Mojzes (Moše): prerok, avtor Tore in voditelj izhoda iz Egipta

Mojzes se je rodil iz plemena Levi. Novi faraon je v strahu pred vedno večjim številom Izraelcev ukazal, naj vsakega novorojenega hebrejskega dečka vržejo v reko Nil, deklice pa je pustil žive. Mojzesova mati Jochebed ga je rodila in tri mesece skrivala pred faraonovimi vojaki. Ko ga ni mogla več skrivati, je izdelala košaro, obloženo s katranom in smolo, in ga položila v trstičje ob rečnem bregu, medtem ko je njegova sestra Miriam od daleč opazovala.

Princesa, ena od faraonovih hčera, se je šla kopat v Nil. Tam je odkrila jokajočega otroka in opazila, da je hebrejski otrok. Mojzesova sestra se je pridružila spremljevalcem in ponudila, da bo poiskala hebrejsko žensko, ki bi dojenčka pestovala za princeso, ta pa je privolila. Princesa je pripeljala Mojzesovo pravo mater in jo prosila, naj postane otrokova mokra varuška, za kar ji je plačala. Ko je otrok odrasel, ga je odnesla k faraonovi hčeri, ki ga je poimenovala Mojzes, rekoč: "Jaz sem ga potegnila iz vode."

Mojzes je odraščal kot privilegiran član dvora. Bil je dobro izobražen na akademskem in fizičnem področju. Učil se je taktike ročnega boja in vodenja.

Ko je odrasel, je ubil egiptovskega stražarja, ki je pretepal hebrejskega sužnja, in moral zapustiti Egipt, ker ga je faraon hotel ubiti.

Mojzes je pobegnil v Midian, kjer se je poročil z Jetrovo hčerko Ziporo. Zipora je imela dva sinova. Stari faraon je umrl in Izraelci so glasno jokali. Bog ga je slišal. Nekega dne je Mojzes pasel ovce svojega tasta Jetra in prišel na goro Horeb. Božji angel je poskrbel, da je grm zagorel z ognjem, vendar ni zgorel. Ko se mu je približal, ga je Bog nagovoril in mu naročil, naj si sezuje čevlje, saj je na sveti zemlji. Bog mu je naročil, naj bo vodja Izraelcev in jih pripelje iz Egipta. Mojzes tega sprva ni hotel storiti in je rekel, da ne zna dobro govoriti, vendar mu je Bog ukazal in dal Aaronu, svojemu bratu, da je govoril namesto njega. Mojzes se je vrnil v Egipt in povedal starešinam, kaj se je zgodilo.

Mojzes je šel k faraonu in ga prosil, naj Izraelce izpusti. Vendar se faraon ni strinjal. Nazadnje je Bog nad Egipčane zadal deset ran, preden je faraon privolil v izpustitev Izraelcev. Zadnja kuga je bila uboj vseh prvorojencev, tako ljudi kot živali. Da pa bi Izraelce rešili, jim je bilo naročeno, naj s krvjo jagnjeta označijo svoja vrata, da bi to videl angel maščevalec in vedel, da mora "iti mimo" te hiše.

Faraon se je končno odločil, da Izraelce izpusti, ti pa so se nato v velikem številu izselili iz Egipta. Faraon si je pozneje premislil in z vojsko sledil Mojzesu in njegovemu ljudstvu, da bi jih napadel. Toda Mojzes je poskrbel, da se je Rdeče morje razkropilo in dalo pot Izraelcem. Izraelci so bili na varnem, faraonova vojska pa je bila uničena.

Mojzes je vodil Izraelce skozi puščavo in Bog jim je dal jesti mano in prepelice ter piti vodo iz skal. Prav tako je povzročil, da so Amalečani izgubili bitko. Ko je Mojzes prišel na goro Sinaj, se je povzpel, da bi od Boga prejel deset zapovedi in druge zakone. Deset zapovedi je Bog zapisal na dve plošči. Bog mu je povedal tudi navodila o dolžnostih duhovnikov. Mojzes je bil na gori štirideset dni in štirideset noči.

Ko je ljudstvo čakalo na Mojzesa in ga ni našlo, je njegov brat Aron naredil tele iz zlata in se mu poklonil. Bog je Mojzesa na to opozoril, in ko je Mojzes prišel dol in videl, kaj so storili, se je tako razjezil, da so tablice padle in se razbile na koščke. Prebivalcem Levjevih plemen je bilo zapovedano, naj ubijejo ljudi, ki so častili tele.

Kasneje je Mojzes prosil Boga, naj ljudem odpusti. Bog je Mojzesu napisal še dve plošči in ju dal v skrinjo. Mojzes je tudi prosil obrtnike, naj naredijo tabernakelj, kot je želel Bog. Mojzes je utemeljitelj temeljev filozofije prava ter sodobnih pravnih doktrin, kot sta neodvisno sodstvo in delitev oblasti).

Ko so Izraelci tavali po puščavi, je bil Mojzes tisti, ki mu je Bog govoril.Vendar so se ljudje nenehno pritoževali nad težavami. Bog je Mojzesu naročil, naj pošlje dvanajst vohunov, da bi raziskali deželo, ki jim jo Bog daje; vendar so se nekateri med njimi ustrašili, ker so bila tam živeča ljudstva videti močnejša in mogočnejša od njih. Drugim so rekli, naj ne gredo tja. Le Jozue, Nunov sin, in Kaleb, Jefunov sin, sta poročala o resnici, kot je hotel Bog. Bog je zaradi tega odločil, da bodo Izraelci štirideset let tavali po puščavi in da bodo vsi razen Jozue in Kaleba iz te generacije umrli, ne da bi videli obljubljeno deželo.

Bog je Izraelcem po Mojzesu dal veliko zakonov. Mojzes je pred svojo smrtjo poskrbel, da ga je Jozue prevzel.

Mojzes je umrl, še preden je dosegel Kanaan, deželo, v katero je Bog vodil svoje ljudstvo. Ko je umrl, je bil star 120 let.

Danes Judje po vsem svetu spoštujejo zakone desetih zapovedi in Tore, ki jim jih je dal Bog po Mojzesu. Za preroka ga imajo tudi muslimani.

V Svetem pismu, Tori in Koranu je omenjena oseba z imenom Mojzes. Ime, ki ga dajejo tej osebi, se razlikuje. O Mojzesu so pisali tudi drugi ljudje. Med njimi sta Tacit in Strabon. Ni znano, koliko so ti opisi prevzeli iz prejšnjih virov, ki so se zdaj morda izgubili.

Obstoječi zgodnejši vir je Ipuverski papirus, ki opisuje dogodke desetih morišč.

Iz držav, kot sta Egipt in Asirija, niso našli nobenih drugih pisnih zapisov izpred približno 850 let pred našim štetjem, ki bi pripovedovali o zgodbah Svetega pisma ali njegovih glavnih junakih. Ni znanih fizičnih dokazov (kot so črepinje keramike ali kamnite plošče), ki bi govorili o tem, da je Mojzes resnično obstajal. Faraoni so ukazali uničiti zapise, ki so jih postavljali v slabo luč. V različnih obdobjih zgodovine starega Egipta je bilo uničenih tudi več kartuš s spomenikov.

Zdi se, da ima zgodba o Mojzesu v Svetem pismu dva različna vira. Zgodbo sta pripovedovali dve skupini ljudi. Obe zgodbi sta se prenašali ločeno. Šele pozneje sta bili združeni v različico, ki jo zdaj najdemo v Svetem pismu. S prenašanjem zgodb iz roda v rod so se morda pojavile tudi netočnosti. Nekateri ljudje so pri pripovedovanju zgodbe dodajali nove stvari. Prav tako so druge stvari izpustili.

Po Tori je Mojzes odredil smrtno kazen za številne prekrške. Prav tako je dal ubiti premagane sovražnike. Judje, kristjani in muslimani ga imajo za svetnika. Zato je kritika teh odlomkov hebrejskega Svetega pisma prepuščena drugim.

V poznem 18. stoletju je na primer deist Thomas Paine v knjigi The Age of Reason obširno komentiral Mojzesove zakone. Paine je izrazil tudi svoje mnenje, da je "Mojzesov značaj, kot je naveden v Svetem pismu, najbolj grozljiv, kar si jih je mogoče zamisliti", pri čemer je kot primer navedel zgodbo iz Štetja 31,13-18. V devetnajstem stoletju je agnostik Robert G. Ingersoll zapisal, "... da vse te nevedne, zloglasne, brezsrčne in ogabne stvari, zapisane v 'navdihnjenem' Pentatevhu, niso Božje besede, ampak preprosto 'nekaj Mojzesovih napak'". Leta 2000 je ateist Richard Dawkins ob sklicevanju na isti odlomek kot Paine sklenil: "Ne, Mojzes ni bil velik vzornik za sodobne moraliste."

• Deset zapovedi