Kamikaze (tokkōtai): izvor, pomen in zgodovina japonskih samomorilskih pilotov
Kamikaze (tokkōtai): poglobljen članek o izvoru, pomenu in zgodovini japonskih samomorilskih pilotov — miti, terminologija in vojaške taktike.
Kamikaze (japonsko 神風; dobesedno: "božanski veter"; običajni prevod: "božanski veter") je izraz japonskega izvora, ki v zahodnem jeziku označuje predvsem samomorilske napade japonskih pilotov v zadnjih letih druge svetovne vojne. Beseda izvira iz imena, ki so ga Japonci dali tajfunu, ki je v 13. stoletju uničil mongolske ladje in rešil državo pred invazijo. V zahodnem jeziku se izraz navadno povezuje z letalskimi napadi, pri katerih so piloti namenoma trčili s svojimi letali v ladje zavezniških sil, čeprav se beseda uporablja tudi za druge oblike samomorilskih napadov.
V zahodni javnosti pogosto vlada zmotno prepričanje, da je bil kamikaze uradno ime, ki ga je japonska vojska uporabljala za svoje pilote. Njihova uradna oznaka je bila tokubetsu kōgeki tai (特別攻撃隊), kar dobesedno pomeni "posebna napadalna skupina". V skrajšani obliki se uporablja kratica tokkōtai (特攻隊). Samomorilske enote mornarstva so bile poimenovane shinpū tokubetsu kōgeki tai (神風特別攻撃隊, "posebna napadalna skupina za božanski veter"). Ameriški prevajalci so pri prvih poročilih pomotoma uporabili drugo izgovorjavo teh znakov in črko »shinpū« prebrali kot kamikaze; ker se japonski znaki berejo na več načinov, je ta različica uveljavila med zavezniškimi silami in pozneje tudi v Japoniji. Japonski znaki tako omogočajo obe bradi, vendar je izvorni pomen povezan z legendarnim »božanskim vetrom« iz 13. stoletja.
Izvor in zgodovinski kontekst
Izraz se naslanja na dva tajfuna iz časov mongolskih poskusov invazije (1274 in 1281), ki so uničila velik del mongolske flote in preprečila osvojitev Japonske. To naravno katastrofo so Japonci razlagali kot obrambo s strani bogov — «božanski veter» — kar je pozneje postalo simbol boja za domovino.
Vznik tokkōtai in potek operacij
Organizirani samomorilski napadi so se resno pojavili v drugi polovici leta 1944, ko je japonsko vojaško vodstvo, soočeno z velikimi izgubami in upadanjem možnosti za zmagoslavje, začelo množično uporabljati tovrstne taktike. Prve namerne oziroma uradne samomorilske zračne napade (v modernejši obliki) so izvedli oktobra 1944 med bitkami okoli Filipinov. Enote so bile pogosto sestavljene iz izkušenih pilotov, manj izkušenih letalcev in včasih celo prostovoljcev, ki so jih usposabljali za eno samo nalogo: trčiti v nasprotnikovo ladjo ali drugo vojaško tarčo.
Taktika je temeljila na maksimalnem povzročanju škode z minimalno porabo sredstev. Uporabljali so sicer obstoječa letala, kot je Mitsubishi A6M (znan kot Zero), pa tudi posebna vozila, na primer raketno gnani pilotirani bombnik Ohka (桜花). Poleg letalskih samomorilskih akcij so Japonske sile razvile tudi druge oblike samomorilskih napadov, kot so pilotirane torpeda kaiten, eksplozivne hitro čolne shin'yō in napadi z majhnimi samomorilskimi čolni.
Motivi in družbeni vidiki
Vzroke za uporabo samomorilskih enot je treba iskati v kombinaciji vojaške nuje, ideologije (npr. vrednote bushidō, predanost cesarju, vojaška propaganda), pritisku na posameznike in pomanjkanju alternative proti prevladi zavezniških mornaric in letalstva. Medtem ko so nekateri piloti izrekli prostovoljo odločitev, so bili drugi pod močan socialni in vojaški pritisk; vprašanje stopnje prostovoljstva ostaja predmet zgodovinskih razprav.
Učinki in posledice
Samomorilski napadi so sicer povzročili pomembno psihološko in materialno škodo zavezniškim silam — poškodovali in v nekaterih primerih potopili več ladij ter povzročili veliko število človeških žrtev med mornarji. Hkrati pa takšne akcije niso obrnile poteka vojne; Japonska je ostala pod vse večjim pritiskom in je na koncu kapitulirala maja 1945 (Japonska je dejansko kapitulirala avgusta 1945 po atomski bombi in obleganju). Po ocenah je v samomorilskih enotah umrlo na tisoče japonskih letalcev, natančna števila se razlikujejo glede na vir.
Spomin, kontroverze in kulturni pomen
Po vojni je izraz kamikaze postal mednarodni simbol samomorilskega napada in pogosto je uporabljen tudi v prenesenem pomenu za kakršnokoli izjemno tvegano ali samozničevalno dejanje. V samem Japonskem spomin na to obdobje nosi močne čustvene in politične konotacije: spomeniki, grobišča in muzeji obeležujejo padle pilote, hkrati pa javna razprava pogosto obravnava vprašanja vojne odgovornosti, glorifikacije, izkoriščanja mladih in vlogi države pri napotitvi ljudi v smrt. Nekateri spomeniki in svečanosti so predmet kritik doma in v tujini, še posebej kadar se interpretacija dogodkov zdi, da poveličuje militarizem.
V zbirni podobi je kamikaze tako kompleksna tema: gre za zgodovinski pojav, ki izvira iz vojaške strategije in ideologije, a obenem nosi globoke kulturne in čustvene posledice, ki jih Japonci in svet še vedno obdelujejo in preučujejo.

Pilot kamikaze dobi zadnje ukaze.
Zgodovina
Po napadu na Pearl Harbor 7. decembra 1941 sta bila japonska mornarica in njeno letalstvo poražena v več pomembnih bitkah, kot sta Midway in Filipinsko morje. Izgubili so številne ladje (vključno s skoraj vsemi japonskimi letalonosilkami), na stotine bojnihletal in veliko svojih najboljših pilotov. Japonska industrija je bila v primerjavi z ameriško majhna in zelo slaba. Zato so Združene države svoje izgubljene ladje in letala zelo hitro nadomestile z boljšimi, Japonska pa jih je lahko izdelala le nekaj in še to slabe kakovosti. V letih 1943-44 so se zavezniške sile pomikale proti Japonski. V bitki v Filipinskem morju 19. in 20. junija 1944 so japonske sile potisnili nazaj na Filipine.
15. julija so zavezniške sile zavzele Saipan (na Severnih Marianskih otokih). Osvojitev Saipana je omogočila, da je vojaško letalstvo Združenih držav Amerike z bombniki B-29 Superfortress napadlo Japonsko. Po padcu Saipana so japonski poveljniki vedeli, da bodo zavezniki naslednjič poskušali zavzeti Filipine. Filipini so bili zelo pomembni, saj so ležali med naftnimi polji jugovzhodne Azije in Japonsko. Če bi Japonska izgubila nadzor nad Filipini, bi imela le malo goriva za svoje ladje. Zavezniki so 17. oktobra v bitki v zalivu Leyte začeli napad na Filipine.
Viceadmiral Takidžiro Oniši je vodil japonske letalske sile v Manili. Zavedal se je, da je nemogoče zmagati v bitki s tako malo letali in usposobljenimi piloti. Zato se je odločil oblikovati samomorilske napadalne sile, posebno napadalno enoto. Skupina 24 pilotov študentov se je prostovoljno prijavila za to nalogo. Posebna napadalna enota je bila organizirana v štiri skupine: enota Shikishima, enota Yamato, enota Asahi in enota Yamazakura. Ta imena so bila vzeta iz patriotske pesmi (waka ali tanka), ki jo je napisal japonski klasični pesnik Motoori Norinaga: (敷島の 大和心を 人問はば 朝日に匂う 山桜花). Pesem se glasi: "Shikishima no Yamato-gokoro wo hito towaba, asahi ni niou yamazakura bana
|
| Če vas kdo vpraša o duhu Yamato (duh stare/resnične Japonske) Šikišime (poetično ime za Japonsko), so to cvetovi yamazakure (cvetoče gorske češnje), ki dišijo ob vzhajajočem soncu Asahi. (Manj dobesedni prevod bi se lahko glasil: Če kdo vpraša o duhu Japonske, so to cvetovi gorskih češenj, ki dišijo ob vzhajajočem soncu. ) |
|
Japonci so bili v bitki pri zalivu Leyte poraženi, vendar so imele posebne napadalne sile velik uspeh. Prvi napad kamikazejev je bil izveden 21. oktobra 1944 na zastavonošo Kraljeve avstralske mornarice HMAS Australia. V napadu je umrlo 30 mornarjev, med njimi tudi njen kapitan Emile Dechaineux, še več pa jih je bilo ranjenih. Do 26. oktobra je bilo napadenih še 47 zavezniških ladij. Večina jih je bila hudo poškodovana ali potopljena, na primer ameriška letalonosilka USS St.
Ta zgodnji uspeh je japonske poveljnike prepričal, da so nadaljevali z napadi kamikazejev. Za napade kamikaze so rekrutirali še več pilotov. V naslednjih nekaj mesecih je take napade izvedlo več kot 2 000 letal. Ko je japonskim zalogam letal začelo primanjkovati, so za te misije izdelovali nove modele slabe kakovosti. Nekatera od njih, na primer Nakajima Ki-115 Tsurugi, so bila izdelana večinoma iz lesa in so uporabljala zaloge starejših motorjev. Podvozje letala je pilot po vzletu običajno spustil, da bi ga lahko uporabila druga letala, saj letalo ne bi več pristajalo. Načrtovani so bili podobni programi samomorilskih napadov, vključno z raketnimi bombami s piloti (imenovanimi Ohka) in podmorniškimi torpedi (Kaiten).
Vrhunec napadov kamikazejev je bil med 6. aprilom in 25. majem 1945 med bitko za Okinavo v operaciji Kikusui ("plavajoče krizanteme"). V tem času je bilo izvedenih sedem pomembnih valov napadov z več kot 1 500 letali kamikaze. Ker je bilo njihovo usposabljanje prekratko, letala pa slabo izdelana, so bili piloti kamikaze lahka tarča izkušenih zavezniških pilotov, ki so imeli tudi veliko boljša letala. Kljub temu so kamikazeji, ki so se izognili protiletalskemu ognju in sovražnim bojnim letalom, zavezniškemu ladjevju povzročili veliko škodo. Zavezniki so v bitki zmagali, vendar so zaradi napadov kamikazejev izgubili veliko ladij in ljudi. Do konca bitke so kamikaze potopile najmanj 21 ameriških ladij. Potopljene so bile tudi nekatere ladje drugih zavezniških mornaric, več deset pa jih je bilo poškodovanih.
Na stotine dodatnih letal kamikaze je bilo pripravljenih braniti Japonsko pred invazijo. Vendar jih po kapitulaciji Japonske 15. avgusta po atomskih bombardiranjih Hirošime in Nagasakija ter vojni napovedi Sovjetske zveze niso nikoli več uporabili.
_in_Lingayen_Gulf_on_6_January_1945_(NH_79450).jpg)
Kamikadze zadene ladjo Columbia, pri čemer umre 13 mornarjev, 44 pa jih je ranjenih.
_in_Lingayen_Gulf_on_6_January_1945_(NH_79449).jpg)
Ladjo USS Columbia 6. januarja 1945 napade kamikaze.

USS Bunker Hill sta 11. maja 1945 v bližini Kjušu zadela Ogawa (glej sliko levo) in še en kamikaze. Od 2600 članov posadke je bilo ubitih 372 mornarjev.
.png)
Kiyoshi Ogawa, pilot kamikaze, je zadel letalonosilko USS Bunker Hill (glej sliko desno).
Učinki
Najpomembnejši učinek napadov je bil ustvarjanje strahu med zavezniškimi enotami. Ko so se ameriške ladje podale v zadnje bitke, so se posadke zelo bale pilotov kamikaze. Do konca druge svetovne vojne je japonska mornarica žrtvovala 2525 pilotov kamikaze, letalstvo pa jih je izgubilo 1387. Po podatkih japonske vlade so misije potopile 81 ladij in poškodovale 195. Trdili so tudi, da so bili napadi kamikazejev vzrok za 80 % smrti zaveznikov v zadnjih letih vojne.Ameriški viri trdijo, da so kamikazeji potopili manj ladij, kot trdijo Japonci. Kljub temu se strinjajo, da so povzročili zelo veliko škodo. Po podatkih vira ameriških zračnih sil so napadalci kamikaze potopili 34 mornariških ladij, poškodovali 368 drugih, ubili 4900 mornarjev in jih več kot 4800 ranili. Zgodovinar Robin Rielly je v knjigi iz leta 2010 navedel, da so kamikaze potopile približno 60 ameriških ladij, več kot 400 pa so jih poškodovale.
Kamikaze prepričanja
Številni piloti kamikaze so se ponudili kot prostovoljci za misijo. Običajno so bili zelo mladi, stari med 18 in 24 let. Prepričani so bili, da je umreti, ko zadenejo sovražnike Japonske in cesarja, zelo častna smrt. To načelo je bilo tradicionalno že od časov samurajev in je dajalo velik pomen občutku dolžnosti in poslušnosti. Ta zamisel se je imenovala giri ("dolžnost") in je bila del kodeksa obnašanja japonskih bojevnikov od srednjega veka naprej, bušida. Številni mladi možje so se po svoji svobodni volji žrtvovali, saj so jim bila ta prepričanja in ljubezen do domovine najpomembnejša. Priročnik za pilote tokkōtai je pilotom naročal, naj nikoli ne zaprejo oči. To je bilo zato, ker bi pilot, če bi zaprl oči, zgrešil cilj. V zadnjih trenutkih pred strmoglavljenjem je moral pilot zakričati "Hissatsu!". ("Kritični udarec!") tako glasno, kot je le mogel.
Mnogi drugi pa so to storili zaradi družbenega pritiska. Če se nisi ponudil kot prostovoljec, je bil to znak strahopetnosti in nečastnosti. Številni poklicni piloti, ki so dobili ukaz za samomorilske napade, so to storili zaradi vojaške poslušnosti in ne zaradi časti. Eden prvih pilotov kamikazejev, poročnik Yukio Seki, je po tem, ko so ga skoraj prisilili, da se je javil kot prostovoljec, zapisal:
Prihodnost Japonske je bleda, če je prisiljena ubiti enega svojih najboljših pilotov. Na to misijo ne grem zaradi cesarja ali cesarstva ... Grem, ker mi je bilo tako ukazano.
Pred odhodom v boj je običajno potekal poseben obred. Piloti so pili saké in jedli kroglice riža. Dobili so medalje in meč katana. Na glavo so si nadeli naglavni trak z vzhajajočim soncem in sennibari, "pas tisočih šivov", ki ga je izdelalo tisoč žensk, vsaka pa je naredila en šiv. Velikokrat so s seboj vzeli molitve, ki so jih napisale njihove družine. Po legendi so mladi piloti na misijah kamikaze velikokrat leteli jugozahodno od Japonske nad 922 metrov visoko goro Kaimon. Piloti samomorilskih misij so se ob pogledu nanjo ozrli čez ramo in se poslovili od svoje države. Druga legenda pravi, da so piloti kamikaze, ko so odhajali na svoje zadnje misije, iz zraka spuščali rože. Na nekaterih krajih, na primer na hribih v bližini letališča Kikaidžima, naj bi od tistih dni v začetku maja cvetele gredice s kresnicami.
Nekateri pomembni vojaki, ki so preživeli vojno, so načrt kamikaze kritizirali še leta pozneje. Saburo Sakai, vojni pilot as, je dejal:
Kamikadze je v skladu z našo starodavno vojno taktiko nepričakovan napad. Presenečeni napadi bodo uspešni prvič, morda dvakrat ali trikrat. Toda kateri bedak bi nadaljeval iste napade deset mesecev? Cesar Hirohito se je tega moral zavedati. Moral bi reči: "Prenehajte."

Srednješolke se 12. aprila 1945 v bitki za Okinavo z vejicami češnjevih cvetov poslovijo od pilotov kamikazejev.
Sorodne strani
- Mongolski vpadi na Japonsko
Vprašanja in odgovori
V: Kaj pomeni beseda "Kamikaze"?
O: Kamikaze je japonska beseda, ki pomeni "božanski veter". Prvotno se je nanašala na tajfun, ki je v 13. stoletju uničil mongolske ladje in rešil Japonsko pred invazijo. V zahodni kulturi pa pomeni samomorilske pilote japonskega cesarstva, ki so med drugo svetovno vojno s svojimi letali naleteli na sovražnikove ladje.
V: Kako je zahodni svet začel uporabljati izraz "kamikaze"?
O: Ameriški prevajalci so pomotoma uporabili drugačen slog izgovarjave japonskega jezika in so shinpū ("božanski veter") brali kot kamikaze, saj se ti japonski znaki lahko berejo na oba načina. To ime je po vojni postalo tako znano, da so ga začeli uporabljati tudi Japonci.
V: Kakšno je bilo pravilno ime, ki ga je japonska vojska dajala pilotom?
O: Pravilno ime, ki ga je japonska vojska dala pilotom, je bilo tokubetsu kōgeki tai (特別攻撃隊), kar dobesedno pomeni "posebna napadalna skupina". V skrajšani obliki se običajno uporablja kratica tokkōtai (特攻隊).
V: Kako so se imenovali samomorilski napadi mornariških pilotov?
O: Samomorilski napadi mornariških pilotov so se imenovali shinpū tokubetsu kōgeki tai (神風特別攻撃隊, "posebna napadalna skupina za božanski veter").
V: Kdaj so se zgodili ti samomorilski napadi?
O: Ti samomorilski napadi so se zgodili v zadnjih letih druge svetovne vojne.
V: Kaj pomeni "shinpū"?
O: Shinpū v japonščini pomeni "božanski veter".
Iskati