Velika proletarska kulturna revolucija (poenostavljena kitajščina: 无产阶级文化大革命, tradicionalna kitajščina: 無產階級文化大革命, pinyin: Wúchǎn Jiējí Wénhuà Dà Gémìng, dobesedno: Proletarska kulturna velika revolucija); v kitajščini skrajšano 文化大革命 ali 文革, znana tudi preprosto kot kulturna revolucija, je bilo obdobje velikih kulturnih in političnih sprememb na Kitajskem, ki jih je sprožil Mao Zedong, vodja Komunistične partije Kitajske. Potekala je med letoma 1966 in 1976 in globoko prizadela kitajsko družbo, gospodarstvo, šolstvo in kulturno dediščino.

Vzroki

Kulturna revolucija je imela več vzrokov, med njimi:

  • Maovo prizadevanje za ponovno utrditev oblasti po političnem in gospodarskem porazu, povezanem z neuspehom velikega skoka naprej.
  • strankarske razprtije med Maovimi privrženci in nasprotniki, predvsem znotraj vodstva, kjer je bila Komunistična partija razdeljena na Maove in nasprotnike, kot je bil Deng Xiaoping;
  • ideološki boj za »ohranjanje čistosti« revolucije in odstranjevanje domnevnih »kapitalističnih elementov« iz stranke in družbe;
  • socialne reforme in poskusi preoblikovanja šolskega sistema in kulturnih institucij, ki so se prepletli z osebnostno politiko in zavezništvi v vrhu stranke.

Potek

Gibanje se je formalno začelo leta 1966, po seriji kampanj in mobilizacij. Mao je po neuspehu »velikega skoka naprej« in po kampanjah za socialistično izobraževanje iskal načine, kako odstraniti nasprotnike v stranki in aktivirati mlade kot nosilce revolucionarnih sprememb. Leta 1965 je, ob podpori Lin Biaa, Jiang Qinga in Chen Boda, začel konsolidacijo moči.

Najpomembnejši elementi poteka:

  • Mobilizacija mladine in Rdeče garde: Mao je spodbujal mlade, naj se organizirajo v Rdeče garde, se učijo iz Maovih izrekov in izvedejo »kulturne« čistke. Knjiga Citati predsednika Mao Zedonga (znana kot Mala rdeča knjižica) je postala simbol gibanja. Rdeča garda je pogosto izvajala nasilne napade, javne ponižanja in uničevanje kulturnih predmetov.
  • Preiskave in preganjanja vodilnih osebnosti: Veliko predstavnikov starega vodstva in intelektualcev je bilo diskreditiranih, odstranjenih s položajev ali fizično zlorabljenih. Med najpomembnejšimi izgnanci sta bila Liu Shaoqi, predsednik Kitajske, in Deng Xiaoping, generalni sekretar KP Kitajske (kasneje znan zgolj kot vodilna osebnost po Maovi smrti).
  • Anarhija in spopadi: V mnogih mestih in na podeželju je prišlo do spopadov med nasprotnimi skupinami Rdečih gard in lokalnimi oblastmi; sledila je doba političnega kaosa in nasilja.
  • Vojaška in strankarska prerazporeditev: Po letu 1967 je vojska v številnih primerih prevzela red in postopoma nadzorovala situacijo. Deveti nacionalni partijskikongres leta 1969 institucionalno ni izničil revolucionarnega gibanja, ampak je vsaj delno formaliziral novo razporeditev moči v stranki.
  • Lin Biaov padec in smrt: Lin Biao, ki je bil sprva Maov zaveznik in ustanovitelj nekaterih vojaških elementov gibanja, je konec leta 1971 umrl v skrivnostnih okoliščinah med domnevnim poskusom bega. Ta dogodek je povzročil dodatno negotovost v vrhu države.

Čeprav je bilo po letu 1969 do neke mere manj javnega anarhičnega nasilja, je revolucija nadaljevala svoje učinke skozi vse sedemdeseta leta. Politična in kulturna kampanja se je končno zaustavila šele po Maoovi smrti leta 1976 in aretaciji tako imenovane »Četvorke« (med njimi Jiang Qing), ki je pomenila konec organiziranega gibanja v okviru strankarske politike.

Posledice in zapuščina

Posledice kulturne revolucije so bile obsežne in dolgotrajne:

  • Človekove žrtve in preganjanje: Številke so predmet zgodovinskih ocen in sporov; ocene neposrednih žrtev, vključno z umori, samomori in smrtmi zaradi nasilja, ter posrednih žrtev zaradi razpada zdravstvenih in socialnih sistemov segajo od nekaj sto tisoč do več milijonov. Poleg smrti so bile milijoni ljudi politično preganjane, zapostavljene ali prisiljene na »pre vzgojo« in delo.
  • Uničenje kulturne dediščine: Nadzorovane in spontano uničevalne akcije so prizadele muzeje, cerkve, templje, arhive, knjige in umetnine. Mnoge zgodovinske in kulturne vrednote so bile izgubljene ali poškodovane.
  • Zmanjšanje izobraževanja in intelektualna škoda: Šolski sistem je bil moten; univerze so bile zaprte ali preoblikovane, generacije so imele prekinjeno izobrazbo in manjše možnosti za strokovni razvoj.
  • Gospodarske posledice: Kulturna revolucija je zavirala gospodarsko rast in modernizacijo. Kaos, preusmeritve delovne sile in politične čistke so zmanjšali produktivnost.
  • Politika in mednarodni odnosi: Notranje prerazporeditve moči so vplivale na zunanjo politiko; odnosi s Sovjetsko zvezo in zahodnimi državami so bili v tem obdobju spremenljivi. Kasnejše odprtje Kitajske in reforme niso bile mogoče brez preteklih izkušenj in revizij politike.
  • Rehabilitacije in reforme: Po Maoovi smrti so oblasti postopoma začele rehabilitirati mnoge žrtve kulturne revolucije. V 80. letih je prišlo do političnih in ekonomskih reform, ki jih je vodil predvsem Deng Xiaoping — kar je pomenilo prelom z Maovimi politikami in preusmeritev proti tržnim reformam.

Kulturna revolucija je pustila globoke družbene rane in pomembno vplivala na oblikovanje sodobne Kitajske. Njena kompleksna zapuščina je še vedno predmet raziskav, političnih razprav in javne refleksije, tako na Kitajskem kot v tujini.