Puritanci in puritanizem: angleški protestanti v 16. in 17. stoletju

Puritanci in puritanizem: zgodba angleških protestantov 16.–17. stoletja — verske reforme, stroga moralnost, pobožnost in vpliv na cerkev ter družbo.

Puritanci so bili skupina angleško govorečih protestantov v 16. in 17. stoletju, ki so zahtevali globlje in bolj dosledne verske spremembe kot tiste, ki jih je uvedla uradna angleška reformacija. Menili so, da anglikanska cerkev ohranja preveč obredov in struktur, ki spominjajo na katolištvo, zato so si prizadevali za "očistek" (purifikacijo) bogoslužja, nauka in cerkvenega življenja.

Zgodovinski okvir

Leto 1534, ko se je Kralj Henrik VIII. ločil od Rimskokatoliške cerkve in ustanovil Anglikansko cerkev, predstavlja začetek angleške verske preobrazbe. Ta cerkev je vztrajala do vladavine Kraljice Marije (1553–1558), ki je skušala vrniti državo v katolištvo. Po prihodu na prestol je Elizabeta I, sama protestantka, znova utrdila anglikanstvo. Kljub temu pa so mnogi menili, da Cerkev ni bila dovolj spremenjena in je ostajala preveč podobna katolištvu, kar je rodilo puritanske zahteve po nadaljnjih reformah.

Glavna prepričanja in življenjski slog

Izraz puritanizem označuje način življenja in verska prepričanja puritancev. Najpomembnejše značilnosti so bile:

• močna predanost Svetemu pismu in njegovo dosledno upoštevanje v osebnem in družbenem življenju,
• pobožnost in moralna strogost (upoštevanje verskih pravil),
• preprosto oblačenje in skromno življenje brez razkošja,
• osrednja vloga pridige v bogoslužju ter uporaba čim manj obredov in cerkvenega okrasja,
• močno poudarjanje osebne odgovornosti: posameznik naj Sveto pismo sam razume in uresniči v vsakdanjem življenju.

Puritanci so verjeli, da je človek ustvarjen za Božjo slavo in da je najpomembnejša naloga v življenju izpolnjevanje Božje volje. Izpolnjevanje te volje naj bi privedlo tudi do duhovne in (po veri) večne nagrade. Velik pomen so pripisovali tudi moralni čistosti — tako v javnem kot v zasebnem vedenju — in pogosto opozarjali na greh ter možnosti božje kazni.

Teološke povezave in notranje razlike

Puritanci so si delili mnoge teološke ideje s kalvinisti in nekaterimi škotskimi prezbiterijanci, zlasti poudarek na božji suverenosti in pomembnosti Svetega pisma. Tradicionalno so verovali tudi v nauk o predestinaciji in v splošno potrebo po duhovni prenovi. Hkrati pa ni šlo za enotno gibanje: znotraj puritanizma so obstajale različne skupine:

• non-separatni puritanci (sočasno delovali znotraj Anglikanske cerkve in želeli reforme od znotraj),
• separatisti (tisti, ki so se odločili ločiti in ustanoviti lastne kongregacije),
• različne stopnje strogosti in poudarkov — nekateri so bili bolj osredotočeni na etiko in družbeni red, drugi na teološko učljivost in misionarsko delo.

Praksa bogoslužja in pridiganje

Pri puritancih je bila pridiga osrednjega pomena; pridigar je razlagal Sveto pismo in pozival k pokori. V pridigah so pogosto izpostavljali teme greha, božje presojnosti in nujnosti spreobrnjenja — primer tega poudarka je tudi slavna pridiga "Grešniki v rokah jeznega boga" Jonathana Edwardsa, ki sicer deluje v ameriškem kontekstu in je pomembna figura v kasnejšem razvoju ne samo puritanske, ampak širše protestantske tradicije.

Reforme in družbeni vpliv

Zaradi nestrinjanja z nekaterimi praksami Anglikanske cerkve so puritanci izvedli reforme znotraj svojih skupnosti in vplivali tudi na nekatere cerkvene spremembe v drugih evropskih državah. Z dijagnozo moralne krize so pogosto zahtevali strožje zakone glede javnega vedenja in čistega življenja. Pri puritancih je bil močan poudarek na izobraževanju (branje Svetega pisma v materinem jeziku), posledično so ustanavljali šole in, v Novi Angliji, univerze, kot je bila Harvard (ustanovljena 1636).

Puritanci v Novi Angliji

Zaradi verskih preganjanj in želje po vzpostavitvi družb po svojih načelih so se številne puritanske skupine se izselile v Novo Anglijo. Med njimi so bili tako separatisti (znani kot Pilgrimi, ki so prispeli z Mayflower leta 1620) kot tudi non-separatni puritanci, ki so ustanavljali kolonije kot so Massachusetts Bay. Puritanska prepričanja in spisi so tam postali zelo vplivni; pomembno delo iz tega obdobja je npr. "Napredek romarja" puritana Johna Bunyana.

Vpliv in zapuščina

Puritanski nauki so pomembno oblikovali običaje, izobraževanje, pravo in politično življenje v Angliji in v kolonialni Ameriki. V Angliji so puritani igrali pomembno vlogo v dogodkih 17. stoletja, vključno z verskimi in političnimi konflikti, ki so prispevali k anglijski državljanski vojni in kasnejšim spremembam v državni ureditvi. Po Restavraciji monarhije (1660) je politični vpliv nekaterih puritanskih skupin upadel, a mnoge njihove ideje so se preselile v javno življenje in cerkvene prakse.

V Novem svetu je puritanski poudarek na pismenosti, delavnosti in javni odgovornosti pustil trajne kulturne sledi — tudi v kasnejšem pojmovanju tako imenovanega "puritanskega delovnega etosa". V cerkvenem smislu so puritanske kongregacije sčasoma izoblikovale različne denominacije (npr. kongregacionalizem), medtem ko se je stroga verska doktrina skozi stoletja zmehčala in prilagodila novim družbenim razmeram.

Skupno so puritanci zahtevali, da vera vpliva na vsakodnevno življenje in družbo, kar jih je ločevalo od tistih, ki so versko življenje videvali kot bolj ločeno od političnega in družbenega. Njihova zapuščina je kompleksna: hkrati gre za gibanje verske resnosti, socialne discipline in velike kulturne ter izobraževalne ustvarjalnosti.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so bili puritanci?

V: Kako se je imenoval njihov način življenja in prepričanja?

V: Kateri so bili nekateri pomembni deli puritanizma?

V: Kako so poskušali biti duhovno čisti?

V: Katere reforme so izvedli v svojih cerkvah in družbah?

V: Zakaj se je veliko skupin izselilo v Novo Anglijo?

V: Kateri je primer pomembnega dela, ki ga je napisal puritanec?

Išči po črki