Srbohrvaščina: jezik, narečja in razlike med hrvaščino, srbščino

Srbohrvaščina: zgodovina, narečja in ključne razlike med hrvaščino, srbščino, bosanskim in črnogorskim jezikom — razumljiv pregled razlik in pisav (latinica/cirilica).

Srbohrvaščina je ime slovanskega jezika, ki ga govorijo prebivalci današnje Hrvaške, Srbiji, Bosne in Hercegovine ter Črne gore. Med letoma 1954 in 1992 je bil ta jezik eden od uradnih jezikov Jugoslavije (poleg slovenščine in makedonščine). Izraz »srbohrvaščina« je bil v rabi že v 19. stoletju, danes pa se pogosteje uporabljajo imena hrvaški, srbski, bosanski in črnogorski jezik za posamezne standarde oz. norme. Lingvistične raziskave kažejo, da gre za jezikovni kontinuum s sorodnimi narečji in več standardnimi različicami; z jezikovnega vidika je razumljivost med njimi zelo visoka, hkrati pa so se po razpadu Jugoslavije utrdile ločene standardne norme in politične identitete.

Zgodovina in poimenovanje

Poimenovanje »srbohrvaščina« je zgodovinsko izpeljano iz prizadevanj za jezikovno zbliževanje Južnih Slovanov v 19. in 20. stoletju. V obdobju Kraljevine SHS in pozneje Socialistične federativne republike Jugoslavije je obstajala tendenca po skupnem standardu, zlasti v uradnih in izobraževalnih okoljih. Po razpadu Jugoslavije so se posamezne republike in nove države osamosvojile tudi v jezikovnem smislu in začele poudarjati lastne standarde in jezikovne identitete.

Standardni jeziki in narečja

V praksi govorimo o več standardnih jezikih, ki temeljijo na istem narečnem polju (predvsem štokavskem): hrvaškem, srbskem, bosanskem in črnogorskem standardu. Vsi ti standardi izhajajo iz istega narečnega kontinuuma, a se razlikujejo v izboru besednega zaklada, nekaterih slovničnih podrobnostih, pravopisnih pravilih in normah rabe. Lingvisti pogosto opisujejo sistem kot pluricentričen jezik (večcentričen standard), kar pomeni, da obstajajo več legitimnih standardov, ki so si med seboj blizu.

Glavne jezikovne razlike

Večina razlik je na ravneh besedišča, izgovorjave in pravopisa, tu so najpomembnejše značilnosti:

• Refleks jata: pomenski in zvočni odrazi starega slav. jata so v različnih narečjih različni. V standardih se pojavljata predvsem ijekavski in ekavski refleks — npr. hrvaški in bosanski standard običajno uporabljata mlijeko (ije), srbski standard v Srbiji uporablja mleko (e). Obstajajo tudi ikavski govorci v nekaterih regijah.
• Besedišče: različne besede za iste predmete so pogoste — npr. hrvaško kruh vs. srbsko hleb (хлеб), hrvaško vlak vs. srbsko voz. Nekatere razlike izvirajo iz različnih zgodovinskih vplivov (nemški, turški, latinski, arhaični domači izrazi).
• Fonologija in raba oblika: manjše izgovorjavne razlike (npr. što vs. šta) in razlike v sklanjatvenih ali tvorbenih oblikah, vendar je splošna slovnica zelo podobna.
• Pravopis in standardizacija: hrvaški standard ima svoje pravopisne rešitve, srbski svoje; bosanski in črnogorski standard sta se v zadnjih desetletjih raje opredelila za elemente, ki poudarjajo nacionalno identiteto.

Pisava

Pomembna vidna razlika je uporaba pisav: v Srbiji je uradna pisava cirilica, vendar je rimska abeceda (latinica) zelo razširjena in se pogosto uporablja v medijih, spletu in vsakdanji komunikaciji. V Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter v veliki meri tudi v Črni gori prevladuje rimska abeceda; v Črni gori sta obe pisavi v praktični rabi, pri čemer je latinica pogosta.

Primeri razlike v besedah

• mleko (srbsko, ekavian) — mlijeko (hrvaško, bosansko, ijekavian) — mleko pomeni »milk«
• kruh (hrvaško) — hleb / hljeb (srbsko / nekateri bosanski govori) — »kruh/bread«
• vlak (hrvaško) — voz (srbsko) — »train«
• dijete (hrvaško) — dete (srbsko) — »child«
• što (hrvaško) — šta (srbsko) — »what« (oba sta razumljiva v večini govornih situacij)

Sociolingvistični vidik

Razprtije o tem, ali gre za en jezik ali za več ločenih jezikov, so delno politične in identitetne. Jezik pogosto postane simbol nacionalne samobitnosti: po osamosvojitvah so države ustrezno normirale svoje standarde, sprejemale lastne pravopise in promovirale jezik kot del državne samobitnosti. Kljub temu ostaja vsakodnevna medsebojna razumljivost visoka — govorniki različnih standardov se med seboj večinoma brez težav sporazumevajo.

Zaključek

Srbohrvaščina kot zgodovinsko ime zajema skupino bližnjih južnoslovanskih narečij in standardov, ki so si med seboj zelo podobni. Po razpadu Jugoslavije so se ti standardi institucionalno razločili v hrvaški, srbski, bosanski in črnogorski jezik, kar je odraz zgodovinskih, političnih in kulturnih sprememb. Z jezikoslovnega stališča gre še vedno zajezikovni kontinuum z visoko stopnjo razumljivosti; hkrati pa vsak standard nosi svojo normo in vlogo pri gradnji identitete.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je srbohrvaščina?

V: Kako je bila srbohrvaščina razdeljena?

V: Iz katerega narečja izvira srbohrvaščina?

V: Ali se govorci različnih različic med seboj razumejo?

V: Kje se danes govori srbohrvaščina?

V: Koliko različic jezika obstaja?

Išči po črki