John Bunyan: življenje in delo avtorja 'Napredek romarja'

Zgodnja leta

Bunyanov oče je bil ključavničar: obdelovalec kovin, ki je popravljal lonce in ponve. Družina Bunyan je v Bedfordshiru živela vsaj od 12. stoletja. Postopoma so izgubljali vedno več zemlje in postali precej revni. Oče Johna Bunyana je podedoval majhno hišico in 9 akrov zemlje. Ni znal brati in pisati.

John Bunyan je hodil v šolo le dve, tri ali štiri leta. Oče ga je naučil, kako biti ključavničar.

Mladi: versko spreobrnjenje

V času, ko je bil Bunyan še otrok, je bilo v Angliji veliko spopadov. Veliko ljudi je bilo proti kralju Karlu I., zato je izbruhnila državljanska vojna in kralj je bil usmrčen. Anglija je bila več let republika, v kateri je vladal Oliver Cromwell.

Ko je bil Bunyan star 16 let, je služil v parlamentarni vojski v Newport Pagnellu (1644-1647). Nato je začel delati kot ključavničar, leta 1649 pa se je poročil. Njegova žena je imela dve knjigi, obe sta bili verski. Na Bunyana je začela vplivati religija. Postal je zelo prestrašen, ker se je zavedal, da je delal napačne stvari, in se spraševal, ali mu bo Bog odpustil, da bo po smrti šel v nebesa, ali pa bo kaznovan in bo šel v pekel. Njegova dejanja, ki so takrat veljala za napačna (grehi), danes ne bi vznemirjala mnogih ljudi: zvonjenje cerkvenih zvonov, ples, igranje iger ob nedeljah in, morda najhujše od vsega, preklinjanje. Druge krivice, ki jih je storil v preteklosti, so vključevale nespoštovanje staršev in zelo verjetno povzročitev ali vsaj neusmiljeno (neokusno) prispevanje k zgodnji smrti matere in sestre, kar je storil tako, da ni hotel prevzeti nobenega bremena ali dela doma. Le zaradi pomanjkanja denarja ni preživljal časa s prostitutkami, čeprav se je želel pridružiti igralkam in "poslikanim ženskam", ki so se udeleževale sejmov in drugih javnih prireditev. V svoji knjigi Grace Abounding Bunyan sebe opisuje kot "glavnega grešnika". Pripoveduje, kako se je nekega dne sprehajal, ko je slišal skupino žensk, ki so se med seboj pogovarjale o odrešitvi. To ga je spodbudilo k razmišljanju o teh stvareh.

V tistih časih naj bi ljudje Boga častili v anglikanski cerkvi. Vendar so obstajale skupine ljudi, ki so želeli Boga častiti na različne načine. Ti ljudje so se imenovali "nekonformisti". Leta 1653 je sekta (verska skupina) nekonformistov prevzela cerkev svetega Janeza v Bedfordu. Njihov vikar je bil John Gifford. Bunyan je z Giffordom veliko razpravljal o Svetem pismu.

Bunyan je do leta 1655, ko mu je umrla žena, živel v Elstowu blizu Bedforda. Preselil se je v Bedford, da bi bil bližje Giffordovi cerkvi. Ponovno se je poročil leta 1659. Leta 1660 je prišlo do obnovitve monarhije: Anglija je spet imela kralja: Karel II. je postal kralj. To je bilo slabo za versko svobodo, saj so bila prepovedana vsa nekonformistična srečanja. Cerkev svetega Janeza je morala ponovno postati del anglikanske cerkve. Bunyan ni hotel hoditi v cerkev. Začel je pridigati skupinam ljudi, kjer koli so se lahko zbrali: v hlevih ali na ulicah. Ker ni imel dovoljenja za pridiganje, so ga aretirali in zaprli v ječo. Najprej je bil obsojen na tri mesece, ker pa ni hotel obljubiti, da bo prenehal pridigati, je v ječi preživel 12 let.

Bunyan je bil v letih 1660-1672 v zaporu, leta 1677 pa je bil za kratek čas ponovno v zaporu. Zapor je bil na vrhu ulice Silver Street v središču Bedforda, le pet minut hoje od njegove hiše na ulici St Cuthbert Street, ki je bila takrat na robu mesta. Zapor je imel 6 celic in 2 temnici. Verjetno bi bil lahko kadar koli na prostosti, če bi obljubil, da bo prenehal pridigati, vendar je storil, kar je po njegovem trdnem prepričanju bilo prav. V ječi je zaslužil nekaj denarja z izdelovanjem vezalk za čevlje. Njegova najstarejša hči Mary, ki je bila slepa, mu je vsak dan prinašala juho in mu dajala knjige za branje. Zdi se, da so ga včasih za kratek čas izpustili iz zapora. To v resnici ni bilo dovoljeno, vendar so pazniki pogosto izpustili zapornika, če je obljubil, da se bo vrnil. Bunyan je nekoč potoval celo do Londona, včasih pa se je moral vrniti domov, saj je v tem času dobil še dva otroka od svoje druge žene.

V tem času je v zaporu napisal svoj alegorični roman: Napredek romarja. Ne vemo, ali ga je v celoti napisal, ko je bil v zaporu. Knjiga je sestavljena iz dveh delov. Prvi del se konča z besedami: "Tako sem se prebudil in glej, bile so to sanje". Ko se začne drugi del, pravi: "...ko sem spal, sem spet sanjal". To lahko pomeni, da je drugi del napisal leta 1677, ko je bil spet v zaporu. To je le ugibanje, ne vemo.

Bunyan je bil izpuščen januarja 1672, ko je Karel II. izdal "Deklaracijo o verskem odpustku", ki je pomenila, da lahko ljudje svobodno častijo Boga, kakor želijo. Kralj je to storil predvsem zato, ker je želel, da bi imeli katoličani manj moči. Nekonformistične sekte so se lahko registrirale in dobile dovoljenje. Bunyan je postal pastor (duhovnik) bedfordske cerkve. Marca 1675 je bil ponovno zaprt zaradi pridiganja (ker je Karel II. umaknil deklaracijo o verskem odpustku). Zdi se, da je bil tokrat v mestnem zaporu v Bedfordu na kamnitem mostu čez reko Ouse. Po nekaj mesecih so ga izpustili. Bil je zelo priljubljen pridigar, zato ga niso več aretirali. Njegova knjiga Napredek romarja je bila objavljena leta 1678. Napisal je tudi več drugih knjig o veri, vendar je bila prav Napredek romarja tista, ki je postala izjemno priljubljena. Ker Bunyan ni imel formalne izobrazbe, je pisal v zelo neposrednem slogu, ki so ga lahko razumeli običajni ljudje. Odlomek iz drugega dela knjige Napredek romarja, ki se začenja z besedami "Kdo bi resnično hrabrost videl", se redno poje kot himna.

Leta 1688 se je na poti v London močno prehladil zaradi podgan in netopirjev ter umrl boleče. Njegov grob je na pokopališču Bunhill Fields v Londonu.