Samopoškodovanje: definicija, vzroki, simptomi, posledice in pomoč
Samopoškodovanje (SI) ali samopoškodovanje (SH) se zgodi, ko oseba namerno poškoduje svoje telo. Ta vrsta poškodb ni samomorilno vedenje. Veliko oseb, ki se samopoškodujejo, se poškoduje, ker menijo, da je to edini način, da ostanejo pri življenju. V nekaterih primerih pa samopoškodovanje postane tako hudo, da lahko privede do smrti, in tisti, ki se samopoškodujejo, pogosteje storijo samomor kot tisti, ki se ne poškodujejo.
Obstaja veliko različnih razlogov, zakaj se oseba poškoduje, čeprav je pogosto težko najti natančen vzrok. Včasih samopoškodovanje pomaga ublažiti neznosna čustva, občutke neresničnosti ali otopelosti. Samopoškodovanje je pogosto simptom drugih težav. Te težave lahko vključujejo fizično zlorabo, spolno zlorabo ali motnje hranjenja. Samopoškodovanje je lahko tudi posledica duševnih težav, kot sta nizko samospoštovanje ali perfekcionizem.
Oblike in kako se kaže
Samopoškodovanje se lahko pojavi v različnih oblikah. Pogoste oblike vključujejo rezanje, opekline, udarjanje ali močno praskanje, povzročanje ran ali namerno zanemarjanje poškodb. Pomembno je poudariti, da se načini razlikujejo in da je namen pogosto lajšanje čustvene bolečine, samokaznovanje ali občutek nadzora.
Vzroki in dejavniki tveganja
Vzroki so pogosto večplastni in vključujejo kombinacijo psiholoških, socialnih in bioloških dejavnikov. Pogosti dejavniki so:
- pretekle travme ali zlorabe (fizična, spolna, čustvena),
- sočasne duševne težave, npr. depresija, anksiozne motnje, posttravmatske motnje, motnje hranjenja ali osebnostne motnje,
- težave s samopodobo, občutek sramu ali krivde,
- močan stres ali medosebni konflikti (družinski, šolski, partnerski),
- imitično vedenje v skupinah ali prek spleta,
- pomanjkanje učinkovitih strategij za soočanje s čustvi.
Znaki in simptomi, na katere je treba paziti
Nekateri znaki, da se nekdo morda samopoškoduje, so:
- nepojasnjene rane, opekline ali modrice; pogoste poškodbe z izgovori o nezgodah,
- nošenje dolgih rokavov ali pokrivanja tudi v toplem vremenu,
- izogibanje družabnim dogodkom, osamitev, spremembe v obnašanju ali slabše šolsko/pri delu,
- nenadne spremembe razpoloženja, povečana razdražljivost ali težave s spanjem,
- izražanje brezupnih misli, obsedenost s samokaznovanjem ali negativnimi prepričanji o sebi.
Možne posledice
Samopoškodovanje lahko povzroči kratkoročne in dolgoročne posledice:
- nevarnost hudih poškodb, okužb ali trajnih brazgotin,
- fizične zaplete, če rane niso pravilno oskrbljene,
- poslabšanje duševnega zdravja, večja ranljivost za depresijo in anksioznost,
- povišano tveganje za samomorilne misli in dejanja, še posebej, če so prisotne druge duševne motnje ali obsežna obupanost.
Pomoč in zdravljenje
Samopoškodovanje je znak stiske in je pogosto obvladljivo s primerno podporo in zdravljenjem. Koraki, ki pomagajo:
- Varnost in nujna oskrba: če je prisotna neposredna nevarnost za življenje ali so poškodbe hude, takoj poiščite nujno medicinsko pomoč ali pokličite 112.
- Medicinska oskrba poškodb: rane in poškodbe morajo biti pregledane in ustrezno oskrbljene, da se preprečijo okužbe in komplikacije.
- Pogovor z zdravnikom ali svetovalcem: osebni zdravnik, zdravnik primarne zdravstvene oskrbe ali šolski svetovalec lahko usmeri naprej k specialistu za duševno zdravje.
- Psihoterapija: za samopoškodovalno vedenje so učinkovite različne oblike terapije, npr. dialektično-vedenjska terapija (DBT), kognitivno-vedenjska terapija (CBT) in terapije, ki delajo na regulaciji čustev in medosebnih veščinah.
- Medicinska obravnava sočasnih motenj: zdravljenje depresije, anksioznosti ali drugih duševnih bolezni lahko zmanjša potrebo po samopoškodovanju.
- Podporne skupine in družinska terapija: vključevanje bližnjih v zdravljenje in učenje podpore in komunikacije je lahko zelo koristno.
Kako lahko pomagate nekomu, ki se samopoškoduje
- Pristopite mirno in brez obsojanja; poslušajte in verjemite mu, ko izrazi stisko.
- Vprašajte neposredno o samopoškodovanju ali samomorilnih mislih — odprto vprašanje lahko osebi olajša deljenje in ne povečuje tveganja.
- Spodbujajte iskanje strokovne pomoči in ponudite pomoč pri iskanju virov ali spremstvu k zdravniku, če je to sprejemljivo.
- Ne obljubite popolne tajnosti, če obstaja tveganje za življenje; pojasnite, da boste poiskali pomoč za varnost osebe.
- Pomembno je tudi, da si oseba, ki pomaga, sam poišče podporo — podpora lahko zahteva čustveno moč in strokovno usmerjanje.
Kdaj takoj ukrepati
Takojšnja pomoč je potrebna, če oseba:
- izraža željo po smrti ali samomoru, ali ima načrte za samomor,
- ima hude ali neobvladljive poškodbe,
- je v stanju zmede, izgubljenega stika z realnostjo ali nevarno impulzivna.
V teh primerih takoj pokličite 112 ali poiščite najbližjo nujno pomoč.
Preprečevanje in dolgoročna podpora
Preprečevanje vključuje hitrejše odkrivanje težav, dostop do psihološke pomoči, učenje strategij za obvladovanje stresa in čustev ter krepitev socialne podpore. Šole, delovna okolja in skupnosti imajo pomembno vlogo pri ustvarjanju varnega okolja, kjer ljudje poiščejo pomoč brez stigme.
Pomembno: samopoškodovanje je znak hude čustvene stiske in pomoč obstaja. Če vi ali nekdo, ki ga poznate, doživlja samopoškodovalne misli, poiščite strokovno pomoč — obrnite se na osebnega zdravnika, centro za duševno zdravje, šolskega svetovalca ali nujno službo. Ozaveščanje, razumevanje in pravočasna podpora lahko rečeta veliko pri okrevanju.
Vrste samopoškodovanja
Samopoškodovanje je splošen izraz, ki vključuje veliko različnih vrst namernega poškodovanja telesa. Za samopoškodovanje se lahko šteje veliko stvari. Če nekdo na primer preveč obremenjuje svoje telo, lahko to štejemo za blažjo obliko samopoškodovanja. V drugih blažjih primerih lahko samopoškodovalec namerno odstrani kraste, da se ureznine ali praske ne zacelijo. Kompulzivno puljenje las (trihotillomanija) in kompulzivno puljenje kože (dermotillomanija) sta motnji nadzora impulzov, ki sta prav tako blagi obliki samopoškodovanja.
V hujših primerih si lahko samopoškodovalec zlomi ali izpahne kost ali izgubi nevarno količino krvi. Druge oblike samopoškodovanja so grizenje, opekline in rezanje. Preveliko odmerjanje zdravil je še ena pogosta vrsta samopoškodovanja.
Samopoškodovanje je lahko tem hujše, čim dlje se oseba samopoškoduje. To je zato, ker se telo osebe navadi na bolečino, ki jo povzročajo poškodbe. Zaradi tega se mora poškodovati še bolj, da doseže enak učinek. V nekaterih primerih lahko to privede do smrtnih ali skoraj smrtnih poškodb.
Oseba lahko prostovoljno trpi bolečino tudi iz drugih razlogov, ki se običajno ne štejejo za samopoškodovanje. Za samopoškodbo gre takrat, ko se nekdo poškoduje, da bi se nečemu izognil, in ne zaradi psiholoških težav. Nekateri ljudje si med vojno povzročijo samopoškodbo, da jim ne bi bilo treba služiti v vojski.
Nekateri ljudje se zaradi bolečin odločijo spremeniti svoj videz, na primer pri prebadanju ušes. To se imenuje spreminjanje telesa. Spreminjanje telesa ni oblika samopoškodovanja.
Skarifikacija je vrsta modifikacije telesa, pri kateri si nekdo za okras razreže ali opeče kožo. To lahko vključuje tudi znamčenje, ki je pogosto v nekaterih bratovščinah. Lahko vključuje tudi večkratno rezanje kože z vzorcem ali vzorcem. Pri tem nastanejo zelo velike brazgotine. Nekatera afriška plemena uporabljajo brazgotinjenje kot simbol lepote in moči.
Pogosta vrsta samopoškodovanja je rezanje podlakti.
Samopoškodovanje v populaciji
Strokovnjaki ocenjujejo, da se je samopoškodovalo približno 1 % prebivalstva. Čeprav se samopoškodujejo ljudje vseh starosti in etničnih skupin, je verjetnost samopoškodovanja pri nekaterih skupinah večja kot pri drugih. Starost, spol in rasa so lahko dejavniki tveganja za samopoškodovanje. Nekateri dokazi kažejo, da je samopoškodovanje pogostejše tudi pri ljudeh, ki imajo v družini samomor ali samopoškodovanje.
Starost
Na splošno se zaradi samopoškodb zdravi več mladih kot v kateri koli drugi starostni skupini. Po podatkih ene od avstralskih raziskav je 30 % najstnikov povedalo, da so se poškodovali sami. To je bolj razširjeno med osebami z duševnimi boleznimi. Eden od štirih (25 %) najstnikov z duševnimi boleznimi se je samopoškodoval. Samopoškodovanje pri ženskah je najpogostejše med 15. in 24. letom starosti. Moški se najpogosteje samopoškodujejo v starosti od 25 do 34 let.
Nedavna raziskava o mladih kaže, da se je 10 odstotkov 15- do 16-letnikov samopoškodovalo. V tem primeru je bilo samopoškodovanje običajno izvedeno z rezanjem.
Spol
V oxfordski študiji iz leta 2000 je bilo ugotovljeno, da je bilo približno 300 na 100.000 (0,3 %) moških, starih od 15 do 24 let, in 700 na 100.000 (0,7 %) žensk iste starosti sprejetih v bolnišnico zaradi samopoškodovanja. Na podlagi takšnih statističnih podatkov se večina strinja, da se najpogosteje samopoškodujejo mlade belke. Verjetno zaradi tega običajno velja, da je stopnja samopoškodovanja pri ženskah višja kot pri moških. Vendar to morda ne drži, saj ženske pogosteje poiščejo pomoč pri samopoškodovanju. Moški imajo lahko enako ali podobno stopnjo samopoškodovanja kot ženske. Nekatere ugotovitve celo kažejo, da se v starostnem obdobju sredi 30. let zaradi samopoškodovanja zdravi več moških kot žensk.
Diskriminacija
Manjšinske skupine, ki se soočajo z diskriminacijo, se tudi pogosteje samopoškodujejo. Če je nekdo ustrahovan zaradi svoje drugačnosti (na primer zaradi svoje rase, narodnosti ali spolne usmerjenosti), lahko to povzroči nizko samospoštovanje in občutek nemoči nad čustvi. To lahko nekatere ljudi privede do samopoškodovanja.
Osebna zgodovina
Študije so pokazale, da se tisti, ki so bili zlorabljeni, pogosteje samopoškodujejo. Spolna, fizična in čustvena zloraba lahko povzročijo nizko samospoštovanje, zlasti pri otrocih. Povzročijo lahko tudi druge čustvene težave. Nekatere osebe se lahko zatečejo k samopoškodovanju, da bi se znebile teh čustev. Zaradi nizkega samospoštovanja lahko žrtve zlorab verjamejo, da so bile zlorabe krive same. Zaradi tega se lahko začnejo samopoškodovati.
Zaradi nestabilnih življenjskih razmer, kot sta brezposelnost ali ločitev, se lahko oseba tudi pogosteje samopoškoduje.
Zaporniki se tudi pogosteje samopoškodujejo. Razlog za to so lahko stalne travme v zaporih, vključno s spolnim in fizičnim nasiljem ter ustrahovanjem. V okolju, kot je zapor, kjer so možnosti zapornikov omejene, se lahko zaporniki zatečejo k samopoškodovanju. V Angliji in Walesu se je v poročilu Howardove lige leta 2007 poškodovalo več kot 22 000 zapornikov.
Osebe z učnimi in razvojnimi motnjami, kot je avtizem, se pogosteje samopoškodujejo. Vzrok za to je nejasen. Nekatere študije primerov so pokazale, da gre morda za obliko samostimulacije. Avtistični otroci, ki se samopoškodujejo, morda skušajo izraziti frustracijo, ki je ne morejo pojasniti z besedami. Avtistični otroci, ki se samopoškodujejo, lahko to počnejo z udarjanjem po glavi ali grizenjem.
Zdravljenje
Samopoškodovanje je vedenje, ki povzroča zasvojenost. Ko se nekdo začne samopoškodovati, težko preneha, tudi če si to želi. Zato sta strokovna pomoč in zdravljenje pomemben del okrevanja po samopoškodovanju.
Najučinkovitejša vrsta zdravljenja se razlikuje od osebe do osebe. Za pomoč ljudem, ki se samopoškodujejo, se uporablja veliko različnih vrst zdravljenja.
Kognitivno-vedenjska terapija lahko osebi pomaga razumeti, zakaj se samopoškoduje. Kognitivno-vedenjska terapija se uporablja za pomoč bolnikom pri razumevanju razlogov za njihove težave. Tako se lahko bolnik nauči, kaj je vzrok za njegovo samopoškodovanje, in se nauči, kako se s temi težavami spopasti drugače kot s samopoškodovanjem.
Pomagajo lahko tudi terapije, ki se uporabljajo pri posttravmatski stresni motnji. Veliko ljudi, ki se samopoškodujejo, je bilo namreč žrtev zlorabe. Takšna terapija je na primer terapija z desenzibilizacijo in predelavo očesnih gibov (EMDR).
Pri zdravljenju samopoškodb se lahko uporabljajo tudi zdravila. Domnevajo, da lahko samopoškodovanje sprosti kemične endorfine v možganih. Sčasoma lahko te kemikalije povzročijo zasvojenost. Obstajajo nekatera zdravila, ki lahko pomagajo pri tej odvisnosti, vendar ni dokazano, da bi pomagala ljudem, ki se samopoškodujejo. Naltrekson in nalokson sta dve zdravili, ki ju raziskujejo za tovrstno zdravljenje. Raziskave, ki vključujejo endorfine, so bile večinoma opravljene na živalih. Ni jasno, ali kemija njihovih možganov spremeni rezultate raziskave.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je samopoškodovanje ali samopoškodovanje?
O: Samopoškodovanje ali samopoškodovanje je, kadar oseba namerno poškoduje svoje telo.
V: Ali se samopoškodovanje šteje za samomorilno vedenje?
O: Ne, samopoškodovanje se ne šteje za samomorilno vedenje, čeprav lahko v nekaterih primerih privede do samomora.
V: Zakaj se nekateri ljudje poškodujejo?
O: Nekateri ljudje se poškodujejo, ker menijo, da je to edini način, da ostanejo živi, ali da ublažijo neznosna čustva.
V: Kateri so nekateri razlogi, zaradi katerih se oseba lahko samopoškoduje?
O: Nekateri razlogi za samopoškodovanje so fizična zloraba, spolna zloraba, motnje hranjenja, nizko samospoštovanje ali perfekcionizem.
V: Ali je lahko najti natančen vzrok za samopoškodovanje?
O: Ne, pogosto je težko najti natančen vzrok za samopoškodovanje.
V: Zakaj je težko raziskati vzroke za samopoškodovanje?
O: Vzroke za samopoškodovanje je težko raziskati, ker veliko oseb, ki se poškodujejo, poskuša svoje poškodbe skriti.
V: Ali je pri tistih, ki se samopoškodujejo, večja verjetnost, da bodo naredili samomor, kot pri tistih, ki se ne poškodujejo?
O: Da, tisti, ki se samopoškodujejo, pogosteje storijo samomor kot tisti, ki se ne poškodujejo.
