David Hume: škotski filozof in zgodovinar, znan po napaki indukcije

David Hume (7. maj 1711 - 25. avgust 1776) je bil škotski filozof in zgodovinar, rojen v Edinburghu. Ko je bil še živ, so ga mnogi poznali predvsem kot zgodovinarja; napisal je obsežno delo Zgodovina Anglije, ki mu je prinesla javno priznanje in dohodek. Danes pa ga večina pozna kot enega najpomembnejših modernih filozofov, ki je močno vplival na epistemologijo, etiko in filozofijo religije.

Življenje in delo

Hume se je izobraževal na Univerzi v Edinburghu, vendar ni dokončal formalne univerzitetne kariere v smislu profesorata. V mladosti je napisal svoje glavno filozofsko delo, A Treatise of Human Nature (Razprava o človeški naravi, 1739–1740), ki sprva ni doživelo velike pozornosti, a je postalo temelj njegove nadaljnje misli. V poznejših letih je izdal bolj dostopne in priljubljene povzetke svojih glavnih idej, kot sta An Enquiry Concerning Human Understanding (1748) in An Enquiry Concerning the Principles of Morals (1751). Njegove eseje in zgodovinska dela so mu prinesla široko bralstvo in vpliv v intelektualnih krogih slovito obdobje škotskega razsvetljenstva, kjer je sodeloval s sodobniki, kot je bil Adam Smith.

Glavna filozofska stališča

Hume je bil empirik: menil je, da izkušnja (opazovanje, čutne zaznave) tvori temelj našega znanja. Pomembno razlikuje med vtisi (močne čutne zaznave) in idejami (šibkejšimi predstavami v umu). Trdil je, da veliko naših prepričanj ni produkt razuma samega, temveč navade ali občutkov. Razum nam na primer ne pokaže neposredne vzročnosti — ne more dokazati, da bo ena stvar vedno sledila drugi; to povezavo čutimo zaradi ponavljajočih se izkušenj in navade. Podobno pri morale: ni čista dedukcija iz premis, temveč izhaja iz čustvenih odzivov in simpatije z drugimi, zato ga uvrščamo med sentimentaliste v etiki.

Napaka indukcije in vzrok ter posledica

Hume je najbolj znan po opozorilu na t. i. "napako indukcije". To pomeni, da ljudje pogosto sklepajo iz preteklih primerov na splošna pravila (induktivni sklepi), ne da bi imeli logični dokaz, da bodo ti vzorci veljali vedno. Tipičen primer: če smo doslej videli samo bele labode, sklepamo, da so vsi labodi beli — a to sklepanje ni nujno resnično, ker ni logične nujnosti, da se prihodnost ujema s preteklostjo. Hume je pokazal, da je razlog za zaupanje v takšne sklepe zgolj navada ali pričakovanje, ne pa racionalna nujnost.

Humova vilica (Humeova razdelitev)

Hume je v svoji epistemologiji razlikoval dve vrsti resnic: med razmerjem idej (relations of ideas) — nujne resnice, kot v matematiki ali logiki — in dejstvi (matters of fact) — empirična trditev, ki jo potrjujemo z izkušnjo. Ta delitev je v filozofski literaturi znana kot Humova vilica" v (pogosto imenovana Humeova vilica) in poudarja meje razuma ter pomen izkušenjske potrditve za dejstva o svetu.

O religiji in čudežih

Hume je bil glede religije skeptičen. V svojih delih je kritično obravnaval dokaze za čudeže in argumente za obstoj Boga. V An Enquiry Concerning Human Understanding je znana njegova razprava o čudežih: trdi, da so pričevanja za čudeže običajno manj verodostojna kot običajne izkušnje, zato ni racionalne osnove verjeti v čudežne dogodke. V Dialogues Concerning Natural Religion (izšel posthumno) se pojavljajo njegovi argumenti proti enostavnim verskim dokazom, kot je argument iz oblikovanja (teleološki argument).

Hume ni bil vernik v tradicionalnem smislu in so njegove kritike pogosto naletele na odpor vernikov. O vprašanjih, kot je samomor, je menil, da ni vedno moralno napačen; hkrati pa ni neposredno zagovarjal nobene javne spodbude k samomoru. Kar se tiče osebnih verskih prepričanj, Hume ni jasno izjavil, ali verjame v Boga, in pri svojih javnih nastopih je ohranil določeno zadržanost.

Teorija jaza in etika

Hume je zavrnil sposobnost razuma, da neposredno odkrije trajni, enotni jaz. Namesto tega je predlagal t. i. "bundle theory" (teorijo snopa): jaz je le skupek zaznav, čustev in idej, ki se hitro spreminjajo. V etiki je Hume zagovarjal moralni sentimentalizem: moralna ocenitev temelji na čustvenem odzivu (simpatiji, občutku odobravanja ali graje), ne na strogi racionalni dedukciji.

Vpliv

Hume je močno vplival na številne nadaljnje mislece. Njegov skepticizem glede vzročne zveze in indukcije je navdihnil Immanuela Kanta, ki je dejal, da ga je Hume "prebudil iz spečega dogmatizma". Humejevi spisi so temelj za razvoj modernih teorij znanosti, epistemologije in moralne filozofije. Njegova jasnost jezika in pogosto duhovit slog sta prav tako pripomogla k dolgotrajnemu zanimanju bralcev.

Ko je leta 1776 umiral, so ga prijatelji našli zelo mirnega glede smrti, čeprav ni verjel v posmrtno življenje. Njegove knjige so danes še vedno pomembne za filozofe, zgodovinarje in vse, ki jih zanimajo meje človeškega razumevanja.

Tukaj so najpomembnejše Humove knjige:

• A Treatise of Human Nature (Razprava o človeški naravi, 1739–1740) – najobsežnejše njegovo delo, kjer razvije teorijo o zaznavah, vzročnosti, jazu in morali; sprva slabo sprejeto, kasneje izjemno vplivno.
• An Enquiry Concerning Human Understanding (1748) – krajša in bolj dostopna različica nekaterih idej iz Treatise, z znano razpravo o indukciji in čudežih.
• An Enquiry Concerning the Principles of Morals (1751) – Humejeva glavna dela o etiki, kjer zagovarja moralni sentimentalizem in analizira vir moralnih sodb.
• Essays, Moral and Political (Eseji, moralni in politični, 1741–1742) – zbirka esejev o različnih družbenih, političnih in filozofskih temah; prispevek k njegovemu slovesu kot jasnega in duhovitega pisca.
• The History of England (Zgodovina Anglije, 1754–1762) – obsežna zgodovinska serija, ki je Humu zagotovila znano javno prepoznavnost in finančno varnost v času njegovega življenja.
• Dialogues Concerning Natural Religion (Dialogi o naravni religiji, izšlo posthumno 1779) – filozofski dialog, ki kritično obravnava argumente za obstoj Boga in problem zla.

Hume ostaja ključna figura za razumevanje meja človekovega znanja, vprašanj o vzročnosti in naravi moralnih sodb. Njegova pozornost do izkušnje, navade in čustev kot izvorov znanja in vrednot še vedno spodbuja debate v filozofiji, znanosti in družboslovju.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil David Hume?

V: Kaj so ljudje mislili o njem, ko je bil še živ?

V: Kaj je Hume napisal?

V: Kako na Huma gledajo danes?

Išči po črki