Kamikaze (japonsko 神風; dobesedno: "božanski veter"; običajni prevod: "božanski veter") je izraz japonskega izvora, ki v zahodnem jeziku označuje predvsem samomorilske napade japonskih pilotov v zadnjih letih druge svetovne vojne. Beseda izvira iz imena, ki so ga Japonci dali tajfunu, ki je v 13. stoletju uničil mongolske ladje in rešil državo pred invazijo. V zahodnem jeziku se izraz navadno povezuje z letalskimi napadi, pri katerih so piloti namenoma trčili s svojimi letali v ladje zavezniških sil, čeprav se beseda uporablja tudi za druge oblike samomorilskih napadov.

V zahodni javnosti pogosto vlada zmotno prepričanje, da je bil kamikaze uradno ime, ki ga je japonska vojska uporabljala za svoje pilote. Njihova uradna oznaka je bila tokubetsu kōgeki tai (特別攻撃隊), kar dobesedno pomeni "posebna napadalna skupina". V skrajšani obliki se uporablja kratica tokkōtai (特攻隊). Samomorilske enote mornarstva so bile poimenovane shinpū tokubetsu kōgeki tai (神風特別攻撃隊, "posebna napadalna skupina za božanski veter"). Ameriški prevajalci so pri prvih poročilih pomotoma uporabili drugo izgovorjavo teh znakov in črko »shinpū« prebrali kot kamikaze; ker se japonski znaki berejo na več načinov, je ta različica uveljavila med zavezniškimi silami in pozneje tudi v Japoniji. Japonski znaki tako omogočajo obe bradi, vendar je izvorni pomen povezan z legendarnim »božanskim vetrom« iz 13. stoletja.

Izvor in zgodovinski kontekst

Izraz se naslanja na dva tajfuna iz časov mongolskih poskusov invazije (1274 in 1281), ki so uničila velik del mongolske flote in preprečila osvojitev Japonske. To naravno katastrofo so Japonci razlagali kot obrambo s strani bogov — «božanski veter» — kar je pozneje postalo simbol boja za domovino.

Vznik tokkōtai in potek operacij

Organizirani samomorilski napadi so se resno pojavili v drugi polovici leta 1944, ko je japonsko vojaško vodstvo, soočeno z velikimi izgubami in upadanjem možnosti za zmagoslavje, začelo množično uporabljati tovrstne taktike. Prve namerne oziroma uradne samomorilske zračne napade (v modernejši obliki) so izvedli oktobra 1944 med bitkami okoli Filipinov. Enote so bile pogosto sestavljene iz izkušenih pilotov, manj izkušenih letalcev in včasih celo prostovoljcev, ki so jih usposabljali za eno samo nalogo: trčiti v nasprotnikovo ladjo ali drugo vojaško tarčo.

Taktika je temeljila na maksimalnem povzročanju škode z minimalno porabo sredstev. Uporabljali so sicer obstoječa letala, kot je Mitsubishi A6M (znan kot Zero), pa tudi posebna vozila, na primer raketno gnani pilotirani bombnik Ohka (桜花). Poleg letalskih samomorilskih akcij so Japonske sile razvile tudi druge oblike samomorilskih napadov, kot so pilotirane torpeda kaiten, eksplozivne hitro čolne shin'yō in napadi z majhnimi samomorilskimi čolni.

Motivi in družbeni vidiki

Vzroke za uporabo samomorilskih enot je treba iskati v kombinaciji vojaške nuje, ideologije (npr. vrednote bushidō, predanost cesarju, vojaška propaganda), pritisku na posameznike in pomanjkanju alternative proti prevladi zavezniških mornaric in letalstva. Medtem ko so nekateri piloti izrekli prostovoljo odločitev, so bili drugi pod močan socialni in vojaški pritisk; vprašanje stopnje prostovoljstva ostaja predmet zgodovinskih razprav.

Učinki in posledice

Samomorilski napadi so sicer povzročili pomembno psihološko in materialno škodo zavezniškim silam — poškodovali in v nekaterih primerih potopili več ladij ter povzročili veliko število človeških žrtev med mornarji. Hkrati pa takšne akcije niso obrnile poteka vojne; Japonska je ostala pod vse večjim pritiskom in je na koncu kapitulirala maja 1945 (Japonska je dejansko kapitulirala avgusta 1945 po atomski bombi in obleganju). Po ocenah je v samomorilskih enotah umrlo na tisoče japonskih letalcev, natančna števila se razlikujejo glede na vir.

Spomin, kontroverze in kulturni pomen

Po vojni je izraz kamikaze postal mednarodni simbol samomorilskega napada in pogosto je uporabljen tudi v prenesenem pomenu za kakršnokoli izjemno tvegano ali samozničevalno dejanje. V samem Japonskem spomin na to obdobje nosi močne čustvene in politične konotacije: spomeniki, grobišča in muzeji obeležujejo padle pilote, hkrati pa javna razprava pogosto obravnava vprašanja vojne odgovornosti, glorifikacije, izkoriščanja mladih in vlogi države pri napotitvi ljudi v smrt. Nekateri spomeniki in svečanosti so predmet kritik doma in v tujini, še posebej kadar se interpretacija dogodkov zdi, da poveličuje militarizem.

V zbirni podobi je kamikaze tako kompleksna tema: gre za zgodovinski pojav, ki izvira iz vojaške strategije in ideologije, a obenem nosi globoke kulturne in čustvene posledice, ki jih Japonci in svet še vedno obdelujejo in preučujejo.