Italijanščina: izvor, slovnica, izgovorjava in razširjenost

Italijanščina: od latinskega izvora do narečij — jasna slovnica, enostavna izgovorjava in svetovna razširjenost. Spoznajte zgodovino, pravila in zanimivosti jezika.

Italijanski jezik je jezik Italije. Druge države, v katerih je italijanščina uradni jezik, so San Marino, Vatikan in Švica. Tudi Slovenija in Hrvaška uporabljata italijanščino kot uradni jezik, vendar le v nekaterih regijah. Italijanščino govori približno 70 milijonov ljudi v več državah, vključno z nekaterimi deli Monaka, Malte, Albanije, Črne gore, Dodekaneze (Grčija), Eritreje, Libije, Etiopije, Somalije in Tunizije. Za večino zapisov se uporablja standardna različica iz Toskane, vendar se včasih pišejo tudi druga narečja.

Večinoma izvira iz latinščine, nekaj besed pa iz grščine, etruščanščine in od drugod. To pomeni, da se pomen besed lahko spremeni s spreminjanjem njihovih končnic. Italijanski samostalniki so moškega ali ženskega spola (ti običajno nimajo veliko skupnega z naravnim spolom).

Večina samostalnikov moškega spola v ednini se konča na -o, večina samostalnikov moškega spola v množini pa na -i.

Večina samostalnikov ednine ženskega spola se konča na -a, večina samostalnikov množine ženskega spola pa na -e.

Torej:

• gatto = maček
• gatta = ženska mačka
• gatti = mačji samci
• gatte = ženske mačke

Končnica glagolov je zaradi sklanjanja precej zapletena. Končnice so odvisne od časa glagola (pretekli, sedanji, prihodnji čas itd.) in od osebe glagola (jaz, ti, oni itd.). Ker italijanska slovnica uporablja končnice za te sklone, osebni zaimek ni vedno potreben (v naslednjem primeru je v oklepaju).

Torej:

• (io) parlo = govorim
• (noi) parliamo = govorimo
• (lui) parlava = govoril je
• (loro) parlarono = govorili so
• (io) parlerò = govoril bom
• parliamo! = govorimo!

Teh končnic se je treba naučiti zelo veliko - gre za enega težjih delov italijanske slovnice. Vendar je izgovorjava preprosta - naučiti se je treba le nekaj pravil in skoraj ni težkih zvokov.

Številne italijanske besede za hrano so prešle v angleški jezik, na primer pica, špageti in ravioli. Veliko strokovnih besed v glasbi je italijanskih, na primer forte in allegro. Tudi mnoga imena glasbil so italijanska, na primer violončelo in tuba. Mafija in vendeta izhajata iz temnejše plati italijanske kulture .

Izvor in zgodovinski razvoj

Italijanščina je romanski jezik, ki se je razvil iz vulgarnolatinskega govora na italijanskem ozemlju po propadu Rimskega cesarstva. Največji vpliv na današnji standardni jezik ima toskanski (predvsem firenški) govor, ki so ga v literarni rabi utrdili avtorji, kot so Dante, Petrarca in Boccaccio. Sodobna standardna italijanščina temelji na pisanju in normah, ki jih je v 19. in 20. stoletju uveljavila šola in tisk.

Razširjenost in status

Italijanščina je materni jezik približno 65–70 milijonov ljudi, če upoštevamo tudi govorce v številnih manjših skupnostih zunaj Italije. Poleg držav, navedenih zgoraj, se italijanščina uporablja kot jezik kulture in komunikacije v številnih delih sveta zaradi zgodovinskih vezi in izseljenstva. V Italiji obstajajo tudi številne manj uradne manjšinske in regionalne jezikovne skupine z lastnimi narečji in jezikovnimi različicami.

Slovnica — ključne značilnosti

Spol in število: samostalniki so praviloma moškega ali ženskega spola; oblike množine so pogosto tvorjene s spremembo končnice (-o → -i, -a → -e). Obstajajo izjeme in nepravilne oblike (npr. uomo → uomini).

Določni in nedoločni členi: italijanščina ima določene člene: il, lo, l', la (ednina) in i, gli, le (množina). Izbor oblike je odvisen od začetne črke besede (npr. lo in gli se uporabljata pred zlogoma, ki se začne z s + soglasnik, z, gn, ps itd.). Nedoločni členi so un, uno, una, un'.

Pridevniki: se ujemajo s samostalniki v spolu in številu; pridevnik je lahko postavljen pred ali za samostalnik, pri čemer se pomen lahko rahlo spremeni.

Glagoli: glagoli se delijo v tri glavne konjugacijske skupine: -are (npr. parlare), -ere (npr. credere) in -ire (npr. dormire). Obstajajo tudi nepravilni glagoli (npr. essere, avere, andare). Večina preteklih časov se v govorjeni italijanščini tvori z uporabo pomožnih glagolov avere ali essere + deležnik (passato prossimo). Poleg tega slovnica obsega načine in čase, kot so imperfekt, passato remoto, kondicional, konjunktiv (subjunktiv) in prihodnji čas.

Zaimki in vljudnost: za osebno vljudnost se pogosto uporablja svojilni vljudnostni zaimek Lei (pisana z veliko začetnico v formalni rabi), ki se sklanja kot tretja oseba ednine.

Izgovorjava in pisava

Abeceda: italijanska abeceda temelji na latinski pisavi; standardno uporablja 21 črk. Črke j, k, w, x, y se pojavljajo predvsem v tujkah in narečjih.

Samoglasniki: italijanščina ima pet osnovnih samoglasnikov (a, e, i, o, u). Naglas pogosto pade na predzadnji zlog, a obstaja veliko izjem in besede se lahko naglašujejo drugače (pisno se to včasih označi z naglasom, npr. città).

Soglasniki in posebnosti:

• c se pred e, i izgovori kot /tʃ/ (»č«) — npr. cena; pred a, o, u pa kot /k/ — npr. cane. Za ohranjanje zvoka /k/ pred e, i pišemo ch (npr. che, chi).
• g se pred e, i izgovori kot /dʒ/ (»dž«) — npr. gioco; za ohranjanje zvoka /g/ pišemo gh.
• sc pred e, i se izgovori kot /ʃ/ (»š«) — npr. scena.
• gli tvori zvok /ʎ/ (palatalni lateral), kot v famiglia; gn je /ɲ/, kot španska ñ v gnocchi.
• Dolžina in geminacija soglasnikov (dvojni soglasniki, npr. palla vs. pala) sta pomembni za pomen besede.

Naglas (akcent): v pisnem jeziku se naglas redko označuje, razen kadar je potreben za razlikovanje pomena ali izgovorjave (npr. ancóra vs. ancora; v praksi pa se uporablja predvsem pri končnicah, npr. perché, città).

Narečja in regionalne različice

V Italiji obstaja bogata mreža narečij in jezikovnih različic, ki se lahko močno razlikujejo od standardne italijanščine — npr. sicilijansko, napolitansko, beneško, lombardsko, emilijsko-romanjsko itd. Ta narečja imajo pogosto lastne slovnične značilnosti, besedišče in izgovorjavo. Standardna italijanščina je bila uveljavljena kot skupni jezik za administracijo, izobraževanje in medije, vendar so narečja še vedno živahna v vsakdanji rabi in kulturi.

Italijanščina v drugih jezikih in kulturi

Italijanski vpliv je močno prisoten v kulinariki (pica, špageti, ravioli), glasbi (termini, kot so forte, allegro), instrumentih (violončelo, tuba) in kulturi nasploh. Izrazi, kot so mafija in vendeta, so vstopili v druge jezike ob upoštevanju zgodovinskega in kulturnega konteksta.

Kje in kako začeti z učenjem

• Za začetnike so primerni osnovni tečaji, kjer se uči izgovorjava, osnovna slovnica in besedišče (pozdravi, predstavitve, naročanje hrane).
• Pomagajo lahko tudi poslušanje italijanske glasbe, spremljanje filmov brez podnapisov po fazi začetnega znanja in pogovorna praksa z govorniki.
• Za napredne so pomembne skupine glagolskih časov, nepravilne oblike, konjunktiv ter branje literarnih besedil, saj bogatijo razumevanje standardnega jezika in narečij.

Italijanščina je glede izgovorjave razmeroma dosledna in melodična jezikovna različica z bogato literarno in kulturno tradicijo. Poznavanje osnov slovnice in izgovorjave omogoči hitro komunikacijo, napredovanje pa prinese dostop do izjemne književnosti, glasbe in kulinarike.

Vprašanja in odgovori

V: V katerih državah je italijanščina uradni jezik?

V: Koliko ljudi govori italijansko?

V: Kateri so primeri vpliva spola na samostalnike v italijanščini?

V: Kako konjugacija vpliva na glagolske končnice?

V: Ali se je pri izgovarjanju besed v italijanščini treba naučiti kakšnih težkih zvokov?

V: Kateri so primeri besed iz italijanščine, ki so bile prevzete v angleščino?

V:Katere različice pidginov so se razvile iz italijanščine?

Išči po črki