Latinica

Črke abecede

Izvirna latinska abeceda

Latinska abeceda, ki so jo uporabljali Rimljani:

Simbol

A

B

C

D

E

F

G

H

I

K

L

M

N

O

P

Q

R

S

T

V

X

Z

Latinsko ime črke:

ā

bē

kē

dē

ē

ef

gē

hā

ī

kot

el

em

sl

ō

na naslovu

qū

er

es

tē

ū

ex

zēta

Latinsko ime (IPA):

[aː]

[beː]

[keː]

[deː]

[eː]

[ɛf]

[geː]

[haː]

[iː]

[kaː]

[ɛl]

[ɛm]

[ɛn]

[oː]

[peː]

[kuː]

[ɛr]

[ɛs]

[teː]

[uː]

[ɛks]

['zeːta]

Nova abeceda

Sodobna različica abecede se uporablja za pisanje številnih jezikov. Indoevropski jeziki, zlasti zahodnoevropski, se večinoma pišejo z latinico. Ti jeziki vključujejo germanske jezike (kamor spadajo angleščina, nemščina, švedščina in drugi) in romanske jezike (kamor spadajo francoščina, španščina, italijanščina, portugalščina in drugi). Seveda obstajajo indoevropski jeziki, ki ne uporabljajo latinice, kot sta grščina in ruščina, pa tudi neindoevropski jeziki, kot je vietnamščina.

Skoraj vsi jeziki, ki uporabljajo rimsko abecedo, imajo diakritična znamenja, ki so simboli nad ali pod črkami. Uporabljajo se za določanje tonov in izgovarjave. Angleščina je edini večji evropski jezik, ki nima teh znakov, vsaj ne za domače besede. Besede, prevzete iz drugih jezikov, včasih uporabljajo diakritična znamenja, da bi pojasnili pravilno izgovarjavo.

Osnovna abeceda vsebuje naslednje črke:

Velike črke

A

B

C

D

E

F

G

H

I

J

K

L

M

N

O

P

Q

R

S

T

U

V

W

X

Y

Z

Male črke

a

b

c

d

e

f

g

h

i

j

k

l

m

n

o

p

q

r

s

t

u

v

w

x

y

z

Druge različice

Rimska pisava ima manj črk kot glasov v nekaterih jezikih, ki jo uporabljajo. Nekateri jeziki pomanjkanje črk nadomeščajo z diakritičnimi znaki, kot so ă, â, á, é, í, î, ó, ẹ, ị, ọ, ụ, ã, ả, ẻ, ỉ, ỏ, ủ, ñ, č, ď, ě, í, ň, ř, š, ș, ť, ț, ú, ů, ž in đ. S tem se poveča število črk v njihovi abecedi. Jeziki, ki uporabljajo nekatere od teh znakov, so francoščina, češčina, poljščina, madžarščina, romunščina, španščina, tagalog, vietnamščina, esperanto in igbo.

Številni jeziki so svoje pisalne sisteme spremenili v latinico. V nekaterih državah so Evropejci prisilili domačine, da so jo uporabljali. Vietnamski jezik je bil zapisan s kitajskimi pismenkami, obstaja pa tudi vietnamski pisalni sistem, ki temelji na kitajščini in se imenuje chunom. Problem kitajske pisave je veliko število znakov, ki se jih je treba naučiti, preden je oseba resnično pismen. Vietnamska vlada je v začetku 20. stoletja prešla na latinico, da bi lahko povečala stopnjo pismenosti v državi. Vietnamci so latinico uporabljali tudi po osamosvojitvi, saj so se je naučili veliko hitreje kot kitajskih znakov (chu nom).

Po prvi svetovni vojni, ko je Otomansko cesarstvo propadlo, je Kemal Atatürk v Turčiji začel uporabljati latinico v turških državah. Ko je razpadla Sovjetska zveza, so nekateri njeni manjši jeziki začeli uporabljati latinico. Zdaj se uporablja v Turkmenistanu, Uzbekistanu in Azerbajdžanu. Kazahstan je leta 2018 napovedal, da bo latinica postala glavni pisalni sistem kazahstanskega jezika.

Sprememba načina zapisa jezika v latinico se imenuje romanizacija. Veliko ljudi, ki ne govorijo jezika, bere romanizirano različico, da bi približno vedeli, kako bodo besede zvenele, čeprav to ni običajen način zapisovanja jezika. Nekateri jeziki, na primer kitajščina in japonščina, uporabljajo latinico v svojih jezikih zato, da jih je mogoče lažje natipkati na računalnik. Na celinski Kitajski je pinyin uradna romanizacija za mandarinščino, ki se uporablja za pisanje kitajskih znakov na računalniku tako, da jih napišemo fonetično. Čeprav ima veliko japonskih računalnikov tipkovnico kana za tipkanje japonskega jezika na računalniku, lahko japonščino tipkamo tudi z latinico. Programska oprema, imenovana IME (input method editor), pretvori latinske črke, ki se v japonščini imenujejo romaji, v japonske kane in kanjije.

Znak v portugalščini, ki uporablja ç