Katolištvo: definicija, teologija, liturgija in razširjenost

Beseda "katolicizem" se nanaša na več stvari, vključno z verskimi prepričanji (imenovanimi "teologije" in "doktrine") in obliko verskega bogoslužja (imenovanega liturgija). Beseda se nanaša tudi na katoliška verska prepričanja o etiki (stvari, ki so pravilne in napačne). Nanaša se tudi na načine, kako pripadniki katoliške vere živijo in prakticirajo svojo vero.

Veliko ljudi uporablja besedo "katolicizem" za pogovor o verskih prepričanjih Katoliške cerkve, katere vodja se imenuje "rimski škof" in pogosto "papež". Katoliška cerkev ima sedež v Vatikanu, majhni neodvisni državi v mestu Rim v Italiji. Včasih se beseda nanaša tudi na prepričanja drugih krščanskih cerkva, vključno z vzhodnimi pravoslavnimi cerkvami, ki imajo številna prepričanja, podobna katoliški cerkvi, vendar ne verjamejo, da je rimski škof njihov vodja.

Beseda "katolicizem" se pogosto uporablja za razlikovanje med prepričanji katoliških kristjanov in prepričanji drugih, ki se imenujejo protestantski kristjani. Katoliške in pravoslavne cerkve za določanje prepričanj uporabljajo cerkvene voditelje, imenovane škofi. Protestanti pa pogosto uporabljajo lastno razumevanje Svetega pisma vsakega člana za določanje prepričanj. Protestanti za razumevanje Svetega pisma uporabljajo smernice protestantske reformacije iz 16. stoletja. To je druga največja verska denominacija na svetu za sunnizmom.

Najstarejši dokument, v katerem je uporabljeno ime "Katoliška cerkev", je pismo, ki ga je napisal Ignacij. Ignacij je živel v starodavnem mestu Antiohija. Leta 107 je Ignacij napisal pismo, naslovljeno na krščansko skupnost v starodavnem mestu Smirna. V tem pismu je Ignacij spodbujal krščansko skupnost, naj bo zvesta svojemu voditelju, škofu. Ignacij je zapisal:

"Kjer se pojavi škof, tam naj bo tudi množica ljudstva, tako kot je povsod, kjer je Jezus Kristus, tudi katoliška Cerkev."

Številne različne denominacije (skupine) kristjanov se imenujejo "katoliške". Te skupine imajo pogosto posebna prepričanja o svojih voditeljih, imenovanih škofje. Verjamejo, da je Jezus iz Nazareta (za katerega kristjani verjamejo, da je Božji Sin) imenoval prve škofe, ki so imenovali prihodnje škofe, ti pa so nazadnje imenovali sedanje škofe vsake skupnosti. To imenovanje voditeljev se imenuje "apostolsko nasledstvo".

Skupine, ki uporabljajo izraz "katoliški", da bi govorile o sebi, so:

1. Katoliška cerkev, ki se imenuje tudi Rimskokatoliška cerkev.
2. Vzhodnopravoslavni in vzhodnopravoslavni
3. Starokatoliške, anglikanske, nekatere luteranske in druge skupine
4. Skupnosti, ki verjamejo, da so izgubile "apostolsko nasledstvo", vendar so zaprosile drugo skupnost, da jim "posveti" nove voditelje. ("Posvetiti" ali "posvetiti" je beseda za obred, s katerim se imenuje škof ali nov verski voditelj).

Vse skupnosti ne verjamejo, da druge skupnosti pravilno uporabljajo izraz "katoliški". Prav tako vse skupnosti ne verjamejo, da imajo druge skupnosti apostolsko nasledstvo. Katoliška cerkev na primer verjame, da imajo vzhodni pravoslavni apostolsko nasledstvo. Katoliška cerkev pa ne verjame, da jo imajo anglikanci ali luteranci.

Vzhodni pravoslavci imajo podobna prepričanja o anglikancih in luterancih. Vsi vzhodni pravoslavni ne verjamejo, da ima Katoliška cerkev apostolsko nasledstvo. Različni člani vzhodnih pravoslavnih cerkva imajo različna mnenja.

Anglikanci in luteranci pa na splošno verjamejo, da so vsi kristjani del "katoliške" Cerkve. Te skupine zelo različno razumejo izraz "katoliški".

Kako se je začel

Katolištvo se je začelo zaradi Jezusa iz Nazareta, judovskega moža, za katerega kristjani verjamejo, da je Božji Sin, kar je krščansko prepričanje, znano kot Trojica (Oče, Sin in Sveti Duh). Katoličani verjamejo, da je Jezus potomec Davida, judovskega kralja iz davnih časov. Jezusa so Rimljani križali leta 33 našega štetja. Katoličani verjamejo, da je Jezus vstal od mrtvih in govoril svojim privržencem, imenovanim dvanajst apostolov. Verjamejo tudi, da je Jezus vstal v nebesa in nato poslal Svetega Duha, da bi vodil njegove privržence na dogodku, imenovanem binkošti.

Enega od njegovih privržencev, apostola svetega Petra, je Jezus imenoval za voditelja in ga pozneje priznal kot prvega papeža ali rimskega škofa, kmalu zatem pa so ga ujeli in mučili v Rimu. Katoličani verjamejo, da je sveti Peter dobil "ključe nebeškega kraljestva", kar pomeni, da je Jezus njega in apostole pooblastil za odpuščanje grehov. Katoličani verjamejo, da je sveti Peter prenesel apostolsko oblast (sposobnost posvečevanja duhovnikov in posvetitve evharistije), ki mu jo je dal Kristus, na papeže, ki jo prek papeštva prenašajo še danes. Trenutno je papež Frančišek, ki je vodja Katoliške cerkve. Beseda papež izhaja iz latinske besede "oče".

Leta 325 se je prvi nicejski koncil dogovoril, kako organizirati Cerkev. Koncil se je dogovoril, da ima Cerkev pet patriarhov (patriarh je bil najvišja vrsta cerkvenega voditelja). Teh pet voditeljev je bilo nadškofov v Rimu (papež), Aleksandriji, Antiohiji, Konstantinoplu in Jeruzalemu. Rimski patriarh je bil počaščen kot "prvi med enakimi".

Prepiri v cerkvi

Sčasoma se je od Katoliške cerkve odcepilo več skupin zaradi različnih teoloških mnenj. To je povzročilo odcepitve od Cerkve, imenovane shizme. Večina razkolov se je zgodila, ker so imeli ljudje različna prepričanja o tem, kaj je res.

Leta 451 je prišlo do cerkvenega razkola, ko so vsi cerkveni voditelji na cerkvenem zboru v mestu Kalkedon izobčili (izločili) tri voditelje, ker so se držali monofizitizma in niso sprejeli stališča, da je imel Jezus dve naravi (popolnoma božansko in popolnoma človeško). Ti trije so bili škofje iz Egipta, Sirije in Armenije. Seveda tudi ti trije škofje niso sprejeli, da so bili izobčeni, zato so cerkve pod njihovim vodstvom še danes znane kot vzhodne pravoslavne cerkve.

Leta 1054 se je vzhodni del Katoliške cerkve odcepil v shizmi med Vzhodom in Zahodom. Cerkev v zahodni Evropi, ki je sledila papežu, je postala znana kot Rimskokatoliška cerkev. Cerkve v preostalem svetu, ki niso menile, da bi moral papež voditi vse kristjane, so postale znane kot pravoslavna cerkev. "Pravoslavna" pomeni "pravilno prepričanje", saj verjamejo, da so se držali naukov zgodnje Cerkve, rimskokatoličani pa ne.

Naslednja velika odcepitev je bila protestantska reformacija. Protestanti so se uprli veljavni osrednji oblasti Cerkve v Rimu ter zavrnili številne prakse, verovanja in discipline. Reformacija se je začela v Nemčiji, kjer je Martin Luther Cerkvi poslal svoje zahteve po spremembah. Zaradi politike v Evropi so Lutra podprli številni narodi. Nastala je luteranska cerkev. Kasneje se je začela kalvinistična ali prezbiterijanska cerkev.

V Angliji je kralj Henrik VIII. ustanovil anglikansko cerkev. Želel se je ločiti od svoje prve žene, vendar papež tega ni dovolil, saj je bila poroka veljavna. Anglikanska cerkev kralja Henrika VIII. je bila sprva zelo podobna katoliški cerkvi. Glavna razlika je bila v tem, da je bil na čelu cerkve kralj in ne papež. Kasneje, pod njegovim sinom Edvardom VI., je anglikanska cerkev postala bolj reformirana ali protestantska. Anglikanci in številne druge protestantske denominacije še vedno verjamejo, da so reformirani katoličani. Puritanizem se je pojavil med anglikanci, ki so menili, da reforme niso šle dovolj daleč.

Po reformaciji so se zaradi nesoglasij glede prepričanj in praks prejšnjega protestantskega nauka pojavile številne druge cerkve. Glede na študijo o verskih skupnostih in članstvu v ZDA iz leta 2010 to predstavlja večino protestantskih denominacij v ZDA. Teh je približno 314.000. Dva primera teh protestantskih (ali reformiranih) cerkva sta metodistična in baptistična.

Enaki vidiki katoliških in drugih kristjanov

• Deset zapovedi
• Prepričanje, da Bog vse ve, da ima neomejeno moč in da je vse, kar počne, dobro.
• Vera, da je Jezus Kristus umrl za grehe sveta, vstal od mrtvih in nekega dne "spet pride v slavi, da bi sodil žive in mrtve".
• Pomen čaščenja Boga.
• Nezmotljivost Svetega pisma

Kaj se razlikuje od vzhodnih pravoslavnih kristjanov

• nadvlado rimskega škofa (znanega tudi kot papež)
• klavzulo Filioque (Nicejska veroizpoved)

V čem se razlikuje od večinskih protestantov

• Katoličani verjamejo v resnično navzočnost Kristusa v evharistiji (temu pravimo transsubstanciacija).
• Rimskokatoličani verjamejo, da Bog odpušča grehe z zakramentom sprave (pokore), ki ga opravlja duhovnik, medtem ko večina protestantov v ta zakrament ne verjame.
• Rimskokatoličani verjamejo, da je pomembno živeti po Svetem pismu in izročilu, iz katerih izhaja nauk cerkvenega Magisterija (škofov v občestvu s papežem), medtem ko večina protestantov verjame v Sola Scriptura (samo Sveto pismo).
• Rimskokatoličani verjamejo, da sta papeževa avtoriteta (ob zelo posebnih, slovesnih priložnostih, imenovanih "ex Cathedra") in Sveto pismo nezmotljiva, medtem ko večina protestantov verjame v nezmotljivo Sveto pismo, ne pa v nezmotljivega papeža. Papeževa nezmotljivost je bila v zgodovini Katoliške cerkve razglašena dvakrat. Enkrat, ko je izjavil, da je bila Marija spočeta brez greha, in drugič, ko je izjavil, da je bila Marija z dušo in telesom sprejeta v nebesa.
• Sveto pismo, ki ga uporabljajo rimskokatoličani, pogosto vsebuje nekaj besedil, ki jih protestanti običajno ne uporabljajo. Najbolj znana so t. i. Deuterokanonične knjige.
• Rimskokatoličani častijo svetnike, zlasti Devico Marijo (Božjo mater). "Čaščenje svetnikov" pomeni, da rimskokatoličani svetnikom (ljudem v nebesih) izkazujejo posebno čast, ker verjamejo, da lahko svetniki zanje molijo neposredno pri Bogu. Mnogi protestanti tega ne počnejo, ker imajo "čaščenje svetnikov" za "čaščenje svetnikov". Ker verjamejo, da je treba častiti samo Boga, jih ne častijo. Mnogi protestanti tudi preprosto ne verjamejo, da je kakršno koli čaščenje potrebno.
• Katoličani imajo izdelano mariologijo, večina protestantov pa ne.