Tajska pisava: struktura, pravila in značilnosti zapisa tajščine

Tajska pisava je sistem pisanja, ki se uporablja za pisanje tajskega jezika. Je abugida, kar pomeni, da morajo biti samoglasniški znaki priloženi soglasniški črki. Soglasniki se vedno pišejo po vrstnem redu od leve proti desni, za samoglasnike pa veljajo pravila, po katerih jih je treba pisati levo, desno, zgoraj ali spodaj od prvega soglasnika v vsakem zlogu. Pri tem mnogi samoglasniški znaki sestavljajo večdelne zapise, ki vizualno obkrožijo soglasnik (npr. del pred, del nad in del pod soglasnikom), čeprav se izgovorjava bere zaporedno.

Kot primer bomo uporabili tajski soglasnik ก, da pokažemo, kje je treba zapisati naslednji samoglasnik. V praksi to pomeni, da se lahko samoglasnik napiše:

za ก (desno): npr. กา (ก + า = kaː),
levo od ก (npr. เ + ก = ke),
nad ก (npr. ◌̄ nad znakom), ali
pod ก (npr. ◌̌ pod znakom).

Grafične postavitve samoglasnikov in njihova kombinatorika so ena od osnovnih posebnosti tajske abugide in zahtevajo, da bralec ob praksi "slediti" znakom okoli soglasnika, da pravilno izgovori zlog.

Glavne značilnosti in pravila

Soglasniški inventar: Tradicionalno tajska pisava vsebuje približno 44 soglasniških črk, ki sodijo v tri razrede (nizki, srednji in visoki). Razredi so pomembni, ker vplivajo na tvorbo tonov.
Samoglasniki: Obstajajo samoglasniški znaki v več oblikah (kratki, dolgi, dvojni), ki se lahko pišejo okoli soglasnika. Veliko samoglasnikov je sestavljenih iz več grafičnih delov.
Toni: Tajščina ima pet tonov, njihovo označevanje pa nastane iz kombinacije razreda začetnega soglasnika, dolžine samoglasnika, vrste zaključne soglasniške končnice ("živ" ali "mrtev" zaključek) in prisotnosti tonovnih znakov (štiri tonijske znamke: ่, ้, ๊, ๋). Tonovnih značk ni vedno treba uporabiti, ker je ton pogosto razviden iz kombinacije omenjenih pravil.
Ločila in presledki: Tajska načeloma ne uporablja presledkov za ločevanje besed, temveč loči stavke in stavčne člene. Znaki za ločila so bili tradicionalno redki; v sodobnem pisanju pa se pogosto uporablja tudi zahodna ločila.
Ortografija: Pisava je v veliki meri ohranila zgodovinske črkovalne vzorce iz sanskrta in pali jezika, zato se v pisavi pojavljajo tudi črke, ki v sodobni tajščini zastopajo iste glasove — to ima učinek na izgovor in tvorbo tonov.

Primer razločevanja besed in stavkov

S presledki ne ločujemo besed, temveč stavke in stavčne člene. Znaki za ločila se običajno ne uporabljajo. Na primer stavek "Jaz rad jem ocvrti riž, ona pa rada jé pad thai" bi v tajščini zapisali kot ฉันชอบกินข้าวผัด แต่เธอชอบกินผัดไทย. Če bi med vsako besedo postavili presledek (česar tajščina ne počne), bi bil zapisan kot ฉัน ชอบ กิน ข้าว ผัด แต่ เธอ ชอบ กิน ผัด ไทย.

Dodatne posebnosti in znaki

Tonske znamke: štiri glavne znamke so ่ (mai ek), ้ (mai tho), ๊ (mai tri), ๋ (mai chattawa). Te se pišejo kot nadpis nad zlogom in spremenijo tonalni vzorec.
Ponavljanje in posebni simboli: Simbol ๆ se uporablja kot znak za ponavljanje besede; znak ฯ označuje konec fraze ali skrajšavo. Obstajajo tudi starejši verski ali literarni markerji, ki se vmoderni rabi redkeje pojavljajo.
Številke in valute: Tajske številke so posebna skupina znakov ๐–๙; za valuto se uporablja simbol ฿ (tajski baht).
Unicode in tipkanje: Tajska pisava je v Unicode bloku U+0E00–U+0E7F, zato je sodobna digitalna raba dobro podprta. Običajne postavitve tipkovnic omogočajo vnašanje s kombinacijo naknadnih znakov samoglasnikov in tonov.

Kratek zgodovinski kontekst

Tajska pisava izhaja iz starih indijskih pisav prek khmerskega (staro-khmerske abecede) in se je razvila v 13. stoletju v tajski različici, ki je prilagodila znake na lastne glasovne potrebe. Zaradi zgodovinskega vpliva sanskrta in palija v verskem in administrativnem jeziku so ohranjene tudi črke in pravila, ki danes deloma določajo fonološko in ortografsko strukturo tajščine.

Praktični nasveti za učenje

Najprej se naučite osnovnih soglasniških znakov in njihovih razredov (nizki/srednji/visoki), saj to močno olajša razumevanje tonov.
Vadite branje zlogov, pri čemer bodite pozorni na položaj samoglasnikov okoli soglasnika — pisava pogosto "obkroža" osnovni znak.
Seznanite se s tonovnimi znamkami in osnovnimi pravili za tvorbo tonov (kako razred soglasnika, dolžina samoglasnika in zaključna končnica vplivajo na ton).
Uporabljajte vaje z zapisovanjem besed brez presledkov, ker to od dijakov zahteva razumevanje, kje se konča en zlog ali beseda.

Tajska pisava je na prvi pogled kompleksna zaradi razporeditve samoglasnikov in tonalnega sistema, a z razumevanjem osnovnih pravil (razredi soglasnikov, položaj samoglasnikov, tonusne znamke) njeno branje hitro postane razumljivo in pregleden sistem zapisa tajščine.

Zgodovina

Sistem pisanja je temeljil na stari kmerski pisavi, vendar se je spremenil, ker stara kmerska pisava ni prikazovala tonov, ki so bili pomemben del tajskega jezika. Da bi bil sistem pisanja primeren za tajski jezik, je tajska pisava dodala nove črke in tonske označevalce, ki so prikazovali ton besede. To je bil prvi znani pisalni sistem na svetu, ki je prikazoval tone besede. Čeprav je kitajski pisni sistem obstajal že pred izumom tajske pisave in je bila kitajščina v tistem času tonski jezik, do pozneje ni bilo pisalnega sistema, ki bi prikazoval tone kitajskih besed. Prvič naj bi bila kitajščina zapisana z uporabo latinice in tonskih označevalcev v portugalsko-kitajskem slovarju, ki sta ga napisala Matteo Ricci in Lazzaro Cattanero okoli 16. stoletja.

Pisma

Tajščina ima 44 soglasniških črk, 32 samoglasniških označevalcev in kombinacij ter 4 tonske označevalce. To pomeni, da je skupno število črk v tajskem jeziku 80, kar je eden največjih števil med vsemi pisnimi sistemi, ki temeljijo na zvoku in se uporabljajo za žive jezike. Kljub tolikšnemu številu soglasniških črk je število soglasniških zvokov dejansko veliko manjše, saj je soglasniških zvokov 21. Na primer, digraf "th", ki se uporablja v RTGS in je aspirirani alveolarni stop (v IPA zapisan kot [tʰ]), se lahko zapiše na šest različnih načinov: ฐ,ฑ,ฒ,ถ,ท ali ธ. Črke, uporabljene v besedi, namreč odločajo o tem, kakšen ton ima beseda in ali so besede izposojenke ali ne.

Tajščina ima pet tonov, srednji, visoki, nizki, naraščajoči in padajoči, bralec pa naj bi ugotovil, kateri ton ima zlog na podlagi razreda soglasnikov, ali gre za živ zlog (kar pomeni, da se konča z glasnim soglasnikom ali dolgim samoglasnikom) ali mrtvi zlog (kar pomeni, da se konča z brezglasnim soglasnikom ali kratkim samoglasnikom) in ali je samoglasnik dolg ali kratek. Kadar ima zlog tonski označevalec, je treba poleg zgoraj navedenih pravil uporabiti tudi drugačna pravila.

Tajski jezik si je izposodil nekaj črk iz izposojenk iz sanskrta in palijščine. Številne od teh črk so v jezikih, iz katerih so prišle, zvenele ali zvenele drugače, zdaj pa imajo enako izgovarjavo kot drugi tajski zvoki. Črke, izposojene iz sanskrta in palija, se uporabljajo samo za pisanje teh istih izposojenk iz teh istih jezikov.

Pravopis proti izgovarjavi

Tajske besede imajo zapleteno razmerje med črkovanjem in izgovarjavo. Mnoge črke imajo danes drugačne zvoke kot takrat, ko so bile prvič uporabljene. Številne tajske besede imajo tonske označevalce, ki kažejo ton besede, številne pa jih nimajo. Kljub temu bo beseda še vedno imela ton, pri besedah, ki nimajo tonskih označevalcev, pa lahko ton še vedno ugotovimo na podlagi razreda soglasnika (visok, srednji ali nizek), tega, ali je zlog živ ali mrtev, zloga in dolžine samoglasnika. V preteklosti so različni razredi soglasnikov tvorili različne foneme ali različne zvoke, zdaj pa jih ločimo po tem, kakšne tone imajo besede.

Druge težave so neme črke in mutacije soglasnikov. Pri nemih črkah bi se beseda chanthra (zapisana kot จันทร์ v tajščini) izgovarjala kot chan, ko bi jo izgovorili. Opazite, da v fonetičnem zapisu manjka končnica -thra, ki je v tajščini zapisana kot ทร์. To je zato, ker tajski zapis temelji na zapisu besede v sanskrtu, jeziku, iz katerega beseda izvira. Veliko izposojenk v tajščini temelji na pravopisnih pravilih jezika, iz katerega prihajajo, in ne na tajski izgovorjavi. Prav tako se tajske besede ne smejo končati z nobenim soglasnikom, ki ni nosni soglasnik, polglasnik ali brezglasni stop, končni soglasniki, ki niso nobeden od teh, pa mutirajo, da se lahko izgovorijo v tajščini. Na primer, beseda wat (ki pomeni "tempelj") se črkuje kot wad (v tajščini zapisano kot วัด), ker pa je -d ali ด glasni alveolarni stop, ga je treba izgovoriti kot brezglasni alveolarni stop -t. Tudi ime Bhumibol (zapisano kot ภูมิพล v tajščini) se izgovarja kot Phumiphon. Alveolarni lateralni aproksimant -l ali ล je treba izgovoriti kot alveolarni nosni -n. Angleška izposojenka bus (v tajščini zapisana kot บัส) se v tajščini izgovarja kot bat. Brezglasni alveolarni frikativ -s ali ส je treba izgovarjati kot brezglasni alveolarni stop -t.

↑ "thai-language.com - pregled". www.thai-language.com. Pridobljeno2020 -04-07.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je tajska pisava?

O: Tajska pisava je sistem pisanja, ki se uporablja za zapis tajskega jezika.

V: Kakšna vrsta pisave je tajska pisava?

O: Tajska pisava je abugidna in brahmična pisava.

V: Kaj pomeni, da je tajska pisava abugida?

O: To pomeni, da morajo biti v tajski pisavi samoglasniški znaki priloženi soglasniški črki.

V: Kako so soglasniki in samoglasniki zapisani v tajski pisavi?

O: Soglasniki se vedno pišejo po vrstnem redu od leve proti desni, za samoglasnike pa veljajo pravila, po katerih jih je treba pisati levo, desno, zgoraj ali spodaj od prvega soglasnika v vsakem zlogu.

V: Ali se v tajski pisavi za ločevanje besed uporabljajo presledki?

O: Ne, v tajski pisavi se presledki ne uporabljajo za ločevanje besed.

V: Ali se v tajski pisavi uporabljajo ločila?

O: Ne, v tajski pisavi se ločila običajno ne uporabljajo.

V: Ali lahko navedete primer stavka, napisanega v tajski pisavi?

O: Da, stavek "Jaz rad jem ocvrti riž, ona pa rada jé pad thai" bi bil v tajščini zapisan kot ฉันชอบกินข้าวผัด แต่เธอชอบกินผัดไทย.