Biblija (Sveto pismo): izvor, pomen, sestava in verski kanoni

Besedila so se dolgo prenašala iz roda v rod. Sveto pismo je bilo dolgo časa napisano v aramejščini, hebrejščini in grščini. Kasneje so jo prevedli v latinščino in nekatere druge jezike. Zdaj obstajajo prevodi v angleščino in številne druge jezike. Knjige hebrejskega Svetega pisma, ki ga kristjani imenujemo Stara zaveza, niso bile napisane istočasno. Trajalo je več sto let (približno 1200 let). Postopek zbiranja se je začel okoli leta 400 pr. n. št. Knjige Nove zaveze, ki je bila prvotno napisana v grščini, so začeli zbirati okoli leta 100 n. št. Govori o dogodkih, ki so se zgodili med letoma 4 pr. n. št. in 70 n. št. n. št. Ti dogodki vključujejo Jezusovo rojstvo, življenje, smrt in vstajenje. Govori tudi o tem, kako so njegovi privrženci širili njegovo sporočilo. Na koncu je opisano, kako se bo svet končal, ko se bo Jezus vrnil na zemljo. Večina piscev Nove zaveze je bila Jezusovih apostolov. To so bili ljudje, ki so trdili, da so videli Jezusa živega po njegovem križanju.

Prevodi in različice

Prevod je, ko pisar vzame vir v enem jeziku in ga zapiše v drugem jeziku. Večina svetopisemskih besedil je bila napisana v starigrščini, aramejščini ali hebrejščini.

Prvi, ki je pripravil prevod v latinščino, je bil Hieronim v 5. stoletju. Ta je začel z delom, ki je danes znano kot Vulgata. Wufila je Sveto pismo prevedel v gotski jezik. V zgodnjem srednjem veku so Biblijo prevajali ljudje, kot sta Petrus Valdes in Jan Hus.

Novo zavezo je v angleščino prvič prevedel John Wycliffe leta 1382, njegovi sodelavci pa so prevedli tudi Staro zavezo. Prevod je bil narejen iz latinske Biblije Vulgata. Wycliffe je to storil zato, da so se ljudje lahko sami prepričali, kaj piše v Svetem pismu. Prevod je bil dokončan leta 1382. K Viklefovi Bibliji, kot jo imenujemo, je bilo pozneje še nekaj drugih izdaj, ki so jih pripravili drugi ljudje. Prevedena je bila v srednjo angleščino, jezik njegovega časa. Wycliffe za to ni imel cerkvenega dovoljenja, vendar ga je zaščitil Johnof Gaunt, eden najmočnejših mož v kraljestvu. Ko sta umrla tako Wycliffe kot njegov zaščitnik, je Cerkev leta 1415 Wycliffa razglasila za heretika in prepovedala njegove spise. Konstanški koncil je odredil, da je treba Wycliffova dela sežgati, njegove posmrtne ostanke pa ekshumirati (izkopati). Zakaj je Cerkev tako nasprotovala? Prevodi so izpodbijali oblast Cerkve nad ljudmi. V cerkvi je bilo razlaganje Svetega pisma delo duhovnika. Ničesar, kar je povedal, ni bilo mogoče izpodbijati. Ko bi Sveto pismo lahko brali navadni ljudje, bi lahko imeli drugačno mnenje.

Naslednji korak v prevajanju je leta 1525 naredil William Tyndale. Prevedel je v zgodnjesodobno angleščino, ki jo danes skorajda razumemo. Tyndale ga je prav tako prevedel brez dovoljenja Cerkve. Njegov prevod je bil prvi natisnjen in narejenih je bilo več tisoč izvodov. Tyndale ni imel zaščitnika in njegova usoda je bila strašna. Pobegnil je v Evropo, vendar so ga agenti Thomasa Mora (takratnega angleškega kanclerja) sčasoma našli. Tyndale in njegov tiskar sta bila usmrčena s sežigom na grmadi.

Drugi dobro znani prevod je prevod Kralja Jakoba iz leta 1611 (splošno znan kot avtorizirana različica Svetega pisma Kralja Jakoba).

Nekatera besedila so napisali zgodovinarji, ki so poskušali prikazati, kakšen je bil stari Izrael. Druga besedila so pesmi o Bogu in njegovem delu. Druga pa so bila uporabljena za oblikovanje zakonov. Privrženci judovstva in krščanstva imajo Sveto pismo za sveto, vendar se vsi ne strinjajo o tem, kaj sodi v Sveto pismo. Kaj velja za del Svetega pisma, se je z zgodovino spreminjalo. Različne veroizpovedi vključujejo določene dele ali izpuščajo druge dele. Ne obstaja ena sama različica Svetega pisma; spreminjata se lahko tako vsebina knjig kot njihov vrstni red.

Jeziki se ne ujemajo. Pri prevajanju se mora prevajalec odločiti, ali bo prevajal besedo za besedo ali pa bo ujel smisel besedila. Ko se odloči za zajem smisla, izbere druge besede v ciljnem jeziku. To se imenuje parafraziranje.

Danes obstaja več deset različic Svetega pisma. Nekatere so prevodi, druge parafraze. Pri parafrazirani različici ljudje vzamejo prevod in ga prevedejo s svojimi besedami. Ker je bilo Sveto pismo prevedeno v sodobne jezike, je mogoče, da obstajajo tudi različni prevodi istih besedil. Sveto pismo je najbolje prodajana knjiga vseh časov. Do danes je bilo prodanih od 2,5 do več kot 6 milijard izvodov Svetega pisma. Celotna različica Svetega pisma obstaja v 471 jezikih. Deli so bili prevedeni v 2225 jezikov. Večina Biblije se nahaja v Britanskem muzeju v Londonu.

Krščansko Sveto pismo je zbirka 66 knjig. Prvih 39 knjig je Stara zaveza. To je prvi del Božje zgodbe o odrešenju. "Odrešenje" je dolgotrajno Božje delo, ki nas rešuje naših grehov. "Greh" je to, kar se je zgodilo, ko so se ljudje v svetu, ki ga je ustvaril Bog, odločili, da bodo živeli po svoje namesto po Božjem. Takrat je Bog začel svoje veliko delo, da nas reši naših grehov. Da bi pripravil pot, je moral Bog z velikim potopom uničiti ves svet, razen Noetove družine. Nato je Bog zase obudil novo ljudstvo. To so bili starodavni Hebrejci. Bog je Hebrejcem obljubil, da bodo njegovo odrešitev prinesli vsemu svetu. Prvih pet knjig Stare zaveze je večinoma zgodba o tem, kako je Bog izbral starodavne Hebrejce in jih učil svojih zakonov. Sledi dvanajst knjig, ki pripovedujejo o zgodovini Hebrejcev. Naslednjih pet je knjig poezije in modrosti. Ena od teh petih knjig, "Psalmi", je knjiga pesmi, ki prikazujejo predvsem to, kako želimo Boga častiti. Zadnjih sedemnajst knjig Stare zaveze so napisali hebrejski preroki. Te knjige pripovedujejo o Božjem razočaranju nad starimi Hebrejci in njegovi obljubi, da jih bo ponovno pripeljal v prijateljstvo z njim. Preroki so napovedali tudi veliko presenečenje, ki ga je Bog načrtoval za svet - poslal naj bi svojega lastnega Sina, Mesijo ("Maziljenca"), Odrešenika, da bi nas rešil naših grehov. O tem Mesiji lahko preberete v Novi zavezi. V Stari zavezi je bil Tanakh večinoma napisan v hebrejščini; nekaj delov je bilo napisanih v aramejščini. Ta del Svetega pisma tako Judje kot kristjani štejejo za sveto knjigo.

Obstaja tudi nekaj knjig iz časa Stare zaveze, ki jih Cerkve, ki jih sprejemajo kot del Svetega pisma, imenujejo deuterokanonične, tiste, ki jih ne, pa apokrifi.

Drugi del se imenuje Nova zaveza. Glavni del te knjige je zgodba o življenju Jezusa Kristusa. Štiri različne različice te zgodbe v Novi zavezi se imenujejo evangeliji. Po evangelijih sledi še zgodba o tem, kaj se je zgodilo s Cerkvijo po Jezusovi smrti in vstajenju. Del te zgodbe pripovedujejo pisma zgodnjih krščanskih voditeljev, zlasti svetega Pavla. Zadnja knjiga Svetega pisma pripoveduje o videnju, ki ga je imel sveti Janez, eden od Jezusovih učencev. V videnju je Janez videl, kaj se bo zgodilo ob koncu sveta. To je vključevalo sodbo za zlo in srečo za ljudi, ki so sledili Jezusu. Eden izmed najbolj citiranih verzov v Svetem pismu je Janez 3,16: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da vsak, kdor vanj veruje, ne bo pogubljen [umrl], ampak bo imel večno življenje." ^NIV

Ljudje imajo različne predstave o Svetem pismu. Kristjani verjamejo, da je to Božja beseda za ljudi. Judje verjamejo, da je samo Stara zaveza od Boga. Protestanti in katoličani verjamejo, da sta Stara in Nova zaveza Božja beseda. Katoličani verjamejo, da so del Svetega pisma tudi knjige, imenovane apokrifi ali deuterokanonične knjige. Včasih se različne veroizpovedi ne strinjajo, kaj točno pomeni Sveto pismo.

V skladu z islamom je treba slediti Injili, ki pa naj bi bila sčasoma pokvarjena. Koran naj bi bil njegov naslednik.

Ateisti ne verjamejo, da bogovi obstajajo, zato je Sveto pismo le starodavna knjiga.

Deisti verjamejo v Boga, vendar menijo, da so Sveto pismo napisali ljudje, zato se jim ne zdi pomembno.