Čustva: definicija, fiziologija in vpliv na vedenje

Čustva so tisto, kar ljudje čutijo. So zelo stara in jih lahko opazimo pri vseh sesalcih.

Čustva so posledica zapletene mešanice hormonov in nezavednega uma. Le z veliko težavo lahko čustva nadzorujemo z zavestnim naporom. Zaradi njih sesalci spreminjajo vedenje glede na spremembe v njihovem položaju. V našem primeru so včasih v nasprotju z našimi poskusi, da bi živeli svoje življenje na logičen način.

Znanstvena opredelitev ni preprosta; strokovnjaki so ponudili več kot 90 opredelitev. Opredelitev čustev mora vključevati tri stvari:

1. zavestno doživljanje (občutki).
2. izrazi, ki jih lahko vidijo drugi.
3. delovanje telesa ("fiziološko vzburjenje").

Tukaj je ena od definicij:

"Čustva so zapleten psihološki pojav, ki se pojavlja v življenju živali ali ljudi. Čustva vključujejo fiziološko vzburjenje, oceno situacije, izrazno vedenje in zavestno doživljanje. Čustva so povezana z občutki, razpoloženjem, temperamentom, osebnostjo, nagnjenjem in motivacijo."

V fizičnem smislu čustva vključujejo telesne sisteme, ki delujejo že več sto milijonov let. To so hormonski sistem, avtonomni živčni sistem in "nižji" možganski centri (zadnji in srednji možgani).

Komponente čustev

Čustvo je sestavljeno iz več medsebojno povezanih komponent:

• Zavestno doživljanje: subjektivni občutek (na primer žalost, veselje, jeza).
• Fiziološka reakcija: spremembe v srčnem utripu, dihanju, hormonskem statusu in kožni prevodnosti.
• Vedenjski izrazi: mimika, drža, glas in dejanja, ki jih drugi opazijo.
• Kognitivna ocena (appraisal): kako posameznik razlaga dogodek — ocena pomembnosti, nadzora in posledic.

Fiziologija in nevrobiologija

Osnovni telesni sistemi, ki sodelujejo pri čustvih, vključujejo:

• Avtonomni živčni sistem (ANS): simpatikus (aktivacija "boj ali beg") in parasimpatikus (pomirjanje). Spremembe v teh sistemih povzročijo opazne telesne odzive.
• Hormonski sistem: na primer kortizol v odzivu na stres (HPA os), adrenalin in noradrenalin, ki hitro pripravi telo na ukrep.
• Možganski centri: amigdala igra ključno vlogo pri zaznavi strahu in hitrih odzivih; hipokampus je vpleten v spomin in kontekstualizacijo; prefrontalni korteks pomaga pri regulaciji in presoji, medtem ko so srednji in zadnji možgani pomembni za avtomatske odzive.

Teorije čustev

V zgodovini so razvili več teorij, med katerimi so najbolj znane:

• James-Lange teorija: čustva so posledica zaznanih telesnih sprememb (najprej fiziološki odziv, potem čustvo).
• Cannon-Bard teorija: fiziološki odziv in čustveno doživljanje se pojavita hkrati, ne vzročna zaležnost ena na drugo.
• Schachter-Singer (dvofaktorska) teorija: čustvo se pojavi zaradi kombinacije fiziološkega vzburjenja in kognitivne interpretacije tega vzburjenja.
• Teorije ocenjevanja (appraisal): (npr. Lazarus) poudarjajo, da je interpretacija dogodka ključna za, katero čustvo doživimo.

Vloge čustev v vedenju

Čustva oblikujejo vedenje na več načinov:

• Motivacija: čustva usmerjajo prioritete — na primer strah lahko spodbudi iskanje varnosti, zavist pa motivira dosego ciljev.
• Odločanje: čustveni signal pomaga hitro oceniti koristi in tveganja; brez čustev je sprejemanje odločitev lahko prizadet (pokazale so to tudi nevropsihološke študije).
• Socialna interakcija: izrazi čustev omogočajo komunikacijo z drugimi in usklajevanje odnosov (empatija, navezanost, konflikti).
• Učenje in spomin: čustveno obarvani dogodki so pogosto bolj zapomnjeni, kar vpliva na prihodnje vedenje.

Razvoj in evolucija

Čustveni sistemi so se razvili kot prilagoditev za hitro ukrepanje v ključnih situacijah (hranjenje, razmnoževanje, izogibanje nevarnostim). Pri ljudeh se k osnovnim biološkim mehanizmom dodajo kompleksni družbeni in kulturni dejavniki, zato se izrazi in regulacija čustev razlikujejo med kulturami in posamezniki.

Čustvena regulacija in zdravje

Učenje nadzora čustev je pomembno za duševno zdravje. Strategije vključujejo:

• Kognitivna prestrukturacija (reappraisal): spreminjanje interpretacije dogodka za zmanjšanje negativnega čustvenega odziva.
• Potlačevanje (suppression): zaviranje izražanja čustev — deluje kratkoročno, pogosto pa ima dolgoročne stroške za počutje in zdravje.
• Tehnike sproščanja in meditacija: dihalne vaje, čuječnost (mindfulness) in telesna aktivnost pomagajo regulirati ANS in zmanjšati kronični stres.

Merenje čustev

Raziskovalci merijo čustva z različnimi metodami:

• Samoporočila: vprašalniki in lestvice občutkov.
• Fiziološke meritve: srčni utrip, elektrokardiogram (EKG), kožna prevodnost, hormonske analize.
• Opazovanje vedenja: analiza mimike, govora in telesne drže.
• Neuroimaging: fMRI, PET in EEG za spremljanje možganskih vzorcev, povezanih s čustvenimi procesi.

Motnje čustev

Zmotno ali pretirano delovanje čustvenih sistemov je povezano z duševnimi motnjami: anksiozne motnje, depresija, bipolarna motnja, posttravmatska stresna motnja in druge. Razumevanje fiziologije in kognitivnih mehanizmov čustev pomaga pri razvoju terapij, kot so kognitivno-vedenjska terapija, zdravila in trening čustvene regulacije.

Funkcija čustev

Študija čustev je postala ena od Darwinovih knjig po knjigi Pohod človeka. Leta 1873 je objavil knjigo The Expression of the Emotions in Man and Animals. S pošiljanjem pisem in seznama vprašanj po vsem svetu je ugotovil, da se v različnih družbah čustva izražajo na skoraj enak način.

Če je tako, je treba podedovati mehanizme, ki so ustvarili te izraze. Razviti so se morali na enak način kot vse druge značilnosti človeka, torej z evolucijo po naravni selekciji. Že iz anatomije je bilo znano, da so mišice in živci na obrazu pri vseh ljudeh enaki ali podobni.

Darwin je izražanje čustev ponazoril z vrsto fotografij in lesoreznih ilustracij. Enako je storil Ekman na raziskovalnem obisku na Novi Gvineji, kjer je vaščane prosil, naj prepoznajo čustva, prikazana na fotografijah. To je bil del dolgoročnih prizadevanj za preverjanje in razširitev Darwinovih spoznanj o čustvih. Nekatere od Ekmanovih ugotovitev so:

1. Mikroizrazi trajajo le delček sekunde. Pojavijo se, ko ljudje skrivajo svoja čustva. (str. 15, str. 222)
2. Čustva so avtoocene, odzivi na zadeve, ki se nam zdijo zelo pomembne za našo dobrobit. (p21)
3. Čustva se pogosto sprožijo tako hitro, da se ne zavedamo procesov v umu, ki jih sprožijo. (p21)
4. Avtoopazovalci iščejo dogodke, ki so ključnega pomena za naše dobro počutje in preživetje. (p23)
5. Naša evolucijska dediščina pomembno prispeva k oblikovanju naših čustvenih odzivov. (p26)
6. Želja, da bi doživeli ali ne doživeli neko čustvo, spodbuja večino našega vedenja. (p217)
7. Učinkovit signal - jasen, hiter in univerzalen - obvesti druge o tem, kako se čustvena oseba počuti. (p217)

Slika 20, "Groza", s fotografije Guillauma Duchenna (več slik)

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so čustva?

V: Kako lahko nadzorujemo svoja čustva?

V: Kakšna je znanstvena opredelitev čustev?

V: Kateri telesni sistemi so vključeni v čustva?

V: Ali so čustva stara?

V: Ali imajo različni strokovnjaki različne opredelitve čustev?

Išči po črki