Mejna osebnostna motnja (BPD): simptomi, vzroki in zdravljenje
Mejna osebnostna motnja (BPD): prepoznajte simptome, spoznajte vzroke in sodobne možnosti zdravljenja. Nasveti, terapije in podpora za boljše življenje.
Mejna osebnostna motnja (MOM) (v angleščini pogosto označena kot BPD) je dolgotrajna duševna bolezen in vrsta osebnostne motnje iz skupine B. Osebe z diagnozo MOM so pogosto zelo impulzivne, imajo nihajoče razpoloženje in pogosto nizko samospoštovanje. Njihove čustvene reakcije so lahko intenzivne in hitre, zaradi česar imajo težave z ohranjanjem stabilnih medosebnih odnosov. Ljudje z BPD pogosto sodijo tudi med bolnike z drugimi sočasnimi težavami, kot je klinična depresija, anksiozne motnje ali pa kažejo samopoškodovalno vedenje. Zdravljenje je lahko zahtevno in običajno vključuje kombinacijo različnih terapij ter, če je potrebno, zdravila.
Simptomi
- Intenzivna in nestabilna čustva: hitre spremembe razpoloženja, občutki praznine ali močne jeze.
- Nestabilni odnosi: izmenjujoča idealizacija in devalvacija partnerjev, prijateljev ali družinskih članov.
- Impuzivnost: samouničevalno ali tvegano vedenje (npr. neprevidna vožnja, zloraba snovi, impulzivno zapravljanje).
- Motnje identitete: nihanja v samopodobi in občutku lastne vrednosti.
- Strah pred zapustitvijo: pretirani napori, da bi preprečili resni ali domnevni ločitveni dogodki.
- Samopoškodovalno vedenje in vedenja sosednja samomora — pogosto del kriznih epizod.
- Tekmovalne in disocijativne izkušnje v stresu (npr. začasna paranoja ali odtujenost).
Vzroki in dejavniki tveganja
Mehanizmi niso povsem pojasnjeni; gre za kombinacijo več dejavnikov:
- Genetika: družinska pojavnost BPD in sorodnih motenj kaže na gensko komponento.
- Neurobiološki dejavniki: spremembe v delovanju možganskih struktur, ki uravnavajo čustva in impulze (npr. amigdala, prefrontalni korteks).
- Zgodnje travme in zlorabe: fizična, čustvena ali spolna zloraba v otroštvu ali zanemarjanje so pogosti sprožilci.
- Motnje v navezanosti in ranljiv temperament: otroci, ki so bolj čustveno reaktivni ali imajo negotovo navezanost, so bolj izpostavljeni tveganju.
Diagnoza
Diagnozo običajno postavi usposobljen psihiatrični ali psihološki strokovnjak na podlagi poglobljenega kliničnega intervjuja, anamneze in ocene simptomov. V diagnostičnih priročnikih (npr. DSM‑5) je meja opredeljena kot vzorec nestabilnosti v odnosih, samopodobi, afektih in impulzivnosti, ki se začne v zgodnji odrasli dobi in se kaže v vsaj petih od določenih simptomov. Pogosto se pri oceni upošteva tudi sočasna prisotnost anksioznih motenj, razpoloženjskih motenj, motenj hranjenja ali zlorabe snovi.
Zdravljenje
Zdravljenje je večplastno in običajno vključuje dolgotrajno psihoterapijo. Zdravljenje prilagajajo posamezniku glede na resnost simptomov in prisotnost samopoškodb ali nevarnosti samomora.
- Dialektično vedenjska terapija (DBT) — najbolj podprta metoda za zmanjšanje samopoškodovalnega vedenja, obvladovanje čustev in samomorilnih kriz.
- Mentalizacijsko usmerjena terapija (MBT) — pomaga izboljšati sposobnost razumevanja lastnih in tujih misli in čustev.
- Schema terapija in transference‑focused therapy — uporabne pri globljih vzorcih osebnostnih težav in težji motnji osebnosti.
- Kratkoročna simptomatska psihoterapija — CBT in druge tehnike za obvladovanje anksioznosti, razpoloženja ali impulzivnosti.
- Zdravila — nimajo neposrednega učinka na osebnostno motnjo kot celoto, vendar lahko pomagajo pri simptomih (depresija, anksioznost, impulzivnost). Uporaba je pogosto simptomatska in individualno prilagojena.
- Krizo in hospitalizacija — pri akutni nevarnosti samopoškodb ali hudih kriza je lahko potrebna kratkotrajna hospitalizacija in intenzivna krizna intervencija.
Sočasne bolezni in tveganja
Osebe z MOM pogosto imajo sočasne motnje, kot so klinična depresija, anksiozne motnje, motnje povezane z zlorabo snovi ali druge osebnostne motnje. Tveganje za samomor in resne samopoškodbe je povečano, zato je ocena varnosti in ustrezno ukrepanje ključnega pomena.
Kaj lahko pomaga bolnikom in družini
- Vzpostavljanje jasnih meja in dosledne, a sočutne komunikacije.
- Spodbujanje do iskanja strokovne pomoči in spremljanje terapije.
- Poučevanje o strategijah obvladovanja stresa, tehnikah samoregulacije in načrtovanju za krizne situacije.
- Povezovanje z podporno skupino ali družinsko terapijo za boljše razumevanje motnje.
Prognoza
Pri mnogih ljudeh simptomi s časom in z ustrezno terapijo popustijo; lahko se izboljšajo čustvena stabilnost, funkcionalnost in medosebni odnosi. Zgodnja diagnoza in dosledno zdravljenje povečujeta možnosti za boljši izid. Vendar je pot pogosto dolga in zahteva vztrajnost tako od osebe kot od okolice.
Zgodovina pojma
Izraz "mejna" je zgodaj uporabil C. H. Hughes, medtem ko je Adolf Stern že leta 1938 opisal skupino simptomov in jih poimenoval "mejna skupina". Pri opisu so takrat zajeli ljudi, ki so kazali značilnosti, mejo med nevrozo in psihozo, zato se je termin takrat zdel primeren. Sčasoma so se diagnostične smernice in terapevtski pristopi razvili in natančneje opredelili današnje razumevanje motnje.
Mladost na morju je slika Edvarda Muncha iz leta 1904. Je del friza Linda. Po mnenju umetnostnega zgodovinarja Nikolaja Stanga ta slika prikazuje nezmožnost navezovanja stikov z drugimi ljudmi (kar je eden glavnih simptomov BPD). Nekateri psihologi so Munchu postavili diagnozo, da je trpel za BPD.
Simptomi
Ljudje z diagnozo BPD močno nihajo v razpoloženju. Na stvari gledajo kot na "vse dobro" ali "vse slabo" (razdvojenost) in so pogosto zmedeni glede svoje identitete. Običajno imajo veliko težav v odnosih z ljudmi. Imajo močna čustva, ki se pogosto hitro spreminjajo. Pogosto so nepremišljeni, destruktivni ali samouničujoči.
Čustva
Ljudje z BPD čustva čutijo lažje, globlje in dlje kot drugi.[10][11] Čustva se lahko večkrat vrnejo in trajajo dolgo časa.[11] Zaradi tega lahko osebe z BPD potrebujejo več časa kot običajno, da se vrnejo v normalno in stabilno čustveno stanje. [12] To ima lahko tako pozitivne kot negativne učinke.[12] Ljudje z BPD so pogosto zelo srečni in ljubeči.[13] Ljudje z BPD so pogosto tudi žalostni in jezni. Čustva občutijo močneje kot večina ljudi - žalost namesto žalosti, jezo namesto razdraženosti in paniko namesto tesnobe.[13] Osebe z BPD so še posebej občutljive na občutke, da so zapuščene, da so same in da so "neuspešne". Pogosto se zavedajo, kako močna so njihova čustva, in ker jih ne morejo nadzorovati, jih včasih popolnoma izključijo. [12]
Njihova čustva so močna in se hitro spreminjajo. Najpogostejša nihanja razpoloženja so med jezo in tesnobo ter med depresijo in tesnobo. [17]
Vedenje
Osebe z BPD pogosto delujejo impulzivno, kar pomeni, da stvari počnejo ali govorijo brez premisleka. Takšno vedenje je lahko nevarno in vključuje: zlorabo drog ali alkohola, preveč ali premalo hrane, nevarne spolne odnose ali pogoste spolne odnose z več partnerji, zapravljanje veliko denarja in nevarno vožnjo. Impulzivno vedenje lahko vključuje tudi zapustitev službe ali razmerja, beg in samopoškodovanje. [19]
Ljudje z BPD včasih delujejo impulzivno, ker jim to omogoča takojšnje olajšanje čustvene bolečine.[19] Dolgoročno pa ljudje z BPD doživljajo več bolečine zaradi sramu in krivde, ki sledita tem dejanjem.[19] Pogosto se začne krog, v katerem osebe z BPD čutijo čustveno bolečino in delujejo impulzivno, da bi jo ublažili. Nato se počutijo slabo zaradi tega, kar so storili, in imajo močne pozive k impulzivnemu ravnanju, da bi ublažili novo bolečino.[19] Sčasoma lahko impulzivno vedenje postane samodejni odziv na čustveno bolečino. [19]
Samopoškodovanje in samomor
Samopoškodovanje je pri osebah z BPD pogosto. Včasih se poškodujejo, ne da bi želeli storiti samomor. Pogosti načini so rezanje, sežiganje, udarjanje po glavi in prevelik odmerek drog. Razlogi, ki jih ljudje z BPD navajajo za samopoškodovanje brez samomora (NSSI), se razlikujejo od razlogov za poskuse samomora. Razlogi, ki jih navajajo za samopoškodovanje, so izražanje jeze, kaznovanje, ustvarjanje normalnih občutkov in odvračanje pozornosti od čustvene bolečine ali težkih situacij. Kadar je cilj samomor, običajno poskušajo storiti samomor s prepričanjem, da bo drugim bolje brez njih. Tako samomorilno kot nesamomorilno samopoškodovanje sta odziv na občutenje negativnih čustev.
Medosebni odnosi
Osebe z BPD so lahko zelo občutljive na to, kako drugi ravnajo z njimi. Lahko se počutijo zelo srečne in hvaležne, kadar menijo, da je bil nekdo do njih prijazen, in zelo žalostne ali jezne, kadar menijo, da jih je nekdo prizadel. Njihovi občutki do drugih se pogosto spremenijo iz pozitivnih v negativne, če imajo občutek, da bi lahko nekoga izgubili, če menijo, da nekomu, ki jim je pomemben, ni mar zanje, ali če nekaj ni tako dobro, kot so pričakovali. Razmišljajo v skrajnostih in vidijo stvari ali ljudi kot "vse dobre" ali "vse slabe". To včasih imenujemo črno-belo razmišljanje. Vključuje spremembo od občudovanja nekoga do njegovega razvrednotenja, pri čemer pogosto čutijo čisto jezo ali neodobravanje. [28] Tudi pogled nase se lahko hitro spremeni iz pozitivnega v negativnega.
Čeprav si močno želijo bližine, so osebe z BPD v odnosih pogosto tesnobne, imajo mešane občutke ali so paranoične. Na svet pogosto gledajo kot na nevaren in slab. BPD je povezana z visoko stopnjo stresa in konfliktov v romantičnih odnosih, zlorabo in neželeno nosečnostjo. Te stvari so pogoste tudi pri drugih vrstah osebnostnih motenj.
Občutek o sebi
Osebe z BPD imajo običajno težave z jasno sliko svoje identitete. Težko vedo, kaj cenijo in kaj imajo radi.[35] Pogosto ne vedo za svoje dolgoročne cilje glede odnosov in zaposlitve. Pogosto imajo težave pri sprejemanju odločitev in si lahko hitro premislijo. Zaradi teh težav se lahko osebe z BPD počutijo "prazne" in "izgubljene". [35]
Spoznanja
Ljudje z BPD se zlahka dolgočasijo in se težko osredotočijo.[35] Osebe z BPD se lahko odcepijo od ljudi in stvari okoli sebe, kar si lahko predstavljamo kot intenzivno obliko "odklopa".[36] To se pogosto zgodi kot odziv na boleč dogodek ali nekaj, kar sproži spomin na boleč dogodek. Oseba se lahko zaradi tega za kratek čas počuti bolje, lahko pa ima tudi neželeni stranski učinek, saj blokira običajna čustva. Posledica tega je, da se osebe z BPD ne naučijo, kako ravnati s temi čustvi, in jim lahko oteži sprejemanje pozitivnih odločitev, ko čutijo ta čustva.[36] Včasih lahko drugi ljudje opazijo, da se oseba z BPD distancira, saj se lahko izraz njenega obraza ali glasu zdi brez čustev ali pa je videti, kot da je raztresena. Včasih, ko nekdo z BPD disociira, drugi ljudje tega ne vidijo ali ne vedo, da se to dogaja. [36]
Reže z nožem na zgornjem delu roke. Ljudje z BPD se pogosto poškodujejo.
Diagnoza
Psihiatri in drugi strokovnjaki za duševno zdravje diagnosticirajo osebe z BPD s pomočjo knjige, imenovane Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-IV-TR). Ugotavljajo, kako se oseba obnaša in kako se počuti. Če ima oseba pet ali več od naslednjih znakov, je v priročniku DSM-IV-TR navedeno, da ima BPD.
- Strah in veliko truda, da bi preprečili, da bi vas zapustili ali zavrnili.
- Vzorec težav v odnosih, ko pogosto misli, da so drugi ljudje veliko boljši ali veliko slabši, kot so v resnici, in hitro menja obe mnenji.
- so zmedeni glede svoje osebne identitete.
- impulzivnost, ki je nevarna (na primer priložnostni seks, prekomerno pitje alkohola ali zloraba drog, pomanjkanje hrane ali prekomerno uživanje hrane, nevarna vožnja).
- poskusi samomora ali poškodbe.
- nihanje razpoloženja - nenadoma se počutite zelo veselo, žalostno ali tesnobno in se tako počutite več ur.
- Občutek notranje praznine ali stalen občutek dolgčasa
- težave z jezo, veliko prepirov.
- hude paranoidne misli
Komorbidnost
Skoraj vse osebe z BPD imajo tudi druge duševne težave, kot so: motnje razpoloženja, hiperaktivnost s pomanjkanjem pozornosti, motnje hranjenja, anksiozne motnje (zlasti posttravmatska stresna motnja) in druge osebnostne motnje. Večina jih zlorablja ali je zlorabljala psihoaktivne snovi in/ali je bila odvisna od njih. Pogosta sta tudi samopoškodovanje in samomorilno vedenje.
Druge bolezni, ki se pogosto pojavljajo pri BPD, so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, kronične bolečine v hrbtu, artritis in fibromialgija.
Vzrok
Vzrok za BPD ni znan. Pri ljudeh, pri katerih se razvije BPD, je lahko več vzrokov. Nekateri raziskovalci menijo, da je lahko posledica travm v otroštvu, kot so spolna zloraba, fizična zloraba in zanemarjanje. Veliko ljudi z BPD je bilo v otroštvu zlorabljenih. Sodobno razmišljanje, ki ga dokazujejo delujoči posnetki magnetne resonance, je, da nevrotransmiterji v možganih ne delujejo pravilno in sporočila ne potekajo na običajen način.
Zdravljenje
Zdravljenje BPD je zelo težko in dolgotrajno. Danes se večina ljudi z BPD zdravi z različnimi vrstami psihoterapije. Ena od njih se imenuje dialektična vedenjska terapija. Poleg terapije se pogosto uporabljajo tudi zdravila, kot so antidepresivi, antipsihotiki ali stabilizatorji razpoloženja. Mnogi bolniki ozdravijo v 10 letih.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je mejna osebnostna motnja (BPD)?
O: BPD je dolgotrajna duševna bolezen, ki jo uvrščamo v skupino B osebnostnih motenj. Osebe z diagnozo BPD se pogosto vedejo impulzivno, imajo nizko samospoštovanje in hitro spreminjajo razpoloženja, kar lahko otežuje vzdrževanje stabilnih odnosov.
V: Katera druga stanja so pogosto povezana z BPD?
O: Ljudje z BPD lahko trpijo tudi za klinično depresijo ali se vedejo samopoškodovalno.
V: Kako se BPD zdravi?
O: Zdravljenje oseb z BPD običajno vključuje kombinacijo terapije in zdravil.
V: Kdo je prvi uporabil izraz "obmejnost" za opis stanj, povezanih s težavami z duševnim zdravjem?
O: C. H. Huges je bil prvi, ki je uporabil izraz "Borderland" za opis pogojev, povezanih s težavami z duševnim zdravjem.
V: Kdaj se je pojavil izraz "border line group"?
O: Izraz "border line group" je leta 1938 skoval Adolf Stern, ko je opisal nekatere simptome, povezane z mejno osebnostno motnjo (BPD).
V: Na kaj se nanaša izraz "mejna skupina"?
O: Izraz "mejna skupina" se nanaša na številna stanja, ki mejijo na težave v duševnem zdravju, kot so tista, ki se pojavljajo pri osebah z diagnozo mejne osebnostne motnje (MOL).
Iskati