Kitajska kulturna revolucija (1966–1976): vzroki, potek in posledice
Velika proletarska kulturna revolucija (poenostavljena kitajščina: 无产阶级文化大革命, tradicionalna kitajščina: 無產階級文化大革命, pinyin: Wúchǎn Jiējí Wénhuà Dà Gémìng, dobesedno: Proletarska kulturna velika revolucija); v kitajščini skrajšano 文化大革命 ali 文革, znana tudi preprosto kot kulturna revolucija, je bilo obdobje velikih kulturnih in političnih sprememb na Kitajskem, ki jih je sprožil Mao Zedong, vodja Komunistične partije Kitajske. Potekala je med letoma 1966 in 1976 in globoko prizadela kitajsko družbo, gospodarstvo, šolstvo in kulturno dediščino.
Vzroki
Kulturna revolucija je imela več vzrokov, med njimi:
- Maovo prizadevanje za ponovno utrditev oblasti po političnem in gospodarskem porazu, povezanem z neuspehom velikega skoka naprej.
- strankarske razprtije med Maovimi privrženci in nasprotniki, predvsem znotraj vodstva, kjer je bila Komunistična partija razdeljena na Maove in nasprotnike, kot je bil Deng Xiaoping;
- ideološki boj za »ohranjanje čistosti« revolucije in odstranjevanje domnevnih »kapitalističnih elementov« iz stranke in družbe;
- socialne reforme in poskusi preoblikovanja šolskega sistema in kulturnih institucij, ki so se prepletli z osebnostno politiko in zavezništvi v vrhu stranke.
Potek
Gibanje se je formalno začelo leta 1966, po seriji kampanj in mobilizacij. Mao je po neuspehu »velikega skoka naprej« in po kampanjah za socialistično izobraževanje iskal načine, kako odstraniti nasprotnike v stranki in aktivirati mlade kot nosilce revolucionarnih sprememb. Leta 1965 je, ob podpori Lin Biaa, Jiang Qinga in Chen Boda, začel konsolidacijo moči.
Najpomembnejši elementi poteka:
- Mobilizacija mladine in Rdeče garde: Mao je spodbujal mlade, naj se organizirajo v Rdeče garde, se učijo iz Maovih izrekov in izvedejo »kulturne« čistke. Knjiga Citati predsednika Mao Zedonga (znana kot Mala rdeča knjižica) je postala simbol gibanja. Rdeča garda je pogosto izvajala nasilne napade, javne ponižanja in uničevanje kulturnih predmetov.
- Preiskave in preganjanja vodilnih osebnosti: Veliko predstavnikov starega vodstva in intelektualcev je bilo diskreditiranih, odstranjenih s položajev ali fizično zlorabljenih. Med najpomembnejšimi izgnanci sta bila Liu Shaoqi, predsednik Kitajske, in Deng Xiaoping, generalni sekretar KP Kitajske (kasneje znan zgolj kot vodilna osebnost po Maovi smrti).
- Anarhija in spopadi: V mnogih mestih in na podeželju je prišlo do spopadov med nasprotnimi skupinami Rdečih gard in lokalnimi oblastmi; sledila je doba političnega kaosa in nasilja.
- Vojaška in strankarska prerazporeditev: Po letu 1967 je vojska v številnih primerih prevzela red in postopoma nadzorovala situacijo. Deveti nacionalni partijskikongres leta 1969 institucionalno ni izničil revolucionarnega gibanja, ampak je vsaj delno formaliziral novo razporeditev moči v stranki.
- Lin Biaov padec in smrt: Lin Biao, ki je bil sprva Maov zaveznik in ustanovitelj nekaterih vojaških elementov gibanja, je konec leta 1971 umrl v skrivnostnih okoliščinah med domnevnim poskusom bega. Ta dogodek je povzročil dodatno negotovost v vrhu države.
Čeprav je bilo po letu 1969 do neke mere manj javnega anarhičnega nasilja, je revolucija nadaljevala svoje učinke skozi vse sedemdeseta leta. Politična in kulturna kampanja se je končno zaustavila šele po Maoovi smrti leta 1976 in aretaciji tako imenovane »Četvorke« (med njimi Jiang Qing), ki je pomenila konec organiziranega gibanja v okviru strankarske politike.
Posledice in zapuščina
Posledice kulturne revolucije so bile obsežne in dolgotrajne:
- Človekove žrtve in preganjanje: Številke so predmet zgodovinskih ocen in sporov; ocene neposrednih žrtev, vključno z umori, samomori in smrtmi zaradi nasilja, ter posrednih žrtev zaradi razpada zdravstvenih in socialnih sistemov segajo od nekaj sto tisoč do več milijonov. Poleg smrti so bile milijoni ljudi politično preganjane, zapostavljene ali prisiljene na »pre vzgojo« in delo.
- Uničenje kulturne dediščine: Nadzorovane in spontano uničevalne akcije so prizadele muzeje, cerkve, templje, arhive, knjige in umetnine. Mnoge zgodovinske in kulturne vrednote so bile izgubljene ali poškodovane.
- Zmanjšanje izobraževanja in intelektualna škoda: Šolski sistem je bil moten; univerze so bile zaprte ali preoblikovane, generacije so imele prekinjeno izobrazbo in manjše možnosti za strokovni razvoj.
- Gospodarske posledice: Kulturna revolucija je zavirala gospodarsko rast in modernizacijo. Kaos, preusmeritve delovne sile in politične čistke so zmanjšali produktivnost.
- Politika in mednarodni odnosi: Notranje prerazporeditve moči so vplivale na zunanjo politiko; odnosi s Sovjetsko zvezo in zahodnimi državami so bili v tem obdobju spremenljivi. Kasnejše odprtje Kitajske in reforme niso bile mogoče brez preteklih izkušenj in revizij politike.
- Rehabilitacije in reforme: Po Maoovi smrti so oblasti postopoma začele rehabilitirati mnoge žrtve kulturne revolucije. V 80. letih je prišlo do političnih in ekonomskih reform, ki jih je vodil predvsem Deng Xiaoping — kar je pomenilo prelom z Maovimi politikami in preusmeritev proti tržnim reformam.
Kulturna revolucija je pustila globoke družbene rane in pomembno vplivala na oblikovanje sodobne Kitajske. Njena kompleksna zapuščina je še vedno predmet raziskav, političnih razprav in javne refleksije, tako na Kitajskem kot v tujini.
Slogani kulturne revolucije na kampusu univerze Fudan v Šanghaju.
Učinki
Kulturna revolucija je na Kitajskem povzročila veliko težav. Proizvodnja v tovarnah se je zmanjšala zaradi političnih dejavnosti delavcev. Zmanjšala se je tudi zato, ker ljudje, ki so bili postavljeni za vodenje tovarn, niso vedeli, kako jih voditi. Prevozi so se poslabšali, ker so veliko vlakov uporabljali za prevoz rdečih gardistov po državi. Številne znanstvenike in inženirje so zaprli ali poslali na delo na kmetije, kar je pomenilo, da je bilo njihovo znanje izgubljeno. Zaradi teh sprememb se je industrijska proizvodnja na Kitajskem zmanjšala za 14 odstotkov.
Izobraževanje številnih Kitajcev je bilo prav tako prekinjeno. Izobraževalni sistem je bil bolj moten v mestih kot na podeželju. Univerze in številne šole so bile zaprte. Izobraževanje je bilo moteno tudi s programom, imenovanim "poslana mladina". V okviru tega programa so otroke iz mest poslali na podeželje.
Sorodne strani
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bila velika proletarska kulturna revolucija?
O: Velika proletarska kulturna revolucija je bila čas velikih kulturnih sprememb na Kitajskem, ki jih je začel Mao Zedong, predsednik Komunistične partije Kitajske. Potekala je med letoma 1966 in 1976.
V: Kaj je bilo pred začetkom kulturne revolucije?
O: Kulturna revolucija se je začela po neuspehu velikega skoka naprej.
V: Kaj je Mao storil, da bi iz komunistične partije odstranil kapitaliste?
O: Da bi se znebil kapitalistov, je začel gibanje za socialistično izobraževanje, ki se je začelo leta 1962 in končalo leta 1965.
V: Kdo je v tem obdobju podpiral Maa?
O: V tem obdobju so Maa podpirali Lin Biao, Jiang Qing in Chen Boda.
V: Katero knjigo je Mao ustvaril, da bi pridobil podporo mladih?
O: Da bi pridobil podporo mladih na Kitajskem, je Mao ustvaril Citate predsednika Mao Zedonga (znane tudi kot Mala rdeča knjižica), zbirko njegovih izrekov.
V: Kdo so bili člani Rdeče garde?
O: Rdeča garda je bila skupina mladih na Kitajskem, ki je hodila naokrog in učila Maove izreke, poleg tega pa je pretepala ljudi, ki se z njim niso strinjali, ter uničevala domove in muzeje.
V: Kdo je bil med to revolucijo prisiljen oditi?
O: Med to revolucijo je bilo na Kitajskem prisiljenih oditi več pomembnih ljudi, med njimi Liu Shaoqi, predsednik Kitajske, in Deng Xiaoping, generalni sekretar Komunistične partije Kitajske.
