Kitajsko-japonski besednjak, japonske besede na kitajski osnovi ali kango (kanji: 漢語, hiragana: かんご) so besede, izposojene iz kitajščine in prilagojene japonskemu jeziku. Čeprav sta kitajščina in japonščina genetsko neodvisna (kitajščina je sino-tibetanski jezik, japonščina pa je jezikovni izolat), je kitajski vpliv na japonščino globok. Ta vpliv zajema fonologijo (organizacijo zvokov), besedišče in pismo — predvsem vpeljavo kanji (kitajskih znakov).
Izvor in zgodovina
Kitajske besede so prihajale v japonščino v različnih zgodovinskih valovih. Največji dotok se je zgodil v obdobju Nara in Heian (7.–10. stoletje) prek kulturnih in verskih stikov s Kitajsko (predvsem dinastijo Tang). Kasnejši valovi zajemajo kan-on, go-on, tōsō-on in kasnejše prilagoditve ter številne ateji (znake uporabljene zaradi zvočne ali pomenske podobnosti). Nekatere besede so prišle neposredno iz množice dialektov kitajščine ali preko korejskega jezika.
Branje kanji: on'yomi in kun'yomi
Ena izmed posledic kitajskega prihoda so dvojna branja kanji. Kanji imajo običajno:
- on'yomi (音読み) — kitajsko izgovorjavo, ki jo japonski govorci uporabljajo predvsem v zloženkah s kitajskim poreklom;
- kun'yomi (訓読み) — japonsko, domače branje, uporabljeno tam, kjer je kanji posredoval pomensko vsebino k obstoječi japonski besedi.
Fonološke prilagoditve v japonščini
Japonščina je pred prihodom kitajskih besed imela pretežno odprte zloge (zloge, ki se končajo na samoglasnik). Kitajske besede pa so vključevale tudi zaprte zloge (končajo se na soglasnik) ter skupine soglasnikov, zato so se ob prenosu v japonščino pojavile fonološke spremembe:
- vstavljanje samoglasnikov za razbijanje zaprtih zlogov ali tujih sklepov (npr. kitajski končni soglasnik se pogosto prevede kot dodana う ali お);
- nastanek dolgih samoglasnikov (npr. 能 nō, kanji: 能, hiragana: のう) in podvojitev soglasnikov (geminacija) označena s っ, kot v 学校 gakkō (学校, がっこう);
- včasih so bili tuji izrazi zamenjani z ateji — znaki izbrani zaradi zvoka ali pomena, npr. udon (zgodovinsko zapisan kot 饂飩, danes うどん) ali drugi primeri z zgodovinskimi zapisi.
Primeri kango in njihov pomen
Kango zajemajo veliko visokih registrskih in strokovnih besed, zlasti v področjih kot so izobraževanje, znanost, administracija in filozofija. Nekateri pogosto uporabljeni primeri:
- 学 (aku?) — del številnih besed, npr. 学校 gakkō (学校, šola);
- 電話 denwa (電話) — "telefon";
- 文化 bunka (文化) — "kultura";
- 社会 shakai (社会) — "družba";
- 経済 keizai (経済) — "ekonomija".
Kango v okviru celotnega japonskega besedišča
Kango so eden od treh glavnih virov japonskih besed, skupaj z domačimi yamato kotoba (kanji: 大和言葉, hiragana: やまとことば, znan tudi kot wago, kanji: 和語) in gairaigo (kanji: 外来語, hiragana: がいらいご) — izposojenke iz drugih jezikov (v novejšem času predvsem iz angleščine). Kango pogosto ustvarjajo zložene besede (sestavine), ki so osnova za tehnični in uradni register japonščine.
Prilagajanje in sodoben vpliv
Sodobna japonščina še vedno uporablja ogromno kango; v nekaterih področjih (npr. pravo, znanost, politologija) prevladujejo kitajsko-japonske zložene besede. Hkrati so nove izposojenke (gairaigo) iz angleščine in drugih jezikov v 20. stoletju povečale raznolikost besedja. Pri učenju japonščine je zato pomembno razumeti razliko med wago (domačimi besedami), kango (kitajskega izvora) in gairaigo, saj se razlikujejo po pomenu, rabi in izgovorjavi.
Nasveti za učenje
- Učite kanji skupaj z njihovimi on'yomi in kun'yomi — pogosto se on'yomi pojavljajo v kango zloženkah;
- Pazite na dolge samoglasnike in geminacijo (っ), saj spreminjajo pomen besed (npr. gako vs gakkō);
- Opazujte zgodovinske zapise in ateji: nekateri domači izrazi imajo več možnih zapisanih oblik, a se sodobno uporabljajo pogosteje v hiragani ali v ustaljenih kanji kombinacijah;
- Pri prevajanju strokovnih besed preverite, ali je ustaljena kango zložanka ali sodobni gairaigo — napačna izbira lahko spremeni register besedila.
Skupaj kango tvorijo temelj velikega dela sodobnega japonskega besedišča in razumevanje njihovega izvora, branja in fonološke prilagoditve je ključnega pomena za razumevanje jezika in njegove zgodovine.