Svobodna volja: definicija, etika, pravo in odgovornost
Svobodna volja je zmožnost izbire med različnimi dejanji ali poteki vedenja. Če neko dejanje ocenjujemo (na primer kot dobro ali slabo), je to smiselno le, če je bilo dejanje svobodno izbrano — to pomeni, da je izvajalec imel realno možnost izbrati drugače ali pa je deloval iz svojih predmetnih namenov in razlogov brez prisile. Stvari, kot so nasveti, prepričevanje in prepovedi, so nesmiselne, če ljudje nimajo neke vrste svobodne volje: nameni, navodila in omejitve imajo smisel le, če lahko posameznik na njihovo podlago sprejme ali zavrne odločitev. Svobodna volja pomeni, da lahko ljudje počnejo različne stvari, in ker različna dejanja prinašajo različne rezultate, so le dejanja, ki so bila izbrana prosto, tradicionalno podrejena priznanju ali krivdi. Če ni svobodne volje, ni smiselno ali pravično nagrajevati ali kaznovati nikogar za nobeno dejanje. Svobodna volja je glavni problem etične filozofije, pomemben pa je tudi za filozofijo znanosti. V običajnem življenju in pravu se na splošno domneva, da imajo ljudje svobodno voljo in da so odgovorni za svoja dejanja.
Osnovni pojmi in razlaga
Pri razpravi o svobodni volji gre po navadi za tri ločene, a povezne teme:
- Ontološki vidik: Ali je svet determiniran ali vključuje resnično naključnost, in kako to vpliva na človekovo delovanje?
- Pogojna možnost izbire: Ali je posameznik imel možnost izbrati drugače v trenutku odločanja (kontrafaktična možnost)?
- Etična in pravna odgovornost: Kdaj je pravično nekoga nagraditi ali sankcionirati za dejanje?
Filozofske pozicije
V filozofiji se običajno srečujemo z naslednjimi stališči:
- Deterministični ali „trdni“ determinizem (hard determinism): Vse dogodke (vključno z našimi dejanji) določa prejšnje stanje sveta v skladu z zakoni narave. Če je to res, trdni deterministi menijo, da svobodna volja ne obstaja in da je tradicionalno moralno zaslužnost problematična.
- Libertarianizem (filozofski, ne političen): Zagovarja, da res obstaja svobodna volja, neodvisna od popolnega determinizma; nekatera dejanja so resnično nedoločena in izvirajo iz svobodnih odločitev posameznika.
- Kompatibilizem: Trdi, da je svobodna volja združljiva z determinističnim svetom. Po tej teoriji je pomembno, da so dejanja posledica notranjih razlogov, želja in osebnih namenov brez prisile ali prisilnih omejitev — tudi če so ti razlogi sami po sebi določeni s preteklostjo.
Etične posledice in koncepti odgovornosti
Različne pozicije o svobodni volji vodijo do različnih pogledov na odgovornost:
- Če svobodne volje ni, je vprašanje kaznovanja problematično: kaznovanje kot izkazovanje moralne krivde izgubi del svojega utemeljenja. Odgovori bi se lahko osredotočili na preprečevanje škode, rehabilitacijo ali ščititev družbe, namesto na povračilno kazen.
- Če svobodna volja vendarle obstaja (ali je kompatibilna z determinizmom), je smiselno obsojati dejanja in podeljevati zasluge, saj so dejanja v skladu z agentovimi razlogi in vrednotami.
- Filozofski primeri, kot so Frankfurtovi primeri (kjer agent nima dejanske možnosti izbire, a vseeno deluje iz svojih razlogov), izzivajo preprosto povezavo med možnostjo izbire in moralno odgovornostjo ter podpirajo kompatibilistične teorije, ki poudarjajo avtonomijo delovanja namesto surove alternativnosti.
Pravo in družbena praksa
V pravu domneva o svobodni volji pomembno vplivajo na odgovornost in kaznovalno politiko. V številnih pravnih sistemih se za kazniva dejanja zahteva mens rea — krivdno hotenje ali zavestna naklepnost — kar implicira merjenje avtonomije in zavedanja pri storilcu. Hkrati pravo prizna olajševalne okoliščine v primerih:
- prisile ali grožnje (ko delovanje ni bilo svobodno),
- duševnih motenj (zmanjšana sposobnost nadzora in razločevanja),
- prisilnih in odvisniških stanj (odvisnost lahko omeji sposobnost svobodne izbire).
Pravna praksa tako pogosto združuje praktične in moralne razloge: tudi če filozofsko vprašanje svobodne volje ostane odprto, sistem nagrajevanja, kaznovanja in rehabilitacije temelji na presoji o dejanskem domnevnem nadzoru posameznika nad dejanjem.
Nevroznanost in psihologija
Raziskave v nevroznanosti in psihologiji so v zadnjih desetletjih prispevale pomembne podatke, vendar ne ponujajo enoznačnih odgovorov. Nekatere študije, kot so zgodnji poskusi Libeta in kasnejše razprave o pripravljenosti možganskih potencialov, so pokazale, da lahko možganske aktivnosti predhodno napovedo odločitev pred zavednim zaznavanjem. To je spodbudilo vprašanja o tem, koliko naših odločitev je zares zavednih in koliko so avtomatske ali nehotene.
Vendar nevroznanost še ni pokazala, da zavestno doživljanje izbire nima nobene vloge pri vedenju. Mnogo strokovnjakov opozarja, da predhodna možganska aktivnost lahko izraža verjetnosti ali predispozicije, ne pa dokončne determinizacije odločitve, ter da način interpretacije teh rezultatov zahteva previdnost.
Praktični primeri in izzivi
- Odvisnost: oseba pod vplivom močne zasvojenosti lahko deluje v nasprotju s svojimi dolgoročnimi cilji. Ali je takšna oseba v polni meri odgovorna za kaznivo dejanje storjeno zaradi zaledja zasvojenosti?
- Koercija: ukaz z orožjem prisili posameznika k dejanju. Večji ko je zunanji prisilni pritisk, manjša je moralna in pravna krivda.
- Pripravljene manipulacije: če nekdo manipulira z izbirnim okoljem (npr. prisili, lažne informacije), se dvigne vprašanje poštenosti izbire in posledične odgovornosti.
Zaključek — praktična perspektiva
Tema svobodne volje je kompleksna in presega en sam disciplinarni okvir; vključuje filozofijo, pravo, psihologijo in nevroznanost. V praktičnem življenju in v pravnem sistemu pogosto delamo z domnevo, da ljudje v večini primerov delujejo z dovolj svobode, da jih je smiselno odgovarjati za njihova dejanja. Hkrati pa so pomembni izjemni primeri (prisila, duševne bolezni, manipulacija, zasvojenost), ki zahtevajo prilagoditev etičnih in pravnih odzivov: več poudarka na preprečevanju, rehabilitaciji in zmanjševanju škode in manj izključno povračilnemu kaznovanju, kadar avtonomija ni bila prisotna.
Razprava o svobodni volji se bo verjetno nadaljevala, saj nove znanstvene ugotovitve in družbeni izzivi postavljajo dodatna vprašanja o tem, kaj pomeni biti odgovoren, kako naj deluje pravičen kazenski sistem in kako naj družba oblikuje politike, ki upoštevajo omejitve človeške odločnosti.
V filozofiji
Determinizem
Determinizem izhaja iz ideje, da je naš svet - in vesolje - na neki način podoben stroju. Ta ideja sega daleč nazaj v zgodovino (vsaj 2.500 let).
Trdi determinizem
Obstaja več vrst determinizma, vendar gre v bistvu za idejo, da dogodki v preteklosti v celoti odločajo (povzročajo) dogodke v prihodnosti. To je enako, kot če bi rekli, da je vesolje kot urni mehanizem. Če bi o njem vedeli vse, bi lahko natančno predvideli, kaj se bo zgodilo. Za ponazoritev tega je Pierre-Simon Laplace leta 1814 predlagal miselni eksperiment, ki ga je poimenoval Laplaceov demon. Če gre za determinizem, potem svobodne volje ne more biti.
Stališče, da deterministično vesolje pomeni, da ljudje nimajo svobodne volje, se imenuje "inkompatibilizem". Če je determinizem resničen, je nezdružljiv s svobodno voljo, zato svobodna volja ne obstaja.
Mehki determinizem
Mnogim mislecem ni všeč, kaj izhaja iz trdega determinizma, zato se pojavljajo ideje, zakaj imamo svobodno voljo. Tu navajamo le eno od teh idej.
Mehki determinizem (ali "kompatibilizem") poskuša ohraniti determinizem, vendar še vedno trdi, da je svobodna volja mogoča. David Hume je zastopal to stališče. Po Humovem mnenju svobodna volja ni sposobnost, da se v enakih okoliščinah odločimo drugače. Ker so v okoliščinah lahko majhne razlike, se lahko sprejme drugačna odločitev. Krizippos, stoiški filozof, navaja primer psa, ki je privezan na voz. Ta pes se lahko svobodno odloči, da bo sledil vozičku. William James je leta 1884 v knjigi Dilema determinizma uporabil izraz "mehki determinizem". Tam James piše: "Prevladuje splošno mnenje, da je bil sok iz polemike o svobodni volji že zdavnaj iztisnjen. V nadaljevanju je James tako kot Plutarh trdil, da se dogodki delijo v dve skupini: na vzročno pogojene in ostale.
"Sam verjamem, da so vsi veličastni dosežki matematične in fizikalne znanosti - naši nauki o evoluciji, enotnosti zakona in ostali - posledica naše neomajne želje, da bi svet v naših glavah oblikovali v bolj racionalno obliko, kot je tista, v katero ga vržejo grobe ureditve naših izkušenj. Svet se je v veliki meri izkazal kot plastičen za to našo zahtevo po racionalnosti. Kako zelo se bo še izkazal, ne more nihče reči ... Če neka formula za izražanje narave sveta krši mojo moralno zahtevo, jo bom lahko vrgel čez krov ali vsaj podvomil vanjo, kot če bi razočarala mojo zahtevo po enotnosti zaporedja ... Načelo vzročnosti, na primer - kaj je to drugega kot postulat, prazno ime, ki zajema zahtevo, da zaporedje dogodkov ... kaže globljo vrsto povezanosti ene stvari z drugo kot zgolj poljubno nizanje, ki se zdaj fenomenalno kaže?"
- William James, Volja do verjetja, str. 147.
V zakonu
Zakon predpostavlja, da imamo svobodno voljo. Naloga sodišč je ugotoviti, kdaj ljudje nekaj naredijo in kaj so mislili, ko so se odločili, da to storijo. Na primer, pomislite na nekoga, ki ubije nekoga drugega. Sodišče poskuša ugotoviti, (1) ali je dejansko ubil drugo osebo in (2) ali se je za to odločil. Sodišča ne postavljajo zgornjega filozofskega vprašanja.
V znanosti
Fizika
V preteklosti so ljudje, kot je bil Demokrit, videli vesolje kot deterministično. Nekateri so menili, da bodo lahko s pridobivanjem dovolj informacij popolnoma predvideli, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Sodobna znanost pa je mešanica determinističnih in stohastičnih teorij.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je svobodna volja?
O: Svobodna volja je sposobnost izbire med različnimi dejanji.
V: Zakaj je dejanje smiselno presojati le, če je bilo svobodno izbrano?
O: Če dejanje ni svobodno izbrano, potem oseba, ki ga stori, nima nadzora nad njim in ne more biti odgovorna.
V: Zakaj so stvari, kot so nasvet, prepričevanje in prepoved, brez svobodne volje nesmiselne?
O: Ta dejanja so nesmiselna, če ljudje nimajo svobodne volje, saj lahko nasveti, prepričevanje in prepovedi vplivajo na njihovo vedenje le, če lahko ljudje izbirajo svoja dejanja.
V: Kaj pomeni svobodna volja?
O: Svobodna volja pomeni, da lahko ljudje počnejo različne stvari in da imajo različna dejanja različne rezultate.
V: Katera dejanja si zaslužijo priznanje ali krivdo?
O: Tradicionalno si zaslužijo priznanje ali krivdo le dejanja, ki so bila storjena po svobodni volji.
V: Zakaj je svobodna volja problem v etični filozofiji?
O: Svobodna volja je problem v etični filozofiji, ker sproža vprašanja o odgovornosti in odgovornosti posameznikov za njihova dejanja.
V: Zakaj je svobodna volja pomembna za filozofijo znanosti?
O: Svobodna volja je pomembna za filozofijo znanosti, ker sproža vprašanja o predvidljivosti in determinizmu naravnega sveta.
