Osebnost: definicija, značilnosti in teorije v psihologiji

Številni teoretiki, kot je Hipokrat, so imeli svoja mnenja o tem, kaj vpliva na osebnost. Hipokrat je menil, da je telo sestavljeno iz štirih humorjev (telesnih tekočin): rumenega žolča, črnega žolča, krvi in flegme. Kadar je bil eden od teh štirih telesnih humorjev nenormalen, je to vplivalo na osebnost. Hipokrat je vsakega od humorjev povezoval z različnimi elementi in temperamenti:

• Kri je bila povezana z zrakom in je povzročila sangvinik ali upanje.
• Črni žolč, povezan z zemljo, je povzročil melanholičen temperament, zaradi katerega je bila oseba žalostna.
• Rumeni žolč je bil povezan z ognjem in je povzročil tako imenovani holerični temperament, ki se kaže v razdražljivosti in agresivnosti.
• Flegma, povezana z vodo, je povzročila flegmatičen temperament, povezan z apatičnostjo.

Hipokrat je verjel, da bo oseba, ki ima katerega koli od štirih humorjev v nenormalnem stanju, pokazala temperament ali znake bolezni.

Pri preučevanju osebnosti je treba upoštevati vse različne vidike pristopa, da bi razumeli, kako se osebnost oblikuje. Nekatere od teh perspektiv vključujejo stvari, kot so teorija lastnosti, vpliv motivov, evolucijske teorije in pristop socialnega učenja. Vsaka od teh teorij poskuša pojasniti, kako se osebnost ustvari in kaj vpliva na njen razvoj.

Teorija lastnosti

Teorija lastnosti predvideva, da v ljudeh obstajajo lastnosti in tipi, ki oblikujejo osebnost. Tipi so nepovezane kategorije, ki se kakovostno razlikujejo. Značilnosti so stabilne lastnosti v ljudeh, ki imajo zvezne dimenzije in kvantitativne razlike. Primeri lastnosti so na primer pravičnost, inteligenca, samozavest in ustrežljivost. Individualne razlike se odražajo v tem, koliko je lastnost vidna. Znotraj teorije lastnosti obstaja veliko različnih pristopov k temu, kako lastnosti delujejo in v kolikšni meri. Nomotetični pogled na lastnosti predvideva, da so lastnosti univerzalne in da je mogoče primerjati lastnosti med posamezniki. Prav tako navaja, da posamezniki odražajo edinstveno kombinacijo lastnosti, kar pomeni, da imajo sicer vsi enake osnovne lastnosti, vendar nimajo vsi posamezniki enakih ravni posameznih lastnosti. Ideografski pogled na lastnosti predvideva, da so lastnosti idiosinkratične ali da niso univerzalne. Ta pristop pojasnjuje, da primerjave med posamezniki niso možne, ker vse lastnosti niso skupne. Navaja, da so lahko lastnosti za različne skupine ljudi različno pomembne.

Motivi

Motivi so še en pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri preučevanju osebnosti. Motivi so sile, na katere vpliva temeljna potreba. Potreba je manifestacija notranjega biološkega ali psihološkega stanja. Potrebe usmerjajo vedenje in vplivajo na človekovo počutje. Kadar potreba ni zadovoljena, bo imel posameznik motiv, da to potrebo izpolni. Vsak človek ima na primer potrebo po vodi. Motiv je žeja. Potreba po vodi je vplivala na motiv, da ne bi bil več žejen. Pritisk je zunanji dogodek, ki deluje kot sprožilec motivov. Če uporabimo isti primer kot prej, lahko žejnega človeka k pitju vode spodbudi pogled na skodelico hladne vode, ki služi kot pritisk.

Spodbujevalna vrednost je še en pomemben koncept pri preučevanju teorij o motivih. Spodbujevalna vrednost je stopnja, do katere lahko določeno vedenje zadovolji potrebo. To pojasnjuje razlike med posamezniki. Kar je lahko za eno osebo bolj zadovoljivo, za drugo osebo ni nujno enako. Vsak posameznik ima drugačno spodbujevalno vrednost.

Evolucijske teorije

Druga teorija o osebnosti je teorija dedovanja ali evolucijska teorija. Te teorije kažejo, da je osebnost genetsko pogojena. Evolucionisti menijo, da se je osebnost skozi čas prilagodila, da bi si zagotovila preživetje in razmnoževanje.

Teorija socialnega učenja

Teorija socialnega učenja predvideva, da se osebnost oblikuje na podlagi naših izkušenj z odnosi, okoljem in socialnim svetom na splošno.

Psihologi so s poskusi in raziskavami ugotovili pet glavnih osebnostnih lastnosti. Te so znane kot "velikih pet":

Nevroticizem

Nevroticizem se nanaša na čustvenost osebe. Nekdo z visoko stopnjo nevroticizma ima nizek čustveni nadzor in labilnost. Zaradi tega lahko kaže znake živčnosti, tesnobe in vznemirjenosti. Nevrotična oseba lahko kaže tudi sovražnost, depresijo, samozavest, impulzivnost in občutljivost na stres.

Ekstravertnost

Ekstravertnost je znana tudi kot družabnost. To pomeni njihovo socialno prilagodljivost, asertivnost in raven energije. Oseba z visoko stopnjo ekstravertnosti je izredno topla, pozitivna in nagnjena k iskanju vznemirjenja.

Odprtost

Odprtost je znana tudi kot dejavnik intelekta. Odprtost je povezana s kulturo ter odprtostjo za ideje in izkušnje. Oseba z visoko stopnjo odprtosti bi bila označena kot ustvarjalna, vešča in domiselna.

Prijaznost

Prijaznost je povezana s skladnostjo, prijaznostjo in simpatičnostjo. Oseba z visoko stopnjo prijetnosti velja za prijazno, prijazno, obzirno in dobronamerno.

vestnost

Vestnost je znana tudi kot odgovornost in močna volja za doseganje ciljev. Oseba z visoko stopnjo vestnosti velja za previdno, načrtno, resno in delavno.

Med preučevanjem zdravih sestavin osebnosti so psihologi začeli poglabljati znanje o nenormalnih vidikih osebnosti. V Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj je bilo deset osebnostnih motenj razvrščenih v tri sklope: Grozd A, grozd B in grozd C. Grozd A sestavljajo nenavadne in ekscentrične motnje. To so paranoidne, shizoidne in shizotipske motnje. Grozd B so dramatične, čustvene in nestanovitne osebnostne motnje. To so antisocialna, mejna, histrionska in narcistična skupina. Za grozd so značilne osebnostne motnje, ki se ukvarjajo s tesnobo ali strahom. V tem sklopu so izogibalne, odvisniške in obsesivno-kompulzivne motnje.

Obstaja veliko pristopov k razumevanju, zakaj in kako nastanejo osebnostne motnje. Dimenzionalni pogled predvideva, da so osebnostne motnje le skrajne manifestacije lastnosti, ki so posledica odstopanja od kulturnih norm. Na osebnostne motnje gleda kot na motnje, ki motijo in ovirajo življenje osebe in tudi življenje drugih. Biološka perspektiva razlaga, da je osebnost genetsko pogojena, torej da je naše vedenje preprosto produkt kompleksnega biološkega organizma. Navaja, da genetika in biologija vplivata na vse procese znotraj osebnosti.

V članku iz leta 2011 je opisana razlaga psihologije osebnosti, ki se prepleta s petfaktorskim modelom. Članek se začne z razpravo o tem, kako se v psihologiji osebnosti prepletajo številni dejavniki. Razpravlja o spoznavanju v možganih, obravnava pa tudi osebnostne lastnosti in povezave med tema dvema temama. Psihologija osebnosti je nadalje razložena s konceptualnimi in logičnimi vidiki. Nato članek nadaljuje z razlago logičnih zahtev za skladnost znotraj osebnosti.

Leta 2006 so analizirali samoregulativno vedenje in ga primerjali z znanostjo o osebnosti in zdravstvenim vedenjem. Iz tega je razvidno, da je posameznikova osebnost povezava s posameznikovim samoregulativnim vedenjem tako dolgo kot posameznikovo zdravstveno vedenje. Vse to je med seboj povezano in prispeva k osebnosti. Zdravje posameznika in njegovo vedenje sta rezultat njegove osebnostne znanosti.

Leta 2007 je bila izvedena raziskava, da bi bolje razumeli razloge, zaradi katerih študenti izberejo svojo študijsko smer, in sicer na področju psihologije. Zanimalo jih je, kaj je tisto, kar vpliva na odločitev študentov, da se odločijo za psihologijo. Raziskava je temeljila na popisu velikih petih osebnosti. Rezultati so pokazali, da ljudje, ki so se odločili za psihologijo, tega področja niso izbrali zaradi visoke plače ali česar koli, kar bi bilo povezano z denarjem. Rezultati so še naprej izražali, da so se študenti psihologije tej smeri posvetili zaradi svojih preteklih osebnih izkušenj. To kaže na to, kako velikih pet prispeva k izbiri študijskih smeri pri posameznikih.

Adaptivna osebnost je bila primerjana z modelom čustvene inteligence Meyerja in Saloveya. Med dobljenimi korelacijami se je pojavilo nekaj pričakovanih povezav. V članku je bil poudarjen pomen čustvenega znanja v okviru čustvene inteligence. To zagotavlja dodatne informacije, ko gre za svetovanje, in to, kako velik vpliv ima lahko čustveno znanje na psihologijo osebnosti, kot je bilo prej pričakovano.

Večina tradicionalnih modelov osebnostnih lastnosti poudarja, da je biologija osebe zelo pomembna za njene osebnostne lastnosti, in celo poudarja, da je ta vidik osebe nespremenljiv. V tem članku iz leta 2008 pa je v razmislek postavljena zamisel o sociogenomski biologiji. Ta je predstavljena v članku in nasprotuje vsemu o biologiji in temu, da je biologija v določenih okoliščinah dejansko spremenljiva. Članek poudarja, da se DNK lahko spremeni zaradi okolja, v katerem človek živi. To novo razmišljanje o biologiji naj bi bil nov sodoben način preučevanja osebnostnih lastnosti.

Leta 1977 je bila opravljena študija o povezanosti položajev za spanje z osebnostnimi lastnostmi. V študiji so bile glavne točke, ki so jasno kazale na to, da položaj med spanjem odraža osebnost posameznika. Nasprotno pa je študija o osebnosti, izvedena leta 2012, pokazala, da je položaj, v katerem oseba spi, povezan s posebnimi osebnostnimi značilnostmi. V študiji je sodelovalo 332 udeležencev, ki so bili študenti psihologije. Ugotovljeni rezultati se niso ujemali s prejšnjimi ugotovitvami. Ni bilo močnih točk, ki bi vodile k dokazovanju, da obstaja takšna povezava, in dejansko so se rezultati izkazali za precej šibke med povezavo.