Tonalni jezik

Tonalni jezik ali jezik tonov je jezik, v katerem se besede poleg soglasnikov in samoglasnikov razlikujejo tudi po tonih (kot so višine tonov v glasbi).

Številni azijski jeziki, kot so kitajščina, vietnamščina, tajščina in pandžabščina, so tonski jeziki. Večina jezikov, vključno z indoevropskimi jeziki, kot je angleščina, ni tonskih jezikov, vendar je pandžabščina izjema. Poleg tega tonske jezike uporabljajo tudi številni afriški jeziki, kot so jorùbščina, igbo, luganda, ewe in zulu.

V nekaterih jezikih je namesto tega pomemben naglas. Pomen besede se lahko spremeni, če je poudarjen drug zlog. Primeri so stara grščina, hebrejščina, švedščina, norveščina, srbohrvaščina, litovščina in nekateri azijski jeziki, kot je japonščina. Vendar pa se naglasna višina razlikuje od tonov.

Ljudem, ki ne govorijo jezika tonov, lahko nekateri toni zvenijo podobno. Za te ljudi so najtežji del učenja jezika tonov.

Primer

V mandarinščini ima stavek ma ma ma ma (麻媽罵馬) štiri različne besede. Če s številkami določimo tone, jih lahko zapišemo ma2 ma1 ma4 ma3, kar pomeni "konopljina mati skruni konja". Nekateri načini romanizacije označujejo vsak ton z drugačnim zapisom; ma2 ma1 ma4 ma3 v Pinyinu bi v Gwoyeu Romatzyh zapisali ma mha mah maa. Večina uporablja številke ali naglasna znamenja (mā má má mǎ mà v pinyinu). Obstaja odlomek z naslovom Levjejedi pesnik v kamnitem brlogu (施氏食獅史). Ima 92 znakov; vsi se v mandarinščini berejo enako ("shi"), vendar z različnimi toni.

Mandarinščina nima veliko zlogov: besede za "mati", "konoplja", "konj", "prepir" in beseda, ki se postavi na konec stavka, da postane vprašanje, se vse izgovarjajo "ma".

"Mati" je "ma", ki je visok in raven.
"Konoplja" je "ma", ki se začne nizko in konča visoko.
"Konj" je "ma", ki se začne precej visoko, pade zelo nizko in se nato spet dvigne.
"Scold" je "ma", ki se začne visoko in konča nizko.
Za vprašanje se na koncu doda "ma", ki pa je zelo mehak in kratek ter na približno enaki ravni.

Mandarinščina ima "prvi ton", "drugi ton", "tretji ton", "četrti ton" in "nevtralni ton". Druga kitajska narečja imajo več tonov, nekatera celo dvanajst.

Tonske oznake

Vietnamščina in pinjin uporabljata naglase kot tonske znake za latinico. Vsak naglas označuje spremenjen zvok zloga. Večina zlogov ima le eno tonsko oznako, vendar so lahko črke v zlogu spremenjene z drugimi oznakami. Zlogi navadno tvorijo eno besedo v nesklenjenih sestavljenih besedah.

Pinyin se lahko razlikuje po slogu, saj se uporablja za pomoč zahodnjakom. Po drugi strani pa ima vietnamščina nacionalno pisavo, ki vedno sledi istemu slogu in ga uporablja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je tonski jezik?

O: Tonski jezik je jezik, v katerem se lahko besede poleg soglasnikov in samoglasnikov razlikujejo tudi po tonih (kot višine tonov v glasbi).

V: Kateri jeziki veljajo za tonske?

O: Kitajščina, vietnamščina, tajščina, laošščina, hmonščina, pandžabščina, silheti, čitagonščina, jorùba, igbo, luganda, ewe in čeroki so tonski jeziki.

V: Ali indoevropski jeziki, kot sta angleščina in hindujščina, veljajo za tonske jezike?

O: Ne. Ti jeziki ne veljajo za tonske jezike, vendar lahko ton uporabljajo na različne načine. V nekaterih od teh jezikov je namesto tega pomemben naglas višine tona.

V: Kako se spremeni pomen besede, če je poudarjen drug zlog?

O: Pomen besede se lahko spremeni, če je poudarjen drug zlog. Primeri so stara grščina, hebrejščina, švedščina, norveščina, srbohrvaščina, litovščina in nekateri azijski jeziki, kot sta japonščina in korejščina.

V: Kako se naglas razlikuje od tonov?

O: Naglas po višini se razlikuje od tonov, ker lahko nekateri toni zvenijo podobno ljudem, ki ne govorijo jezika v materinščini. Zato so za te ljudi najtežji del učenja jezika.

V: Ali obstaja kakšen način, da bi govorcem, ki jim ni materni jezik, olajšali učenje tonov?

O: Učenje tonov je lahko za govorce, ki jim jezik ni materni, težavno, vendar so na voljo viri z nasveti za učinkovitejše učenje, kot so vaje za poslušanje ali uporaba mnemotehničnih pripomočkov za lažje pomnjenje določenih zvokov ali vzorcev, povezanih z določenimi besedami ali frazami v jeziku, ki se ga učimo.