Slovnica (gramatika): definicija, struktura in pravila jezika

Slovnica je preučevanje besed, njihove uporabe v stavkih in njihovega spreminjanja v različnih situacijah. Stari Grki so jo imenovali grammatikē tékhnē, veščina črk. Ima lahko katerega koli od teh pomenov:

Raziskovanje jezika: kako deluje in kaj vse je z njim povezano. To so osnovne raziskave o jeziku.
Raziskovanje stavčne strukture. Pravila in primeri prikazujejo, kako je treba uporabljati jezik. To je slovnica pravilne rabe, kot v učbeniku ali priročniku/vodniku.
Sistem, ki se ga ljudje naučijo med odraščanjem. To je slovnica maternega govorca.^p446p453

Ko govorimo, uporabljamo slovnico domačega jezika ali pa se ji čim bolj približamo. Ko pišemo, poskušamo pisati s pravilno slovnico. Govorjenje in pisanje jezika imata torej vsak svoj slog.

Kaj vse zajema slovnica?

Slovnica ni le nabor pravil, temveč obsežen sistem, ki opisuje, kako se besede tvorijo in povezujejo v smiselne enote. Vključuje tako notranje oblike besed kot tudi pravila za sestavljanje stavkov in kontekstno rabo jezika. Pomembne dimenzije slovnice so:

Ključne sestavine slovnice

Fonologija – zvočne strukture jezika (npr. zlogi, naglas, fonemi).
Morfologija – notranja struktura besed (sklanjatve, časovanja, tvorjenje besed, pripone, predpone).
Sklepanost (sintaksa) – pravila združevanja besed v fraze in stavke (osebkov položaj, pridevniške zveze, vprašalne strukture).
Semantika – pomen besed in stavkov.
Pragmatika – raba jezika v kontekstu (namen govora, implicature, vljudnostne konvencije).
Ortografija – pravila pisanja (ločila, velike začetnice, črkovanje), ki so pogosto povezana s slovničnimi normami.

Opisna in normativna slovnica

Običajno razlikujemo:

Opisna (deskriptivna) slovnica – opisuje, kako ljudje dejansko govorijo in pišejo, brez vrednostnih sodb. Je predmet sodobne jezikoslovne znanosti.
Normativna (preskriptivna) slovnica – določa pravila »pravilne« rabe, ki jih najdemo v učbenikih, priročnikih in jezikovnih smernicah. Namenjena je enotnosti in jasnosti v javni rabi jezika, izobraževanju in medijih.

Slovnica in pridobivanje jezika

Slovnica maternega govorca se razvije spontano skozi izpostavljenost jeziku v zgodnjem otroštvu. To je notranji sistem kompetence, ki pogosto vključuje tudi nepravilnosti in dialektne lastnosti. Pri učenju tujega jezika pa slovnico osvajamo bolj zavestno, z vajami, razlago in ponavljanjem.

Praktični pomen slovnice

Omogoča natančno sporazumevanje in razumevanje pomena.
Pomaga pri bralni pismenosti, jasnem pisanju in formalni komunikaciji.
Učbeniki in priročniki (kot v drugem pomenu zgoraj) nudijo smernice za standardno rabo, ki je pomembna v uradnih in izobraževalnih kontekstih.
Razumevanje razlik med govorjenim in pisanim jezikom pomaga izbrati ustrezen slog glede na situacijo.

Primeri za lažjo predstavo

Slovenščina je jezik z bogato morfologijo; primeri:

Samostalnik: miza (imenovalnik), mize (rodilnik), mizi (dajalnik) – spremembe oblike po sklonih.
Glagol: brati – berem, bereš, bere – spremembe po osebah in časih.
Sintaktični primer: »Mačka lovi miško.« — vrstni red in skladenjske zveze odločajo o pomenu stavka.

Kaj svetujemo pri učenju slovnice

Beri veliko besedil različnih slogov (literatura, novinarstvo, strokovni članki) in opazuj vzorce.
Analiziraj stavke: označi dele govora in skladenjske zveze.
Piši redno in poišči povratno informacijo (učitelj, jezikovni svetovalec ali korektor).
Uči se vzorcev in izjem posebej za jezike z bogato fleksijo, kot je slovenščina.
Uporabi slovarje in slovnična gradiva ter vaje iz zanesljivih virov.

Slovnica je torej temelj jezika: povezuje obliko in pomen ter omogoča, da se sporazumevanje obdrži jasno in učinkovito. Razumevanje njenih komponent pomaga tako pri znanstvenem preučevanju jezika kot pri vsakdanji rabi in učenju.

Različni jeziki

Vsi jeziki imajo svojo slovnico. Večina evropskih jezikov si je precej podobna.

Angleščina le redko spreminja besedne končnice ("končnice"). V romanskih jezikih (kot so francoščina, italijanščina in španščina) imajo besedne končnice velik pomen. V angleščini jih je le nekaj: najpogostejši so množinski in posestni (John's). Pri naših glagolih smo opustili večino končnic, razen ene: Jaz ljubim, ti ljubiš, ona ljubi. Ta končni 's' izvira iz anglosaščine, ki je imela več končnic. Glagoli imajo končnice, ki kažejo spremembe v času: hodil, hodila.

Druga velika razlika je besedni red. V romanskih jezikih se pridevniki običajno postavljajo za samostalniki, na katere se nanašajo. V angleščini lahko na primer rečemo I like fast cars, v španščini pa Me gustan los coches rápidos. Vrstni red besed se je spremenil: če bi v angleščino prevedli samo besede brez slovnice, bi to pomenilo "meni so všeč hitri avtomobili". To je zato, ker imata španščina in angleščina različna pravila o besednem redu. V nemščini so glagoli pogosto na koncu stavka (kot: Die Katze hat die Nahrung gegessen. ), medtem ko jih v angleščini običajno postavimo med subjekt in objekt, kot: The cat has eat the food.

Spreminjanje jezika

Pisna slovnica se spreminja počasi, govorjena slovnica pa je bolj tekoča. Stavki, ki se danes angleško govorečim zdijo normalni, so se pred 100 leti zdeli nenavadni. Morda pa tudi ne, saj veliko naših priljubljenih izrekov izvira iz avtorizirane različice Svetega pisma kralja Jakoba in Shakespeara.

Različni ljudje govorijo s slovnico, ki se razlikuje od slovnice drugih ljudi. Na primer, ljudje, ki uporabljajo narečja, imenovana splošna ameriška angleščina in angleščina BBC, lahko rečejo: Nič nisem naredil, medtem ko nekdo, ki govori tako imenovano afroameriško ljudsko angleščino ali AAVE, lahko reče: Nič nisem naredil. Različica za londonski delavski razred: V angleški različici: I ain't done nuffink! To so dvojni negativi, ki se skoraj v celoti pojavljajo v govorjeni angleščini in le redko v pisni.

Te razlike imenujemo narečja. Narečje, ki ga oseba uporablja, je običajno odvisno od kraja, v katerem živi. Čeprav narečja angleškega jezika uporabljajo različne besede ali besedni red, imajo še vedno slovnična pravila. Pri pisanju v ameriški angleščini pa slovnica uporablja pravila splošne ameriške angleščine. Ko ljudje govorijo o uporabi "pravilne angleščine", imajo običajno v mislih uporabo slovnice splošne britanske angleščine, kot je opisana v standardnih referenčnih delih. Vzorci govorjene angleščine v Veliki Britaniji se pogosto imenujejo Received Pronunciation ali BBC English.

Deli govora

Gramatika preučuje samostalnike, zaimke, glagole, pridevnike, prislove, predloge, veznike, stavke, besedne zveze, stavčne člene, stavčne člene in medmete.

Samostalniki

Samostalniki so besede za stvari, kot sta "miza" in "stol". So predmeti, stvari, ki jih vidimo v vsakdanjem življenju. Lastni samostalniki so imena določenih krajev, ljudi ali drugih stvari, kot so dnevi v tednu. Ime 'James' je lastni samostalnik, prav tako kot 'Wednesday' in 'London'. Samostalniki so lahko tudi abstraktne stvari, na primer 'trpljenje' ali 'sreča'.

Glagoli

Glagoli so besede, ki opisujejo dejanja: "Ryan je vrgel žogo". Država: "Skrbi me". Osnovna oblika glagola se imenuje nedoločnik. Nedoločnik za obstoj je "biti". Znan primer je Hamletov govor: Biti ali ne biti, to je vprašanje.

Različice nedoločnika tvorijo glagolske čase.

Pretekli čas = was

Sedanji čas = is

Prihodnji čas = will/shall

Pridevniki

Pridevniki opisujejo samostalnike. Na primer, pridevnik pretty v besedi "pretty bicycle" pove, da je kolo lepo. Z drugimi besedami, pridevnik "pretty" opisuje kolo. To se lahko zgodi tudi pri kraju. Na primer, "tall" v "that's a tall building" opisuje stavbo.

Sintaksa

Gramatika preučuje skladnjo, torej to, kako se "deli govora" po pravilih povezujejo med seboj in tvorijo stavke. Stavki se povezujejo med seboj in tvorijo odstavke.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je slovnica?

O: Gramatika je preučevanje besed, njihove uporabe v stavkih in spreminjanja v različnih situacijah.

V: Kako so stari Grki imenovali slovnico?

O: Stari Grki so ji rekli grammatikē tékhnē, veščina črk.

V: Kakšni so različni pomeni slovnice?

O: Gramatika se lahko nanaša na preučevanje jezika, preučevanje zgradbe stavka ali na sistem, ki se ga ljudje naučijo med odraščanjem.

V: Kaj je slovnica pravilne rabe?

O: Slovnica pravilne rabe je niz pravil in primerov, ki kažejo, kako je treba jezik uporabljati. Pogosto jo najdemo v učbenikih ali priročnikih/vodnikih.

V: Kaj je slovnica maternega govorca?

O: Slovnica maternega govorca je slovnični sistem, ki se ga ljudje naučijo med odraščanjem in ga naravno uporabljajo, ko govorijo.

V: Kako se slovnica uporablja, ko govorimo in pišemo jezik?

O: Ko govorimo jezik, uporabljamo slovnico maternega jezika ali slovnico, ki se ji čim bolj približuje. Ko pišemo, poskušamo pisati s pravilno slovnico.

V: Ali sta govorjenje in pisanje jezika v enakem slovničnem slogu?

O: Govorjenje in pisanje jezika imata vsak svoj slovnični slog.