Zlog je najmanjša enota izgovarjave, ki se izreče brez prekinitve — v praksi gre za en sam poudarjen glasovni dogodek, običajno okoli enega samoglasnika. Vse besede so sestavljene iz vsaj enega zloga; nekatere imajo samo enega (enoslojniki), druge več (večslojniki).

Sestava zloga

onset (začetni soglasnik ali skupina soglasnikov), nucleus (jedro, običajno samoglasnik ali diftong) in coda (končni soglasnik ali skupina soglasnikov). Če zlog konča s soglasnikom, mu rečemo zaprt zlog; če se konča s samoglasnikom, je odprt zlog.

C/V notacija

Za poenostavljeno prikazovanje oblik zlogov se uporablja notacija C in V: C = soglasnik (consonant), V = samoglasnik (vowel). Pomembno: ta zapis se nanaša na zvoke (foneme), ne na črke ali črkovne kombinacije — npr. th v angleščini je en sam zvok, zato ga obravnavamo kot en C.

Primeri enozložnih besed z označenimi vzorci (C/V) in označbo odprt/zaprt:

  • on (VC) – zaprto (ker konča s soglasnikom)
  • the /ðə/ (V ali CV, odvisno od izgovora) – pogosto odprto pri naglašenem thee, drugače reduciran samoglasnik
  • go (CV) – odprto
  • got (CVC) – zaprto
  • run (CVC) – zaprto
  • cat (CVC) – zaprto
  • it (VC) – zaprto
  • up (VC) – zaprto
  • dom (CVC, sl.) – zaprto
  • hiš (CVC, sl., skrajšano iz 'hiša') – zaprto

Soglasniške skupine (konsonantne grupe)

V mnogih jezikih, predvsem v angleščini, lahko zlog vsebuje pridevke soglasnikov (onset ali coda), zato nastajajo kompleksnejše oblike, npr. CCV, CCCV, CVCC, CVC(CCC) itd. Število možnih kombinacij je odvisno od fonotaktičnih pravil jezika.

  • play (CCV) – odprto (onset /pl/)
  • blue (CCV) – odprto (onset /bl/)
  • street (CCCV) – odprto (onset /str/)
  • splint (CCCVCC) – zaprto (onset /spl/, coda /nt/)
  • strengths (CCCVCCC) – zaprto, zelo kompleksna coda (angleščina dopušča dolge coda-skupine)
  • skrta (sl., CCVCC) – primer daljše soglasniške skupine v slovenščini (odvisno od dejanske besede)

Večzložne besede in deljenje na zloge

Besede z dvema ali več zlogoma delimo zlogovno po pravilih jezika: navadno gre meja med zlogoma pred skladnim soglasnikom (če to dovoljujejo pravila), včasih pa na meji samoglasnikov ali med dušilnimi glasovi. Naglas, dolžina samoglasnika in zgoščevanje soglasnikov vplivajo na to, kako se zlogi oblikujejo in izgovarjajo.

  • košara (CVC‑CVC; 2 zloga)
  • doctor (CVC‑CVC; /ˈdɒk.tər/; 2 zloga)
  • srečen (CV‑CV; 2 zloga)
  • prijazen (CCVCC‑CV; 2 zloga)
  • računalnik (CVC‑CCV‑CVC; 3 zloga)
  • usmiljen (CVC‑CV‑CVC; 3 zloga)
  • izgovorjava (CCV‑CVC‑CV‑V‑CVC ali po poenostavitvi; 5 zlogov)

Pisave in zlogovna pisava

Nekateri jeziki se ne zapisujejo z abecedo po posameznih fonemih. Namesto tega lahko vsako pisno enoto predstavlja cel zlog. Primer takšne pisave je japonščina, ki jo lahko zapišemo s kano. Sistem pisanja, ki temelji na zlogih, imenujemo zlogovnik (sirografija).

Pri jezikih z zelo zapleteno zlogovno strukturo (npr. angleščina, kjer se lahko tvori na tisoče zložnih oblik) bi bil zlogovnik nepraktičen, zato so abecede ali alfabete bolj primerne. Ker pa imajo jeziki, kot je japonščina, relativno malo osnovnih zlogov (približno 90 v kana sistemu), je zlogovni sistem tam učinkovit in pregleden.

Dodatne opombe

  • Pri praktični analizi zloga upoštevamo fonetično izgovorjavo, ne le črkovnega zapisa (npr. tiha črka, skupinski grafemi kot th, dvojni samoglasniki ipd.).
  • Vendarle so pravila zlogovanja specifična za vsak jezik: kar je dovoljeno kot onset ali coda v enem jeziku, v drugem morda ni.
  • Za več o pisavah in njihovih vrstah glejte tudi abecede in navodila za kano.