Samopoškodovanje: definicija, vzroki, simptomi, posledice in pomoč

Samopoškodovanje je splošen izraz, ki vključuje veliko različnih vrst namernega poškodovanja telesa. Za samopoškodovanje se lahko šteje veliko stvari. Če nekdo na primer preveč obremenjuje svoje telo, lahko to štejemo za blažjo obliko samopoškodovanja. V drugih blažjih primerih lahko samopoškodovalec namerno odstrani kraste, da se ureznine ali praske ne zacelijo. Kompulzivno puljenje las (trihotillomanija) in kompulzivno puljenje kože (dermotillomanija) sta motnji nadzora impulzov, ki sta prav tako blagi obliki samopoškodovanja.

V hujših primerih si lahko samopoškodovalec zlomi ali izpahne kost ali izgubi nevarno količino krvi. Druge oblike samopoškodovanja so grizenje, opekline in rezanje. Preveliko odmerjanje zdravil je še ena pogosta vrsta samopoškodovanja.

Samopoškodovanje je lahko tem hujše, čim dlje se oseba samopoškoduje. To je zato, ker se telo osebe navadi na bolečino, ki jo povzročajo poškodbe. Zaradi tega se mora poškodovati še bolj, da doseže enak učinek. V nekaterih primerih lahko to privede do smrtnih ali skoraj smrtnih poškodb.

Oseba lahko prostovoljno trpi bolečino tudi iz drugih razlogov, ki se običajno ne štejejo za samopoškodovanje. Za samopoškodbo gre takrat, ko se nekdo poškoduje, da bi se nečemu izognil, in ne zaradi psiholoških težav. Nekateri ljudje si med vojno povzročijo samopoškodbo, da jim ne bi bilo treba služiti v vojski.

Nekateri ljudje se zaradi bolečin odločijo spremeniti svoj videz, na primer pri prebadanju ušes. To se imenuje spreminjanje telesa. Spreminjanje telesa ni oblika samopoškodovanja.

Skarifikacija je vrsta modifikacije telesa, pri kateri si nekdo za okras razreže ali opeče kožo. To lahko vključuje tudi znamčenje, ki je pogosto v nekaterih bratovščinah. Lahko vključuje tudi večkratno rezanje kože z vzorcem ali vzorcem. Pri tem nastanejo zelo velike brazgotine. Nekatera afriška plemena uporabljajo brazgotinjenje kot simbol lepote in moči.

Strokovnjaki ocenjujejo, da se je samopoškodovalo približno 1 % prebivalstva. Čeprav se samopoškodujejo ljudje vseh starosti in etničnih skupin, je verjetnost samopoškodovanja pri nekaterih skupinah večja kot pri drugih. Starost, spol in rasa so lahko dejavniki tveganja za samopoškodovanje. Nekateri dokazi kažejo, da je samopoškodovanje pogostejše tudi pri ljudeh, ki imajo v družini samomor ali samopoškodovanje.

Starost

Na splošno se zaradi samopoškodb zdravi več mladih kot v kateri koli drugi starostni skupini. Po podatkih ene od avstralskih raziskav je 30 % najstnikov povedalo, da so se poškodovali sami. To je bolj razširjeno med osebami z duševnimi boleznimi. Eden od štirih (25 %) najstnikov z duševnimi boleznimi se je samopoškodoval. Samopoškodovanje pri ženskah je najpogostejše med 15. in 24. letom starosti. Moški se najpogosteje samopoškodujejo v starosti od 25 do 34 let.

Nedavna raziskava o mladih kaže, da se je 10 odstotkov 15- do 16-letnikov samopoškodovalo. V tem primeru je bilo samopoškodovanje običajno izvedeno z rezanjem.

Spol

V oxfordski študiji iz leta 2000 je bilo ugotovljeno, da je bilo približno 300 na 100.000 (0,3 %) moških, starih od 15 do 24 let, in 700 na 100.000 (0,7 %) žensk iste starosti sprejetih v bolnišnico zaradi samopoškodovanja. Na podlagi takšnih statističnih podatkov se večina strinja, da se najpogosteje samopoškodujejo mlade belke. Verjetno zaradi tega običajno velja, da je stopnja samopoškodovanja pri ženskah višja kot pri moških. Vendar to morda ne drži, saj ženske pogosteje poiščejo pomoč pri samopoškodovanju. Moški imajo lahko enako ali podobno stopnjo samopoškodovanja kot ženske. Nekatere ugotovitve celo kažejo, da se v starostnem obdobju sredi 30. let zaradi samopoškodovanja zdravi več moških kot žensk.

Diskriminacija

Manjšinske skupine, ki se soočajo z diskriminacijo, se tudi pogosteje samopoškodujejo. Če je nekdo ustrahovan zaradi svoje drugačnosti (na primer zaradi svoje rase, narodnosti ali spolne usmerjenosti), lahko to povzroči nizko samospoštovanje in občutek nemoči nad čustvi. To lahko nekatere ljudi privede do samopoškodovanja.

Osebna zgodovina

Študije so pokazale, da se tisti, ki so bili zlorabljeni, pogosteje samopoškodujejo. Spolna, fizična in čustvena zloraba lahko povzročijo nizko samospoštovanje, zlasti pri otrocih. Povzročijo lahko tudi druge čustvene težave. Nekatere osebe se lahko zatečejo k samopoškodovanju, da bi se znebile teh čustev. Zaradi nizkega samospoštovanja lahko žrtve zlorab verjamejo, da so bile zlorabe krive same. Zaradi tega se lahko začnejo samopoškodovati.

Zaradi nestabilnih življenjskih razmer, kot sta brezposelnost ali ločitev, se lahko oseba tudi pogosteje samopoškoduje.

Zaporniki se tudi pogosteje samopoškodujejo. Razlog za to so lahko stalne travme v zaporih, vključno s spolnim in fizičnim nasiljem ter ustrahovanjem. V okolju, kot je zapor, kjer so možnosti zapornikov omejene, se lahko zaporniki zatečejo k samopoškodovanju. V Angliji in Walesu se je v poročilu Howardove lige leta 2007 poškodovalo več kot 22 000 zapornikov.

Osebe z učnimi in razvojnimi motnjami, kot je avtizem, se pogosteje samopoškodujejo. Vzrok za to je nejasen. Nekatere študije primerov so pokazale, da gre morda za obliko samostimulacije. Avtistični otroci, ki se samopoškodujejo, morda skušajo izraziti frustracijo, ki je ne morejo pojasniti z besedami. Avtistični otroci, ki se samopoškodujejo, lahko to počnejo z udarjanjem po glavi ali grizenjem.

Samopoškodovanje je vedenje, ki povzroča zasvojenost. Ko se nekdo začne samopoškodovati, težko preneha, tudi če si to želi. Zato sta strokovna pomoč in zdravljenje pomemben del okrevanja po samopoškodovanju.

Najučinkovitejša vrsta zdravljenja se razlikuje od osebe do osebe. Za pomoč ljudem, ki se samopoškodujejo, se uporablja veliko različnih vrst zdravljenja.

Kognitivno-vedenjska terapija lahko osebi pomaga razumeti, zakaj se samopoškoduje. Kognitivno-vedenjska terapija se uporablja za pomoč bolnikom pri razumevanju razlogov za njihove težave. Tako se lahko bolnik nauči, kaj je vzrok za njegovo samopoškodovanje, in se nauči, kako se s temi težavami spopasti drugače kot s samopoškodovanjem.

Pomagajo lahko tudi terapije, ki se uporabljajo pri posttravmatski stresni motnji. Veliko ljudi, ki se samopoškodujejo, je bilo namreč žrtev zlorabe. Takšna terapija je na primer terapija z desenzibilizacijo in predelavo očesnih gibov (EMDR).

Pri zdravljenju samopoškodb se lahko uporabljajo tudi zdravila. Domnevajo, da lahko samopoškodovanje sprosti kemične endorfine v možganih. Sčasoma lahko te kemikalije povzročijo zasvojenost. Obstajajo nekatera zdravila, ki lahko pomagajo pri tej odvisnosti, vendar ni dokazano, da bi pomagala ljudem, ki se samopoškodujejo. Naltrekson in nalokson sta dve zdravili, ki ju raziskujejo za tovrstno zdravljenje. Raziskave, ki vključujejo endorfine, so bile večinoma opravljene na živalih. Ni jasno, ali kemija njihovih možganov spremeni rezultate raziskave.