Filioque (klavzula): spor o izhajanju Svetega Duha v krščanstvu

Klavzula Filioque je besedna vstavljanka v Nicejske veroizpovedi, o kateri se med kristjani še vedno ne strinjajo. Filioque je latinski izraz, ki dobesedno pomeni »in od Sina«. V kontekstu veroizpovedi se torej doda stavek o Svetem Duhu kot tistem, »ki prihaja od Očeta in od Sina«. Glavni vpleteni strani v tem sporu sta Rimskokatoliška cerkev in Vzhodna pravoslavna cerkev. Vzhodna pravoslavna cerkev to spremembo zavrača, katoliška cerkev pa jo vključuje; večina protestantov in Anglikanska cerkev jo prav tako sprejema, čeprav obstajajo razlike v praksi in poudarkih.

Spodaj je navedeno ustrezno besedilo veroizpovedi v latinščini, sprememba je poudarjena. Ta dodana besedna zveza je prisotna v zahodni (katoliški) različici:

Et in Spiritum Sanctum, Dominum et vivificantem, qui ex Patre Filioque procedit...

To se v angleščino običajno prevede kot: "and (proceeds) from the Father and the Son" oziroma krajše kot "and the Son".

Kratek zgodovinski povzetek: - Filioque se je pojavilo v Zahodni cerkvi postopoma. Ena zgodnja uradna uporaba je znana iz dela v zahodnoevropskih cerkvah v 6. stoletju (npr. v Iberskem polotoku) kot odgovor na arijanske učenja. V naslednjih stoletjih se je razširilo v frankovski liturgični prostor in postopoma tudi v rimsko prakso. - Vzhodna (pravoslavna) cerkev je ohranila prvotni grški tekst Nicejsko‑constantinopeljske veroizpovedi, v katerem Sveti Duh »izhaja od Očeta« (grško: ἐκπορευόμενον ἐκ τοῦ Πατρὸς). Vzhodna stran je nasprotovala enostranskemu spreminjanju besedila brez soglasja ekumenskega koncila. - Spor je bil eden od pomembnih vzrokov za Veliko razkol med Vzhodom in Zahodom leta 1054, čeprav so bili vzroki večplastni (polemike o teologiji, liturgiji, cerkveni avtoriteti in politiki). - V 15. stoletju so med prizadevanji za spravo na nekaterih mestih (npr. Florenški koncil) v zahodnemu besedilu potrdili Filioque, vendar ta dogovor ni dosegel trajnega soglasja med večino pravoslavnih.

Teološke točke spora: - Glavna teza vzhodnih teologov je poudarek na »monarhiji Očeta«: Oče je edini absolutni vir (arche) in izvor (ekporeusis) Svetega Duha. Po tej razlagi Duh »izhaja« iz Očeta in je skozi Sina lahko tudi »poslan« (ektesen odnos), vendar izhajanje kot notranja, izvorna relacija ostaja samo do Očeta. - Zahodna (latinska) teologija uporablja širši pojem »processio« in interpreteira Filioque kot poudarek, da Duh v svojem izhajanju od Očeta sodeluje tudi v odnosu do Sina, ne da bi s tem postavil Sina kot enakovredni izvor namesto Očeta. Zahod argumentira, da Filioque ne zanemarja monarhije Očeta, ampak opisuje notranjo kristološko povezavo med Očetom, Sinom in Duha. - Poleg tehničnih izrazov obstaja tudi lingvistični in terminološki nesklad: grški izraz ekporeusis (ἐκπορεύεσθαι) se pogosto razume strožje kot »izhajati od vira«, medtem ko latinski processio dovoljuje širši pomen »prihajati/odhajati« in zato nanj zahodna tradicija lažje pritrjuje Filioque.

Liturgični in cerkveni vidiki: - V rimski liturgiji je Filioque vključen v besedilo verovanja (Credo) in je del zahodne bogoslužne prakse. Nekatere vzhodne katoliške cerkve, ki so v zvezi z Rimom vendar ohranjajo svoje vzhodne obrede, pogosto izpustijo Filioque v svojih bogoslužjih, čeprav mnogi verniki in duhovniki priznavajo učenje, ki ga ta klavzula izraža. - Prav tako so bili in so še danes možni različni pastoralni pristopi: v medcerkvenih srečanjih ali skupnih bogoslužjih se včasih sprejmejo posebne formulacije ali pa se klavzula začasno opusti, da se ne bi ustvarjala nepotrebna ovira pri ekumenizmu.

Ekumenska prizadevanja: - V 20. in 21. stoletju so bili med katoliško in pravoslavno cerkvijo vzpostavljeni teološki dialogi, ki so poskušali natančneje razčleniti pomen besed in izrazov ter zmanjšati pastirske in apologetske napetosti. Ti dialogi so pokazali, da razlike niso nujno nepremostljive in da se lahko z natančno terminologijo, zgodovinsko osvetlitvijo in medsebojnim priznanjem pomenov najde pot do razumevanja. - Predlogi, ki so bili obravnavani, vključujejo povratno upoštevanje izvirnega grškega besedila v ekumenskih dokumentih ali iskanje primerne skupne formulacije, ki bi izražala obe realnosti (izvor Očeta in Kristov odnos do Duha) brez vzpodbujanja nepotrebnih teoloških nesporazumov.

Zaključek: Filioque je primer, kako lahko zdi se na prvi pogled majhna besedna dopolnitev povzroči globoke teološke, liturgične in cerkvene delitve. Razumevanje spora zahteva tako zgodovinski kontekst kot natančno teološko opredelitev pojmov. Sodobni dialogi kažejo, da je mogoče napredovati z vzajemno spoštljivim pristopom, pravilno uporabo jezikovnih razlik in priznavanjem, kako sta se zahodna in vzhodna teologija razvijali v različnih kulturnih in miselnih okvirih.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je klavzula Filioque?

V: Kaj pomeni "Filioque" v kontekstu Nicejske veroizpovedi?

V: Kateri sta dve glavni strani, vpleteni v razpravo o klavzuli Filioque?

V: Ali Vzhodna pravoslavna cerkev sprejema ali zavrača klavzulo Filioque?

V: Katere druge krščanske cerkve sprejemajo klavzulo Filioque?

V: Kakšno je latinsko besedilo Nicejske veroizpovedi z vključeno klavzulo Filioque?

V: Ali imajo vse vzhodne katoliške cerkve enako različico Nicejskega veroizpovedi kot vzhodne pravoslavne cerkve?

Išči po črki