστός (Christos) je vir angleške besede "Christ". Joshua je angleški izraz za hebrejsko besedo Yeshua.

Kristjani verjamemo, da je bil Jezus kot Mesija od Boga maziljen kot vladar in odrešenik vseh ljudi. Kristjani verjamejo tudi, da je bil Jezusov prihod izpolnitev prerokb iz Stare zaveze. Krščansko prepričanje o mesiji se precej razlikuje od sodobnega judovskegapojmovanja. Glavno krščansko prepričanje je, da je mogoče z Jezusovo smrtjo in vstajenjem grešne ljudi spraviti z Bogom. S tem jim je po njihovem prepričanju dano odrešenje in večno življenje.

V prvih stoletjih krščanske zgodovine je bilo veliko teoloških nesoglasij glede Jezusove narave. Vendar kristjani na splošno verjamejo, da je Jezus utelešeni Bog ter "pravi Bog in pravi človek". Jezus, ki je postal popolnoma človek, je trpel bolečine in skušnjave smrtnega človeka, vendar ni grešil. Kot popolni Bog je premagal smrt in ponovno oživel. Po Svetem pismu ga je "Bog obudil od mrtvih", se povzpel v nebesa, "sedi na Očetovi desnici" in se bo ponovno vrnil, da bi izpolnil preostale mesijanske prerokbe, kot so vstajenje mrtvih, poslednja sodba in dokončno oblikovanje Božjega kraljestva.

Evangelija po Mateju in Luku pravita, da je bil Jezus spočet od Svetega Duha in rojen iz Device Marije. O Jezusovem otroštvu je v kanoničnih evangelijih zapisanega le malo, vendar so bili evangeliji o otroštvu v antiki priljubljeni. Vendar pa je v evangelijih veliko napisanega o času Jezusove odraslosti teden dni pred njegovo smrtjo. Nekateri svetopisemski zapisi o Jezusovem služenju so: njegov krst, čudeži, pridiganje, poučevanje in dejanja.

Upodobitev Jezusa in Marije, Vladimirske Bogorodice (12. stoletje).

Jezusova smrt in vstajenje

Kristjani verjamejo, da je Jezusovo vstajenje glavni del njihove vere (glejte 1 Kor 15) in najpomembnejši dogodek v zgodovini človeštva, saj naj bi pokazalo, da ima Jezus moč nad smrtjo in da je pooblaščen, da ljudem podari večno življenje.

Jezusova smrt in vstajenje sta med krščanskimi verovanji dva glavna dogodka krščanskega nauka in teologije. Po Novi zavezi je bil Jezus križan, umrl fizično, bil pokopan v grobu in tretji dan vstal od mrtvih. Večina kristjanov njegovo smrt vsako leto postavi na petek, ki je prvi dan njegove smrti. Drugi dan je sobota, tretji dan pa nedelja. Nova zaveza piše, da se je Jezus pred svojim vnebohodom večkrat prikazal dvanajstim apostolom in učencem, enkrat pa "več kot petsto bratom naenkrat". Jezusove smrti in vstajenja se kristjani spominjajo pri svojih bogoslužjih, najpogosteje pa med velikim tednom, ki ima v tednu veliki petek in velikonočno nedeljo.

Jezus, ki mu pomaga Simon iz Cirene, brazilska upodobitev iz 19. stoletja

Kristusovo odrešenje

Protestantizem uči, da je večno odrešenje dar, ki ga človek prejme po Božji milosti. Včasih se imenuje "nezaslužena milost". To bi pomenilo, da je odrešenje to, da Bog človeka po veri v Jezusa Kristusa pripelje v pravilen odnos z Bogom. Je prepričanje, da je mogoče človeka rešiti (rešiti) pred grehom in večno smrtjo. Mnogi protestanti verjamejo v "zagotovilo odrešenja" - da lahko Bog verniku zaupa, da je resnično prejel odrešenje od Jezusa Kristusa.

Katolištvo uči, da čeprav mora biti v večini primerov nekdo krščen kot katoličan, da bi bil odrešen, je včasih mogoče, da so odrešeni tudi ljudje, ki se niso v celoti pridružili Katoliški cerkvi. Katoličani običajno verjamejo v pomen "vere, ki deluje z ljubeznijo", in zakramentov pri prejemanju odrešenja. Katoliška cerkev uči, da so dobra dela in pobožnost, kot so izpolnjevanje zapovedi, prejemanje zakramentov, obiskovanje cerkve, opravljanje pokore dajanje miloščine, molitev in drugo, pomembna pri doseganju svetosti, vendar močno poudarja, da je odrešenje samo po Božji milosti in vse, kar lahko storimo, je, da jo sprejmemo.

Različne denominacije in tradicije krščanstva verjamejo v oblike božje milosti. Rimski katolicizem in vzhodno pravoslavje učita o popolnem pomenu svobodne volje, ki mora delovati skupaj z milostjo. Reformirana teologija uči o pomenu milosti tako, da uči, da je človek popolnoma nesposoben samoodrešenja, vendar Božja milost premaga tudi srce, ki ni pripravljeno na odrešenje. Arminianizem verjame v sinergistični pogled, medtem ko luteranska in večina drugih protestantskih veroizpovedi uči opravičenje po milosti samo po veri.

Pisma

Krščanstvo uporablja Sveto pismo, zbirko številnih kanoničnih knjig v dveh delih, Stari in Novi zavezi. Kristjani verjamejo, da so ju napisali ljudje, ki jih je navdihnil Sveti Duh, zato najpogosteje verjamejo, da je to Božja beseda. Sveto pismo je bilo prevedeno v več kot 600 jezikov. Prevajalci lahko preverijo točnost tako, da uporabijo na tisoče rokopisnih kopij Svetih spisov, ki so v izvirnih jezikih hebrejščini, aramejščini in grščini.

Govor na gori Carla Heinricha Blocha, danskega slikarja, ki je umrl leta 1890

Verovanja

Verovanja (iz latinskega credo, kar pomeni "verjamem") so neposredne doktrinarne izjave ali izpovedi, običajno verskih prepričanj. Začeli so se kot formule, ki so se uporabljale pri krstu. Med kristološkimi spori v 4. in 5. stoletju so postali izjave vere.

Nekatere glavne krščanske veroizpovedi so:

• Apostolska veroizpoved (Symbolum Apostolorum)
• Nikejska veroizpoved

Mnogi kristjani sprejemajo uporabo veroizpovedi in pogosto uporabljajo vsaj eno od zgoraj navedenih veroizpovedi. Manjše število protestantov, zlasti restavratorji, gibanje, ki je nastalo po drugem velikem prebujenju v Združenih državah Amerike v 19. stoletju, nasprotuje uporabi veroizpovedi.

Trinitarizem

Sveto pismo omenja Boga Očeta, Boga Sina in Svetega Duha, vendar kristjani verjamejo, da je samo en Bog. Ta zamisel, imenovana Trojica, se je začela na prvem nicejskem koncilu leta 325 in se je razvijala na več cerkvenih srečanjih ali koncilih. Danes se z njo strinjajo številne krščanske skupine. Vzhodne pravoslavne cerkve se z idejo niso strinjale in so se po koncilu razcepile. Največja vzhodna pravoslavna cerkev je koptska pravoslavna cerkev. Vzhodne pravoslavne Cerkve se strinjajo z idejami prvega nicejskega koncila, vendar se ne strinjajo z drugimi koncili. Trinitarizem je nauk, da je Bog tri različne osebe ali ima tri različne odnose znotraj enega Boga: Oče, Sin (Jezus Kristus) in Sveti Duh. Z besedami Atanazijskega veroizpovednega kodeksa: "Oče je Bog, Sin je Bog in Sveti Duh je Bog, a vendar niso trije Bogovi, ampak en Bog".

Trinitarizem je skupina kristjanov, ki verjamejo v nauk o Trojici. Danes v to verjame večina krščanskih veroizpovedi in cerkva. Cerkve imajo različne nauke o trinitarični formuli. Nekatere pravijo, da Duh prihaja samo od Očeta. Druge pravijo, da Duh prihaja od Očeta in Sina. To je znano kot filioque. Netrinitarizem (imenovan tudi edinost) je sistem prepričanj, ki zavrača Trojico. V zgodnjem krščanstvu je obstajalo veliko različnih netrinitarističnih pogledov, kot sta adopcionizem ali modalizem, kar je privedlo do sporov o kristologiji.

Primer novejšega krščanskega gibanja, ki zavrača trinitarizem, je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Svetniki na poslednji dan so začeli delovati v prvi polovici 19. stoletja v Združenih državah Amerike. Obstajajo tudi druge manjše krščanske skupine, ki prav tako zavračajo trinitarizem.

Kiparska skupina s stebra Svete Trojice v Olomoucu, Češka, 18. stoletje

Posmrtno življenje in zadnji časi

Kristjani verjamejo, da bodo ljudje deležni Božje sodbe in bodo deležni bodisi večnega življenja bodisi večnega prekletstva. To vključuje "poslednjo sodbo" in prepričanje o posebni sodbi za dušo po smrti.

Tudi med kristjani je nekaj razlik v tem prepričanju. Na primer v rimskem katolicizmu tisti, ki umrejo v stanju milosti, gredo v čistilnico, kjer so očiščeni, preden lahko gredo v nebesa.

Kristjani verjamejo, da bodo ob drugem Kristusovem prihodu ob koncu časov vsi umrli vstali od mrtvih za poslednjo sodbo, ko bo Jezus vzpostavil Božje kraljestvo. Obstaja tudi prepričanje o splošni spravi. To je prepričanje, da bodo vsi ljudje nekoč odrešeni in da pekel ni večen. Kristjani, ki verjamejo v to prepričanje, so znani kot univerzalisti.

Kristjani o namenu Jezusovega prihoda govorijo na različne načine:

• da bi se naučili najboljšega načina življenja in sledili njegovemu zgledu.
• plačal ceno za greh v naših življenjih, saj je bil popolna žrtev brez greha. (Janez 3,16)
• ljudem povedati, da bodo njihove napake in grehi odpuščeni in da bodo rešeni, če bodo verjeli v Gospoda Jezusa in priznali, da so grešili (1 Jn 1,9) (Jn 3,16) (Ef 1,7) (Rim 10,9).
• učiti ljudi, naj si odpuščajo in se po milosti pokesajo svojih grehov. (Evangelij po Mateju 6,14)
• "uničiti hudičevo delo" (1 Jn 3, 8).
• pomagati ljudem, da bi bili deležni njegovega življenja z darom Božjega Duha.

Čaščenje

Večina kristjanov meni, da je bilo bogoslužje zelo pomemben del krščanstva skozi vso njegovo zgodovino. Mnogi krščanski teologi so človeštvo poimenovali homo adorans, kar pomeni "častiti ," in tako je čaščenje Boga v samem središču tega, kar pomeni biti človek. To bi pomenilo, da bi morali kristjani, ker je Bog ustvaril vse človeštvo, častiti in slaviti Boga.

Večina krščanskih bogoslužij vključuje branje Svetega pisma, pogovor voditelja o Svetem pismu, petje, skupno molitev in nekaj časa za delo v Cerkvi. Kristjani se lahko zbirajo v posebnih zgradbah, imenovanih tudi cerkve, ali na prostem, v šolah ali kjer koli, kjer kristjani menijo, da so potrebni.

Glavno bogoslužje v katoliških cerkvah je maša, glavno bogoslužje v številnih pravoslavnih cerkvah pa se imenuje božanska liturgija. V obeh Cerkvah je ob drugih delih bogoslužja osrednje mesto namenjeno evharistiji ali obhajilu. Pri njej duhovnik z molitvijo prosi Boga, naj spremeni majhno količino kruha in vina v tisto, kar katoličani in pravoslavni verjamejo, da sta pravo Jezusovo telo in kri, vendar ne spremeni nesreče (videza, okusa, barve itd.) kruha in vina. Nato lahko vsak od ljudi prejme svoj del. Mnoge protestantske cerkve imajo bogoslužja, podobna maši, nekatere vsak teden, druge nekajkrat na leto. Nekateri protestanti verjamejo, da je Jezus pri obhajilu resnično navzoč, drugi pa, da sta kruh in vino simbola, ki jim pomagata spominjati se, kaj je Jezus storil

Katoliška cerkev je razvila kratek obred, evharistično benedikcijo, s katero častimo Jezusa, navzočega v evharistiji. Prav tako lahko obiščejo cerkveno zgradbo in molijo v navzočnosti evharistije (evharistično čaščenje).

Duhovnost pravoslavne in katoliške cerkve dajeta velik pomen uporabi človeških čutov, kot je vid, in uporabi lepih stvari. Katoliška duhovnost pogosto vključuje uporabo kipov in drugih umetniških upodobitev, sveč, kadila in drugih fizičnih predmetov kot opomnikov ali pripomočkov pri molitvi. Tudi pravoslavne cerkve uporabljajo sveče, kadila, zvonove in ikone, vendar ne kipov. Pri pravoslavnem in katoliškem bogoslužju se uporabljajo tudi gibi, kot je na primer znamenje križa, ki ga naredi vsaka oseba tako, da se najprej dotakne čela, nato prsi, ene rame in nato druge rame. Pri katoliškem in pravoslavnem bogoslužju se uporabljajo tudi pokloni, klečanje in klečanje.

Zakramenti

V katoliškem verovanju in praksi je zakrament verski simbol ali pogosto obred, ki kaže božjo milost, blagoslov ali svetost za kristjana, ki ga prejme. Primera zakramentov sta krst in maša." Beseda izhaja iz latinske besede sacramentum, s katero je bila prevedena grška beseda za skrivnost.

Dva najpogosteje uporabljena zakramenta sta krst in evharistija (obhajilo). Večina katoličanov uporablja sedem zakramentov: Krst je obredno potopitev kandidata za sprejem v Cerkev, potrditev je zapečatenje zaveze, evharistija je obred, pri katerem se uživata posvečen kruh (krožniki nekvašenega, opečenega kruha) in vino, ki predstavljata Jezusovo telo in kri, sveti red, sprava kesanja (spoved), maziljenje bolnikov in poroka. Nekatere krščanske denominacije jih raje imenujejo zakramenti. To so Kristusovi redovi za vse vernike, ki jih najdemo v Novi zavezi.

Liturgični koledar

Rimskokatoličani, anglikanci, vzhodni kristjani in tradicionalne protestantske skupine se pri bogoslužju osredotočajo na liturgični koledar. Nekateri dogodki, ki so del tega koledarja, so "sveti dnevi", kot so slovesnosti, ki počastijo dogodek iz Jezusovega življenja ali svetnikov, postni časi, kot je postni čas, in drugi dogodki, kot je memoria. Krščanske skupine, ki ne sledijo liturgičnemu izročilu, pogosto ohranjajo nekatere praznike, kot so božič, velika noč in binkošti. Nekaj cerkva ne uporablja liturgičnega koledarja.

Simboli

To so nekateri simboli, ki jih lahko uporabljajo nekatere denominacije ali posamezne cerkve:

• Alfa in Omega - grški črki Alfa in Omega sta prva in zadnja črka grške abecede. Alfa in Omega se nanašata na Boga, ki se v Razodetju imenuje "Alfa in Omega" (prva in zadnja črka grške abecede).
• Chi - grška črka Chi je prva črka besede "Kristus" (grško: Χριστός "Christos").
• Chi Rho - Grški črki Chi in Rho sta prvi dve grški črki besede "Kristus": Christos. Običajno se dolga črka Rho (ρ) vleče navzgor in navzdol skozi križ črke Chi (χ).
• Krščanski križ - Križ je najpogostejši simbol krščanstva. Kristjani verjamejo, da so njihovega odrešenika Jezusa Kristusa križali Rimljani. Križ je pomemben, ker je Jezus umrl kot žrtev za grehe vernikov. Predstavlja Božjo ljubezen do človeštva.
• Križ - Križ je križ z Jezusovim telesom, ki še vedno visi na njem. To je bolj priljubljen simbol pri katoličanih in pravoslavnih. Ima enak pomen kot križ.
• Golob - Golob je ptica in simbol Svetega Duha. Ko je bil Jezus krščen, je Sveti Duh prišel k njemu v podobi goloba in počival na njem.

• Ichthys - beseda ichthys /iktheews/ v grščini pomeni "riba" in tvori kratico "Ίησοῦς Χριστός, Θεοῦ Υἱός, Σωτήρ", kar v grščini pomeni "Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik".
• Jagnje - Jagnje je lahko simbol Jezusa, ki je predstavljen kot žrtev za ljudi.
• Pastir - Pastir je tudi simbol Jezusa in se uporablja v najstarejši krščanski umetnosti. V Svetem pismu se Jezus imenuje dobri pastir, ki skrbi za svoje ovce.
• INRI - INRI je latinska kratica "Iēsus Nazarēnus, Rēx Iūdaeōrum", ki pomeni "Jezus Nazarečan, judovski kralj". To je sporočilo, ki je bilo postavljeno na križ kot zločin, za katerega je bil kaznovan. Kristjani ga zdaj uporabljajo kot simbol, da je Jezus Mesija ali kralj vseh kraljev.
• Prepleteni obroči - Trije prepleteni obroči so simbol Svete Trojice. Vsak obroč je sklenjen krog, ki predstavlja vsako popolno osebo Trojice. Vendar je vsak obroč zaklenjen z drugima dvema obročema, kar kaže, da vsake božanske osebe ni mogoče ločiti od Trojice.

"Ichthys" ali "riba Jezus" so uporabljali nekateri zgodnji kristjani in se uporablja še danes.


Krščanski križ je simbol krščanstva


Evharistija


Spomenik v čast pravici do čaščenja, Washington, D.C.

Zgodovina

Krščanstvo ima bogato zgodovino od časov Jezusa in njegovih apostolov do danes. Krščanstvo se je začelo v 1. stoletju našega štetja kot judovska sekta, vendar se je hitro razširilo po grško-rimskem svetu. Čeprav so ga v rimskem cesarstvu sprva preganjali, je pozneje postalo državna religija. V srednjem veku se je razširilo v severno Evropo in Rusijo. V dobi raziskovanja se je krščanstvo razširilo po vsem svetu in je zdaj največja svetovna religija.

V religiji je prišlo do razkolov in teoloških sporov, katerih rezultat je bilo deset glavnih vej ali skupin: Katolicizem, vzhodno pravoslavje, vzhodna cerkev (nestorijanstvo), vzhodno pravoslavje (miafizitizem), luteranstvo, reformirane cerkve (kalvinizem), anglikanstvo, anabaptizem, evangeličanstvo - zadnjih pet se pogosto združuje in označuje kot protestantizem - in netrinitarizem.

Vrste krščanstva

Ljudje, ki se imenujejo kristjani, lahko svojo vero kažejo ali živijo na različne načine. Prav tako lahko verjamejo v različne stvari. V zgodovini je bilo deset glavnih skupin ali "denominacij" krščanstva: (vzhodna) pravoslavna cerkev, vzhodna cerkev (nestorijanska), vzhodna pravoslavna cerkev (miafizitska), katoliška, anglikanska, luteranska, reformirana, anabaptistična, evangeličanska in netrinitarna cerkev. Slednjih šest je pogosto združenih v skupino protestantov, vendar so tudi nontinitaristi pogosteje združeni v ločeno skupino. Vsi kristjani ne uporabljajo teh nazivov. Nekateri menijo, da je krščanstvo večje in vključuje tudi druge. Nekateri menijo, da je krščanstvo manjše in ne vključuje vseh teh cerkva.

Nesoglasja

Nekatere od teh skupin se niso mogle sporazumeti o določenih točkah krščanskega nauka (imenovanega "doktrina") ali prakse. Prvi razkol se je zgodil v 5. stoletju po cerkvenem zboru v Efezu. Koncil se je strinjal, da je nestorijanstvo napačno. Asirska vzhodna cerkev se s tem ni strinjala in se je odcepila od ostalih. Spor se je nanašal na Jezusovo naravo. Ali naj bi ga imeli za Boga in človeka v eni združeni naravi ali v dveh ločenih naravah? Večina škofov, ki so sledili papežu (rimskemu škofu), ni hotela ostati v občestvu z nobenim škofom, ki ne bi rekel "dve ločeni naravi". O tem so razpravljali tudi na koncilu v Kalkedonu, približno 20 let pozneje. Kristjani, ki se niso strinjali z odločitvijo koncila, da jih izobči, so postali nehalcedonski pravoslavni. Največje nehalcedonske cerkve so koptska pravoslavna cerkev v Egiptu, etiopska pravoslavna cerkev, armenska in nekatere libanonske pravoslavne cerkve. Na splošno so te cerkve znane kot vzhodne pravoslavne cerkve. Nedavni pogovori med rimskokatoliškim papežem Janezom Pavlom II. in koptskim pravoslavnim papežem Šenudom III. so pripeljali do zaključka, da navsezadnje verjameta v mnoge iste stvari, čeprav Koptska cerkev ne priznava rimskega papeža za svojega voditelja.

Tretji razkol se je zgodil v 11. stoletju. Imenuje se veliki razkol. Vzrok je bil predvsem napačen prevod veroizpovedi iz grščine v latinščino. Nesoglasja so bila še večja, ker se obe kulturi pogosto nista razumeli. Poleg tega so se številni križarji iz zahodne Evrope obnašali slabo. Kristjane v Zahodni Evropi je vodil rimski škof, znan tudi kot papež. Imenujejo se Katoliška cerkev. Večina kristjanov v Vzhodni Evropi, Rusiji, na Bližnjem vzhodu in v južni Aziji ter severovzhodni Afriki pripada pravoslavnemu, nestorijanskemu in miafizitskemu krščanstvu, ki ga vodijo škofje v drugih mestih ali območjih.

V 15. stoletju je izum tiskarskega stroja omogočil, da je več ljudi lažje bralo in preučevalo Sveto pismo. Zaradi tega so se številni misleci v preteklih letih vrnili k svetopisemskim idejam in se odcepili od Katoliške cerkve. Tako so začeli protestantsko reformacijo. Najpomembnejši protestantski voditelji so bili Jan Hus, Martin Luter in Janez Kalvin. Pozneje so se nekatere od teh skupin med seboj razhajale, tako da so se te denominacije ponovno razdelile v manjše skupine. Danes so največje protestantske denominacije znotraj evangeličanskega, luteranskega in reformiranega krščanstva. V Angliji je podoben protest proti papežu, najprej politični, pozneje pa verski, pripeljal do Anglikanske cerkve, ki ima škofe in se uradno imenuje reformirana katoliška, vendar se pogosto označuje kot protestantska. Anglikansko cerkveno občestvo vključuje več cerkva, ki se imenujejo "episkopalne" ali "episkopalne", ker imajo škofe. Nekatere anglikanske cerkve imajo slog bogoslužja, ki je bližji protestantskim bogoslužjem, druge pa bogoslužje bolj podobno katoliškemu, vendar nobena od njih ne sprejema papeža oziroma je papež ne sprejema. Anabaptisti so prav tako nastali zaradi nesoglasij z luteranskimi in reformiranimi protestanti v času, ki ga pogosto imenujemo radikalna reformacija. Evangeličanske cerkve so nastale kot odziv na po njihovem mnenju nujne reforme v prevladujočem protestantizmu. To se kaže v vzponu nekonformističnih gibanj proti anglikanski cerkvi v Veliki Britaniji in med preporodnimi gibanji, zlasti v več velikih prebujenjih v Veliki Britaniji in Severni Ameriki. Denominacije, ki so nastale ali se razmahnile zaradi teh evangelijskih reformnih, prenovitvenih in preporodnih gibanj, vključujejo kvekerje, baptiste, moravijance, metodiste, gibanje Restoration (Stone-Campbell), adventiste, gibanje Holiness, binkoštnike, fundamentalistično gibanje, karizmatično gibanje, mesijansko judovstvo in druge, vključno s številnimi neodvisnimi in nedenominacijskimi cerkvami. Na splošno se nekatere protestantske denominacije, zlasti znotraj anabaptizma in evangeličanstva, razlikujejo od katoliških, pravoslavnih, nestorijanskih in miafizitskih cerkva po tem, da so se odpovedale nekaterim tradicionalnim zakramentom, nimajo posvečenega duhovništva in nimajo enake naklonjenosti do Marije, Jezusove matere, kot jo imajo katoliške in vzhodne cerkve.

• Skupine imajo različne predstave o Božji naravi.
• Skupine imajo različne predstave o naravi in delovanju Svetega Duha v življenju vernika.
• Papež je vodja vseh katoličanov. Druge cerkve imajo podobne voditelje kot papež. V vzhodni pravoslavni cerkvi se na primer imenujejo patriarhi. Še druge skupine pustijo, da o stvareh odloča vsaka cerkev posebej.
• Nekateri kristjani pravijo, da ženske ne smejo postati duhovnice ali pastorke.
• Nekateri kristjani pravijo, da poročeni ljudje ne smejo postati duhovniki.
• Nekateri kristjani pravijo, da lahko duhovniki odpuščajo grehe tako, da podelijo Božje odpuščanje, drugi pa, da to lahko stori samo Bog.
• V sodobnem času so zaradi vzpona ateizma in znanstvenih izzivov tradicionalne krščanske zgodbe o stvarjenju nekateri verjeli v "kreacionizem mlade Zemlje" ali dobesedno razlago prvih poglavij Svetega pisma, drugi pa so trdili, da ti deli Svetega pisma niso dobesedno resnični, ampak so bolj poezija.
• Večina kristjanov časti v nedeljo, nekateri pa menijo, da je sobota pravi "šabat", ki ga je treba spoštovati.
• Nekateri kristjani menijo, da mora krst pomeniti, da gremo v celoti pod vodo, drugi pa, da si z vodo pokrijemo glavo.
• Nekatere krščanske skupine krstijo dojenčke, medtem ko baptisti krstijo le osebe, ki so se same odločile slediti Jezusu .

Zbirka slik številnih znanih kristjanov z različnih področij

Demografski podatki

Krščanstvo je največja religija na svetu, saj je po ocenah približno 2,2 milijarde kristjanov, razdeljenih v približno 34.000 različnih veroizpovedi. V zadnjih sto letih je delež kristjanov med svetovnim prebivalstvom znašal približno 33 %. Zaradi tega se je krščanstvo razširilo po vsem svetu, predvsem v Evropi in Severni Ameriki. Še vedno je glavna religija v Evropi, Ameriki, na Filipinih in v južni Afriki. Na nekaterih območjih pa se zmanjšuje, med njimi so: Oceanija (Avstralija in Nova Zelandija), severna Evropa (z Veliko Britanijo, Skandinavijo in drugimi kraji), Francija, Nemčija, kanadske province Ontario, Britanska Kolumbija in Quebec, zahodni in severni del Združenih držav Amerike ter deli Azije (zlasti Bližnji vzhod, Južna Koreja, Tajvan in Macau).

V večini držav razvitega sveta se je v zadnjih desetletjih zmanjšalo število ljudi, ki hodijo v cerkev in se razglašajo za kristjane. Nekateri menijo, da je tako le zato, ker se mnogi ne poslužujejo več rednega članstva v krajih, na primer v cerkvah, drugi pa menijo, da je tako zato, ker ljudje morda mislijo, da vera ni več pomembna.

Ekumenizem

Večina cerkva že dolgo kaže, da želi biti strpna do drugih verskih sistemov, v 20. stoletju pa je krščanski ekumenizem (združevanje kristjanov iz različnih okolij) napredoval na dva načina. Eden od načinov je bilo tesnejše sodelovanje med skupinami, na primer Edinburška misijonarska konferenca protestantov leta 1910, Komisija za pravičnost, mir in stvarstvo Svetovnega sveta cerkva, ki so jo leta 1948 začele protestantske in pravoslavne cerkve, ter podobni nacionalni sveti, na primer Nacionalni svet cerkva v Avstraliji z rimskimi katoličani.

Drugi način je bil ustanavljanje zvez, v katerih so se združevale različne cerkve. Kongregacionistične, metodistične in prezbiterijanske cerkve so se leta 1925 združile v Združeno cerkev Kanade, leta 1977 pa v Enotno cerkev v Avstraliji. Cerkev Južne Indije je nastala leta 1947 z združitvijo anglikanske, metodistične, kongregacionistične, prezbiterijanske in reformirane cerkve. Različne krščanske skupine pa so skozi leta ustanavljale še druge podobne ustanove.

Sorodne strani

• Christian
• Katolištvo
• Svoboda veroizpovedi
• Judovstvo
• Islam