Forenzična psihologija: definicija, vloge in uporaba v pravnem sistemu
Forenzična psihologija: definicija, vloge in uporaba v pravnem sistemu — ocene sposobnosti za sojenje, psihološki dokazi in strokovno svetovanje sodstvu.
Forenzična psihologija je veja psihologije, ki se nanaša na pravo. Gre za uporabo psiholoških načel, metod in raziskav pri odgovarjanju na vprašanja, povezana s pravnim sistemom—od ocenjevanja posameznikov do svetovanja sodiščem in pravnim strokovnjakom. Glavni del forenzične psihologije je pogosto sodelovanje s sistemom kazenskega pravosodja, vendar se njena uporaba razteza tudi na civilno, družinsko in upravno pravo.
Definicija in zgodovina
Forenzična psihologija obsega dve glavni področji:
- raziskovanje vedenja, ki je povezano s pravnimi postopki (na primer pričanje, zaznavanje, spomin, poskusi manipulacije), in
- praktično uporabo psiholoških tehnik in ocen v pravnih zadevah (na primer ocene sposobnosti za sojenje, ocene tveganja, ocenitve starševske sposobnosti).
Danes je forenzična psihologija uveljavljena strokovna veja; Svet predstavnikov Ameriškega psihološkega združenja je leta 2001 priznal forenzično psihologijo kot specialnost. Zgodovina področja sega nazaj vsaj v 19. stoletje — leta 1893 je James McKeen Cattell na Univerzi Columbia prvi raziskal in preučil psihologijo pričanja, s čimer se je začelo sistematično proučevanje spomina in zanesljivosti prič.
Vloge in naloge forenzičnega psihologa
Forenzični psihologi delujejo v različnih vlogah in okoliščinah:
- Sodni strokovnjak (expert witness): nastopa pred sodiščem, pojasnjuje strokovne ugotovitve, odgovarja na vprašanja s strani tožbe in obrambe ter sodišča. Javni del svojega dela forenzični psiholog pogosto preživi v sodni dvorani kot priča sodišča.
- Neodvisni ocenjevalec: izvaja psihološke preiskave osumljencev, obtožencev ali civilnih strank ter podaja poročila, ki jih sodišče upošteva pri odločitvi.
- Svetovalec za pravnike in institucije: priča pri oblikovanju strategij (npr. izbira porotnikov, ocena pričanja) ali svetuje glede programov zdravljenja in preprečevanja kaznivih dejanj.
- Raziskovalec: preučuje vedenjske vzorce, zanesljivost pričanja, vpliv travme, pojavnost lažnega priznanja in podobno.
Najpogostejše vrste ocen in postopkov
Forenzični psiholog uporablja različne metode za pridobivanje informacij in oblikovanje strokovnih mnenj. Med pogostimi vrstami ocen so:
- Sposobnost za sojenje (competency to stand trial): ocena, ali je obdolženec mentalno sposoben sodelovati v postopku in razumeti obtožbe ter obrambo.
- Krivična odgovornost (npr. obsodba zaradi duševne motnje / insanity): ugotavljanje, kakšno je bilo duševno stanje ob dejanju in ali je to vplivalo na zastopanost odgovornosti.
- Ocenjevanje tveganja za ponovitev kaznivega dejanja: uporaba strukturiranih ocen in instrumentov za oceno verjetnosti nasilja ali ponovitve.
- Ocene pričevanja in zanesljivosti prič: proučevanje vpliva spomina, sugestije ali pristranskosti na izjave prič.
- Ocenjevanje starševske sposobnosti in skrbništva: pri družinskih sporih ocenjevanje, kaj je v najboljšem interesu otroka.
- Prepoznavanje simuliranja (malingering): ugotavljanje, ali oseba namerno pretirava ali izmišljuje simptome za pravno korist.
Metode in orodja
Forenzični psihologi uporabljajo kombinacijo kliničnih intervjujev, standardiziranih psiholoških testov, pregledov dokumentacije in intervjujev s tretjimi viri (npr. policija, družinski člani, zdravniki). Primeri pogosto uporabljenih instrumentov so osebnostni in klinični inventarji (na primer MMPI), testi inteligence (npr. WAIS), ter specifični instrumenti za oceno psihopatičnosti ali tveganja (npr. Hare Psychopathy Checklist). Pri uporabi teh orodij strokovni sodniki opozarjajo, da rezultati povedo o verjetnostih in verodostojnosti, ne pa absolutnih resnic.
Uporaba v pravnem sistemu
Forenzični psiholog je pogosto viden v sodni dvorani in sodeluje z vsemi udeleženci pravnega postopka. Njegove ugotovitve lahko vplivajo na naslednje odločitve:
- ali je obdolženec sposobna oseba za sojenje;
- ali je obdolženec v času dejanja bil duševno prizadet do te mere, da vpliva na odgovornost;
- katera kazen ali zdravljenje je primernejše ob izreku sodbe (dokazi o olajševalnih okoliščinah, ki izhajajo iz obtoženčevega takratnega stanja);
- odločitve pri civilnih sporih, kot so škoda zaradi duševne travme ali vprašanja skrbništva;
- načrtovanje rehabilitacije, nadzora in programov za zmanjševanje tveganja ponovitve kaznivih dejanj.
Etična vprašanja, omejitve in zaupnost
Forenzična praksa prinaša posebne etične izzive. Forenzični psiholog mora ohraniti nevtralnost in objektivnost ter jasno ločiti terapevtski odnos od ocenjevalnega. Klinična zaupnost je pogosto omejena: kadar psiholog opravlja oceno za sodišče, se vnaprej navadno pojasni, da informacij ne gre jemati kot terapevtsko zaupne, saj bo poročilo lahko uporabljeno v postopku. Uporaba strokovnih ocen tudi ni brez napak — gre za verjetnostne ocene, ki temeljijo na razpoložljivih podatkih in metodah, ne pa za dokončne dokaze.
Izobraževanje, priznanje in nadaljnji razvoj
Večina forenzičnih psihologov je izobražena kot klinični ali svetovalni psihologi z nadaljnjo specializacijo v forenzičnih vprašanjih: dodatne post-doktorski usmeritvi, usposabljanja in izkušnje s sodnimi postopki. Kot že omenjeno, je bila forenzična psihologija formalno priznana kot specialnost pri Ameriškem psihološkem združenju leta 2001, čeprav se regulacija in certifikacija razlikujeta med državami.
Zaključek
Forenzična psihologija povezuje psihološko strokovnost s pravnimi zahtevami, pri čemer igra pomembno vlogo pri ocenjevanju posameznikov, svetovanju sodiščem in izboljševanju razumevanja človeškega vedenja v pravnem kontekstu. Čeprav znatno prispeva k pravičnejšim in bolj informiranim odločitvam, morajo njeni strokovnjaki delovati previdno, etično in z zavedanjem omejitev uporabljenih metod.
Glavne vloge
Forenzična psihologija ima na sodišču nekaj pomembnih vlog, ki psihologijo postavljajo na pravno področje. Prva je "malingering", ko se obtoženec pretvarja, da ima duševno bolezen, ali laže sodišču o svojem duševnem stanju. Forenzični psiholog upošteva, da ima obtoženec morda duševno motnjo, vendar pa mora paziti tudi na znake prevare ali napake v obtoženčevi zgodbi. Druga naloga forenzičnega psihologa je, da razišče duševno stanje obdolženca v času, ko je storil kaznivo dejanje. Druga naloga je ugotoviti, ali je obtoženca zaradi njegovega duševnega stanja mogoče obtožiti kaznivih dejanj ali ne. Druga naloga je, da oceni obdolženca in ugotovi, ali ga je mogoče rehabilitirati ali pa bi lahko ponovno storil kaznivo dejanje.
Zgodovina forenzične psihologije
Področje psihologije, imenovano forenzična psihologija, obstaja že nekaj več kot 50 let. Ta veja psihologije se je skozi leta veliko spreminjala.
Te spremembe so bile mogoče zaradi razvoja različnih načinov ocenjevanja psiholoških dejavnikov. Te ocene se uporabljajo v sodnih dvoranah, da bi razumeli vedenje, ki je kaznivo ali nenormalno. Ti testi med drugim vključujejo: Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za odrasle, Rorschachov test črnila in Minnesotski večfazni osebnostni popis.
Stari Grki in Rimljani so bili prvi, ki so v pravo uvedli pojem blaznosti. Eden prvih primerov je bil Rex proti Arnoldu leta 1723, v katerem je Edward Arnold "Mad Ned" ustrelil in ranil lorda Onslowa. Zato je bil Edward Arnold spoznan za krivega in obsojen na smrt. Vendar lord Onslow s to odločitvijo ni bil zadovoljen in je dejal, da bi moral namesto tega ostati v zaporu do konca življenja. Sodnik je odločil v njegovo korist in da je vedenje po zločinu dopustno. Ta sodba je postavila temelje za prihodnja sojenja, v katerih se bodo upoštevala zdravniška pričanja in preiskave, opravljene po zločinu.
Rorschachov test s črnilom
Rorschachov test s črnilom je v tridesetih letih prejšnjega stoletja razvil Hermann Rorschach. Pri tem testu so udeležencem pokazali dvoumen madež črnila na strani in jih prosili, naj opišejo, kaj vidijo. Na podlagi odziva preiskovanca se ga nato oceni s pomočjo lestvice, na podlagi katere je mogoče sklepati o njegovih osebnostnih značilnostih in čustvenem delovanju. Na podlagi prispevkov tega testa se je uporabljal v številnih sodnih postopkih, med drugim v kazenskih, civilnih, družinskih in kvazipravnih postopkih.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je forenzična psihologija?
O: Forenzična psihologija je veja psihologije, ki je povezana s pravom in vključuje sodelovanje s kazenskopravnim sistemom.
V: Na kaj se osredotoča forenzična psihologija?
O: Glavni poudarek forenzične psihologije je uporaba psiholoških praks in načel v pravnem sistemu, predvsem na sodišču.
V: Kdo je prvi raziskoval in preučeval psihologijo pričanja?
O: James McKeen Cattell na Univerzi Columbia je leta 1893 prvi raziskoval in preučeval psihologijo pričanja.
V: Kdaj je Svet predstavnikov Ameriškega psihološkega združenja priznal forenzično psihologijo kot specialnost?
O: Svet predstavnikov Ameriškega psihološkega združenja je forenzično psihologijo priznal kot specialnost leta 2001.
V: Kaj vključuje širša opredelitev forenzične psihologije?
O: Široka opredelitev forenzične psihologije vključuje raziskovanje človeškega vedenja, ki je in/ali je lahko povezano s pravnim postopkom, in uporabo psihološke prakse za svetovanje o pravnem sistemu in znotraj njega, vključno s kazenskim in civilnim pravom.
V: Kako forenzični psihologi preživijo svoj čas v sodni dvorani?
O: Forenzični psihologi svoj čas v sodni dvorani preživijo kot priče sodišča in odgovarjajo na vprašanja, ki temeljijo na razgovorih in pogovorih z osebami, osumljenimi kaznivega dejanja.
V: Kateri so nekateri vidiki vloge forenzičnega psihologa?
O: Nekateri vidiki vloge forenzičnega psihologa vključujejo pričanje o osumljenčevi zmožnosti za sojenje, podajanje mnenj o obdolženčevem duševnem stanju v času kaznivega dejanja in pričanje o olajševalnih okoliščinah, ki izhajajo iz obdolženčevega stanja v času izreka kazni.
Iskati