Slovnica

Različni jeziki

Vsi jeziki imajo svojo slovnico. Večina evropskih jezikov si je precej podobna.

Angleščina le redko spreminja besedne končnice ("končnice"). V romanskih jezikih (kot so francoščina, italijanščina in španščina) imajo besedne končnice velik pomen. V angleščini jih je le nekaj: najpogostejši so množinski in posestni (John's). Pri naših glagolih smo opustili večino končnic, razen ene: Jaz ljubim, ti ljubiš, ona ljubi. Ta končni 's' izvira iz anglosaščine, ki je imela več končnic. Glagoli imajo končnice, ki kažejo spremembe v času: hodil, hodila.

Druga velika razlika je besedni red. V romanskih jezikih se pridevniki običajno postavljajo za samostalniki, na katere se nanašajo. V angleščini lahko na primer rečemo I like fast cars, v španščini pa Me gustan los coches rápidos. Vrstni red besed se je spremenil: če bi v angleščino prevedli samo besede brez slovnice, bi to pomenilo "meni so všeč hitri avtomobili". To je zato, ker imata španščina in angleščina različna pravila o besednem redu. V nemščini so glagoli pogosto na koncu stavka (kot: Die Katze hat die Nahrung gegessen. ), medtem ko jih v angleščini običajno postavimo med subjekt in objekt, kot: The cat has eat the food.

Spreminjanje jezika

Pisna slovnica se spreminja počasi, govorjena slovnica pa je bolj tekoča. Stavki, ki se danes angleško govorečim zdijo normalni, so se pred 100 leti zdeli nenavadni. Morda pa tudi ne, saj veliko naših priljubljenih izrekov izvira iz avtorizirane različice Svetega pisma kralja Jakoba in Shakespeara.

Različni ljudje govorijo s slovnico, ki se razlikuje od slovnice drugih ljudi. Na primer, ljudje, ki uporabljajo narečja, imenovana splošna ameriška angleščina in angleščina BBC, lahko rečejo: Nič nisem naredil, medtem ko nekdo, ki govori tako imenovano afroameriško ljudsko angleščino ali AAVE, lahko reče: Nič nisem naredil. Različica za londonski delavski razred: V angleški različici: I ain't done nuffink! To so dvojni negativi, ki se skoraj v celoti pojavljajo v govorjeni angleščini in le redko v pisni.

Te razlike imenujemo narečja. Narečje, ki ga oseba uporablja, je običajno odvisno od kraja, v katerem živi. Čeprav narečja angleškega jezika uporabljajo različne besede ali besedni red, imajo še vedno slovnična pravila. Pri pisanju v ameriški angleščini pa slovnica uporablja pravila splošne ameriške angleščine. Ko ljudje govorijo o uporabi "pravilne angleščine", imajo običajno v mislih uporabo slovnice splošne britanske angleščine, kot je opisana v standardnih referenčnih delih. Vzorci govorjene angleščine v Veliki Britaniji se pogosto imenujejo Received Pronunciation ali BBC English.

Deli govora

Gramatika preučuje samostalnike, zaimke, glagole, pridevnike, prislove, predloge, veznike, stavke, besedne zveze, stavčne člene, stavčne člene in medmete.

Samostalniki

Samostalniki so besede za stvari, kot sta "miza" in "stol". So predmeti, stvari, ki jih vidimo v vsakdanjem življenju. Lastni samostalniki so imena določenih krajev, ljudi ali drugih stvari, kot so dnevi v tednu. Ime 'James' je lastni samostalnik, prav tako kot 'Wednesday' in 'London'. Samostalniki so lahko tudi abstraktne stvari, na primer 'trpljenje' ali 'sreča'.

Glagoli

Glagoli so besede, ki opisujejo dejanja: "Ryan je vrgel žogo". Država: "Skrbi me". Osnovna oblika glagola se imenuje nedoločnik. Nedoločnik za obstoj je "biti". Znan primer je Hamletov govor: Biti ali ne biti, to je vprašanje.

Različice nedoločnika tvorijo glagolske čase.

Pridevniki

Pridevniki opisujejo samostalnike. Na primer, pridevnik pretty v besedi "pretty bicycle" pove, da je kolo lepo. Z drugimi besedami, pridevnik "pretty" opisuje kolo. To se lahko zgodi tudi pri kraju. Na primer, "tall" v "that's a tall building" opisuje stavbo.

Sintaksa

Gramatika preučuje skladnjo, torej to, kako se "deli govora" po pravilih povezujejo med seboj in tvorijo stavke. Stavki se povezujejo med seboj in tvorijo odstavke.