Kalvinizem — definicija, zgodovina in osnovna načela
Kalvinizem spada v reformirano tradicijo protestantizma. Ta tradicija sega do Janeza Kalvina in drugih teologov.
Med pomembnejšimi kalvinisti iz Evrope so bili: Martin Bucer, Heinrich Bullinger, Peter Martyr Vermigli in Huldrych Zwingli, v Angliji pa reformatorja Thomas Cranmer in John Jewel. Ker je imel Janez Kalvin velik vpliv in pomembno vlogo v konfesionalnih in cerkvenih razpravah v 17. stoletju, je tradicija na splošno postala znana kot kalvinizem.
Danes ta izraz pomeni tudi nauke in prakse reformiranih cerkva, katerih prvi vodja je bil Kalvin, sistem pa je morda najbolj znan po naukih o predestinaciji in popolni pokvarjenosti.
Zgodovinski razvoj
Kalvinizem se je začel v 16. stoletju kot del širšega reformacijskega gibanja. Janez Kalvin (1509–1564) je svojo teološko učno utemeljil predvsem v delu Institucije krščanske vere (Institutes of the Christian Religion), ki je postalo temelj reformirane teologije. Kalvin je deloval predvsem v Ženevi, kjer je urejal cerkveno življenje in vzpostavil sistem pastoralne skrbi, bogoslužja in discipline.
Pred Kalvinom so bile pomembne tradicionalne figure, kot so Huldrych Zwingli v Zürichu in Martin Bucer v Strasbourgu. V 17. stoletju so se razprave in konfesionalne razlage (npr. Heidelbergski katekizem, Belgijska izpoved vere, Canons of Dort) konsolidirale in razširile učenje reformirane tradicije po Evropi in pozneje po svetu.
Osnovna nauka in značilnosti
Kalvinizem poudarja naslednje glavne teološke točke (v popularnem povzetku pogosto naštete kot TULIP, čeprav se interpretacije razlikujejo):
- Popolna pokvarjenost (totalna pokvarjenost) – človek je po naravi in grehu oddaljen od Boga in ni sposoben sam po sebi doseči odrešenja.
- Predestinacija – Bog v svoji suvereni volji izbere določene ljudi za odrešenje. Razumevanje predestinacije je v različnih reformiranih skupnostih predmet teoloških razlik in poudarkov.
- Neodvisna izbira (unconditional election) – božja izbira ni pogojena z zaslugami ali pričakovano vero človeka, temveč je poenostavljeno Božja milost.
- Omejeno odkupnino (limited atonement) – nauk, da Kristusova smrt in odkupnina dejansko učinkujeta za izvoljene; to razlago zavračajo in drugačno interpretirajo nekatere reformirane skupine.
- Nepremagljiva milost (irresistible grace) – Božja milost učinkovito kliče izbrane k veri in spreobrnjenju.
- Vztrajanje svetih (perseverance of the saints) – tisti, ki so resnično izvoljeni, bodo v veri vztrajali do konca.
Pomembna je tudi vloga Svetega pisma kot zadnje avtoritete (sola scriptura), poudarek na pridiganju kot osrednjem delu bogoslužja ter disciplini in ureditev cerkve, ki pogosto vključuje predstavniško (presbiterialno) ureditev oblasti v cerkvi.
Zakramenti in bogoslužje
Reformirane cerkve običajno priznavajo dva zakramenta: krst in obhajilo (pričevanje o zadnji večerji Gospoda). Krst je pogosto razumljen kot znamenje vstopa v zavezo in je lahko podeljen tudi dojenčkom v mnogih reformiranih skupnostih. Obhajilo se razlaga kot duhovna udeležba pri Kristusu, pri čemer reformirana tradicija nasprotuje ideji prave fizične prisotnosti Kristusa v elementih, kakor jo uči na primer katoliška transsubstanciacija.
Cerkev in družba
Kalvinizem je vplival tudi na oblikovanje cerkvene discipline, izobraževanja (podpiranje šol in teoloških fakultet) ter javnega življenja. V nekaterih obdobjih in krajih so reformirane cerkve imele pomembno vlogo pri političnih in družbenih spremembah. Nekateri sodobni zgodovinarji in sociologi opozarjajo na povezave med reformiranimi vrednotami (npr. delavnost, šparanje, bralna pismenost) in razvojem kapitalističnih oblik organizacije, vendar so ti odnosi predmet širokih akademskih razprav in ne pomenijo enoznačne vzročnosti.
Različnosti znotraj kalvinizma in sodobne cerkve
Kalvinizem ni monolitičen; obstajajo različne smeri in interpretacije znotraj reformirane tradicije. Nekatere cerkve poudarjajo strogo teološko ortodoksnost in konfesionalnost, druge pa so bolj liberalne ali ekleziološko prilagodljive. Danes obstaja več iločnih denominacij in nacionalnih cerkvenih gibanj, ki se identificirajo kot reformirane ali kalvinske in delujejo po vsem svetu.
Pomen in izročilo
Kalvinizem je pomemben del krščanske misli in zgodovine. Njegov poudarek na suverenosti Boga, pomenu Svetega pisma, pridiganju in disciplini je oblikoval teološke, kulturne in družbene razsežnosti številnih skupnosti. Razumevanje kalvinizma zahteva poznavanje tako zgodovinskega konteksta kot raznolikosti sodobnih interpretacij.
Zgodovinsko ozadje
Mednarodni vpliv Johna Calvina na razvoj doktrin protestantske reformacije se je začel pri njegovih 25 letih, ko je začel pripravljati prvo izdajo knjige Inštituti krščanske vere v 1534 (objavljena 1536). Skupaj z njegovimi prispevki za konfesijske dokumente za uporabo v cerkvah je utemeljil neposreden osebni vpliv Kalvina na protestantizem. Je le eden od mnogih, ki so vplivali na nauke reformiranih cerkva, vendar je sčasoma postal najvidnejši.
Naraščajoči pomen reformiranih cerkva in Kalvina sodi v drugo fazo protestantske reformacije, ko so se po Lutrovi izključitvi iz Katoliške cerkve začele oblikovati evangeličanske cerkve. Kalvin je bil francoski izgnanec v Ženevi. Podpisal je luteransko augsburško veroizpoved leta 1540, vendar je njegov pomen izviral iz švicarske reformacije. Ta ni bila luteranska, ampak je sledila Huldrychu Zwingliju in nato Kalvinu.
pravi kalvinizem (zgodovinski kalvinizem) ne uči, da Bog izbira, kdo bo rešen in kdo ne bo rešen. uči, da Bog za svojo slavo ponovno ustvarja ljudi z novo naravo (naravo, ki ljubi Boga in sovraži greh), ker s svojo staro naravo ne bi nikoli iskali Boga (Pismo Rimljanom 3,10-12), če ne bi Bog izbral, da nekoga reši, ne bi bil nihče rešen
Širjenje kalvinizma
Čeprav je Kalvin večinoma deloval v Ženevi, so njegove publikacije širile njegove ideje o pravilno reformirani Cerkvi po številnih delih Evrope. Kalvinizem je postal večinska teologija na Škotskem (glejte John Knox), Nizozemskem in v nekaterih delih Nemčije, vplival pa je tudi v Franciji, na Madžarskem, v Transilvaniji in na Poljskem. Kalvinizem je bil nekaj časa priljubljen tudi v Skandinaviji, zlasti na Švedskem, vendar je bil zavrnjen v korist luteranstva po sinodi v Uppsali leta 1593.
Večina naseljencev na ameriškem Srednjem Atlantiku in v Novi Angliji so bili kalvinisti, vključno s puritanci in nizozemskimi naseljenci Novega Amsterdama (New York). Nizozemski kalvinistični naseljenci so bili tudi prvi uspešni evropski kolonizatorji Južne Afrike od 17. stoletja naprej, ki so postali znani kot Buri ali Afrikanci.
Nekatere največje kalvinistične skupnosti so ustanovili misijonarji v 19. in 20. stoletju; še posebej velike so tiste v Koreji in Nigeriji.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je kalvinizem?
O: Kalvinizem je tradicija protestantizma, ki izvira iz Johna Calvina in drugih teologov. Znan je tudi kot nauk in praksa reformiranih cerkva, ki jih je v začetku vodil Kalvin.
V: Kdo so nekatere pomembne osebnosti evropskega kalvinizma?
O: Pomembne osebnosti evropskega kalvinizma so Martin Bucer, Heinrich Bullinger, Peter Martyr Vermigli, Huldrych Zwingli, Thomas Cranmer in John Jewel.
V: Kateri sta dve ključni doktrini, povezani s kalvinizmom?
O: Dve ključni doktrini, povezani s kalvinizmom, sta predestinacija in popolna pokvarjenost.
V: Kdaj je postal izraz "kalvinizem" priljubljen?
O: Izraz "kalvinizem" je postal priljubljen v 17. stoletju zaradi vpliva Johna Calvina na takratne konfesionalne in cerkvene razprave.
V: Od kod so prihajali mnogi od teh reformatorjev?
O: Veliko teh reformatorjev je prišlo iz Anglije.
V: Kdo je bil zgodnji vodja reformiranih cerkva?
O: Janez Kalvin je bil zgodnji vodja reformiranih cerkva.
V: Kako je ta sistem postal znan danes?
O: Ta sistem je danes postal znan po svojih naukih o predestinaciji in popolni pokvarjenosti.
