Kitajski znaki (hanzi/kanji): zgodovina, pomen in kaligrafija

Kitajski znaki so vrsta logogramov, pisnih simbolov, ki predstavljajo besede namesto zvokov. Večina prejšnjih kitajskih znakov so bili piktogrami, preproste slike, ki pomenijo neko stvar ali idejo. Danes je zelo malo sodobnih kitajskih znakov čistih piktogramov, ampak so kombinacija dveh ali več preprostih znakov, znanih tudi kot radikali. Čeprav številni radikali in znaki kažejo pomen besede, pa vsi ne ustrezajo temu opisu. Včasih radikal ali celo celoten znak sam po sebi namiguje na izgovorjavo besede in ne na njen pomen.

Da bi bolje pojasnili različne namene in vrste kitajskih znakov, ki obstajajo, so kitajski učenjaki kitajske znake razdelili v šest kategorij, znanih kot liushu (六书 / 六書), kar v dobesednem prevodu pomeni šest knjig. Šest vrst kitajskih znakov je:

• Piktografije, xiàng xÍng (象形): znaki z enostavno sliko ali enim radikalom, ki neposredno predstavljajo konkretne samostalnike, kot so osebe, kraji in stvari. Primeri vključujejo:

• Enostavni ideogrami, zhǐ shì (指事): znaki, ki uporabljajo en radikal in predstavljajo abstraktne samostalnike, kot so ideje in abstrakcije. Primeri vključujejo:

• Kompleksni ideogrami, huì yì (会意), ali znaki, ki uporabljajo več kot en radikal za predstavitev kompleksnejših idej ali abstrakcij. Primeri vključujejo:

• Fonetične izposojenke, jiǎ jiè (假借), ali znaki, ki si radikal izposodijo od drugih znakov, ker zvenijo podobno in ne zato, ker imajo enak pomen. To so tako imenovani rebusi ali slike/črke/številke/simboli, ki se uporabljajo za predstavitev besede z enako izgovarjavo. Nekdo na primer stavek "I'll see you tonight" zapiše kot "⊙ L C U 2nite". Včasih se za izvirno besedo naredi nov znak, da ne pride do zamenjave med različnimi besedami.

Primeri besed, ki uporabljajo fonetične znake in so pogosti v današnjem svetu, so imena držav, kot je Kanada, ki se v kitajščini izgovarja Jiānádà (加拿大). Medtem ko se zdi, da tretji znak 大 dà, ki ima pomen "velik/velik/velika", dobro opisuje Kanado, saj gre za veliko državo, pa prva dva znaka 加 jiā, ki pomeni "dodati", in 拿 ná, ki pomeni "vzeti", nimata očitne povezave s Kanado. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da sta bila ta znaka izbrana le zato, ker izgovorjava vsakega znaka zveni podobno zlogom angleškega imena države.

• Semantično-fonetične zveze, xíng shēng (形声), so znaki, ki imajo vsaj en radikal, ki nakazuje pomen besede, in vsaj en radikal, ki nakazuje izgovorjavo besede. Večina kitajskih znakov je te vrste. Na primer, znak 媽 / 妈 mā pomeni mati, znak pa je sestavljen iz dveh radikalov: 女 in 馬 / 马. Semantični radikal 女 pomeni žensko/žensko/dekle, saj je pomen besede povezan z radikalom, in čeprav je pomen fonetičnega radikala 馬 / 马 mǎ le malo povezan s pomenom besede, če sploh, zveni podobno kot beseda 媽 / 妈 mā， zato je uporabljen, da si bralec lažje zapomni izgovorjavo besede. Drugi primeri vključujejo:

• Preoblikovani sorodni znaki, zhuan zhu (转注), ali znaki, ki so bili včasih različni načini zapisa drugih znakov, pozneje pa so dobili drugačen pomen.

Nihče ne ve natančno, koliko je kitajskih znakov, vendar največji kitajski slovarji navajajo približno petdeset tisoč znakov, čeprav je večina le različic drugih znakov, ki jih najdemo v zelo starih besedilih. Na primer, znak 回 (huí) je bil zapisan tudi kot različice znakov 迴，廻，囬，逥，廽，in 囘, čeprav večina Kitajcev pozna in uporablja samo različico 回. Raziskave na Kitajskem kažejo, da se v vsakdanjem življenju običajno uporablja od tri do štiri tisoč znakov, zato lahko z gotovostjo trdimo, da mora nekdo poznati od tri do štiri tisoč znakov, da je funkcionalno pismen v kitajščini oziroma da lahko brez večjih težav bere vsakdanje pisanje.

Znaki so neke vrste grafični jezik, ki se močno razlikuje od jezikov, ki uporabljajo abecedo, kot je angleščina. Pravilen način za razlikovanje med njimi je, da si zapomnimo strukturo in pomen vsakega znaka in ne izgovarjave, saj sta pomen in struktura znakov zelo tesno povezana. Primer: 房(hiša)=户+方. 房 je znak za izgovorjavo oblike. 户 pomeni obliko, 方 pa izgovorjavo. 户 pomeni "vrata". 房 pomeni "oseba živi za vrati". 方 izgovorjava je fang, ton je 1, s tonsko oznako pa se zapiše kot fāng. 房 izgovorjava je prav tako fang, vendar je ton 2, s tonsko oznako pa se zapiše kot fáng.

Kitajski znaki so bili uporabljeni za pisanje drugih jezikov.

V japonščini in korejščini se še vedno uporablja veliko kitajskih znakov. Na splošno je stopnja izobrazbe Japonca odvisna od števila kitajskih znakov, ki jih ta oseba razume. Čeprav Korejci dandanes večinoma pišejo v hangulu, avtohtoni korejski abecedi, so ljudje ugotovili, da nekaterih pomenov ni mogoče jasno izraziti samo s hangulom, zato morajo ljudje uporabljati kitajske znake kot opombo z oklepajem. Pred letom 1446 so Korejci uporabljali samo kitajske znake.

V japonščini se imenujejo kanji. S kanji se lahko zapišejo domače japonske besede in kitajske izposojenke. V japonski pisavi se uporablja mešanica kanjijev in dveh sistemov kana. Kandži se večinoma uporablja za prikaz pomena besede, medtem ko sta hiragana in katakana zlogovna sistema, ki prikazujeta izgovorjavo japonskih besed. Oba sistema pisave se pogosto uporabljata pri pisanju japonščine.

V korejščini se imenujejo hanja. Večino korejske zgodovine je bila hanja edini sistem pisanja, ki ga je poznala večina pismenih Korejcev. Čeprav je bil hangul izumljen leta 1446, so ga uporabljali le navadni ljudje in ne vlada, dokler Koreja ni postala neodvisna od Japonske. Danes večina Korejcev piše večinoma v hangulu. V Severni Koreji ljudje skoraj v celoti pišejo v hangulu, odkar je Kim Il-sung iz korejščine odpravil hanja. V Južni Koreji ljudje večinoma pišejo v hangulu, v nekaterih primerih pa pišejo tudi hanja. Hanja se skoraj nikoli ne uporablja za pisanje domačih korejskih besed. Te besede Korejci običajno zapišejo v hangulu. Hanja se običajno uporablja le za zapis kitajskih izposojenk, in sicer le takrat, ko pomen izposojenke ni jasen glede na kontekst.

V vietnamščini se imenujejo chữNôm. Številne kitajske izposojenke so bile uporabljene v vietnamščini, zlasti v stari vietnamski literaturi. Vietnamci so uporabljali številne kitajske znake, vendar so si za zapisovanje vietnamskih besed izmislili tudi več deset tisoč lastnih znakov. Radikalci, uporabljeni v chữ Nôm, so bili običajno mešanica pomenov in izgovarjave besed.

• Poenostavljeni kitajski znaki
• Tradicionalni kitajski znaki
• Wade-Giles, sistem romanizacije, ki se uporablja za zapisovanje kitajščine z latinico