Jedrsko orožje: kaj je, zgodovina, tipi, nevarnosti in države

V letih po letu 1895 so ljudje, ki so se ukvarjali s fiziko, začeli razumeti, kako nastanejo atomi. Okoli leta 1915 so se ljudje začeli zavedati, da se pri razbijanju posebnih atomov lahko sprostijo velike količine energije, kar se lahko uporabi za izdelavo bombe.

Leta 1939 so ljudje, ki so študirali fiziko, začeli razumeti teorijo jedrskega cepitvenega orožja, vendar ga nobena država ni znala izdelati. Ko se je začela druga svetovna vojna, so Nemčija, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike želele izdelati jedrsko orožje. Nemčija ga ni dokončala, deloma tudi zato, ker je po začetku nacistične vladavine veliko najboljših ljudi, ki so študirali fiziko, pobegnilo iz Nemčije. Združeno kraljestvo je začelo delati leta 1939, vendar je bilo za to potrebnih preveč denarja, zato so leta 1942 odnehali. Pozneje istega leta so Združene države Amerike začele zelo obsežen program za izdelavo jedrskega orožja. Program je temeljil na delu, ki so ga opravili v Združenem kraljestvu. Program se je imenoval "projekt Manhattan".

Do avgusta 1945 so v okviru projekta Manhattan izdelali tri jedrska cepitvena orožja. Dve od teh bomb so Združene države Amerike uporabile za napad na japonski mesti Hirošima in Nagasaki. Ljudje iz projekta Manhattan menijo, da je bilo ob uporabi bomb ubitih približno 105.000 ljudi, 94.000 pa ranjenih. Zdravniki so pozneje prišli do prepričanja, da je umrlo več kot 225.000 ljudi, če se preštejejo vsi prizadeti po daljšem časovnem obdobju. Japonska je po atomskih bombardiranjih Hirošime in Nagasakija napovedala kapitulacijo.

Po drugi svetovni vojni si je tudi Sovjetska zveza začela prizadevati za izdelavo jedrskega orožja.

Eden od načinov sproščanja energije z jedrskim orožjem je razbijanje atomov. To se imenuje jedrska cepitev in je osnova za atomske bombe. V tem orožju se običajno uporabljajo posebni izotopi urana ali plutonija. Pri teh elementih lahko pride do jedrske cepitve in jedrske verižne reakcije.

Drug postopek se lahko uporabi za izdelavo jedrskega orožja, ki z združevanjem atomov povzroči še večje eksplozije in sprosti veliko več energije. Ta proces se imenuje jedrska fuzija, orožje, ki temelji na tem procesu, pa se imenuje vodikova bomba ali termonuklearno orožje. V tem orožju se običajno uporabljajo posebni izotopi vodika.

Jedrsko orožje proizvaja zelo veliko energije in sevanja, ki lahko ubije ljudi ali živali v oddaljenosti nekaj kilometrov. Večina sevanja so rentgenski žarki, ki segrejejo zrak in povzročijo ogromno jedrsko ognjeno kroglo. Zaradi hitrega širjenja ognjene krogle nastane nevaren udarni val, ki lahko uniči hiše ali stavbe več kilometrov stran. Sevanje lahko povzroči zastrupitev s sevanjem, lahko pa povzroči tudi mutacije v DNK, ki lahko povzročijo raka.

Jedrske bombe sproščajo tudi padavine, ki so jedrski material in prah, ki je bil obsevan in je postal radioaktiven. Sčasoma lahko radioaktivne padavine, odvisno od količine sproščenih snovi, ubijejo tudi ljudi v oddaljenih krajih. Padavine iz jedrske eksplozije lahko veter odnese na velike razdalje od kraja eksplozije in lahko ostanejo nevarne dlje časa.

Vodikova bomba, znana tudi kot fuzijska bomba, je jedrsko orožje, ki poleg urana ali plutonija uporablja tudi izotope vodika (devterij in tritij). Vodikove bombe so lahko veliko močnejše od cepitvenih bomb. Kljub imenu ima tipična vodikova bomba le toliko vodika, da proizvede dodatne nevtrone za detonacijo ohišja iz naravnega urana. Gorivo v vodikovih bombah je torej večinoma nerafiniran uran.

Jedrsko orožje je težko izdelati, saj potrebuje posebne izotope urana ali plutonija ter specializirano tehnologijo. Zato ima jedrsko orožje le malo držav. Kadar države, ki nimajo jedrskega orožja, ustvarijo svoje, se to običajno imenuje širjenje jedrskega orožja.

Jedrsko orožje je lahko prav tako težko pripeljati na cilj kot ga izdelati. Eksplozivni material je mogoče namestiti v bombo, artilerijski izstrelek ali raketo. Kadar je jedrska naprava nameščena v raketo, se običajno imenuje jedrska raketa. Jedrske rakete lahko nosijo letala, podmornice ali tovornjaki, lahko pa so nameščene v podzemne silose za rakete. Nekatere vrste letal, kot so B-29 Superfortress, B-36 Peacemaker, B-52 Stratofortress in B-2 Spirit, so nosile jedrsko orožje.

Nosijo jih tudi rakete, kot so medcelinske balistične rakete (ICBM) ali podmorniške balistične rakete (SLBM). Nekatere rakete potujejo do meje vesolja in nato izstrelijo več ločenih jedrskih orožij nazaj proti zemlji, pri čemer vsako orožje potuje proti drugemu cilju. To se imenuje bojna glava MIRV (Multiple Independent Reentry Vehicles). Izdelane so bile zelo velike jedrske bombe, vendar lahko v praksi orožje z več bojnimi glavami povzroči veliko večjo škodo, saj napade več ciljev.

Za izdelavo jedrskega orožja je potrebnih veliko virov, saj so materiali, iz katerih je narejeno, zelo redki, za izdelavo pa je potrebnih veliko znanstvenikov. Vendar je več državam uspelo izdelati jedrsko orožje in mnoge ga imajo še danes. Države, ki imajo jedrsko orožje, so naštete v vrstnem redu, v katerem je bilo izumljeno: ZDA (1945), Rusija (1949), Združeno kraljestvo (1952), Francija (1960), Kitajska (1964), Indija (1974) in Pakistan (1998). Druge države naj bi skrivaj imele jedrsko orožje ali ga razvijale. Nekatere države so nekoč imele jedrsko orožje, vendar so nato izjavile, da so se ga znebile.

Nekatere države so med prevozom izgubile jedrsko orožje. Znano je 92 primerov, ko so vse države, za katere je znano, da imajo atomske bombe, te izgubile na morju. Bombe so se izgubile v 15 različnih primerih. Vendar bi lahko bilo izgubljenih bomb še več.

To je seznam glavnih jedrskih eksplozij, ki so se zgodile. Poleg atomskih bombardiranj Hirošime in Nagasakija sta vključena tudi prvi jedrski poskus določene vrste orožja v državi in poskusi, ki so bili kako drugače pomembni (na primer največji poskus doslej). Vsi izstrelki (eksplozivna moč) so podani v ocenjenih energijskih ekvivalentih v kilotonah TNT.

Od leta 1945 do leta 1980 je bilo na različnih lokacijah po svetu izvedenih več kot 500 atmosferskih poskusov jedrskega orožja. Ker sta se ozaveščenost in zaskrbljenost javnosti povečali zaradi možnih nevarnosti za zdravje, povezanih z izpostavljenostjo jedrskimpadavinam, so bile izvedene različne študije. Študija Centra za nadzor in preprečevanje bolezni navaja, da so jedrske padavine morda povzročile 11 000 smrtnih primerov, večinoma zaradi raka na ščitnici, povezanega z izpostavljenostjo jodu-131.

Z jedrskim orožjem in z njim povezanimi vprašanji so se ukvarjali naslednji pomembni posamezniki: