Anglikanska skupnost je združenje vseh anglikanskih cerkva, ki so v polnem občestvu z Anglikansko cerkvijo. Ne obstaja ena sama "anglikanska cerkev" z univerzalno avtoriteto, saj ima vsaka nacionalna ali regionalna cerkev popolno avtonomijo. Po ocenah ima anglikanska skupnost približno 77–85 milijonov članov, zaradi različnih načinov štetja pa se število lahko razlikuje; po tem obsegu je skupnost ena največjih svetovnih krščanskih družb, takoj za Rimskokatoliško cerkvijo in vzhodnimi pravoslavnimi cerkvami.
Status polnega občestva pomeni, da druga cerkev priznava vse obrede, ki se izvajajo v eni cerkvi, kar omogoča medsebojno priznanje zakramentov in duhovništva. Nekatere od teh cerkva se imenujejo anglikanske, kar izrecno potrjuje zgodovinsko povezavo z Anglijo (Ecclesia Anglicana pomeni "Anglikanska cerkev").
Zgodovina na kratko
Anglikanska tradicija izvira iz cerkvenih sprememb v Angliji v 16. stoletju ob začetku reformacije. Pomembne sestavine naslova verovanja in bogoslužja vključujejo Book of Common Prayer (knjiga skupnega bogoslužja), razvoj liturgije in dokumente, kot so Thirty-Nine Articles, ki so oblikovali teološki okvir. S širjenjem britanskega imperija so se anglikanske skupnosti ustanavljale po vsem svetu in sčasoma dobile status avtonomnih narodnih oziroma regionalnih cerkva oziroma provinc.
Struktura in vodstvo
- Provinces (province): Anglikanska skupnost je sestavljena iz avtonomnih provincialnih cerkva (npr. Church of England, Episcopal Church, Church of Nigeria), vsaka s svojo notranjo strukturo, zakoni in sinodi.
- Škofje in nadškofje: Lokalno cerkveno vodenje temelji na škofih; škofje vodijo škofije, nadškofje pa pogosto vodijo večje province ali pomembne zgodovinske sedeže.
- Instruments of Communion: Za ohranjanje vezi med cerkvami služi več instrumentov, predvsem Canterburyjski nadškof kot simbolni vodja, Lambeth Conference (zasedanje škofov približno na deset let), Anglican Consultative Council (stalni sogovorni organ) in Primates' Meeting (srečanje vodilnih nadškofov/primatov).
- Arhiepiskop iz Canturbury: Canterburyjski nadškof, verski vodja anglikanske Cerkve, nima uradne oblasti zunaj svoje pristojnosti v Church of England, vendar je priznan kot simbolni vodja svetovnega občestva in pogosto igra pomembno vlogo pri posredovanju in usklajevanju med cerkvami.
Bogoslužje, teologija in tradicije
Anglikanska bogoslužna praksa združuje elemente katoliške liturgije in protestantskih poudarkov na Svetem pismu in pridigi. Med značilnosti sodijo:
- Uporaba Book of Common Prayer in lokalnih liturgičnih različic.
- Različne teološke smeri znotraj skupnosti: od visoke cerkvene (anglo‑katoliške) tradicije do evangelične in široke (via media — "srednja pot").
- Poudarek na zakramentih, zlasti krstu in evharistiji, ki jih anglikanske cerkve običajno priznavajo kot bistvene.
Vloga v svetu in družbena dejavnost
Anglikanske cerkve so aktivne na področjih izobraževanja, zdravstvene oskrbe, socialne pomoči in razvoja. Številne nacionalne cerkve upravljajo šole, univerze, bolnišnice in razvojne projekte. Mednarodne in nacionalne agencije in dobrodelne organizacije (npr. različne anglikanske razvojne organizacije) delujejo za lajšanje revščine, pomoč ob naravnih nesrečah in spodbujanje pravičnosti.
Izzivi in zagonetke
V zadnjih desetletjih so se pojavila večja vprašanja in razhajanja, ki so močno vplivala na enotnost in odnose znotraj skupnosti:
- Ordination žensk: Nekatere province so začele posvečevati ženske za duhovnice in škofinje; to je v drugih provinciah povzročilo odpor in teološke debate.
- Vprašanja glede spolne usmerjenosti: Razprave o blagoslovih istospolnih zvez in priznavanju istospolnih porok so sprožile globoke delitve in v nekaterih primerih institucionalne napetosti, proteste ali ločitve.
- Anglikanska realignacija: Zaradi nesoglasij so nastale nove strukture in gibanja (npr. Anglican Church in North America kot ločena skupina od Episcopal Church v ZDA), kar je vplivalo na odnose med nekaterimi cerkvami svetovne skupnosti.
Medverski in ekumenski odnosi
Anglikanska skupnost se udejstvuje v številnih ekumenskih dialogih in sporazumih. Sodeluje z Rimskokatoliško cerkvijo, pravoslavnimi cerkvami in mnogimi luteranskimi cerkvami (npr. Porvoo Communion v Evropi). Obstajajo tudi lokalni sporazumi o polnem občestvu s starokatoliškimi in drugimi cerkvami.
Pomen za lokalne skupnosti
Za mnogo vernikov so lokalne anglikanske cerkve pomemben del verskega, kulturnega in socialnega življenja. Z vzdrževanjem liturgične tradicije, pastoralno oskrbo in družbenim angažmajem anglikanske cerkve prispevajo k javnemu dialogu o etičnih, družbenih in moralnih vprašanjih.
Anglikanska skupnost ostaja raznolika in živa tele povezava cerkvenih tradicij in narodnih zgodovin, ki skuša ohraniti skupno identiteto kljub različnim teološkim in kulturnim pogledom.