Švedščina: zgodovina, značilnosti in razširjenost jezika

Raziskujte švedščino: zgodovino, izgovorjavo, posebne črke (å, ä, ö), slovnico in razširjenost na Švedskem in v Finskem — vse, kar morate vedeti.

Švedščina ( svenska ) je jezik, ki se večinoma govori na Švedskem in v nekaterih delih Finske, običajno ob južni in zahodni obali ter na Ålandskih otokih. Švedščino govori približno 10 milijonov ljudi (približno 9,5 milijona v Švedski in okoli 300.000 v Finski). Jezik je zelo podoben dvema drugima skandinavskima jezikoma, norveščini in danščini, in oseba, ki razume enega od teh jezikov, pogosto razume tudi druge — vendar je med njimi delna asimetrična medsebojna razumljivost, odvisna od narečja in izpostavljenosti. Drugi skandinavski jeziki, kot sta islandščina in ferski jezik, so manj sorodni in jih govorci švedščine običajno ne razumejo brez posebnega učenja. Standardna švedščina se govori in piše po vsej Švedski, vendar je v manjših mestih in na podeželju nekaj lokalnih narečij z razlikami v slovnici in besedišču.

Zgodovina

Švedščina izvira iz severnogermanskih jezikov. V času vikinške dobe so imeli prebivalci Skandinavije pogovorno obliko staronorveščine (Old Norse), ki je bila na več območjih razmeroma razumljiva. Sčasoma so se te oblike razcepile: okoli 12. stoletja se je vzhodna veja preoblikovala v tisto, kar bo postala švedščina, medtem ko so se z njo razvili tudi današnja norveščina, islandščina, farovščina in danščina. V srednjem veku je švedščina močno sprejela vplive nizkonemškega (Low German) zaradi trgovanja v okviru Hanzeatske zveze, kar je vplivalo na besedišče in na razvoj germanskih slovničnih oblik. Prehod v moderno švedščino je bil postopni proces; v 19. in 20. stoletju so uvedli tudi pravopisne reforme (npr. uvedba črke å namesto aa), ki so standardizirale pisavo.

Fonologija in pisava

Švedski alfabet temelji na latinici in vključuje poleg običajnih angleških črk še tri posebne samoglasnike: å, ä in ö. Ti znaki se v angleščini ne uporabljajo. Črka å je samoglasnik, pogosto izgovorjen približno kot [oː] (včasih opisovan kot med [a] in [o]), v angleščini se mu izvzeto najbolj približa zvok iz besede awe. Črka ä predstavlja zvok [ɛ], kot v angleški besedi bed. Ö je samoglasnik približno [øː] (podoben nemškem ö ali francoskemu eu), v nekaterih primerih ga angleščina primerja z zvokom v burn, čeprav to ni natanko enako. Ti znaki se uporabljajo tudi v finskem jeziku, medtem ko norveščina in danščina uporabljata podobna znaka æ in ø.

Švedščina ima bogato samoglasniško inventuro in tudi t. i. tonski naglas (dva tonska vzorca, pogosto imenovana naglas 1 in naglas 2), ki lahko v nekaterih primerih razlikuje pomen besed z enako zapisano obliko (npr. razlika med nekaterimi dvo- in večzložnimi besedami). Izgovorjava se razlikuje tudi med narečji — severna narečja imajo pogosto daljše samoglasnike in specifične konsonantske značilnosti.

Slovnica — glavne značilnosti

Švedski jezik ima nekaj slovničnih lastnosti, ki se razlikujejo od angleščine in drugih evropskih jezikov. Določni členi se v švedščini pogosto dodajo na konec samostalnika, tako da ett hus (hiša) postane huset (hiša/ta hiša). Poleg tega švedščina uporablja dva osnovna slovnična spola: splošni (utrum) in srednji (neutrum). Samostalniki, ki pripadajo splošnemu spolu, običajno stojijo z nedoločenim členom en (pogovorno imenovani "en-words"), samostalniki srednjega spola s členom ett ("ett-words").

Drugi pomembni slovnični elementi:

• Besedni red: Švedščina sledi pravilu V2 (glagol je običajno na drugem mestu v glavnem stavku), kar pomeni, da se glagol prestavi za prvo sintaktično enoto v stavku (subjekt, prislov ali drugo).
• Glagoli: se ne spreminjajo za osebo (jaz, ti, on/ona se uporabljajo iste oblike glagola), temveč po času in načinu.
• Samostalniški sklon: sodobna švedščina nima razvejanega sklanjanja kot starši jeziki; padci so omejeni in so predvsem ohranjeni v zaimkih.
• Prislovi in pridevniki: pridevniki se ujemajo v spolu in številu z samostalnikom (v določenih oblikah pridevnika), prav tako obstajajo primerjalne in premostitvene oblike.
• Besedotvorje: švedščina pogosto uporablja dolge sestavljanke (compounds), v katerih se več osnov združi v eno dolgotrajno besedo.

Dialekti in standard

Obstaja širok spekter regionalnih narečij, od južnih (Skåne) do severnih (Norrland) in otoških različic (Åland, Gotland). Nekatera narečja sta toliko različna, da ju govorniki standardne švedščine težje razumejo. Standardna oblika, pogosto imenovana rikssvenska ali preprosto "standardna švedščina", temelji na narečjih osrednje Švedske in je uveljavljena v izobraževanju, medijih in upravi.

Razširjenost in uradni status

Švedščina je uradni jezik Švedske in ima poseben status v Finski, kjer je uradni drugi jezik in kjer jo govorijo manjšine ter na Ålandskih otokih, kjer je uradni in prevladujoči jezik. Švedščina se uporablja v izobraževanju, javni upravi, medijih in kulturi ter ima pomembno vlogo v okviru nordijskih sodelovanj (Nordic Council) in Evropske unije.

Kultura, literatura in sodobna uporaba

Švedščina ima bogato književno tradicijo — pomembni avtorji vključujejo August Strindberg, Selma Lagerlöf (prva ženska nobelovka za književnost), in Astrid Lindgren (avtorica otroških knjižnih klasik). Vpliv švedske pop kulture (glasba, film, televizija) je svetovno prepoznaven — skupine kot je ABBA so pripomogle k širjenju jezika in kulture.

Učenje švedščine

Za govorce drugih germanskih jezikov je učenje švedščine pogosto lažje zaradi skupnega besedišča in podobnih slovničnih struktur. Pomembne značilnosti, na katere je treba biti pozoren pri učenju, so izgovorjava samoglasnikov, tonalen naglas, uporaba določenega člena kot pripone in razumevanje pravil V2. Švedščina je tudi koristna za potovanja, delo ali študij v nordijskih državah in odpira dostop do bogate književne in kulturne zapuščine.

Vprašanja in odgovori

V: Kateri jezik se večinoma govori na Švedskem?

V: Koliko ljudi govori švedsko?

V: Ali oseba, ki govori en skandinavski jezik, lahko razume druge skandinavske jezike?

V: Ali obstajajo lokalna narečja švedščine?

V: Kakšen je izvor švedščine?

V: Ali se v švedščini uporabljajo kakšni znaki, ki se ne uporabljajo v angleščini?

V: Kateri slovnični spol uporablja švedščina?

Išči po črki