Kitajska: enciklopedični pregled civilizacije, zgodovine in države

Beseda "Kitajska" je bila prvič uporabljena leta 1555. Izvira iz perzijskega pridevnika chīnī, ki pomeni "kitajski" in ga je v Evropi populariziral Marco Polo.

Starodavni (2100 pr. n. št. - 1500 n. št.)

Stara Kitajska je bila ena prvih civilizacij in je delovala od 2. tisočletja pred našim štetjem kot fevdalna družba. Kitajska civilizacija je bila tudi ena redkih, ki je izumila pisavo; druge so bile Mezopotamija, civilizacija doline Indus, civilizacija Majev, minojska civilizacija v stari Grčiji in stari Egipt. Svojo zlato dobo je dosegla v času dinastije Tang (okoli 10. stoletja n. št.). Kot domovina konfucianizma in daoizma je imela velik vpliv na bližnje države, vključno z Japonsko, Korejo in Vietnamom, na področju političnega sistema, filozofije, religije, umetnosti, pisanja in literature. Na Kitajskem so nekatere najstarejše umetnine na svetu. Klasični primeri so kipi in keramika ter okraski iz nefrita.

Preden je dinastija Qin združila Kitajsko, je obstajalo na stotine majhnih držav, ki so se več sto let borile med seboj v vojni za nadzor nad Kitajsko. To je znano kot obdobje vojskujočih se držav. Čeprav so ljudje zaradi nenehnih vojn trpeli, so se v tem času rodile številne velike filozofije, med njimi konfucianizem in daoizem. Konfucijanstvo in daoizem sta bila sama po sebi temelj številnih družbenih vrednot, ki so danes prisotne v sodobnih vzhodnoazijskih kulturah.

Njegova geografija je bila večinoma podobna današnji Kitajski, le da sta se severni in zahodni rob razlikovala. Pogosto so jo napadala severna nomadska ljudstva, kot so Turki in Mongoli pod vodstvom Džingiskana in Kublajhana. V zgodovini starodavne Kitajske so se severni nomadi in Kitajci borili drug proti drugemu in se izmenjavali pri vladanju kitajski deželi in ljudem. Ko pa so severnjaki premagali Kitajce in začeli vladati kraljestvu, so tudi oni sprejeli kitajski način življenja in postali podobni Kitajcem. Številnim najmočnejšim kitajskim dinastijam so vladala severna ljudstva, med drugim dinastijam Qin, Tang, Yuan (mongolska) in Qing. Vsakič so v kitajsko kulturo vnesli tudi nove elemente.

Nova doba

Čeprav je Kitajska v prvem tisočletju in na začetku drugega tisočletja dosegla veliko, je v 15. stoletju pred našim štetjem postala izolacionistična država.To je bilo zato, ker je Španija na novi celini našla ogromno srebra, ki je bilo takrat glavna valuta (denar) na Kitajskem in v Evropi, Kitajska pa ni želela, da bi jo kupovali tujci.

V času renesanse so evropske sile začele zavzemati druge azijske države. Čeprav Kitajska nikoli ni bila dejansko zavzeta, so številne evropske države, kot sta Velika Britanija in Francija, na Kitajskem vzpostavile svoja vplivna območja. Ker se je Kitajska v prejšnjih nekaj stoletjih odrezala od sveta, je do dinastije Qing tehnološko zaostajala za drugimi državami in je bila nemočna, da bi to preprečila. To je postalo jasno, ko je v 19. stoletju izgubila opijske vojne z Veliko Britanijo.

Kitajska se je še vedno soočala z notranjimi spori pod vplivom zahodnih virov. Upor tajpingov ali tajpingska vojna je potekala na Kitajskem od leta 1851 do 1864. Upor Taipingov je vodil Hong Xiuquan iz Guangdona. Hong Xiuquan je bil pod vplivom krščanskih misijonarjev in se je razglasil za Jezusovega brata. Njegovo poslanstvo je bilo zrušiti dinastijo Qing. Upor Taipingov je pridobil vpliv na prebivalstvo južne Kitajske in pritegnil več deset tisoč podpornikov. Tajpinski režim je uspešno ustvaril državo znotraj cesarstva Qing s prestolnico v Nanjingu. Hong je svojo novo državo poimenoval Taiping Tianguo ali "Nebeška država velikega miru". Lokalne vojske so upor na koncu zatrle v zadnji bitki pri Nanjingu.

Leta 1911 je Sun Yat-sen ustanovil Republiko Kitajsko, vendar je bila njena vlada zelo šibka. Številna območja so nadzorovali vojskovodje. Chiang Kai-shek je vodil vojne proti njim ter postal predsednik in diktator.

Leta 1931 je Japonska napadla Mandžurijo, kraj na severovzhodu Kitajske. Japonci so 7. julija 1937 napadli preostali del države in začeli tako imenovano drugo kitajsko-japonsko vojno. Ta vojna je kasneje postala del druge svetovne vojne. Vojna je trajala osem let, v njej pa je bilo ubitih na milijone Kitajcev.

Vendar se je pozneje začela kitajska državljanska vojna med Kuomintangom (nacionalisti) iz Republike Kitajske in komunisti iz Ljudske republike Kitajske. Komunisti so želeli, da bi Kitajska postala podobna Sovjetski zvezi, medtem ko je druga stran želela ohraniti Kitajsko v tedanjem stanju. Komuniste so vodili Mao Zedong, Liu Shaoqi in drugi. Pozneje je Liu izgubil vpliv na Maa in njegova smrt še danes ostaja nerešena. Komunisti so na koncu v vojni zmagali. Nacionalisti (pod vodstvom Čankajška) so pobegnili na otok Tajvan in v Tajpeju ustanovili novo glavno mesto. Po kitajski državljanski vojni je komunistični voditelj Mao Zedong 1. oktobra 1949 v Pekingu razglasil novo državo, Ljudsko republiko Kitajsko (LRK).

Pod Maom je država ostala revna, Tajvan pa je postal bogatejši. Njegov poskus industrializacije in kolektivizacije z velikim skokom naprej je povzročil smrt številnih ljudi zaradi lakote. Kulturna revolucija je povzročila velike družbene pretrese. Po letu 1976 je Kitajska pod vodstvom Deng Xiaopinga izvedla reforme tržnega gospodarstva in doživela hitro gospodarsko rast. Kitajska je zdaj eno največjih gospodarstev na svetu, ki temelji predvsem na izvozu.

V nedavni zgodovini je imela Kitajska težave s protesti, blokiranjem informacij na internetu in cenzuro novic. Leto 1989 je zaznamoval sporni pokol ljudi v Tian Anu.

Kitajska pokrajina je obsežna in raznolika. Sega od puščav Gobi in Taklamakan na severu do subtropskih gozdov na jugu. Himalaja, Karakorum, Pamir in Tianšan ločujejo Kitajsko od večine južne in srednje Azije. Reki Jangce in Rumena reka tečeta od Tibetanske planote do gosto poseljene vzhodne obale. Jangce je tretja najdaljša reka na svetu, Rumena reka pa je šesta najdaljša. Kitajska obala ob Tihem oceanu je dolga 14 500 kilometrov. Omejujejo jo Bohajsko, Rumeno, Vzhodnokitajsko in Južnokitajsko morje. Kitajska se prek meje s Kazahstanom povezuje z evrazijsko stepjo. Evrazijska stepa je bila že od neolitika dalje komunikacijska arterija med Vzhodom in Zahodom prek stepske poti. Stepska pot je predhodnica kopenske svilene poti.

Kitajska ustava določa, da je Ljudska republika Kitajska "socialistična država pod ljudsko demokratično diktaturo, ki jo vodi delavski razred in temelji na zavezništvu delavcev in kmetov". Prav tako navaja, da državni organi "uporabljajo načelo demokratičnega centralizma". LRK je ena od edinih socialističnih držav na svetu, ki je odkrito komunistična.

Ljudska osvobodilna vojska je z 2,3 milijona aktivnih vojakov največja stalna vojaška sila na svetu. PLA poveljuje Centralna vojaška komisija (CMC). Kitajska ima drugo največjo rezervno vojsko, takoj za Severno Korejo. PLA sestavljajo kopenske sile (PLAGF), mornarica (PLAN), zračne sile (PLAAF) in raketne sile Ljudske osvobodilne vojske (PLARF). Po podatkih kitajske vlade je kitajski vojaški proračun za leto 2017 znašal 151,5 milijarde USD. Kitajska ima drugi največji vojaški proračun na svetu.

Kitajska je bila do dinastije Ming vodilna v svetu na področju znanosti in tehnologije. Obstaja veliko starodavnih kitajskih odkritij in izumov. Na primer izdelava papirja, tiskanje, kompas in strelni prah so znani kot štirje veliki izumi. Razširili so se v vzhodni Aziji, na Bližnjem vzhodu in pozneje v Evropi. Kitajski matematiki so prvi začeli uporabljati negativna števila. Do 17. stoletja sta Evropa in zahodni svet v znanosti in tehnologiji postala boljša od Kitajske.

Po nacionalnem popisu leta 2010 je bilo v Ljudski republiki Kitajski približno 1.370.536.875 prebivalcev. Približno 16,60 % prebivalcev je bilo starih 14 let ali manj, 70,14 % jih je bilo starih od 15 do 59 let, 13,26 % pa starejših od 60 let. Stopnja rasti prebivalstva za leto 2013 je ocenjena na 0,46 %.

Kitajska je izvor vzhodnih borilnih veščin, imenovanih Kung Fu ali s prvim imenom Wushu. Kitajska je tudi domovina uglednega samostana Spa in gorovja Wudang. Borilne veščine so se začele bolj zaradi preživetja, obrambe in vojskovanja kot zaradi umetnosti. Sčasoma so se nekatere oblike umetnosti razvejale, medtem ko so druge ohranile svoj izrazit kitajski pridih.

Na Kitajskem so ustvarjali priznani umetniki, med njimi Wong Fei Hung (Huang Fei Hung ali Hwang Fei Hung) in številni drugi. Umetnost je sobivala tudi z različnimi barvami, vključno z bolj standardnimi 18 barvami. Legendarne in kontroverzne poteze, kot je Big Mak, so prav tako hvaljene in o njih se govori v okviru kulture.

Kitajska ima veliko tradicionalnih festivalov, kot so Pomladni festival, Festival zmajevih čolnov, Festival sredine jeseni itd. Najpomembnejše je kitajsko novo leto. Ljudje na Kitajskem imajo praznike za praznovanje teh festivalov.

Festivali

Pomladni festival je kitajsko novo leto.

Festival zmajevih čolnov se praznuje v spomin na smrt Qu Yuana, domoljubnega pesnika države Chu v obdobju vojskujočih se držav. Svojega cesarja je večkrat prepričeval, naj ne sprejme ponudb kitajskih diplomatov, vendar ga cesar ni poslušal. Bil je zelo žalosten in na koncu je skočil v reko, da bi končal svoje življenje. Ljudje so ga imeli tako radi, da niso želeli, da bi ribe pojedle njegovo truplo. Pripravili so riževe cmoke in jih vrgli v reko. Upajo, da bodo ribe namesto pesnikovega trupla pojedle te cmoke. Da bi se znebili rib, so v reki veslali tudi zmajeve čolne. Takšne prakse, uživanje riževih cmokov in dirke z zmajskimi čolni, so postale to, kar Kitajci danes počnejo na tem festivalu.

Festival sredine jeseni, ki poteka na petnajsti dan osmega luninega meseca, je družinski festival. Ko se festival začne, se ljudje usedejo skupaj, da bi jedli lunino pecivo, cenili svetlo polno lunino pecivo, cenili svetlo polno luno, praznovali obilen pridelek ter uživali v družinski ljubezni in sreči. Za Kitajce polna luna simbolizira družinsko srečanje, prav tako kot "lunine tortice". Zato se festival sredine jeseni imenuje tudi festival družinskega srečanja.