Kamikaze (tokkōtai): izvor, pomen in zgodovina japonskih samomorilskih pilotov

Zgodovina

Po napadu na Pearl Harbor 7. decembra 1941 sta bila japonska mornarica in njeno letalstvo poražena v več pomembnih bitkah, kot sta Midway in Filipinsko morje. Izgubili so številne ladje (vključno s skoraj vsemi japonskimi letalonosilkami), na stotine bojnihletal in veliko svojih najboljših pilotov. Japonska industrija je bila v primerjavi z ameriško majhna in zelo slaba. Zato so Združene države svoje izgubljene ladje in letala zelo hitro nadomestile z boljšimi, Japonska pa jih je lahko izdelala le nekaj in še to slabe kakovosti. V letih 1943-44 so se zavezniške sile pomikale proti Japonski. V bitki v Filipinskem morju 19. in 20. junija 1944 so japonske sile potisnili nazaj na Filipine.

15. julija so zavezniške sile zavzele Saipan (na Severnih Marianskih otokih). Osvojitev Saipana je omogočila, da je vojaško letalstvo Združenih držav Amerike z bombniki B-29 Superfortress napadlo Japonsko. Po padcu Saipana so japonski poveljniki vedeli, da bodo zavezniki naslednjič poskušali zavzeti Filipine. Filipini so bili zelo pomembni, saj so ležali med naftnimi polji jugovzhodne Azije in Japonsko. Če bi Japonska izgubila nadzor nad Filipini, bi imela le malo goriva za svoje ladje. Zavezniki so 17. oktobra v bitki v zalivu Leyte začeli napad na Filipine.

Viceadmiral Takidžiro Oniši je vodil japonske letalske sile v Manili. Zavedal se je, da je nemogoče zmagati v bitki s tako malo letali in usposobljenimi piloti. Zato se je odločil oblikovati samomorilske napadalne sile, posebno napadalno enoto. Skupina 24 pilotov študentov se je prostovoljno prijavila za to nalogo. Posebna napadalna enota je bila organizirana v štiri skupine: enota Shikishima, enota Yamato, enota Asahi in enota Yamazakura. Ta imena so bila vzeta iz patriotske pesmi (waka ali tanka), ki jo je napisal japonski klasični pesnik Motoori Norinaga: (敷島の 大和心を 人問はば 朝日に匂う 山桜花). Pesem se glasi: "Shikishima no Yamato-gokoro wo hito towaba, asahi ni niou yamazakura bana

Japonci so bili v bitki pri zalivu Leyte poraženi, vendar so imele posebne napadalne sile velik uspeh. Prvi napad kamikazejev je bil izveden 21. oktobra 1944 na zastavonošo Kraljeve avstralske mornarice HMAS Australia. V napadu je umrlo 30 mornarjev, med njimi tudi njen kapitan Emile Dechaineux, še več pa jih je bilo ranjenih. Do 26. oktobra je bilo napadenih še 47 zavezniških ladij. Večina jih je bila hudo poškodovana ali potopljena, na primer ameriška letalonosilka USS St.

Ta zgodnji uspeh je japonske poveljnike prepričal, da so nadaljevali z napadi kamikazejev. Za napade kamikaze so rekrutirali še več pilotov. V naslednjih nekaj mesecih je take napade izvedlo več kot 2 000 letal. Ko je japonskim zalogam letal začelo primanjkovati, so za te misije izdelovali nove modele slabe kakovosti. Nekatera od njih, na primer Nakajima Ki-115 Tsurugi, so bila izdelana večinoma iz lesa in so uporabljala zaloge starejših motorjev. Podvozje letala je pilot po vzletu običajno spustil, da bi ga lahko uporabila druga letala, saj letalo ne bi več pristajalo. Načrtovani so bili podobni programi samomorilskih napadov, vključno z raketnimi bombami s piloti (imenovanimi Ohka) in podmorniškimi torpedi (Kaiten).

Vrhunec napadov kamikazejev je bil med 6. aprilom in 25. majem 1945 med bitko za Okinavo v operaciji Kikusui ("plavajoče krizanteme"). V tem času je bilo izvedenih sedem pomembnih valov napadov z več kot 1 500 letali kamikaze. Ker je bilo njihovo usposabljanje prekratko, letala pa slabo izdelana, so bili piloti kamikaze lahka tarča izkušenih zavezniških pilotov, ki so imeli tudi veliko boljša letala. Kljub temu so kamikazeji, ki so se izognili protiletalskemu ognju in sovražnim bojnim letalom, zavezniškemu ladjevju povzročili veliko škodo. Zavezniki so v bitki zmagali, vendar so zaradi napadov kamikazejev izgubili veliko ladij in ljudi. Do konca bitke so kamikaze potopile najmanj 21 ameriških ladij. Potopljene so bile tudi nekatere ladje drugih zavezniških mornaric, več deset pa jih je bilo poškodovanih.

Na stotine dodatnih letal kamikaze je bilo pripravljenih braniti Japonsko pred invazijo. Vendar jih po kapitulaciji Japonske 15. avgusta po atomskih bombardiranjih Hirošime in Nagasakija ter vojni napovedi Sovjetske zveze niso nikoli več uporabili.

Učinki

Ameriški viri trdijo, da so kamikazeji potopili manj ladij, kot trdijo Japonci. Kljub temu se strinjajo, da so povzročili zelo veliko škodo. Po podatkih vira ameriških zračnih sil so napadalci kamikaze potopili 34 mornariških ladij, poškodovali 368 drugih, ubili 4900 mornarjev in jih več kot 4800 ranili. Zgodovinar Robin Rielly je v knjigi iz leta 2010 navedel, da so kamikaze potopile približno 60 ameriških ladij, več kot 400 pa so jih poškodovale.

Kamikaze prepričanja

Številni piloti kamikaze so se ponudili kot prostovoljci za misijo. Običajno so bili zelo mladi, stari med 18 in 24 let. Prepričani so bili, da je umreti, ko zadenejo sovražnike Japonske in cesarja, zelo častna smrt. To načelo je bilo tradicionalno že od časov samurajev in je dajalo velik pomen občutku dolžnosti in poslušnosti. Ta zamisel se je imenovala giri ("dolžnost") in je bila del kodeksa obnašanja japonskih bojevnikov od srednjega veka naprej, bušida. Številni mladi možje so se po svoji svobodni volji žrtvovali, saj so jim bila ta prepričanja in ljubezen do domovine najpomembnejša. Priročnik za pilote tokkōtai je pilotom naročal, naj nikoli ne zaprejo oči. To je bilo zato, ker bi pilot, če bi zaprl oči, zgrešil cilj. V zadnjih trenutkih pred strmoglavljenjem je moral pilot zakričati "Hissatsu!". ("Kritični udarec!") tako glasno, kot je le mogel.

Mnogi drugi pa so to storili zaradi družbenega pritiska. Če se nisi ponudil kot prostovoljec, je bil to znak strahopetnosti in nečastnosti. Številni poklicni piloti, ki so dobili ukaz za samomorilske napade, so to storili zaradi vojaške poslušnosti in ne zaradi časti. Eden prvih pilotov kamikazejev, poročnik Yukio Seki, je po tem, ko so ga skoraj prisilili, da se je javil kot prostovoljec, zapisal:

Prihodnost Japonske je bleda, če je prisiljena ubiti enega svojih najboljših pilotov. Na to misijo ne grem zaradi cesarja ali cesarstva ... Grem, ker mi je bilo tako ukazano.

Pred odhodom v boj je običajno potekal poseben obred. Piloti so pili saké in jedli kroglice riža. Dobili so medalje in meč katana. Na glavo so si nadeli naglavni trak z vzhajajočim soncem in sennibari, "pas tisočih šivov", ki ga je izdelalo tisoč žensk, vsaka pa je naredila en šiv. Velikokrat so s seboj vzeli molitve, ki so jih napisale njihove družine. Po legendi so mladi piloti na misijah kamikaze velikokrat leteli jugozahodno od Japonske nad 922 metrov visoko goro Kaimon. Piloti samomorilskih misij so se ob pogledu nanjo ozrli čez ramo in se poslovili od svoje države. Druga legenda pravi, da so piloti kamikaze, ko so odhajali na svoje zadnje misije, iz zraka spuščali rože. Na nekaterih krajih, na primer na hribih v bližini letališča Kikaidžima, naj bi od tistih dni v začetku maja cvetele gredice s kresnicami.

Nekateri pomembni vojaki, ki so preživeli vojno, so načrt kamikaze kritizirali še leta pozneje. Saburo Sakai, vojni pilot as, je dejal:

Kamikadze je v skladu z našo starodavno vojno taktiko nepričakovan napad. Presenečeni napadi bodo uspešni prvič, morda dvakrat ali trikrat. Toda kateri bedak bi nadaljeval iste napade deset mesecev? Cesar Hirohito se je tega moral zavedati. Moral bi reči: "Prenehajte."

Sorodne strani

• Mongolski vpadi na Japonsko