Italijanščina
Italijanski jezik je jezik Italije. Druge države, v katerih je italijanščina uradni jezik, so San Marino, Vatikan in Švica. Tudi Slovenija in Hrvaška uporabljata italijanščino kot uradni jezik, vendar le v nekaterih regijah. Italijanščino govori približno 70 milijonov ljudi v več državah, vključno z nekaterimi deli Monaka, Malte, Albanije, Črne gore, Dodekaneze (Grčija), Eritreje, Libije, Etiopije, Somalije in Tunizije. Za večino zapisov se uporablja standardna različica iz Toskane, vendar se včasih pišejo tudi druga narečja.
Večinoma izvira iz latinščine, nekaj besed pa iz grščine, etruščanščine in od drugod. To pomeni, da se pomen besed lahko spremeni s spreminjanjem njihovih končnic. Italijanski samostalniki so moškega ali ženskega spola (ti običajno nimajo veliko skupnega z naravnim spolom).
Večina samostalnikov moškega spola v ednini se konča na -o, večina samostalnikov moškega spola v množini pa na -i.
Večina samostalnikov ednine ženskega spola se konča na -a, večina samostalnikov množine ženskega spola pa na -e.
Torej:
- gatto = maček
- gatta = ženska mačka
- gatti = mačji samci
- gatte = ženske mačke
Končnica glagolov je zaradi sklanjanja precej zapletena. Končnice so odvisne od časa glagola (pretekli, sedanji, prihodnji čas itd.) in od osebe glagola (jaz, ti, oni itd.). Ker italijanska slovnica uporablja končnice za te sklone, osebni zaimek ni vedno potreben (v naslednjem primeru je v oklepaju).
Torej:
- (io) parlo = govorim
- (noi) parliamo = govorimo
- (lui) parlava = govoril je
- (loro) parlarono = govorili so
- (io) parlerò = govoril bom
- parliamo! = govorimo!
Teh končnic se je treba naučiti zelo veliko - gre za enega težjih delov italijanske slovnice. Vendar je izgovorjava preprosta - naučiti se je treba le nekaj pravil in skoraj ni težkih zvokov.
Številne italijanske besede za hrano so prešle v angleški jezik, na primer pica, špageti in ravioli. Veliko strokovnih besed v glasbi je italijanskih, na primer forte in allegro. Tudi mnoga imena glasbil so italijanska, na primer violončelo in tuba. Mafija in vendeta izhajata iz temnejše plati italijanske kulture .
Vprašanja in odgovori
V: V katerih državah je italijanščina uradni jezik?
O: Italijanščina je uradni jezik v Italiji, San Marinu, Vatikanu in Švici. Kot uradni jezik se uporablja tudi v nekaterih regijah v Sloveniji in na Hrvaškem.
V: Koliko ljudi govori italijansko?
O: Italijanščino govori približno 70 milijonov ljudi po vsem svetu.
V: Kateri so primeri vpliva spola na samostalnike v italijanščini?
O: Večina samostalnikov ednine moškega spola se konča na -o, večina samostalnikov množine moškega spola pa na -i. Večina samostalnikov ednine ženskega spola se konča na -a, večina samostalnikov množine ženskega spola pa na -e. Na primer: gatto = moški maček; gatta = ženska mačka; gatti = moški mački; gatte = ženske mačke.
V: Kako konjugacija vpliva na glagolske končnice?
O: Končnice glagolov so odvisne od časa glagola (pretekli, sedanji, prihodnji itd.) in od osebe glagola (jaz, ti, oni itd.). Ker italijanska slovnica uporablja končnice za te sklonske oblike, osebni zaimki pri tvorbi povedi niso vedno potrebni.
V: Ali se je pri izgovarjanju besed v italijanščini treba naučiti kakšnih težkih zvokov?
O: Ne, izgovorjava je preprosta, naučiti se je treba le nekaj pravil in skoraj ni težkih zvokov.
V: Kateri so primeri besed iz italijanščine, ki so bile prevzete v angleščino?
O: Primeri so pica, špageti in ravioli za živila; forte in allegro za glasbene izraze; violončelo in tuba za glasbila; mafija in vendeta za temnejše vidike kulture.
V:Katere različice pidginov so se razvile iz italijanščine?
O:Pidžini so se razvili iz italijanščine v kolonijah, kot so Eritreja, Somalija in Libija.
