Evtanazija: definicija, vrste, zakonodaja in etična vprašanja
Pregled evtanazije: definicija, vrste (prostovoljna, neprostovoljna), mednarodna zakonodaja, primeri in etična vprašanja — pravne omejitve, tveganja in družbeni izzivi.
Evtanazija pomeni namerno končanje življenja osebe zaradi bolezni ali hudih bolečin, zaradi katerih ta oseba trpi. Evtanazija se razlikuje od pomoči pri samomoru (angl. assisted suicide), kjer nekdo pomaga osebi, da sama se ubije, in od umora, kjer je namen ubiti iz drugih motivov, ne pa ublažiti trpljenje. Ključna razlika med evtanazijo in pomočjo pri samomoru je v tem, kdo izvede smrtno dejanje: pri evtanaziji zdravnik ali druga oseba aktivno da zdravilo, medtem ko pri pomoči pri samomoru bolnik sam zaužije smrtonosni odmerek.
Vrste evtanazije
- Prostovoljna evtanazija: oseba jasno in prostovoljno zaprosi za pomoč pri končanju svojega življenja, pri tem pa ima sposobnost, da sprejema odločitve in da soglasje.
- Neprostovoljna evtanazija: izvede se, kadar oseba ne more izraziti svoje volje (na primer pri komi ali pri resni demenci) in ni predhodne izrecne privolitve.
- Nepristopna/involventna evtanazija: oseba je pri tem proti in je ubita proti svoji volji; to se običajno smatra za umor.
Zakonski okvir in praksa v svetu
V večini držav je evtanazija nezakonita. Obstaja pa nekaj držav in jurisdikcij, ki so jo regulirale v strogo določenih primerih. Pogosto se zakonodaja nanaša le na primere, ko je bolnik neozdravljivo bolan in trpi neznosno bolečino ali izgubo kakovosti življenja, ter vključuje številna varovala (npr. potrditev diagnoze, psihiatrična ocena, soglasje bolnika, časovna čakalna obdobja, druga mnenja).
Primeri, kjer so bile sprejete zakonske ureditve ali sodne odločitve, vključujejo države, kot so Nizozemska in Belgija, pa tudi avstralska zvezna država Viktorija. V različnih državah obstajajo različne ureditve: nekatere dovolijo le pomoč pri samomoru (kjer bolnik sam vzame zdravilo, ki mu ga je zdravnik zagotovil), druge dopuščajo tudi zdravniško izvedeno evtanazijo. V nekaterih primerih so spremembe sprejeli parlamenti in jih spremljali referendumi; javna razprava in zakonodajni postopki so pogosto dolgi in intenzivni.
V ZDA se pravna situacija razlikuje po zveznih državah: v nekaterih zveznih državah so dovoljena zakonsko urejena oblika pomoči pri umiranju (ponavadi kot "medical aid in dying"), medtem ko je evtanazija kot takšna v večini primerov še vedno prepovedana. Razlika med "pomočjo pri umiranju" in evtanazijo je v tem, kdo da zdravilo: pri pomoči ga predpiše ali izroči zdravnik, bolnik pa ga sam zaužije; pri evtanaziji zdravnik aktivno izvedeno da zdravljenje, ki povzroči smrt.
Pravni in etični pogoji (običajna varovala)
V državah, kjer so omogočene oblike evtanazije ali pomoči pri umiranju, se običajno zahtevajo stroge zaščite in postopki, na primer:
- jasna, informirana in ponavljajoča se privolitev bolnika;
- potrditev, da gre za neozdravljivo stanje ali neznosno trpljenje;
- ocena mentalne sposobnosti in odsotnosti vpliva duševnih motenj, ki bi lahko vplivale na odločitev;
- zahteva po drugem neodvisnem zdravniškem mnenju;
- obvezni časovni premori in dokumentacija postopka;
- možnost pritožbe in nadzora s strani etičnih komisij ali zdravstvenih organov.
Etika in glavne argumentacijske točke
Debata o evtanaziji se osredotoča na več temeljnih etičnih vprašanj:
- Avtonomija: pripadniki tega pogleda menijo, da ima posameznik pravico nad lastnim življenjem in telesom, vključno z odločitvijo o koncu življenja, kadar trpi neznosno bolečino.
- Ublažitev trpljenja: zagovorniki poudarjajo, da je končanje neznosnega trpljenja iz sočutja upravičeno.
- Sveto življenje in nezaščitenost ranljivih: nasprotniki opozarjajo na etične in verske argumente o nedotakljivosti življenja ter na tveganje zlorabe — da bi ranljivi ali socialno odrinjeni ljudje bili nagnjeni k predčasnemu končanju življenja zaradi pritiskov ali pomanjkanja skrbi.
- Drsalnica (slippery slope): skrbi, da bi širjenje pravic do evtanazije lahko vodilo v postopno šibkejša varovala in v povečanje neprostovoljnih smrti.
- Alternativa palliativne oskrbe: mnogi poudarjajo pomen dostopa do kakovostne paliativne oskrbe in lajšanja bolečin kot ključnega odgovora na trpljenje, preden se sprejme razprava o evtanaziji.
Razmejitev od sorodnih praks
- Paliativna sedacija: gre za zniževanje zavesti pacientu v terminalni fazi, da bi ublažili trpljenje; namen ni neposredno skrajšati življenje, čeprav lahko nekatere prakse posredno vplivajo na čas do smrti.
- Medicinska pomoč pri umiranju / pomoč pri samomoru: zdravnik zagotovi sredstvo, bolnik pa ga sam vzame; pri evtanaziji pa zdravnik sam aktivno aplicira sredstvo, ki povzroči smrt.
Praktični vidiki in skrb za ranljive
Pri obravnavi vprašanja evtanazije je ključno zagotoviti široko mrežo varoval: dostop do dobrih paliativnih storitev, socialne podpore, neodvisne strokovne ocene in možnosti za psihološko podporo. Velik del razprave se vrti okoli zagotavljanja, da odločitev ni posledica pritiskov, finančnih razlogov ali pomanjkanja alternativne zdravstvene oskrbe.
Zaključek
Evtanazija ostaja med najbolj čustveno obremenjenimi in etično kompleksnimi vprašanji sodobne medicine in zakonodaje. Javne politike, ki urejajo to področje, poskušajo iztehtati posameznikovo avtonomijo in olajšanje trpljenja z obrambo ranljivih in preprečevanjem zlorab. V številnih državah potekajo dolgotrajne javne razprave, postopki odločanja pa pogosto vključujejo parlamentarne obravnave, strokovne normative in v nekaterih primerih tudi referendume.
Če vas tema zanima bolj podrobno (pravna ureditev v določeni državi, klinični postopki ali etični dokumenti), lahko pripravim povzetek zakonodaje in praks za izbrano državo ali regijo.
Države, v katerih je bila ali je dovoljena evtanazija
Države, v katerih je bila ali je dovoljena evtanazija
Vrste evtanazije
Evtanazija je lahko aktivna ali pasivna, prostovoljna, neprostovoljna in neprostovoljna. Mnogi ljudje vidijo pomembne razlike in lahko sprejmejo nekatere vrste, drugih pa ne.
Aktivna in pasivna evtanazija
Pasivna evtanazija pomeni, da pustite osebo umreti. Neozdravljivo bolni osebi je dovoljeno umreti, tudi če bi ji zdravljenje lahko pomagalo živeti dlje. To vključuje odstranitev aparata za vzdrževanje življenja, kot je ventilator, ki se uporablja za ohranjanje življenja, ali prenehanje dajanja hrane in vode. Aktivna evtanazija pomeni, da se naredi nekaj, kar konča življenje osebe. To je lahko dajanje injekcij ali tablet, ki povzročijo smrt.
Za nekatere je pasivna evtanazija bolj sprejemljiva izbira, saj ne gre za namerno ubijanje. Drugi pa trdijo, da bi moral nekdo, ki se je odločil, da bo drugi osebi omogočil smrt, to storiti čim hitreje in čim manj boleče, nato pa bi moral ukrepati, da se smrt privede do konca. To je znano tudi kot uboj iz usmiljenja.
Prostovoljna, neprostovoljna in neprostovoljna evtanazija
Prostovoljna evtanazija pomeni, da nekdo prosi, da mu dovolijo umreti ali da ga ubijejo. Ljudje, ki verjamejo v evtanazijo, pogosto menijo, da je to najboljša možnost, saj je jasno, da oseba želi umreti. Če oseba ne more povedati, da želi umreti, vendar ljudje menijo, da bi prosila za smrt, če bi lahko, gre za neprostovoljno evtanazijo. Za neprostovoljno evtanazijo se lahko odločijo osebe, ki so v komi ali so zelo mlade, saj ne morejo povedati, kaj želijo. Neprostovoljna evtanazija je, kadar je nekdo ubit, čeprav je prosil, naj ne umre, ali kadar bi lahko prosil za smrt, vendar tega ni storil. Veliko ljudi meni, da gre za umor in ne za evtanazijo.
Te vrste evtanazije so lahko mešane. Če nekdo prosi za smrt in mu druga oseba da injekcijo, ki ga ubije, gre za aktivno prostovoljno evtanazijo. Če je nekdo v komi in ga zdravniki ohranjajo pri življenju z respiratorjem, ga izklopijo in umre, gre za pasivno neprostovoljno evtanazijo.
Vrste evtanazije
Evtanazija je lahko aktivna ali pasivna, prostovoljna, neprostovoljna in neprostovoljna. Mnogi ljudje vidijo pomembne razlike in lahko sprejmejo nekatere vrste, drugih pa ne.
Aktivna in pasivna evtanazija
Pasivna evtanazija pomeni, da pustite osebo umreti. Neozdravljivo bolni osebi je dovoljeno umreti, tudi če bi ji zdravljenje lahko pomagalo živeti dlje. To vključuje odstranitev aparata za vzdrževanje življenja, kot je ventilator, ki se uporablja za ohranjanje življenja, ali prenehanje dajanja hrane in vode. Aktivna evtanazija pomeni, da se naredi nekaj, kar konča življenje osebe. To je lahko dajanje injekcij ali tablet, ki povzročijo smrt.
Za nekatere je pasivna evtanazija bolj sprejemljiva izbira, saj ne gre za namerno ubijanje. Drugi pa trdijo, da bi moral nekdo, ki se je odločil, da bo drugi osebi omogočil smrt, to storiti čim hitreje in čim manj boleče, nato pa bi moral ukrepati, da se smrt privede do konca. To je znano tudi kot uboj iz usmiljenja.
Prostovoljna, neprostovoljna in neprostovoljna evtanazija
Prostovoljna evtanazija pomeni, da nekdo prosi, da mu dovolijo umreti ali da ga ubijejo. Ljudje, ki verjamejo v evtanazijo, pogosto menijo, da je to najboljša možnost, saj je jasno, da oseba želi umreti. Če oseba ne more povedati, da želi umreti, vendar ljudje menijo, da bi prosila za smrt, če bi lahko, gre za neprostovoljno evtanazijo. Za neprostovoljno evtanazijo se lahko odločijo osebe, ki so v komi ali so zelo mlade, saj ne morejo povedati, kaj želijo. Neprostovoljna evtanazija je, kadar je nekdo ubit, čeprav je prosil, naj ne umre, ali kadar bi lahko prosil za smrt, vendar tega ni storil. Veliko ljudi meni, da gre za umor in ne za evtanazijo.
Te vrste evtanazije so lahko mešane. Če nekdo prosi za smrt in mu druga oseba da injekcijo, ki ga ubije, gre za aktivno prostovoljno evtanazijo. Če je nekdo v komi in ga zdravniki ohranjajo pri življenju z respiratorjem, ga izklopijo in umre, gre za pasivno neprostovoljno evtanazijo.
Argumenti za evtanazijo
Nekateri menijo, da bi morala biti evtanazija dovoljena, drugi pa, da ne bi smela biti.
Spolzek klanec
Nekateri ljudje menijo, da se bodo z dovoljenjem evtanazije zgodile slabe stvari. Če je dovoljena za ljudi, ki prosijo za smrt, bi lahko bila dovoljena tudi za ljudi, ki so zelo bolni, vendar ne morejo prositi za smrt. Če se to zgodi, potem bi bila morda dovoljena za ljudi, ki so zelo bolni in ne bodo ozdraveli, vendar ne želijo umreti. To se imenuje argument "spolzkega pobočja".
Ljudje, ki verjamejo v argument o spolzkem pobočju, opozarjajo na primere, ko se je to zgodilo. V Nemčiji je Adolf Hitler dovolil ubijanje invalidnih otrok in to poimenoval evtanazija. Ljudje se zdaj strinjajo, da je bilo to narobe, a če bi bila evtanazija dovoljena, bi se to lahko ponovilo. Menijo, da je preveliko tveganje, da bi evtanazijo sploh dovolili.
Drugi pravijo, da je velika razlika med ubojem zelo bolne osebe, ki prosi za smrt, in ubojem otroka s posebnimi potrebami. Menijo, da evtanazija ne bo povzročila slabih stvari. Pravijo, da Hitlerjeva dejanja niso bila evtanazija.
Ameriško zdravniško združenje (AMA) in drugi zdravniki menijo, da je naloga zdravnika pomagati in ne ubijati ljudi. [] V neki študiji je 76 % zdravnikov izjavilo, da ne bi izvajali evtanazije, tudi če bi bila zakonita. [] Menijo, da jim bolniki ne bi zaupali. Na Nizozemskem, kjer je evtanazija zakonita, se je 60 % starejših ljudi v neki študiji balo, da jih bodo zdravniki ubili. []
Argumenti za evtanazijo
Nekateri menijo, da bi morala biti evtanazija dovoljena, drugi pa, da ne bi smela biti.
Spolzek klanec
Nekateri ljudje menijo, da se bodo z dovoljenjem evtanazije zgodile slabe stvari. Če je dovoljena za ljudi, ki prosijo za smrt, bi lahko bila dovoljena tudi za ljudi, ki so zelo bolni, vendar ne morejo prositi za smrt. Če se to zgodi, potem bi bila morda dovoljena za ljudi, ki so zelo bolni in ne bodo ozdraveli, vendar ne želijo umreti. To se imenuje argument "spolzkega pobočja".
Ljudje, ki verjamejo v argument o spolzkem pobočju, opozarjajo na primere, ko se je to zgodilo. V Nemčiji je Adolf Hitler dovolil ubijanje invalidnih otrok in to poimenoval evtanazija. Ljudje se zdaj strinjajo, da je bilo to narobe, a če bi bila evtanazija dovoljena, bi se to lahko ponovilo. Menijo, da je preveliko tveganje, da bi evtanazijo sploh dovolili.
Drugi pravijo, da je velika razlika med ubojem zelo bolne osebe, ki prosi za smrt, in ubojem otroka s posebnimi potrebami. Menijo, da evtanazija ne bo povzročila slabih stvari. Pravijo, da Hitlerjeva dejanja niso bila evtanazija.
Ameriško zdravniško združenje (AMA) in drugi zdravniki menijo, da je naloga zdravnika pomagati in ne ubijati ljudi. [] V neki študiji je 76 % zdravnikov izjavilo, da ne bi izvajali evtanazije, tudi če bi bila zakonita. [] Menijo, da jim bolniki ne bi zaupali. Na Nizozemskem, kjer je evtanazija zakonita, se je 60 % starejših ljudi v neki študiji balo, da jih bodo zdravniki ubili. []
Alternative evtanaziji
Paliativna oskrba
Paliativna oskrba je posebna oskrba bolnih ljudi, ki bodo umrli, da bi jim bilo lažje. Vključuje lahko oskrbo v hospicu, ko bolnika pošljejo v posebno bolnišnico za umirajoče. Paliativna oskrba lahko vključuje lajšanje bolečin ter pomoč bolniku in družini, da se sprijaznijo s smrtjo. V nekaterih primerih zdravniki bolniku dajo zdravila, zaradi katerih zaspi, da ne čuti bolečine.
Paliativna oskrba ni popolna, zato je ne obravnavamo vedno kot nadomestek za evtanazijo. Bolnik še vedno čuti bolečino, lahko se pojavijo tudi drugi stranski učinki, zaradi katerih se lahko počuti zelo slabo. Paliativna oskrba ni na voljo vsem ljudem in vsi ljudje, ki želijo umreti z evtanazijo, niso tako bolni, da bi kmalu umrli. Nekateri ljudje imajo zdrava telesa, vendar trpijo na druge načine, zato jim paliativna oskrba ne bo vedno pomagala.
Načelo dvojnega učinka
Načelo dvojnega učinka je pred več kot 700 leti prvič opisal Tomaž Akvinski. Pravi, da je včasih dobro narediti slabo stvar, če se zgodi nekaj dobrega in če si slabega konca nismo želeli. Akvinski je uporabil primer samoobrambe: včasih oseba ubije nekoga, ki jo napade, vendar ubijanje ni bilo tisto, kar je oseba želela storiti. Želela se je le zaščititi. Čeprav je torej ubiti nekoga slabo, želja zaščititi sebe ni bila slaba.
Nekateri pravijo, da lahko zdravniki z zdravljenjem zmanjšajo bolečino, zaradi česar bo oseba prej umrla. Če zdravnik zdravi bolnika, da bi mu pomagal umreti, gre za evtanazijo. Če pa zdravnik zdravi, da bi ustavil bolečine, in ne namerava, da bi bolnik umrl, to morda ni evtanazija, čeprav je vedel, da bo zdravljenje bolnika ubilo.
Pomoč pri samomoru
Samomor je, ko se oseba ubije sama. Včasih, ko je oseba zelo bolna, potrebuje pomoč pri umiranju, kar se imenuje samomor s pomočjo. V nekaterih državah je ljudem dovoljeno pomagati, če osebe ne ubijejo, in to lahko velja za bolj sprejemljivo možnost, saj se mora oseba sama odločiti. Ker oseba, ki pomaga, ne ubije, se to ne šteje vedno za evtanazijo.
Alternative evtanaziji
Paliativna oskrba
Paliativna oskrba je posebna oskrba bolnih ljudi, ki bodo umrli, da bi jim bilo lažje. Vključuje lahko oskrbo v hospicu, ko bolnika pošljejo v posebno bolnišnico za umirajoče. Paliativna oskrba lahko vključuje lajšanje bolečin ter pomoč bolniku in družini, da se sprijaznijo s smrtjo. V nekaterih primerih zdravniki bolniku dajo zdravila, zaradi katerih zaspi, da ne čuti bolečine.
Paliativna oskrba ni popolna, zato je ne obravnavamo vedno kot nadomestek za evtanazijo. Bolnik še vedno čuti bolečino, lahko se pojavijo tudi drugi stranski učinki, zaradi katerih se lahko počuti zelo slabo. Paliativna oskrba ni na voljo vsem ljudem in vsi ljudje, ki želijo umreti z evtanazijo, niso tako bolni, da bi kmalu umrli. Nekateri ljudje imajo zdrava telesa, vendar trpijo na druge načine, zato jim paliativna oskrba ne bo vedno pomagala.
Načelo dvojnega učinka
Načelo dvojnega učinka je pred več kot 700 leti prvič opisal Tomaž Akvinski. Pravi, da je včasih dobro narediti slabo stvar, če se zgodi nekaj dobrega in če si slabega konca nismo želeli. Akvinski je uporabil primer samoobrambe: včasih oseba ubije nekoga, ki jo napade, vendar ubijanje ni bilo tisto, kar je oseba želela storiti. Želela se je le zaščititi. Čeprav je torej ubiti nekoga slabo, želja zaščititi sebe ni bila slaba.
Nekateri pravijo, da lahko zdravniki z zdravljenjem zmanjšajo bolečino, zaradi česar bo oseba prej umrla. Če zdravnik zdravi bolnika, da bi mu pomagal umreti, gre za evtanazijo. Če pa zdravnik zdravi, da bi ustavil bolečine, in ne namerava, da bi bolnik umrl, to morda ni evtanazija, čeprav je vedel, da bo zdravljenje bolnika ubilo.
Pomoč pri samomoru
Samomor je, ko se oseba ubije sama. Včasih, ko je oseba zelo bolna, potrebuje pomoč pri umiranju, kar se imenuje samomor s pomočjo. V nekaterih državah je ljudem dovoljeno pomagati, če osebe ne ubijejo, in to lahko velja za bolj sprejemljivo možnost, saj se mora oseba sama odločiti. Ker oseba, ki pomaga, ne ubije, se to ne šteje vedno za evtanazijo.
Sorodne strani
- Pravica do smrti
- ↑ Diaconescu, A. (2012). Evtanazija. Contemporary Readings In Law & Social Justice, 4(2), 474-483.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je evtanazija?
O: O evtanaziji govorimo, kadar se življenje osebe namerno konča zaradi bolezni ali bolečin, zaradi katerih trpi.
V: Kako se evtanazija razlikuje od samomora s pomočjo?
O: Pomoč pri samomoru pomeni, da nekdo pomaga drugi osebi, da se ubije, medtem ko evtanazija pomeni, da se življenje osebe konča brez njene pomoči.
V: Ali je evtanazija v večini držav zakonita?
O: Ne, evtanazija je v večini držav nezakonita. Dovoljena je le v nekaterih državah, kot so Nizozemska, Belgija in Viktorija v Avstraliji.
V: O čem je glasoval novozelandski parlament v zvezi z evtanazijo?
O: Novozelandski parlament je z 69 glasovi proti 51 sprejel zakon o izbiri konca življenja.
V: Ali obstajajo pravila za primere, ko je evtanazija dovoljena?
O: Da, kadar je dovoljena, obstajajo številna pravila, uporablja pa se lahko le v primerih, ko je bolnik neozdravljivo bolan.
V: Ali je samomor s pomočjo zdravnika v nekaterih zveznih državah ZDA zakonit?
O: Da, samomor s pomočjo zdravnika je zakonit v državah Washington, Oregon in Montana.
V: Kako se samomor s pomočjo zdravnika razlikuje od evtanazije?
O: Samomor s pomočjo zdravnika pomeni, da so bolniku na voljo smrtonosna sredstva, ki jih lahko uporabi po lastni izbiri; pri evtanaziji pa je običajno zdravnik tisti, ki da strup za končanje bolnikovega življenja.
Iskati