Kango — kitajske izposojenke v japonščini: izvor, kanji in primeri
Kango: Spoznajte kitajske izposojenke v japonščini — izvor, kanji, izgovorjava in primeri. Poglobljen vodnik za ljubitelje japonščine in jezikoslovce.
Kitajsko-japonski besednjak, japonske besede na kitajski osnovi ali kango (kanji: 漢語, hiragana: かんご) so besede, izposojene iz kitajščine in prilagojene japonskemu jeziku. Čeprav sta kitajščina in japonščina genetsko neodvisna (kitajščina je sino-tibetanski jezik, japonščina pa je jezikovni izolat), je kitajski vpliv na japonščino globok. Ta vpliv zajema fonologijo (organizacijo zvokov), besedišče in pismo — predvsem vpeljavo kanji (kitajskih znakov).
Izvor in zgodovina
Kitajske besede so prihajale v japonščino v različnih zgodovinskih valovih. Največji dotok se je zgodil v obdobju Nara in Heian (7.–10. stoletje) prek kulturnih in verskih stikov s Kitajsko (predvsem dinastijo Tang). Kasnejši valovi zajemajo kan-on, go-on, tōsō-on in kasnejše prilagoditve ter številne ateji (znake uporabljene zaradi zvočne ali pomenske podobnosti). Nekatere besede so prišle neposredno iz množice dialektov kitajščine ali preko korejskega jezika.
Branje kanji: on'yomi in kun'yomi
Ena izmed posledic kitajskega prihoda so dvojna branja kanji. Kanji imajo običajno:
- on'yomi (音読み) — kitajsko izgovorjavo, ki jo japonski govorci uporabljajo predvsem v zloženkah s kitajskim poreklom;
- kun'yomi (訓読み) — japonsko, domače branje, uporabljeno tam, kjer je kanji posredoval pomensko vsebino k obstoječi japonski besedi.
Fonološke prilagoditve v japonščini
Japonščina je pred prihodom kitajskih besed imela pretežno odprte zloge (zloge, ki se končajo na samoglasnik). Kitajske besede pa so vključevale tudi zaprte zloge (končajo se na soglasnik) ter skupine soglasnikov, zato so se ob prenosu v japonščino pojavile fonološke spremembe:
- vstavljanje samoglasnikov za razbijanje zaprtih zlogov ali tujih sklepov (npr. kitajski končni soglasnik se pogosto prevede kot dodana う ali お);
- nastanek dolgih samoglasnikov (npr. 能 nō, kanji: 能, hiragana: のう) in podvojitev soglasnikov (geminacija) označena s っ, kot v 学校 gakkō (学校, がっこう);
- včasih so bili tuji izrazi zamenjani z ateji — znaki izbrani zaradi zvoka ali pomena, npr. udon (zgodovinsko zapisan kot 饂飩, danes うどん) ali drugi primeri z zgodovinskimi zapisi.
Primeri kango in njihov pomen
Kango zajemajo veliko visokih registrskih in strokovnih besed, zlasti v področjih kot so izobraževanje, znanost, administracija in filozofija. Nekateri pogosto uporabljeni primeri:
- 学 (aku?) — del številnih besed, npr. 学校 gakkō (学校, šola);
- 電話 denwa (電話) — "telefon";
- 文化 bunka (文化) — "kultura";
- 社会 shakai (社会) — "družba";
- 経済 keizai (経済) — "ekonomija".
Kango v okviru celotnega japonskega besedišča
Kango so eden od treh glavnih virov japonskih besed, skupaj z domačimi yamato kotoba (kanji: 大和言葉, hiragana: やまとことば, znan tudi kot wago, kanji: 和語) in gairaigo (kanji: 外来語, hiragana: がいらいご) — izposojenke iz drugih jezikov (v novejšem času predvsem iz angleščine). Kango pogosto ustvarjajo zložene besede (sestavine), ki so osnova za tehnični in uradni register japonščine.
Prilagajanje in sodoben vpliv
Sodobna japonščina še vedno uporablja ogromno kango; v nekaterih področjih (npr. pravo, znanost, politologija) prevladujejo kitajsko-japonske zložene besede. Hkrati so nove izposojenke (gairaigo) iz angleščine in drugih jezikov v 20. stoletju povečale raznolikost besedja. Pri učenju japonščine je zato pomembno razumeti razliko med wago (domačimi besedami), kango (kitajskega izvora) in gairaigo, saj se razlikujejo po pomenu, rabi in izgovorjavi.
Nasveti za učenje
- Učite kanji skupaj z njihovimi on'yomi in kun'yomi — pogosto se on'yomi pojavljajo v kango zloženkah;
- Pazite na dolge samoglasnike in geminacijo (っ), saj spreminjajo pomen besed (npr. gako vs gakkō);
- Opazujte zgodovinske zapise in ateji: nekateri domači izrazi imajo več možnih zapisanih oblik, a se sodobno uporabljajo pogosteje v hiragani ali v ustaljenih kanji kombinacijah;
- Pri prevajanju strokovnih besed preverite, ali je ustaljena kango zložanka ali sodobni gairaigo — napačna izbira lahko spremeni register besedila.
Skupaj kango tvorijo temelj velikega dela sodobnega japonskega besedišča in razumevanje njihovega izvora, branja in fonološke prilagoditve je ključnega pomena za razumevanje jezika in njegove zgodovine.
Kitajska izposojenka v japonščini v primerjavi s francosko in latinsko izposojenko v angleščini
Približno 60-70 % japonskih besed naj bi izviralo iz kitajščine. Podobno kot sta francoska in latinska beseda v angleščini, se kitajske izposojenke uporabljajo za oblikovanje uradnega besedišča in tehničnih izrazov v japonščini. Medtem ko sta na primer angleški besedi "moon" in "horse", se latinska izraza "luna" in "equus" uporabljata za ustvarjanje tehničnih izrazov, kot sta "lunarni koledar", koledar, ki temelji na luni, in "konjska znanost", znanost o konjih. Podobno je domača japonska beseda za konja uma (kanji: 馬, hiragana: うま), medtem ko je kitajski izraz ba (kanji:馬, hiragana: ば), ki se uporablja v izrazih, kot so basha (kanji:馬車, hiragana: ばしゃ, pomen: konjska vprega), jōba (kanji:乗馬, hiragana: じょうば, pomen: jahanje) in gunba (kanji:軍馬, hiragana: ぐんば, pomen: bojni konj).
Večina kitajskih izposojenk so samostalniki, ki so pogosto sestavljeni iz več kot enega kandžija (kitajski znaki, ki se uporabljajo v japonščini). Večina kanjijev ima dve različni izgovarjavi: on'yomi (izgovor kanjijev, izposojenih iz kitajščine) in kun'yomi (izvorna izgovarjava japonskih besed, ki uporabljajo kanjije). V besedah Yamato kotoba se uporablja kun'yomi kanjija. Medtem ko Japonci običajno uporabljajo kun'yomi za besede, ki vsebujejo samo en kanji, kot sta 火 (on'yomi: ka, kar pomeni: ogenj), ki se izgovarja hi, in 山 (on'yomi: san, -zan, kar pomeni: 火山), ki se izgovarja kot yama, se beseda ne bo izgovarjala kot hiyama, temveč se bo izgovarjala kot kazan, kar pri sestavljeni besedi ogenj + gora pomeni "vulkan".
Kitajsko-japonski deli govora
Čeprav je večina kitajskih izposojenk v japonščini samostalnikov, se lahko uporabljajo tudi za glagole, pridevnike in prislove. Medtem ko je večina japonskih glagolov izvorno japonskih besed, lahko iz kitajskih izposojenk naredimo glagole z uporabo oblike -suru. Na primer, kitajska izposojenka kinshi (kanji: 禁止, hiragana:きんし) je samostalnik, ki pomeni "prepoved" ali "prepoved", vendar če za njo dodamo -suru, kot v kinshi-suru (kanji in hiragana: (禁止する, samo hiragana: きんしする), postane glagol, ki pomeni "prepovedati" ali "prepoved". Tudi pridevnike lahko tvorimo iz samostalnikov tako, da jim dodamo končnico -teki (的). Na primer, beseda shikaku (kanji: 視覚, hiragana: しかく) je samostalnik, ki pomeni "vid" ali "čut za vid", če ji nato dodamo končnico -teki, postane beseda shikaku-teki (kanji:視覚的, hiragana: しかくてき) pridevnik, ki pomeni "vidni".
Kitajsko-japonski besednjak, izumljen na Japonskem
Čeprav je kanji kitajski izum, je japonščina tudi sama ustvarila veliko besed na kitajski osnovi, ki so bile prevzete v kitajščino. Te besede se imenujejo wasei-kango (kanji: 和製漢語, hiragana: わせいかんご), kar pomeni "japonske kitajske besede". Številne od teh besed opisujejo stvari, ki so edinstveno japonske, kot so Shintō (kanji:神道, hiragana: しんとう), dōjō (kanji:道場, hiragana:どうじょう), Bushidō (kanji:武士道, hiragana:ぶしどう), matcha (kanji:抹茶, hiragana:まっちゃ) in seppuku (kanji:切腹, hiragana:せっぷく).
Japonska je bila prva vzhodnoazijska država, ki se je modernizirala, zato so bili Japonci prvi v vzhodni Aziji, ki so se seznanili z novimi tehnologijami in študijskimi področji, zato so tudi prvi razvili kitajska imena za takšne stvari, kot je telefon (denwa, kanji:電話, hiragana: でんわ), znanost (kagaku, kanji:科学, hiragana:かがく) in filozofija (tetsugaku, kanji:哲学, hiragana: てつがく), vsi ti izrazi pa so bili v kitajščino sprejeti kot diànhuà, kēxué in zhéxué v enakem vrstnem redu. Ta pojav se imenuje ponovna izposoja.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je sino-japonski besednjak?
O: Kitajsko-japonsko besedišče se nanaša na kitajske izposojenke v japonskem jeziku.
V: Kako sta povezana kitajščina in japonščina?
O: Kitajščina je sino-tibetanski jezik, japonščina pa je jezikovni izolat, kar pomeni, da ji ni soroden noben znan jezik.
V: Kakšen vpliv je imela kitajščina na japonščino?
O: Kitajščina je imela velik vpliv na japonščino in je vplivala na številne dele japonščine, vključno z njeno fonologijo (način organizacije zvokov) in besediščem.
V: Kako je uvedba kitajskih besed v japonščino vplivala na zloge?
O: Uvedba kitajskih besed v japonščino je omogočila, da imajo besede zaprte zloge (zlogi, ki se končujejo na soglasnik), dolge samoglasnike in dolge soglasnike. Pred tem so imeli zlogi v japonskih besedah le odprte zloge (besede, ki se končujejo na samoglasnik).
V: Kateri so trije glavni viri japonskih besed?
O: Trije glavni viri japonskih besed so kitajsko-japonsko besedišče, yamato kotoba (znana tudi kot wago) ali domače japonske besede in gairaigo ali izposojenke, izposojene iz drugih jezikov razen kitajščine (od obdobja po drugi svetovni vojni zlasti iz angleščine).
V: Kaj pomeni "wago"?
O: Wago je drug izraz za yamato kotoba, ki se nanaša na domače japonske besede.
Iskati