Judovstvo

Osnovna prepričanja

V središču judovstva so tri glavna prepričanja: monoteizem, identiteta in zaveza (sporazum med Bogom in njegovim ljudstvom).

Najpomembnejši nauk judovstva je, da obstaja en sam Bog, ki želi, da ljudje ravnajo pravično in sočutno. Judovstvo uči, da človek služi Bogu tako, da se uči svetih knjig in dela, kar te učijo. Ti nauki vključujejo obredna dejanja in etiko. Judovstvo uči, da so vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi in si zaslužijo dostojanstveno in spoštljivo obravnavo.

En Bog

Glavni nauk judovstva o Bogu je, da obstaja Bog in da je samo en Bog, ki se imenuje Jahve. Samo Bog je ustvaril vesolje in samo on ga upravlja. Judovstvo uči tudi, da je Bog duhoven in ne fizičen.

Judje verjamejo, da je Bog en sam - enoten: Je eno samo celovito, popolno bitje. Ni ga mogoče razdeliti na dele in ljudje ne morejo z besedami povedati, kako je videti; povedo lahko le, kakšen je in kaj počne.

Judje verjamejo, da vsa dobrota in moralnost izhajata od Boga. Boga zanima, kaj ljudje počnejo, in opazuje, kaj počnejo.

Judovstvo uči, da so vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi. Zato je treba z ljudmi ravnati dostojanstveno in spoštljivo. Človek služi Bogu tako, da je podoben Bogu. To pomeni, da mora ravnati pošteno in pravično, izkazovati usmiljenje ter se do ljudi obnašati prijazno in z ljubeznijo.

Judovstvo pravi, da Bog obstaja večno, da je povsod in da vse ve. Je nad naravo ("nadnaravno"), vendar je v svetu in sliši ljudi, ki ga prosijo, ter jim lahko odgovori. Bog je glavna sila v vesolju.

Judovstvo uči, da Bog dopušča ljudem, da izberejo, kaj bodo storili - to imenujemo "svobodna volja". Svobodna volja je svoboda, da človek počne, kar hoče, vendar mora biti odgovoren za svoja dejanja. Oseba je odgovorna za svoja dejanja. Bog nagrajuje ljudi, ki delajo dobra dejanja, in kaznuje ljudi, ki delajo slaba dejanja. Bog osebi na tem svetu podeli nagrado ali kazen, končno nagrado ali kazen pa podeli duši osebe po njeni smrti.

Judje

Judje verjamejo, da je Bog z Abrahamom, prednikom judovskega ljudstva, sklenil pogodbo, imenovano "zaveza". Sveto pismo pravi, da je Bog obljubil, da bo blagoslovil Abrahama in njegove potomce, če bodo častili Boga in mu bili zvesti. Bog je to zavezo sklenil z Abrahamovim sinom Izakom in Izakovim sinom Jakobom. Jakobu je Bog dal drugo ime, Izrael. Tako so Jakobovi potomci dobili ime "Izraelovi otroci" ali "Izraelci". Kasneje je Bog Izraelcem po njihovem voditelju Mojzesu dal Toro. Tora je Izraelcem povedala, kako naj živijo in gradijo svojo skupnost. Bog je Izraelcem v Tori dal deset zapovedi in druge zakone.

Jude včasih imenujemo "izbrano ljudstvo". To je zato, ker Sveto pismo pravi, da jim je Bog rekel: "Ti mi boš kraljestvo duhovnikov in svet narod" (2 Mz 19,6) in "Kajti ti si sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu, in Gospod te je izmed vseh ljudstev na zemlji izvolil za svoj poseben narod" (5 Mz 14,2). Judje razumejo, da to pomeni, da imajo posebne dolžnosti in odgovornosti, ki jim jih je zapovedal Bog. Judje morajo na primer graditi pravično družbo in služiti samo Bogu. Judje verjamejo, da ta zaveza deluje na dva načina: če bodo upoštevali Božje zakone, jim bo dal svojo ljubezen in zaščito, vendar so odgovorni tudi za svoje grehe - slaba dejanja - in za to, da ne delajo, kar jim je naročil Bog. Judje verjamejo, da morajo druge ljudi učiti, da Bog obstaja in da Bog želi, da vsi ljudje delajo dobra dejanja. Judje verjamejo, da je njihova naloga na svetu biti "luč narodom" (Izaija 49,6), tako da ljudem na svetu pokažejo načine, kako narediti svet boljši.

Judje verjamejo, da jim je Bog dal posebno nalogo, da popravijo svet. Njihova naloga je, da svet naredijo boljši in v njem več dobrega. Stvari na svetu morajo uporabljati za povečevanje dobrega in približevanje Bogu. Temu pravijo "tikkun olam" - popravljanje sveta. Judje se imajo za Božjega partnerja, ki na vsak način popravlja svet - iščejo načine, kako zmanjšati trpljenje ljudi in živali, poskrbeti za več miru in spoštovanja med ljudmi ter zaščititi zemeljsko okolje pred uničenjem.

Judje ne poskušajo prepričati drugih ljudi, naj verjamejo v judovstvo. Judje verjamejo, da imajo posebno nalogo pokazati vsem ljudem, da Bog obstaja, vendar ljudem ni treba biti Jud, da bi sledili Bogu. Vsi ljudje lahko služijo Bogu, če upoštevajo sedem zapovedi (pravil), ki jih je dobil Noe. Judovstvo pa sprejema ljudi, ki se odločijo spremeniti svojo vero v judovstvo.

Tora in micvot

Judje verjamejo, da jim Bog v Tori določa način življenja, ki mu morajo slediti. V Tori je zapisano, da Bog želi, da Izraelci hodijo po njegovih poteh, ga ljubijo, mu služijo in se držijo Božjih zapovedi (5 Mz 10,12-13). Dejanja so pomembnejša od prepričanj in prepričanja je treba spremeniti v dejanja.

Ta dejanja se v hebrejščini imenujejo "micvot" (ednina: micva מִצְוָה). Včasih jih imenujemo "zakoni", "pravila" ali "zapovedi". Veliko ljudi misli, da je micva "dobro dejanje" ali "dobra stvar, ki jo je treba storiti". V Tori je 613 micvot. Judje verjamejo, da Tora daje micvot za vse ljudi; vsi ljudje morajo upoštevati sedem zakonov, ki so jih po potopu učili Noeta in njegove otroke. Judje morajo spoštovati 613 micvot, ki so navedene v Tori. Rabini so našteli 365 micvot, ki jih Judje ne smejo izpolnjevati (negativne micvot), in 248 micvot, ki jih morajo izpolnjevati (pozitivne micvot). Nekateri micvot so namenjeni vsakdanjemu življenju, nekateri pa le za posebne priložnosti, kot so judovski prazniki. Veliko od 613 micvot se nanaša na sveti tempelj v Jeruzalemu in jih zdaj ni mogoče izpolnjevati, saj je bil tempelj uničen.

Nekatere micvot govorijo o tem, kako se morajo ljudje obnašati do drugih ljudi. Na primer, da morajo dati miloščino revni osebi ali pomagati osebi, ki je v nevarnosti. Ne smejo krasti ali lagati. To so etični in moralni micvot.

Nekatere micvot govorijo o tem, kako se morajo ljudje obnašati do Boga. Na primer, spoštovati morajo Božje ime ali ne smejo delati na soboto. To so verski ali obredni micvot. Judje verjamejo, da jim Bog naroča tako etična kot verska dejanja.

Judje razumejo micvot kot dejanja, ki posvečujejo - prinašajo svetost - v svet ter ljudi in svet približujejo Bogu. Judje z micvot posvečujejo fizični svet in stvari v njem, kot so hrana in pijača, oblačila in naravne dejavnosti, kot so spolnost, delo ali ogled lepih znamenitosti. Pred mnogimi dejanji, kot je prehranjevanje, Judje izrečejo blagoslov - kratko molitev -, da Bog naredi in da človeku stvari, ki jih potrebuje za življenje. V judovstvu je življenje najbolj sveto in pomembno. Jud mora prenehati opravljati druge micvot Tore, da bi pomagal rešiti življenje druge osebe.

Judje verjamejo, da morajo izpolnjevati micvot z veseljem in radostjo, saj Sveto pismo pravi: "Z veseljem služite Bogu, s petjem prihajate pred Boga" (Psalmi 100,2). Opravljanje micve pomaga človeku, da se približa Bogu, in to ga osrečuje. Skupina Judov, imenovana Hasidi, pravi, da je to najboljši način življenja. Pravijo, da skrbi odvračajo ljudi od veselja in da ne bodo videli lepote in dobrega v svetu.

Številni micvot v Tori se nanašajo na Deželo Izrael. Talmud in poznejše knjige te micvot imenujejo "zapovedi, povezane z deželo", ker jih Judje lahko izpolnjujejo le v Deželi Izrael. Judje na primer vsako leto darujejo revnim ali duhovnikom s svojih polj, nosijo sadje ali živali v tempelj v Jeruzalemu in morajo vsakih sedem let prenehati delati na zemlji ("šmittah" - sabatno leto).

Dežela Izrael

Izraelska dežela je v judovstvu sveta. Judje verjamejo, da je Bog ustvaril Zemljo z gore Morija v Jeruzalemu v Deželi Izrael in da je tej deželi vedno najbližje. Judje verjamejo, da je ta dežela tista, kjer je Bog rekel judovskemu ljudstvu, naj zgradi družbo, ki mu bo služila, in veliko micvot (zapovedi) v Tori se nanaša na Deželo Izrael.

Judje verjamejo, da se njihova zgodovina kot naroda začne z Abrahamom. Zgodba o Abrahamu v Tori se začne, ko Bog Abrahamu reče, naj zapusti svojo deželo. Abrahamu in njegovim potomcem obljubi nov dom v deželi Kanaan. Ta dežela je zdaj znana kot Izraelska dežela. Ime je dobila po Abrahamovem vnuku Jakobu, ki se je imenoval tudi Izrael in je bil oče dvanajstih plemen. Od tod izvira tudi ime "Izraelska dežela". Dežela se imenuje tudi "obljubljena dežela", saj Bog v Tori obljublja, da bo to deželo dal Abrahamovim otrokom (1 Mz 12,7; 1 Mz 13,15; 1 Mz 15,18; 1 Mz 17,8).

Rabini Talmuda so iz Tore (Num 33,53) razbrali, da je za Jude živeti v deželi Izrael "micva". Življenje zunaj Izraela za Juda ni bilo naravno. Judje so deželo zunaj Izraela pogosto imenovali "galut". To običajno prevajamo kot "diaspora" (kraj, kjer so ljudje razpršeni), vendar beseda bolj ustreza izrazu "izgnanstvo".

Mesija in reševanje sveta

Zgodba o odhodu iz Egipta, imenovana eksodus, je zelo pomembna za razumevanje sveta s strani judovskega ljudstva. Tora pripoveduje, kako je Bog iz suženjstva vzel skupino sužnjev, Izraelce, in jim povedal, kako naj bodo njegovi partnerji pri gradnji sveta. Judje to zgodbo vidijo kot model za ves svet. V prihodnosti se bo ves svet spremenil in vsi ljudje na svetu bodo služili enemu Bogu. To bo Božje kraljestvo na zemlji. Verjamejo, da je celotna judovska in svetovna zgodovina del tega procesa.

Preroki so učili, da bo Bog na svet poslal osebo, ki bo vsem ljudem na svetu pomagala razumeti, da je Bog stvarnik, kralj sveta in ima najvišjo moč. Ta oseba se imenuje Mesija. Beseda Mesija izhaja iz hebrejske besede mashiah, ki pomeni "maziljenec". Izaijeva knjiga pravi, da bo Mesija pravičen kralj, ki bo združil judovsko ljudstvo in ga vodil po Božji poti. Mesija bo prav tako združil vsa ljudstva sveta, da bi služila Bogu. Ljudje bodo ravnali pravično in prijazno, ves svet pa bo napolnjen z mirom.

Judje še vedno čakajo na prihod Mesije. Verjamejo, da bo to oseba. Drugi Judje verjamejo v prihodnji čas, ko bosta pravičnost in mir nastopila s sodelovanjem vseh ljudi in Božjo pomočjo.

Davidova zvezda in sedemkraka sveča (menora) sta simbola Judov in judovstva. Kocka na sliki stoji na mestu stare sinagoge. Izdelana je bila v spomin na holokavst.

Spisi

Judje verjamejo, da morajo za to, da bi vedeli, kaj Bog želi, da storijo, preučevati knjige Tore in njene zakone ter ravnati v skladu z njihovimi nauki. Ti vključujejo zakone o tem, kako se obnašati do drugih ljudi in kako služiti Bogu.

Dve najpomembnejši skupini knjig v judovstvu sta Sveto pismo in Talmud. Iz teh knjig izhajajo judovska prepričanja in dejanja. Judovski učitelji in učenjaki so napisali še več knjig, imenovanih komentarji. Ti pojasnjujejo in povedo več o tem, kar je zapisano v Svetem pismu in Talmudu.

Tora

Tora je najpomembnejši judovski spis. Tora obsega prvih pet knjig hebrejskega Svetega pisma (ki ga kristjani poznamo pod imenom "Stara zaveza"). Tora vsebuje osnovne zakone judovstva in opisuje zgodovino Judov do Mojzesove smrti. Judovsko izročilo pravi, da je Bog povedal Mojzesu, kaj naj zapiše v Toro, ki se imenuje tudi Pet Mojzesovih knjig. Verni Judje verjamejo, da je Mojzes z gore Sinaj prinesel deset zapovedi in Toro. Deset zapovedi je posebnih, ker jih je na gori Sinaj slišalo vse judovsko ljudstvo. Vendar je v tradicionalnem judovstvu vseh 613 micvot v Tori enako pomembnih.

Judje so hebrejsko Sveto pismo razdelili na tri dele in ga imenujejo Tanakh. Ti trije deli so: Tora, prvih pet knjig, Nevi'im, knjige prerokov, in Ketuvim, kar pomeni Zapisi, druge knjige zgodovine in moralnih naukov.

Talmud

Rabinski Judje verjamejo, da poleg petih Mojzesovih knjig obstaja še en del Tore. Imenuje se Mišna, imenovana tudi ustna Tora ali ustni zakon. V njem je razloženo, kako upoštevati zakone, zapisane v petih knjigah. Obstaja komentar (razlaga) Mišne, ki se imenuje Gemara. Mišna in Gemara skupaj tvorita Talmud. Karaitski Judje pa verjamejo, da poleg petih Mojzesovih knjig ni nobene dodatne Tore.

Tradicionalni Judje verjamejo, da je Bog dal pisano in ustno Toro Mojzesu in da jo je Mojzes povedal judovskemu ljudstvu ter da je danes enaka kot takrat. Tradicionalni Judje tudi verjamejo, da je treba vse zapovedi upoštevati tudi danes.

Liberalni Judje verjamejo, da je Toro navdihnil Bog, vendar so jo napisali ljudje. Liberalni Judje verjamejo, da je treba še vedno upoštevati vse etične zakone v Tori, vendar mnogih obrednih zakonov danes ni treba upoštevati.

V judovstvu velja, da je dobro govoriti o zapovedih in poskušati razumeti, kako jih upoštevati. V Talmudu je veliko zgodb o rabinih, ki so se prepirali o zapovedih. Sčasoma so nekatera mnenja postala pravilo za vse. O nekaterih pravilih se še vedno prepirajo. Judje hvalijo logično argumentacijo in iskanje resnice.

V judovstvu ni enega samega voditelja, ki bi lahko odločal o tem, kako naj se ravnamo po zapovedih ali v kaj naj verjamemo. Čeprav Judje verjamejo v različne stvari in se ne strinjajo glede pravil, so še vedno ena vera in eno ljudstvo.

Vsakdanji način življenja

Kašrut: Judovski zakoni o hrani

Judje, ki upoštevajo verska pravila, imenovana kašrut, jedo le nekatere vrste hrane, ki so pripravljene po posebnih pravilih. Hrana, ki jo Judje lahko jedo, se imenuje košer hrana.

Tradicionalni Judje so zelo pozorni na kašrut. Običajno ne morejo jesti številnih živil v nekošer restavracijah ali na domu nekoga, ki ne spoštuje košer pravil. Včasih je zaradi tega težko obiskati ljudi ali poslovno sodelovati. Pomembno je razumeti, da je to del njihove vere. Ljudje se pomagajo izogniti tej težavi tako, da se odločijo, da bodo s tradicionalnimi Judi večerjali v košer restavraciji ali jim postregli s košer hrano na svojem domu.

Liberalni Judje niso tako pozorni na košer, čeprav se nekateri od njih držijo nekaterih pravil.

Košer živila

• Judje lahko jedo vse sveže sadje in zelenjavo, na katerih ni žuželk.
• Judje lahko jedo vse ribe, ki imajo luske in plavuti. To vključuje ribe, kot sta losos in tuna. Ne smejo pa jesti morskih sadežev, kot so kozice, jastogi ali školjke.
• Judje lahko jedo meso vseh živali, ki prežvekujejo (hrano, ki je že delno prebavljena) in imajo razcepljena kopita. Na primer krave, ovce, jeleni in koze. Vendar mora biti meso zaklano in pripravljeno na poseben način, da je košer.
• Judje lahko jedo številne običajne ptice, kot so piščanci, purani in race. Ptice morajo biti zaklane in pripravljene na poseben način. Judje ne smejo jesti ptic roparic, kot so supi.
• Živila, ki se prodajajo v trgovinah ali restavracijah, mora preveriti Jud, ki je strokovnjak za kašrut. Ta oseba se imenuje "mashgiach" ali košer nadzornik. Ta poskrbi, da so bila upoštevana košer pravila. Na živilih, kupljenih v trgovini, je pogosto simbol, imenovan hešer, ki kupcu pove, da je bilo živilo preverjeno. Številna vsakdanja živila imajo oznako hešer.
• Med je izdelek žuželk, ki ga proizvajajo čebele, vendar je košer.
• Znano je, da mora košer hrano blagosloviti rabin, vendar pa rabin ne more blagosloviti hrane in jo narediti košer.

Nekošer živila

• Nekšer živila nekateri imenujejo "treifah", kar pomeni "raztrgan". To je zato, ker Tora pravi, da ne smemo jesti živali, ki jo je ubila ali raztrgala druga žival.
• Judje ne smejo jesti živali, ki nimajo razcepljenih kopit, ali živali, ki ne prežvekujejo. V nasprotju s kravami in ovcami imajo prašiči razcepljena kopita, vendar ne prežvekujejo, zato niso košer.
• Judje ne smejo jesti glodavcev, plazilcev ali dvoživk.
• Judje ne smejo jesti morskih živali, ki nimajo lusk in plavuti. Na primer, morski psi, jegulje, rakovice, kozice in jastogi niso košer.
• Judje ne smejo jesti ptic, ki jedo meso, kot so supi, ki so omenjeni na seznamu v Tori.
• Judje ne smejo jesti nobenih žuželk, razen nekaj vrst čričkov ali kobilic.

Druga košer pravila

Za košer hrano veljajo tudi druga pravila.

• Živali je treba usmrtiti na določen način, med drugim s hitrim udarcem po vratu z zelo ostrim rezilom, ki poskrbi za hitro smrt živali.
• Pred uživanjem mesa je treba z živali odstraniti vso kri. To storimo tako, da meso namočimo in nasolimo.
• Jud ne sme jesti obroka, ki vsebuje meso in mleko. To izhaja iz pravila (v Tori), da Jud ne sme kuhati mladega kozlička v materinem mleku. Zato Judje uporabljajo ločeno posodo in pribor za hrano, v kateri je meso, in hrano, v kateri je mleko.
• Številni Judje po zaužitju mesa ne pijejo mlečnih izdelkov, dokler ne preteče od 1 do 6 ur.
• Košer hrano je treba kuhati v kuhinji za dejansko košer hrano. Če je bila kuhinja uporabljena za kuhanje nekoserske hrane, kot sta kunčja in svinjska, jo je treba na poseben način očistiti, preden jo je mogoče uporabiti za kuhanje košer hrane.

Stara tora

Prazniki

Šabat

Ena od zapovedi je tudi spoštovanje judovskega šabata ali šabata. Šabat se začne vsak petek ob sončnem zahodu in konča v soboto ob mraku. Šabat je dan počitka, ko se Bogu zahvalimo, da je ustvaril vesolje.

Tradicija počitka na šabat izhaja iz Tore. Po Tori je Bog ustvaril svet v šestih dneh, na sedmi dan, šabat, pa je počival. Mnogi Judje gredo na šabat molit v svoj tempelj ali sinagogo.

Verni Judje se na šabat držijo posebnih pravil. Po teh pravilih Judje na šabat ne smejo opravljati ustvarjalnega dela. Eden od razlogov za to je, da si ljudje odpočijejo od vsega, kar jih med tednom zaposluje. Tako se lahko bolj osredotočijo na spoštovanje Boga, svoje družine in preostalega stvarstva. Prav tako ljudi opominja, da je Bog stvarnik in vladar sveta; in ne glede na to, kako velika je človekova ustvarjalna moč, se ne more primerjati z Božjim stvarjenjem vesolja in vsega v njem. Mnoge od teh kategorij ustvarjalnega dela vključujejo dejanja, ki jih ljudje morda ne bi imeli za delo. Jud na primer na šabat ne more:

• uporabljate električne naprave, kot so telefoni, računalniki ali televizor.
• Nakup ali prodaja stvari
• prižgite ali ugasnite ogenj ali luč
• Vozite avto ali kolo.
• Kuhar
• Napišite
• Sestavljanje ali popravljanje stvari

Tradicionalni Judje so glede šabata zelo previdni. To je poseben dan. Za šabat očistijo svoje hiše in pripravijo posebno hrano. Oblečejo se v najlepša oblačila. V sinagogi pojejo lepe pesmi in molijo dodatne molitve. Večerjajo in kosijo s svojimi družinami. Veliko družin povabi na večerjo in kosilo tudi goste. Jedo posebno okusno hrano in skupaj pojejo tradicionalne šabatne pesmi. Na šabatno popoldne ljudje skupaj študirajo judovstvo ali pa samo obiščejo prijatelje.

Liberalni Judje teh pravil ne upoštevajo. Nekateri hodijo v sinagogo, obiskujejo prijatelje ali imajo posebne obroke. Lahko pa tudi govorijo po telefonu, vozijo avtomobile in nakupujejo.

Judovske ženske prižigajo sveče za dobrodošlico ob šabatu in praznikih

Pomembne točke v judovskem življenju

• Smrt
• Rojstvo
• Brit Mila (za dečke) obred obrezovanja, ko je deček star 8 dni. Vključuje tudi poimenovanje otroka. Nekateri neortodoksni Judje prakticirajo Brit Shalom, obred poimenovanja za judovske dečke brez obrezovanja.
• Pidyon haben (za dečke) je, ko oče s posebnim obredom odkupi ženinega prvorojenca iz templja, saj so bili prvotno vsi prvorojenci poslani služiti v tempelj. Leviti (izraelsko pleme) in kohanimi (duhovniki) tega obreda ne opravljajo.
• Bat micva (za dekleta) je obred "polnoletnosti", ko dekle dopolni 12 let (pri nekaterih Judih 13 let). Bat micva v hebrejščini pomeni "hči mitve" ali "hči zapovedi". Ko deklica dopolni 12 (ali 13) let, se šteje za žensko in od nje se pričakuje, da bo upoštevala judovske zakone. Obred ni potreben. Bat micva se ne nanaša samo na obred, ampak tudi na dekle samo.
• Bar micva (za fante) je obred "polnoletnosti", ko fant dopolni 13 let. Vključuje branje Tore in posebne molitve. Bar micva v hebrejščini pomeni "sin micve" ali "sin zapovedi". Ko deček dopolni 13 let, se šteje za moškega in od njega se pričakuje, da bo upošteval judovsko zakonodajo. Obred ni potreben. Bar micva se ne nanaša le na obred, ampak tudi na dečka samega.
• Poroka
• Otroci

Vrste judovstva

Dolgo časa je večina Judov v Evropi verjela v iste osnovne stvari o judovstvu. Judje v drugih deželah so imeli drugačna prepričanja in običaje kot evropski Judje. Pred približno 200 leti se je majhna skupina Judov v Nemčiji odločila, da bo prenehala verjeti v številne dele judovstva in poskušala postati bolj "moderna" ter podobna Nemcem. Ti Judje so se imenovali reformirani Judje.

Danes obstajajo tri glavne vrste judovstva: Reformno, konservativno in ortodoksno judovstvo. Obstajajo tudi vrste z manjšim številom ljudi, kot sta rekonstrukcijski judaizem in karaitski judaizem. Vsaka skupina ima svoje prakse glede na to, kako razume judovske zakone. Na primer reformno (imenovano tudi liberalno ali progresivno) judovstvo spodbuja ljudi, da na podlagi tradicij izberejo načine judovstva, ki jim pomenijo največ. Reformno judovstvo uči Jude, naj se osredotočijo na etične zakone judovstva. Konservativni judaizem se je razvil po reformnem judaizmu. Voditelji konservativnega judovstva so menili, da je reformno judovstvo preveč radikalno. Želeli so ohraniti (zaščititi) judovsko tradicijo, namesto da bi jo reformirali (spreminjali). Ortodoksni Judje ne verjamejo, da sta reformno ali konservativno judovstvo pravilna, saj so prepričani, da so zakoni, ki jih je dal Bog, brezčasni in jih ni mogoče spremeniti.

V najnovejši raziskavi med Judi v Združenih državah iz let 2000-2001 je bilo ugotovljeno, da 35 % ameriških Judov pravi, da so reformisti, 27 %, da so konservativci, 10 %, da so ortodoksni, 2 %, da so rekonstrukcionisti, 25 % pa jih ne pove, katere vrste so.

V Izraelu skoraj vsi Judje obiskujejo ortodoksne sinagoge. Reformnih in konservativnih sinagog je zelo malo, vendar se njihovo število od leta 2009 nenehno povečuje. V Izraelu se Judje ne imenujejo reformni, konservativni ali ortodoksni. Namesto tega se večinoma imenujejo "Haredi" (popolnoma verni), "Dati" (v osnovi verni), "Masorati" (tradicionalni/konservativni) ali "Chiloni" (posvetni). Raziskave kažejo, da približno 20 % Izraelcev pravi, da so sekularni, 25 %, da so Dati ali Haredi, in 55 %, da so tradicionalni.

Ortodoksni Judje leta 1915

Božja imena

Imena so v judovstvu zelo pomembna. Številni Judje verjamejo, da ime ne pove le, kdo je nekdo, ampak tudi nekaj o njem. Božja imena so v judovstvu zelo posebna, zato jih Judje ne pišejo ali izgovarjajo v celoti, temveč namesto njih uporabljajo druge besede. Zato nekateri Judje pišejo B-ga s črko "-" namesto s črko "o".

Hašem pomeni "Ime". To je beseda, ki jo Judje najpogosteje uporabljajo, kadar ne molijo, da bi govorili o Bogu.

Adonaj pomeni "moj Gospod". To ime Judom govori o Božjem položaju. Bog je kralj sveta in njegovo ime Adonaj nam to sporoča.

Elohim pomeni "tisti, ki je dovolj močan, da lahko stori vse". To ime uporabljamo, ko govorimo o Božji moči ustvarjanja ali o Božji pravičnosti. To nam pove, da je Bog stvarnik in da Bog vlada svetu s pravičnimi zakoni.

Zgornji dve imeni sta tako posebni, da ju ortodoksni Judje uporabljajo samo pri molitvi in branju Tore. Kadar ne molijo ali berejo Tore, rečejo "Hašem" (Ime) ali "Elokim".

Bog - Nekateri Judje pišejo "Bog" tako, da črko "o" nadomestijo s pomišljajem, kot je ta: "G-d". To počnejo zato, ker je Božje ime zelo sveto, zato ne smejo zavreči kosa papirja, na katerem je napisano "Bog". Če pa je po naključju napisan "Bog", lahko papir zavržejo na poseben način in ga pokopljejo na posebnem kraju. Drugi pravijo, da je "Bog" le angleška beseda in ne hebrejska, zato ni sveta.

YHWH ("Yehovah"/"Yahweh") je najsvetejše Božje ime v hebrejščini, ki ga večina Judov ne izgovarja. Nihče ne ve, od kod to ime izvira in kaj točno pomeni. Izgleda kot hebrejska beseda "hayah", ki je glagol "biti". (Po hebrejskih svetih spisih je Mojzes, ko je vprašal Boga, kdo je Bog, Mojzesu odgovoril: Jaz sem, ki sem, / Jaz sem, ki sem. ) Judje verjamejo, da ime YHWH kaže, da je Bog neskončen. Namesto da bi ga poskušali izgovoriti, večina Judov reče "haShem", kar pomeni "Ime". Nekateri to ime izgovarjajo kot Jahve ali Jehova. Raziskovalci religije včasih označujejo "JHWH" kot tetragramaton, iz grškega wo.