Osebnostne motnje: kaj so, vzroki, simptomi in zdravljenje
Osebnostne motnje: spoznajte vzroke, prepoznajte simptome in možnosti zdravljenja. Praktični nasveti za razumevanje ter pomoč sebi ali bližnjim.
Osebnostna ali karakterna motnja je vrsta motnje, pri kateri oseba razmišlja, čuti in se obnaša drugače, kot pričakuje družba. Medtem ko bi bile te lastnosti pri večini ljudi prilagodljive, so pri osebi z osebnostno motnjo toge in neizvedljive ter ustvarjajo trajne vzorce in pogosto trajne težave. Te misli, čustva in vedenje lahko povzročajo težave osebi in drugim ljudem v njeni okolici. V Združenih državah Amerike, Združenem kraljestvu in številnih drugih državah so osebnostne motnje uvrščene med duševne motnje in jih zdravijo zdravstveni delavci. Približno deset odstotkov odraslih ima osebnostne motnje.
Kaj so osebnostne motnje?
Osebnostne motnje so trajni vzorci doživljanja in vedenja, ki se razlikujejo od pričakovanj posamezne kulture. Ti vzorci se kažejo v več življenjskih področjih, na primer v mišljenju o sebi in drugih, čustveni odzivnosti, medosebnih odnosih in nadzoru impulzov. Da se postavi diagnoza, morajo biti vzorci stabilni, dolgotrajni (običajno od adolescencije ali zgodnje odraslosti) in morajo povzročati pomembne težave ali zmanjšanje funkcionalnosti.
Razvrstitev in primeri
Osebnostne motnje so pogosto razvrščene v tri skupine (klastre):
- Skupina A (ekscentrične, čudne): paranoidna, shizoidna, shizotipska.
- Skupina B (dramatizirajoče, čustveno nestabilne): histrionska, antisocialna, mejna (borderline), narcistična.
- Skupina C (anksiozne, strah pred zavrnitvijo): izogibajoča, odvisna, obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja.
Vsaka motnja ima svoje značilnosti — na primer pri mejni osebnostni motnji so pogoste izražene čustvene nihanja, strah pred zapustitvijo in impulzivnost, pri paranoidni pa nezaupanje in sumničavost.
Vzroki
- Genetika in biologija: dedne značilnosti in nevrobiološki dejavniki lahko povečajo tveganje.
- Razvojni dejavniki: zgodnje izkušnje z zanemarjanjem, zlorabo, nestabilnostjo ali travmo prispevajo k oblikovanju neprožnih vzorcev.
- Temperament in osebnostne značilnosti v otroštvu: močna čustvena reaktivnost ali težave z regulacijo čustev povečajo dovzetnost.
- Kulturni in socialni vplivi: kulturne norme in odnosi v družini oblikujejo pričakovanja in vedenjske vzorce.
Simptomi in znaki
Simptomi se razlikujejo glede na tip motnje, a skupne značilnosti vključujejo:
- Trdi, nezmožni vzorci mišljenja in vedenja, ki so neprimerni za situacijo.
- Ponavljajoči se konflikti v medosebnih odnosih (npr. prepiri, prekinitve prijateljstev, težave v partnerskih odnosih).
- Težave pri nadzoru čustev: močne razburjenosti, izbruhi jeze, podaljšana žalost ali praznina.
- Impulzivnost (tvegan spolni odnos, zloraba substanc, impulzivno zapravljanje) pri nekaterih motnjah.
- Samoizolacija, anksioznost, obsesivno razmišljanje ali pretirano prilagajanje drugim.
- Povečano tveganje za sočasne motnje: depresijo, anksioznost, zasvojenost.
Diagnoza
Diagnozo postavi usposobljen zdravstveni delavec (psihiater, klinični psiholog ali drugi). Postopek vključuje poglobljen pogovor o zgodovini simptomov, medosebnih težavah, delovanju na delu/šoli in zgodnjih življenjskih izkušnjah. Pogosto se uporablja merila iz diagnostičnih priročnikov (npr. DSM-5 ali ICD-10/11). Pomembno je razlikovati osebnostno motnjo od drugih duševnih bolezni ter oceniti prisotnost sočasnih težav, kot so depresija ali zloraba substanc.
Zdravljenje
Čeprav so vzorci osebnosti lahko trajni, so spremembe in izboljšave možne. Zdravljenje je pogosto dolgotrajno in zahteva sodelovanje med pacientom in strokovnjaki.
- Psihoterapija: osnovna metoda zdravljenja. Uporabljajo se:
- kognitivno-vedenjska terapija (KVT) – za spreminjanje neustreznih vzorcev mišljenja in vedenja;
- dialektično vedenjska terapija (DBT) – posebno učinkovita pri mejni osebnostni motnji za uravnavanje čustev in zmanjšanje samopoškodovanja;
- shemapska terapija – kombinira elemente KVT in psihodinamskega pristopa za globlje spreminjanje vzorcev;
- psihodinamske in interpersonale terapije – za razumevanje zgodnjih odnosov in notranjih konfliktov.
- Medikamentozna terapija: zdravila ne spremenijo osebnosti, lahko pa pomagajo pri lajšanju simptomov (depresija, anksioznost, impulzivnost). Vključujejo antidepresive, stabilizatorje razpoloženja in v določenih primerih antipsihotike. Uporaba je ciljno usmerjena in pogosto kratkoročnejša glede na akutne težave.
- Kriza in hospitalizacija: pri resnem tveganju za samopoškodovanje ali samomor je lahko potrebna akutna intervencija in včasih hospitalizacija.
- Podpora in izobraževanje: skupine za samopomoč, družinska terapija in izobraževanje sorodnikov lahko izboljšajo rezultate zdravljenja.
Potek in napoved
Potek je zelo raznolik. Nekateri ljudje se z zdravljenjem in z leti znatno izboljšajo; pri drugih ostanejo težave kronične, a obvladljive. Pri določenih motnjah (npr. mejni osebnostni motnji) raziskave kažejo na možnost opazne izboljšave s starostjo in zdravljenjem. Pomembni dejavniki za boljšo napoved so zgodnja obravnava, motivacija za spremembo, stabilna podpora in odsotnost hudih sočasnih bolezni.
Kako pomagati sebi ali bližnjemu
- Poiščite strokovno oceno pri zdravniku ali psihiatru, če ima oseba hude težave v odnosih, večkratne krizne situacije ali samopoškodovalno vedenje.
- Spodbujajte redno psihoterapijo in sodelovanje pri zdravljenju.
- Vzdržujte stabilno in predvidljivo okolje doma; jasna komunikacija in meje so koristne.
- Učite se strategij obvladovanja stresa: sprostitvene tehnike, redna telesna dejavnost, zadosten spanec, struktura dneva.
- Bodite pozorni na znake zlorabe substanc — od njih je pogosto odvisen potek bolezni in odziv na zdravljenje.
Stigma in spoštljiv pristop
Osebnostne motnje so pogosto stigmatizirane. Pomembno je uporabljati spoštljiv jezik, prepoznati, da je oseba več kot njena diagnoza, in spodbujati vključujoče, sočutno ravnanje. Zdrava podpora lahko bistveno izboljša kakovost življenja.
Če menite, da ste v neposredni nevarnosti ali obstaja tveganje samopoškodovanja ali samomora, takoj poiščite nujno medicinsko pomoč ali pokličite lokalno številko za nujno pomoč.
Vrste
V Diagnostičnem in statističnem priročniku duševnih motenj, knjigi o duševnih boleznih, ki jo je napisalo Ameriško psihiatrično združenje, je deset osebnostnih motenj. Razdeljene so v tri "sklope" ali skupine.
Grozd A
Skupek A je čudna ali ekscentrična skupina osebnostnih motenj. To so:
- Paranoidna osebnostna motnja
- shizoidna osebnostna motnja: te osebe so samotarske, skrivnostne, tihe in brez čustev.
- shizotipska osebnostna motnja
Motnje skupine A so pogostejše pri moških.
Grozd B
Skupek B je dramatična ali čustvena skupina osebnostnih motenj. To so:
- Antisocialna osebnostna motnja: ti ljudje običajno postanejo žrtve. Ni jim mar za ljudi ali zakon. Približno trije odstotki moških in en odstotek žensk imajo ASPD. To je najpogostejša PD pri moških.
- Mejna osebnostna motnja: te osebe imajo nestabilne odnose, samopodobo in razpoloženje. So zelo impulzivni. Približno en odstotek moških in trije odstotki žensk imajo BPD.
- Histrionska osebnostna motnja: te osebe so zelo čustvene in morajo biti v središču pozornosti. So zaletavi in zapeljivi. Približno en odstotek moških in štiri odstotke žensk ima HPD. To je najpogostejša PD pri ženskah.
- Narcistična osebnostna motnja: ti ljudje mislijo, da so boljši od drugih ljudi. Hvalijo se sami s seboj in potrebujejo, da se drugi ozirajo nanje. Druge ljudi izkoriščajo za doseganje svojih ciljev. Približno en odstotek ljudi ima NPD; pogostejša je pri moških.
Vse motnje iz skupine B so med seboj komorbidne. Obstajajo stvari, ki so v več kot eni PD. Na primer, sebičnost in pomanjkanje empatije sta glavna dela ASPD in NPD. Potreba po občudovanju je glavni del HPD in NPD.
Grozd C
Skupek je skupina anksioznih ali strah vzbujajočih osebnostnih motenj. To so:
- Izogibajoča se osebnostna motnja
- Odvisna osebnostna motnja
- Obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja
ICD
Svetovna zdravstvena organizacija opisuje osebnostne motnje na drugačen način. Uporablja Mednarodno statistično klasifikacijo bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (MKB).
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je osebnostna motnja?
O: Osebnostna motnja ali motnja značaja je vrsta duševne motnje, pri kateri so misli, čustva in vedenje osebe togi in neizvedljivi v primerjavi s tem, kako jih pričakuje družba.
V: Kako osebnostne motnje vplivajo na ljudi?
O: Osebnostne motnje lahko povzročijo trajne težave osebi s takšno motnjo in njenim bližnjim.
V: Ali osebnostne motnje spadajo med duševne motnje?
O: Da, v Združenih državah Amerike, Združenem kraljestvu in številnih drugih državah se osebnostne motnje uvrščajo med duševne motnje.
V: Kdo zdravi ljudi z osebnostnimi motnjami?
O: Osebe z motnjami osebnosti obravnavajo zdravstveni delavci, kot so psihiatri ali psihologi.
V: Kolikšen odstotek odraslih ima motnje osebnosti?
O: Približno deset odstotkov odraslih ima PD.
V: Kaj povzroča osebnostne motnje?
O: Osebnostne motnje so pogosto posledica zlorabe otrok in travm.
Iskati