Samomor: vzroki, simptomi, ocena tveganja, zdravljenje in preprečevanje

Dejavniki tveganja

Obstaja veliko dejavnikov tveganja za samomor. Vendar je pomembno vedeti, da dejavniki tveganja niso enaki vzrokom. Dejavniki tveganja ne povzročajo samomora ali samomorilnih misli. Povečujejo le verjetnost, da bodo nekatere osebe s temi dejavniki tveganja postale samomorilne. Če ima oseba dejavnik tveganja, to še ne pomeni, da bo postala samomorilna.

Duševne motnje

Večina ljudi, ki umre zaradi samomora, ima duševno motnjo. Različne študije so pokazale različne deleže, in sicer med 85 % in 95 %. ^[] Depresivne motnje predstavljajo približno 80 odstotkov teh primerov, shizofrenija deset odstotkov, demenca in delirij pa približno pet odstotkov. ^[]

Med osebami, ki imajo duševno motnjo, jih 25 % tudi zlorablja alkohol. Pri osebah, ki zlorabljajo alkohol, je tveganje za samomor 50 % večje kot pri osebah, ki alkohola ne zlorabljajo.

Čeprav samopoškodovanja ne štejejo za poskus samomora, je pri osebah, ki se samopoškodujejo, večja verjetnost, da umrejo zaradi samomora.

Čustva

• Brezupnost: Občutek, da ni možnosti, da bi se stvari izboljšale. Brezup je zelo pogost pri ljudeh, ki umrejo zaradi samomora.
• Zaznana obremenitev: Ko se oseba počuti, kot da je v breme drugim (kot da drugim ljudem povzroča težave). Samomorilske osebe se hkrati pogosto počutijo brezupne.
• Osamljenost: Občutek osamljenosti. Včasih so ljudje dejansko osamljeni, včasih pa se samo počutijo osamljene. Verjetnost, da se bodo ljudje počutili samomorilno, je večja, če:

• nimajo ljudi, ki bi jim bili v oporo, kot so družina in prijatelji.
• Občutek, da ne spadajo med druge ali da se ne ujemajo z njimi.
• Živijo sami

Zloraba snovi

Zloraba snovi je drugi najpogostejši razlog za samomor in samomorilno vedenje. Več škode povzročita le dve resni duševni bolezni - depresija in bipolarna motnja. Tveganje za samomor je večje ne glede na to, ali oseba uživa droge že dolgo ali le kratek čas. Kadar uživalec drog trpi tudi zaradi velike žalosti ali žalovanja, je samomor še pogostejši.

Več kot polovica samomorov je vsaj delno posledica uživanja alkohola ali drog. ^[] Približno četrtina oseb, ki umrejo zaradi samomora, ima motnjo uporabe snovi (bolni z odvisnostjo od drog ali alkoholizmom). ^[] Pri najstnikih in mladih je ta odstotek še višji.

Težave z igrami na srečo

Pri problematičnih hazarderjih je v primerjavi s splošno populacijo več samomorilnih misli in poskusov samomora. (Problematično igranje na srečo je igranje na srečo, ki v življenju posameznika povzroča velike težave.)

Če oseba postane problematičen igralec na srečo že v zgodnjem življenjskem obdobju, je tveganje za samomor večje do konca življenja. Poskuse samomora, povezane z igrami na srečo, običajno izvajajo starejši ljudje, ki imajo težave z igrami na srečo. Uporaba snovi in duševne motnje^[] še bolj povečajo tveganje za samomor pri osebah s težavami z igrami na srečo.

Zdravstveni pogoji

Obstaja povezava med samomorilnostjo in zdravstvenimi stanji, vključno s kronično bolečino, blago možgansko poškodbo (MBI) ali travmatsko poškodbo možganov (TBI). Pri osebah s temi stanji je bila stopnja samomora, ki ni bila posledica depresije ali zlorabe alkohola, višja. Pri osebah z več kot enim zdravstvenim stanjem je bilo tveganje za samomor še večje.

Težave s spanjem, kot sta nespečnost in spalna apneja, so lahko dejavniki tveganja za depresijo in samomor. Pri nekaterih ljudeh lahko tveganje za depresijo poveča sama težava s spanjem in ne depresija.

Osebe, ki se zdravijo zaradi motenj razpoloženja, mora pregledati zdravnik. Ta mora vključevati telesni pregled in krvne preiskave. Tako se lahko prepričate, da motnje razpoloženja niso posledica zdravstvenih težav. Številna zdravstvena stanja lahko povzročijo težave z razpoloženjem in mišljenjem. Obisk pri zdravniku bo pomagal tudi zagotoviti, da je predpisovanje zdravil za motnje razpoloženja pri osebi varno.

Biologija

Nekatere duševne motnje, ki so dejavniki tveganja za samomor, so lahko delno posledica težav v možganih in telesu.

• Serotonin je pomemben možganski nevrotransmiter (kemični sporočevalec). Nekatere študije so pokazale, da so imele osebe, ki so se poskušale ubiti, nizko raven serotonina v možganih. Najnižjo raven so imeli ljudje, ki so umrli zaradi samomora. Nizka raven serotonina je dejavnik tveganja za samomor, tudi če oseba nikoli ni imela depresije.
• Nevrotrofični dejavnik možganskega izvora (BDNF): To je beljakovina, ki pomaga pri rasti živcev. Težave z delovanjem BDNF so lahko vzrok za več motenj razpoloženja, povezanih s samomorilnim vedenjem, vključno z veliko depresivno motnjo. Študije na žrtvah samomora so pokazale zelo nizko raven BDNF v hipokampusu in prefrontalnem korteksu, tudi pri osebah, ki niso imele duševne bolezni.

Tudi če imajo enake dejavnike tveganja, je pri nekaterih ljudeh tveganje za samomor večje kot pri drugih. To je deloma posledica genetskega dedovanja. Genetika je vzrok za približno 30-50 % razlik v tveganju za samomor med različnimi ljudmi. Na primer oseba, katere starši so umrli zaradi samomora, ima veliko večjo verjetnost, da se bo poskušala ubiti. Na tveganje za samomor lahko vpliva tudi epigenetika.

Objave v medijih

Kako mediji prikazujejo novice o samomorih, ima lahko negativen učinek in sproži možnost posnemanja samomorov (to se imenuje Wertherjev učinek). To tveganje je večje pri najstnikih in mladih odraslih.

Nasprotje Wertherjevega učinka je Papagenov učinek. To pomeni, da lahko mediji prispevajo k manjši verjetnosti samomora, če poročajo o dobrih načinih spopadanja s stresom in težkimi življenjskimi situacijami.

Drugo

Verjetnost, da bo oseba umrla zaradi samomora, je večja tudi, če:

• Imajo predmet, s katerim se lahko ubijejo.
• je nekdo v njihovi družini umrl zaradi samomora.
• Imeli so poškodbo glave.
• Nimajo službe
• so revni ali brezdomci.
• Soočajo se z diskriminacijo
• so bili v otroštvu fizično ali spolno zlorabljeni.
• Preživeli so nekaj časa v rejništvu
• Zaradi nečesa so pod stresom, na primer zaradi šolske naloge ali dela.
• trpijo za spolno disforijo.

Primeri dejavnikov tveganja za samomor in zaščitnih dejavnikov. Vir: Nacionalna strategija za preprečevanje samomora iz leta 2012


Nezrelost možganov Človeški možgani dozorijo šele med 20. in 25. letom starosti. Ta posnetek prikazuje spremembe sive snovi med 5. in 20. letom starosti. Nezrelost možganov lahko vpliva na samomore mladih.

Zaščitni dejavniki

Zaščitni dejavniki zmanjšujejo verjetnost, da bo oseba umrla zaradi samomora. Pomagajo zaščititi osebo pred tveganjem samomora. Prav tako lahko pomagajo zaščititi samomorilno osebo pred posledicami samomorilnega razmišljanja.

Zaščitni dejavniki so lahko notranji, kot so osebne prednosti in prepričanja osebe. Na primer:

• imeti spretnosti, kot so dobri načini obvladovanja stresa in reševanja težav.
• versko ali kulturno prepričanje, ki pravi, da je življenje pomembno.
• Razlogi za življenje

Zaščitni dejavniki so lahko tudi zunanji, na primer odnosi in življenjske razmere. Ti dejavniki lahko vključujejo:

• močne vezi z družino in prijatelji, ki vas podpirajo.
• ne morete dobiti predmetov, ki so pri poskusu samomora zelo smrtonosni (na primer pištole).
• imeti nekoga, ki osebi pomaga pri zdravljenju in pomoči, ki jo potrebuje.
• možnost enostavne oskrbe in zdravljenja duševnih in telesnih motenj ter motenj, povezanih z zlorabo snovi.

Zaščitne dejavnike je treba opredeliti enako pomembno kot dejavnike tveganja. Tako kot je mogoče zmanjšati dejavnike tveganja, je mogoče povečati zaščitne dejavnike.

Preventiva

Preprečevanje samomora poskuša zmanjšati število samomorov z uporabo zaščitnih ukrepov. Nekatere strategije preprečevanja ljudem otežujejo dostop do najpogostejših stvari, ki se uporabljajo za samomor. To vključuje odvzem orožja, strupov in drog.

Študije so pokazale, da lahko dobro zdravljenje depresije, zlorabe alkohola in drog zmanjša število samomorov. Enako velja za nadaljnje stike s tistimi, ki so poskusili narediti samomor.

V številnih državah se lahko ljudje, pri katerih obstaja velika nevarnost, da se poškodujejo, sami prijavijo na urgentni oddelek bolnišnice. V nekaterih državah lahko zdravnik, sodnik ali policist prisili osebo, da gre v bolnišnico, če se zdi samomorilno ogrožena, tudi če tega ne želi. ^[] Osebo bodo v bolnišnici pozorno opazovali, da se ne bi poškodovala. Zdravnik ali strokovnjak za duševno zdravje bo odločil, ali mora oseba v psihiatrično bolnišnico.

"SOS Znaki samomora" je program za preprečevanje samomora, ki se uporablja v srednjih šolah za dijake, stare od 13 do 17 let. Program dijake izobražuje o samomoru in jih testira glede samomorilnega tveganja. Dijaki, ki so opravili ta program, manjkrat poskusijo storiti samomor kot dijaki, ki programa niso opravili.

Učencem z visokim tveganjem za samomor pomagajo telefonske linije za pomoč pri samomoru in centri za krizno posredovanje. Pomagajo ljudem, ki imajo samomorilne misli.

Ocena tveganja za samomor ugotavlja, kako verjetno je, da bo oseba poskusila storiti samomor. Dobra ocena lahko pomaga preprečiti samomor. Je tudi prvi korak pri oblikovanju načrta zdravljenja. Čeprav je ocena tveganja za samomor zelo pomembna, se običajno ne izvaja. Mnogi delavci v zdravstveni negi na področju duševnega zdravja so slabo ali sploh niso usposobljeni za izvedbo ocene tveganja za samomor.

Epidemiologija

V zadnjih 45 letih se je število samomorov v svetu povečalo za 60 %, predvsem v državah v razvoju. Od leta 2006:

• Samomor je bil deseti najpogostejši vzrok smrti na svetu
• Vsako leto je zaradi samomora umrlo približno milijon ljudi (to pomeni, da je vsako leto zaradi samomora umrlo 16 od 100.000 ljudi na svetu).
• Vsakih 40 sekund ena oseba zaključi samomor.

Po podatkih iz leta 2007 se samomori v ZDA zgodijo dvakrat pogosteje kot umori. Samomor je 11. najpogostejši vzrok smrti v državi, pred boleznimi jeter in Parkinsonovo boleznijo.

Število samomorov se po svetu zelo razlikuje. Najvišja stopnja samomora je v Litvi.

30 % smrti zaradi samomora povzročijo alkoholizirani ljudje (Vir: SAMSHA).

Število samomorov v Združenih državah Amerike leta 2009.


Svetovna stopnja samomora v letu 2009. Siva območja so tista, kjer je podatkov malo ali jih ni.

Metode

Najpogostejši načini smrti zaradi samomora niso enaki v vseh državah. Na različnih območjih so to obešanje, zastrupitev s pesticidi in strelno orožje.

Poročilo iz leta 2008 je na podlagi podatkov Svetovne zdravstvene organizacije primerjalo 56 držav. Ugotovljeno je bilo, da:

• V večini držav je bila najpogostejša metoda obešanje. Obesilo se je 53 % moških in 39 % žensk, ki so storili samomor.
• Na svetu 30 % ljudi, ki umrejo zaradi samomora, uporablja pesticide. Ta metoda je bila najpogostejša na pacifiškem območju, kjer je več kot polovica ljudi, ki so umrli zaradi samomora, uporabljala pesticide. Najmanj pogosta je bila v Evropi, kjer je to metodo uporabilo le 4 % ljudi.
• V Združenih državah Amerike je 52 % samomorov povezanih z uporabo strelnega orožja.
• V ZDA sta pogosta tudi zadušitev in zastrupitev. Približno 40 % samomorov v ZDA je bilo storjenih na enega od teh načinov.

Drugi ljudje na svetu umrejo zaradi samomora:

• poškodba z uporabo tupega materiala (na primer pri skoku s stavbe).
• se porežejo in izkrvavijo do smrti
• utopijo se
• se zažgejo
• ubijanje z električnim tokom
• stradajo

Včasih samomorilci naredijo nekaj, zaradi česar jih bo druga oseba ubila. Samomorilska oseba lahko na primer usmeri pištolo v policista, zato jo bo ta v samoobrambi ustrelil. To se običajno imenuje "samomor s strani policista".

Stopnje umrljivosti zaradi samomora v Združenih državah Amerike

Pogledi na samomor

Sodobna medicina obravnava samomor kot težavo duševnega zdravja. Ko oseba začne pogosto razmišljati o samomoru, se to šteje za nujno medicinsko pomoč.

Abrahamske religije (kot so krščanstvo, judaizem in islam) menijo, da je življenje sveto. Verjamejo, da ko se oseba ubije, ubije tisto, kar je ustvaril Bog. ^[] Zato mnogi privrženci abrahamskih religij menijo, da bo oseba, ki umre s samomorom, šla v pekel.

Dharmične in taoistične religije (kot so budizem, hinduizem, džainizem, taoizem, konfucianizem in šintoizem) verjamejo, da se bo oseba, ki stori samomor, v naslednjem življenju reinkarnirala z manj razsvetljeno dušo. Vendar pa veliko pripadnikov teh religij pogosteje umre s samomorom, ker verjamejo, da bo naslednje življenje obstajalo. ^[] Menijo, da bodo s samomorilsko smrtjo morda imeli boljše možnosti v naslednjem življenju. ^[]

Samomor kot orožje

V zgodovini poznamo več znanih primerov samomorilskih napadov. Eden od njih so bili kamikaze. To so bili japonski piloti med drugo svetovno vojno, ki so poskušali ubiti ameriške vojake tako, da so s svojimi letali trčili v ameriške ladje. S strmoglavljenjem letala so ubili tudi sebe.

Tudi teroristične napade na Združene države Amerike 11. septembra 2001 so izvedli samomorilski napadalci. Z letali so se zaleteli v stavbi Svetovnega trgovinskega centra in Pentagona.

Sorodne strani

• Evtanazija
• Množični samomor
• Samomorilski pakt
• Posnemanje samomora