Anglikanizem — definicija, zgodovina in ključne značilnosti

Anglikanizem je denominacija znotraj krščanstva. Sestavljata ga Anglikanska cerkev in Anglikanska skupnost (skupina anglikanskih cerkva iz številnih drugih držav). Izraz anglikanizem vključuje tiste, ki so sprejeli angleško reformacijo, utelešeno v Anglikanski cerkvi ali v odcepljenih cerkvah v drugih državah, ki so tesno sledile njenim naukom in organizaciji. Danes Anglikanska skupnost obsega osemintrideset provinc in milijone vernikov po vsem svetu.

Zgodovina

V času angleške reformacije je angleška Cerkev ohranila zgodnje katoliško službo škofov, duhovnikov, diakonov ter večino nauka in liturgije. Dogodek, ki je pripeljal do Anglikanske cerkve, je bila popolna zavrnitev papeža. To je pomenilo, da so zavrnili tudi Katoliško cerkev kot organizacijo. Ključni zgodovinski koraki vključujejo razkol pod Henrikom VIII (Act of Supremacy, 1534), reforme pod Thomasom Cranmerjem in nastanek Book of Common Prayer (Knjiga skupnega bogoslužja) v sredini 16. stoletja. Elizabethanska settlement (1559) je oblikovala teološko in liturgično pot, ki je postavila temelje sodobnega anglikanizma.

Imenovanje in pomen izraza

Včasih ga obravnavajo kot srednjo pot med rimskim katolicizmom in protestantizmom. Zato ga ne obravnavamo vedno kot protestantizem. Izraz anglikanska izhaja iz besedne zveze ecclesia anglicana. Gre za srednjeveško latinsko besedno zvezo iz leta 1246. Pomeni "angleška cerkev". S samostalnikom anglikanec označujemo ljudi, ustanove, cerkve, tradicije in ideje, ki sta jih razvili državna Anglikanska cerkev in Anglikanska skupnost, teološko široka in pogosto različna skupnost osemintridesetih provinc, ki so v občestvu s canterburyjskim nadškofom.

Organizacija in položaj

Anglikanske cerkve so običajno urejene po episkopalnem sistemu vodenja: cerkev vodi škof skupaj z duhovniki in diakoni. V Anglikanski skupnosti ima canterburyjski nadškof (Archbishop of Canterbury) pretežno nasvetni in simbolni položaj enotnosti, ne pa tzv. papeške oblasti. Posamezne provincialne cerkve so avtonomne in sprejemajo lastne odločitve glede liturgije, izobraževanja in pastoralnih praks.

Teologija in raznolikost

Anglikanizem je teološko raznolik. Pogosto se delijo tri splošne tradicije:

  • Anglo-katoliška (High Church) – poudarja kontinuiteto z zgodnjo katoliško tradicijo, bogato liturgijo in pomen zakramentov.
  • Evangelikalna (Low Church) – poudarja osebno vero, Svetopisemsko avtoriteto in misijonarsko dejavnost.
  • Broad Church – srednja, odprta pot, ki skuša združevati različne poglede.

V teološkem načinu pogosto omenjamo načela Pismo, tradicija in razum kot tri vire v razmišljanju (v angleščini "Scripture, Tradition, Reason").

Liturigija in sakramenti

Anglikanska liturgija temelji na Knjigi skupnega bogoslužja (Book of Common Prayer) in sodobnih nacionalnih revizijah (npr. Common Worship). Glavno bogoslužje vključuje sveta obhajila (evharistija), krst in druge bogoslužne oblike. Anglikanci običajno priznavajo dva glavna zakramenta, ki jih je podelil sam Kristus – krst in evharistija – medtem ko druge cerkvene obrede (potrditev, poroka, duhovni red, bolniško maziljenje) pogosto označujejo kot zakramentom podobne obrede.

Globalna razširjenost in sodobna vprašanja

Anglikanska skupnost je prisotna po vsem svetu — v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike (kjer obstaja Episcopal Church kot samostojna cerkev), v Afriki, Aziji, Oceaniji in drugod. Število vernikov se ocenjuje v desetih milijonih (pogoste ocene govorijo približno o 70–90 milijonih pripadnikov, odvisno od metodologije).

Sodobne teme, ki delijo anglikanski svet, vključujejo vprašanja o posvečenju žensk (veliko provinc je uvedlo duhovnice in škofinje), ter razprave o homoseksualnosti in istospolnih porokah. Te razprave so v zadnjih desetletjih vodile do notranjih napetosti in lokalnih odločitev, ki so ponekod privedle do ločitev ali napetosti znotraj skupnosti.

Zaključek

Anglikanizem je pluralna in zgodovinsko bogata veja krščanstva, ki skuša povezati tradicijo in reformo, liturgično bogastvo in Sveto pismo. Kot srednja pot med rimskokatoliško in protestantsko prakso ponuja širok spekter teoloških in liturgičnih izrazov, hkrati pa ostaja organizacijsko razvejan in kulturno raznolik globalni gib.

Čaščenje

Anglikanci imajo lahko veliko različnih prepričanj. Na primer, obstajajo različna prepričanja o svetem obhajilu. Nekateri anglikanci verjamejo, da kruh in vino postaneta Kristusovo telo in kri. Drugi anglikanci menijo, da gre pri svetem obhajilu za spomin na življenje Jezusa Kristusa in njegovo smrt na križu. Prvi ("visoka cerkev") so v manjšini. Podobno je prepričanje rimskega katolištva in pravoslavja. Drugo (večinsko "nizko cerkveno") prepričanje je podobno prepričanju večine protestantov. V osnovi gre za protestantsko cerkev, saj je vir avtoritete Sveto pismo in ne papež.

Izvor

Ime anglikanska cerkev izhaja iz latinske besede za angleško, saj je cerkev nastala v Angliji. Na Britanskem otočju je bilo anglikanstvo v nekem obdobju v vseh delih uradna ali državna religija. Anglikanski cerkveni voditelji in država so sodelovali v tako imenovanem zavezništvu prestola in oltarja ali Cerkve in države. Skupaj so si prizadevali, da bi bila anglikanska veroizpoved čim širša in prijazna za širok krog krščanskih vernikov.

S tem so želeli doseči, da bi se čim več državljanov odločilo za bogoslužje v uradni cerkvi.

Izvor v Veliki Britaniji

Ko se je Henrik VIII. želel ločiti od Katarine Aragonske, ga je papež zavrnil. Zato se je kralj Henrik odcepil od Rimskokatoliške cerkve in ustanovil Anglikansko cerkev. Angleški parlament je z zakonom o vrhovni oblasti kralja Henrika VIII. razglasil za "vrhovnega poglavarja Anglikanske cerkve", da bi izpolnil "angleško željo po verski in politični neodvisnosti od celinske Evrope". Ta zakon je določal, da je kralj in ne papež poglavar Anglikanske cerkve. S tem aktom se Henrik VIII. ni le svobodno ločil od svoje žene in se ponovno poročil, temveč je Anglijo osvobodil tudi vmešavanja papeža in Rimskokatoliške cerkve.

Čeprav je bila angleška Cerkev zdaj ločena od Rima, je na tej zgodovinski točki še naprej ohranjala rimskokatoliško teologijo glede številnih stvari, kot so zakramenti. Sčasoma se je Anglikanska cerkev še bolj reformirala v tako imenovani angleški reformaciji, ki je pridobila številne značilnosti, iz katerih se je na koncu izoblikovala sodobna anglikanska skupnost.

Na Britanskem otočju in v zgodnjih britanskih kolonijah so s tem poskušali premagati privržence Rimskokatoliške cerkve in vse vrste protestantov, tako da so njihove najboljše ideje, tradicije in prakse vključili v anglikansko cerkev. Zdaj je edini kraj v Združenem kraljestvu, kjer je anglikanizem še vedno uradna vera, Anglija, kjer je monarhinja kraljica Elizabeta II. vrhovna upraviteljica Anglikanske cerkve na Zemlji. Cerkev dejansko vodita canterburyjskinadškof in zakoniti cerkveni parlament, znan kot generalna sinoda.

Širjenje vpliva

V preostalem svetu se je anglikanstvo širilo s kolonizacijo, naseljevanjem in misijonarskim delom v tujini. Tam deluje kot običajna krščanska denominacija brez posebnega statusa. Anglikanci po vsem svetu se v državah, kjer obstajajo anglikanske cerkve, združujejo v skupino nacionalnih cerkva, ki tvorijo svetovno anglikansko skupnost. Na svetu je danes več kot 80 milijonov anglikancev. Večina jih živi v Afriki in Aziji in nimajo več britanske etnične dediščine.

Vprašanja

Anglikanska skupnost se danes spopada z vprašanji o vlogi žensk in homoseksualcev v Cerkvi. Ker se anglikanska skupnost ukvarja s temi resnimi vprašanji, so se nekateri razdelili v liberalne in konservativne skupine. Obstajajo že anglikanci, ki so se odcepili od glavnih Cerkva in ustanovili svoje ločene skupine vernikov. Nekateri uporabljajo izraz anglikanski v kombinaciji z besedami katoliški, krščanski, reformirani ali episkopalni.

Istočasno se voditelji anglikanske skupnosti pogovarjajo z rimskokatoliško in pravoslavno cerkvijo, da bi si prizadevali za krščansko edinost. Včasih je bil dosežen določen napredek. Tudi anglikanska in luteranska cerkev sta se dogovorili za visoko raven skupnih prepričanj, vodenja in praks, imenovano interkomunija.

Sorodne strani

  • Zgodovina
  • Gibanja in denominacije
    • Metodizem
  • Ugledni anglikanski misleci

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je anglikanizem?


O: Anglikanstvo je denominacija znotraj krščanstva, ki vključuje Anglikansko cerkev in druge pridružene cerkve iz številnih držav. Včasih ga obravnavajo kot srednjo pot med rimskim katolištvom in protestantizmom.

V: Kaj je pripeljalo do nastanka anglikanske cerkve?


O: Anglikanska cerkev je nastala, ko je bila odkrito zavrnjena papež, kar je pomenilo, da so zavrnili tudi katoliško cerkev kot organizacijo.

V: Od kod izvira izraz "anglikanski"?


O: Izraz "anglikanski" izhaja iz srednjeveške latinske besedne zveze iz leta 1246, ki pomeni "angleška cerkev".

V: Na koga ali kaj se nanaša izraz "anglikanski"?


O: Izraz "anglikanski" se nanaša na ljudi, ustanove, cerkve, tradicije in ideje, ki so jih razvili tako državna Anglikanska cerkev kot njene pridružene province v občestvu s canterburyjskim nadškofom.

V: Kako je anglikanizem ohranil nekatere vidike katolištva?


O: Pri oblikovanju lastne cerkve med angleško reformacijo so anglikanci ohranili zgodnje katoliške službe, kot so škofje, duhovniki, diakoni, nauk in liturgija.

V: Ali se šteje za protestantizem?


O: Ne vedno; včasih ga obravnavajo kot srednjo pot med katolištvom in protestantizmom.

AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3