Anglikanska cerkev: definicija, zgodovina, doktrina in vloga v Angliji
Anglikanska cerkev je vodilna krščanska cerkev v Angliji. To je cerkev, ki je ustanovljena z zakonom: njen uradni vodja je angleški monarh (Elizabeta II.). Je matična cerkev anglikanskeskupnosti. Njen sedež je v Church House v Westminstru v Londonu.
Anglikanska cerkev se razume kot katoliška in reformirana:
- Katoliška, ker se ima za del vesoljne Cerkve Jezusa Kristusa v neprekinjeni kontinuiteti z zgodnjo apostolsko Cerkvijo. To se izraža v poudarjanju nauka prvih cerkvenih očetov, kot so Apostolska veroizpoved, Nicejska veroizpoved in Atanazijska veroizpoved.
- Reformirana, ker so jo oblikovale doktrinarne ideje protestantske reformacije 16. stoletja, zlasti devetintrideset členov in Knjiga skupne molitve.
V Angliji so še druge protestantske cerkve, ki niso del anglikanske skupnosti.
Zgodovinski povzetek
Anglikanska cerkev izvira iz angleške cerkvene tradicije pred reformacijo, vendar se je njen značilen ustroj oblikoval v 16. stoletju. Glavni prelom je predstavljal razkol z rimsko RKC v času Henrik VIII., ko je zakonodaja (med drugim Act of Supremacy iz 1534) postavila angleškega monarha kot vrhovnega voditelja cerkve v Angliji. Poznejše reforme v času Edvarda VI. so prinesle protestantske elemente, medtem ko je Elizabeta I. z verskim kompromisom (Elizabethinska ureditve, 1559) utrdila položaj države in cerkve. Doktrinarni okvir so utrdili devetintrideset členov in Knjiga skupne molitve, ki je oblikovala bogoslužje in pastorsko prakso.
Vodstvo in organizacija
Formalni vrhovni guverner anglikanske cerkve je angleški monarh. Opomba: v prvotnem besedilu je kot monarhinja navedena Elizabeta II.), ki je umrla leta 2022; trenutno je uradni vodja Cerkev kralj Karel III. (King Charles III). V duhovnem in cerkvenem smislu sta glavna metropolitanska škofa (in najvišja cerkvena avtoriteta) nad anglikansko cerkvijo v Angliji dva nadškofa: nadškof Canterburyja (kot duhovni primat anglikanske cerkve) in nadškof Yorka. Lokalne enote so župnije, ki jih vodijo župniki in pastoralni delavci; nad njimi so škofije s škofi, čez njimi pa province.
Temeljne institucije vključujejo Generalni sinod (splošno cerkveno zborovanje), Church House v Westminstru kot administrativno središče, in Church Commissioners, ki upravljajo s premoženjem cerkve. Škofi anglikanske cerkve imajo tudi mesto v državnem življenju — nekateri škofi sedijo v Domu lordov kot "Lords Spiritual".
Doktrina, bogoslužje in tradicija
Anglikanska cerkev združuje elemente katoliške in reformirane tradicije, pogosto opisane kot "via media" (srednja pot) med Rimskokatoliško cerkvijo in protestantskimi denominacijami. Poudarja:
- Apostolsko zaporedje in škofovsko (episkopalno) ureditev kot znak kontinuitete z zgodnjo cerkvijo;
- Osnovne krščanske veroizpovedi, kot so Apostolska veroizpoved, Nicejska veroizpoved in Atanazijska veroizpoved;
- Sakramente: za zakramente se v anglikanski tradiciji štejeta predvsem krst in evharistija, hkrati pa se priznavajo tudi drugi zakramenti in cerkvene skrivnosti;
- Knjiga skupne molitve (Book of Common Prayer) kot ključni vir bogoslužja in pastorale, ob čemer obstajajo tudi sodobne liturgične različice in prevodi;
- Teološka raznolikost: znotraj cerkve so različna gibanja — od t. i. visoke cerkvene tradicije ("high church" ali anglo-katoliška) do nizke cerkvene tradicije ("low church") in evangeličanske smeri.
Vloga v družbi in sodobna vprašanja
Anglikanska cerkev kot državna cerkev igra pomembno vlogo v javnem življenju Anglije: sodeluje pri državnih obredih (npr. kronanja), vodi mrežo župnijskih cerkvenih skupnosti, upravlja šole in dobrodelne organizacije ter ima vpliv na etične in družbene razprave. Hkrati se sooča z izzivi sodobnosti — sekularizacijo, upadom rednega obiskovanja bogoslužij in notranjimi razpravami o vprašanjih, kot so ordinarij žensk (ženske duhovnice in škofinje), odnos do istospolnih zvez in blagoslovi, ter sprejemanje različnih teoloških stališč v globalni anglikanski skupnosti.
Mednarodna dimenzija
Anglikanska cerkev v Angliji je matična cerkev širše anglikanske skupnosti, znane kot Anglican Communion — svetovna mreža cerkva, ki so zgodovinsko in liturško povezane z angleškim modelom, vendar so samostojne. Te cerkve redno komunicirajo prek institucij, kot je Lambeth Conference (sklic nadškofov) in druge mednarodne strukture.
V Angliji so še druge protestantske cerkve, ki niso del anglikanske skupnosti; poleg njih obstajajo tudi katoliška cerkev in številne druge verske skupnosti, ki prispevajo k verski in kulturni raznolikosti države.
Zgodovina
Anglikanska cerkev je postala neodvisna pod kraljem Henrikom VIII. leta 1534. Henrik VIII. je bil poročen s Katarino Aragonsko, vendar je prosil papeža, naj zakon razveljavi (češ da je šlo za napako in da Henrik in Katarina nikoli nista bila zares poročena). Poroko je želel razveljaviti, ker je želel imeti moškega naslednika prestola, Katarina pa ga ni mogla roditi. Ko je bila razveljavitev zavrnjena, je Henrik VIII. izkoristil svoj položaj kralja in odcepil Cerkev od Rimskokatoliške cerkve. S tem je bila vzpostavljena neodvisnost Anglikanske cerkve, včasih imenovane Anglikanska (angleška) cerkev. Metodizem se je od cerkve odcepil v 18. stoletju. Oxfordsko gibanje je v 19. stoletju v cerkev vrnilo nekatera katoliška prepričanja in prakse.
Pod njegovim sinom, kraljem Edvardom VI., so bile sprejete bolj protestantske oblike bogoslužja. Canterburyjski nadškof Thomas Cranmer je uvedel še več sprememb. Nov vzorec bogoslužja je bil določen v Knjigi skupnih molitev (1549 in 1552). Ta je temeljil na starejši liturgiji, vendar so nanj vplivala protestantska načela.
Zgodovina
Anglikanska cerkev je postala neodvisna pod kraljem Henrikom VIII. leta 1534. Henrik VIII. je bil poročen s Katarino Aragonsko, vendar je prosil papeža, naj zakon razveljavi (češ da je šlo za napako in da Henrik in Katarina nikoli nista bila zares poročena). Poroko je želel razveljaviti, ker je želel moškega naslednika svojega prestola, Katarina pa ga ni mogla roditi. Ko je bila razveljavitev zavrnjena, je Henrik VIII. izkoristil svoj položaj kralja in odcepil Cerkev od Rimskokatoliške cerkve. S tem je bila vzpostavljena neodvisnost Anglikanske cerkve, včasih imenovane Anglikanska (angleška) cerkev. Metodizem se je od cerkve odcepil v 18. stoletju. Oxfordsko gibanje je v 19. stoletju v cerkev vrnilo nekatera katoliška prepričanja in prakse.
Pod njegovim sinom, kraljem Edvardom VI., so bile sprejete bolj protestantske oblike bogoslužja. Canterburyjski nadškof Thomas Cranmer je uvedel še več sprememb. Nov vzorec bogoslužja je bil določen v Knjigi skupnih molitev (1549 in 1552). Ta je temeljil na starejši liturgiji, vendar so nanj vplivala protestantska načela.
Sorodne strani
- Canterburyjski nadškof
- Thomas Cranmer
- Reformacija
- Lordska zbornica
Sorodne strani
- Canterburyjski nadškof
- Thomas Cranmer
- Reformacija
- Lordska zbornica
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je anglikanska cerkev?
O: Anglikanska cerkev je vodilna krščanska cerkev v Angliji in je ustanovljena z zakonom.
V: Kdo je uradni vodja Anglikanske cerkve?
O: Formalna glava Anglikanske cerkve je angleški monarh (Karel III.).
V: Kaj je anglikanska skupnost?
O: Anglikanska skupnost je skupina cerkva, ki so v občestvu z Anglikansko cerkvijo ter delijo njena načela in prepričanja.
V: Kje je sedež Anglikanske cerkve?
O: Sedež Anglikanske cerkve je v Church House v Westminstru v Londonu.
V: Kako se Anglikanska cerkev razume kot katoliška in reformirana?
O: Anglikanska cerkev se razume kot katoliška, ker se razume kot del vesoljne Cerkve Jezusa Kristusa v neprekinjeni kontinuiteti z zgodnjo apostolsko Cerkvijo, in reformirana, ker so jo oblikovale doktrinarne ideje protestantske reformacije 16. stoletja.
V: Katere nauke zgodnjih cerkvenih očetov poudarja anglikanska cerkev?
O: Anglikanska cerkev poudarja nauke prvih cerkvenih očetov, kot so Apostolska veroizpoved, Nikejska veroizpoved in Atanazijska veroizpoved.
V: Ali v Angliji poleg Anglikanske cerkve obstajajo še druge protestantske cerkve?
O: Da, v Angliji so še druge protestantske cerkve, ki niso del anglikanske skupnosti.
