Libija

Geografija

Libija meji na Egipt, Sudan, Čad, Alžirijo, Niger in Tunizijo. Na severu jo obdaja Sredozemsko morje. Glavno mesto Libije je Tripoli, ki je morsko pristanišče. V Tripoliju živi približno milijon ljudi. Libija obsega približno 1 760 000 km ²(679 540 km²).

Najvišja točka v Libiji je Bikku Bitti 2.267 m nad morjem, najnižja pa Sabkhat Ghuzayyil -47 m pod morjem. Večina države je ravninska, z velikimi ravnicami. Zaradi suhega podnebja je le 1,03 % zemljišč primernih za kmetovanje.

Območje okoli Tripolija se imenuje Tripolitanija in je bilo najbolj razvito v času osmanske okupacije.

Kirenajka je območje na severovzhodni obali. Od Tripolitanije jo ločuje Sirtski zaliv. Ime so ji dali Grki, ki so leta 630 pred našim štetjem zgradili mesto Cirene. Vključuje mesta Tobruk in Bengazi.

Fezzan je puščavsko območje na jugozahodu Libije, ki so ga Italijani leta 1912 priključili Tripoliju. Po vojni je to območje upravljala Francija, ki ga je želela priključiti svojemu cesarstvu.

Ljudje

Leta 2011 naj bi Libija štela približno 6.597.960 prebivalcev. To ni veliko število za državo s tako veliko površino, zato je gostota prebivalstva v Libiji majhna. Razlog za to je, da je velik del Libije v puščavi Sahara. Večina ljudi v Libiji živi v mestih na obali. Ljudje iz Libije se imenujejo Libijci.

Libijci so večinoma Arabci, čeprav so številni Berberi, skupina, ki vključuje nomadske Tuarege iz severne Afrike. Približno 95 % Libijcev je arabsko-berberskega porekla. Skoraj vsi Libijci so sunitski muslimani.

Okrožja

Od leta 2007 je Libija razdeljena na 22 okrožij.

Arabščina	Transliteracija	Pop (2006)	Zemljišče (km2 )	Številka (na zemljevidu)
البطنان	Butnan	159,536	83,860	1
درنة	Derna	163,351	19,630	2
الجبل الاخضر	Jabal al Akhdar	206,180	7,800	3
المرج	Marj	185,848	10,000	4
بنغازي	Bengazi	670,797	43,535	5
الواحات	Al Wahat	177,047		6
الكفرة	Kufra	50,104	483,510	7
سرت	Sirta	141,378	77,660	8
مرزق	Murzuq	78,621	349,790	22
سبها	Sabha	134,162	15,330	19
وادي الحياة	Wadi al Hayaa	76,858	31,890	20
مصراتة	Misrata	550,938		9
المرقب	Murqub	432,202		10
طرابلس	Tripoli	1,065,405		11
الجفارة	Jafara	453,198	1,940	12
الزاوية	Zawiya	290,993	2,890	13
النقاط الخمس	Nuqat al Khams	287,662	5,250	14
الجبل الغربي	Jabal al Gharbi	304,159		15
نالوت	Nalut	93,224		16
غات	Ghat	23,518	72,700	21
الجفرة	Jufra	52,342	117,410	17
وادي الشاطئ	Wadi al Shatii	78,532	97,160	18

Mesta

• Tripoli
• Bengazi
• Al Bayda
• Misratah
• Tobruk

Zemljevid Libije


Stavbe v italijanskem slogu v Tripoliju

Gospodarstvo

Nafto so v Libiji odkrili leta 1958 in predstavlja približno 95 % izvoznega prihodka države. Nafta predstavlja približno 25 % libijskega BDP. Drugi izvozni artikli so zemeljski plin, sol, apnenec in sadra. Ker je velik del države puščava, mora Libija uvoziti približno 75 % hrane. Prideluje pa pšenico, ječmen, oljke, datlje, citruse, arašide, sojo in veliko zelenjave. Leta 1984 so začeli graditi 3 862 km dolg cevovod, po katerem podzemna voda iz Sahare prihaja na obalna območja za namakanje. Stroški cevovoda, ki bo trajal 25 let, so ocenjeni na približno 25 milijard dolarjev. Imenuje se Velika reka, ki jo je ustvaril človek, in je največji projekt za razvoj vodnih virov na svetu.

Libijski denar se imenuje libijski dinar. Leta 1971 je nadomestil stari denar, libijski funt. V enem dinarju je 1000 dirhamov. Dinar je ime za denar v številnih islamskih državah. Ime izhaja iz starega rimskega kovanca, dinarja.

Politika in zgodovina

Libijo sestavljajo tri regije: Tripolitanija, Kirenajka in Fezzan. Tripolitanija je območje na severozahodni obali, ki se je nekoč imenovalo Kraljevina Tripoli. V njem so vladali Turki iz Otomanskega cesarstva. ZDA so se leta 1805 spustile v vojno s Kraljevino Tripoli zaradi težav s piratstvom v Sredozemlju. ZDA turškim vladarjem niso hotele plačevati povečanega zneska za "zaščito".

Tripolitanijo in Kirenajko so med italijansko-turško vojno v letih 1911-1912 zavzeli Italijani. Razlog za vojno je bila ustanovitev italijanske kolonije. Trdili so, da je bilo to območje nekoč del rimskega cesarstva in da pripada Italiji. Italijani so bili prva država, ki je leta 1911, ko so napadli Tripoli, uporabila letala za metanje bomb.

Več tisoč italijanskih naseljencev se je preselilo v Libijo, da bi tam ustanovili podjetja in kmetije, ki naj bi Italiji in njenemu imperiju zagotavljale hrano in pridelke Libijcem so na silo odvzeli del njihove zemlje v Kirenajki, približno 70 000 ljudi pa je umrlo v bitkah, stradalo ali pa jih je zdesetkala strašna epidemija (imenovana "španska gripa") leta 1918. Veliko tisoč jih je pobegnilo v Egipt, vendar so se kmalu vrnili, ko je novi italijanski guverner Italo Balbo začel vzpostavljati prijazen odnos do Arabcev.

Italijanska Libija je konec tridesetih let prejšnjega stoletja doživela velik razvoj, saj so bile zgrajene nove železnice, pristanišča, bolnišnice, letališča in ceste. V tistih letih je prišlo do razcveta kmetijskega gospodarstva, saj je bilo ustanovljenih več deset novih vasi za italijanske in arabske kmete. Pred Tripolijem je bilo celo mednarodno avtomobilsko tekmovanje (Velika nagrada Tripolija).

Velik del severnoafriške kampanje druge svetovne vojne je potekal v Libiji, vključno z bitko za Tobruk. Britanci so Tripolitanijo zavzeli leta 1942 in ji vladali do leta 1951.

Združeno kraljestvo Libija

Po drugi svetovni vojni so v libijskih regijah vladali vojaški guvernerji iz Velike Britanije in Francije. Leta 1951 so Združeni narodi Libijo razglasili za neodvisno državo, Združeno kraljestvo Libija. To naj bi bila ustavna monarhija, v kateri so vladali kralj Idris I. in njegovi nasledniki. Idris (Muhammad Idris bin Muhammad al-Mahdi as-Senussi) (13. marec 1890-25. maj 1983) je bil kirenajski emir, vendar je leta 1922 odšel v izgnanstvo v Egipt. Ob koncu vojne se je ob podpori Velike Britanije vrnil kot emir. Prosili so ga tudi za emirja Tripolitanije. Uspelo mu je združiti vse tri regije in 24. decembra 1951 je postal kralj Združenega kraljestva Libija.

Težave Libije so bile velike. Država je bila revna in je imela malo blaga za izvoz. Le 250 000 ljudi je znalo brati. V Libiji je bilo le 16 univerzitetnih diplomantov, ni bilo libijskih zdravnikov, inženirjev, farmacevtov ali geodetov. Po ocenah Združenih narodov je bilo 10 % ljudi slepih zaradi očesnih bolezni, zlasti trahoma. Idris je bil verski voditelj, ki se ni veliko zanimal za vladne zadeve. Njegova vlada je veljala za skorumpirano in ni storila ničesar v zvezi z naraščajočim arabskim nacionalizmom, ki je leta 1952 na oblast v Egiptu pripeljal Naserja. Po odkritju nafte je Libija postala ena največjih proizvajalk nafte na svetu. Številni Libijci so menili, da Kirenajka dobiva več denarja od nafte kot preostali del države. Veliko denarja od nafte so dobila tudi čezmorska podjetja.

Libijska arabska republika

Zgodaj zjutraj 1. septembra 1969 je skupina vojaških častnikov z državnim udarom prevzela vlado. Za načelnika vojaškega štaba je bil imenovan polkovnik Muammar Gadafi. V letih 1970-1972 je bil predsednik vlade. Uvedel je politični sistem, imenovan "tretja univerzalna teorija". To je mešanica socializma in islama, ki temelji na plemenski vladi. Vzpostavilo naj bi ga libijsko ljudstvo samo v edinstveni obliki "neposredne demokracije". Gadafi je to imenoval "džamahirija".

Med njegovimi prvimi ukrepi sta bila prevzem nadzora nad nafto in vrnitev preostalih italijanskih naseljencev v Italijo. Prav tako je zaprl ameriško oporišče USAF.

Velika socialistična ljudska libijska arabska džamahirija

Leta 1977 je Libija postala "Al-Jamahiriya al-`Arabiyah al-Libiyah ash-Sha`biyah al-Ishtirakiyah al-Uzma". V angleščini ime pomeni "Velika socialistična ljudska libijska arabska džamahirija".

Libija naj bi sponzorirala protizahodne skupine. Gadafi je odkrito podpiral gibanja za neodvisnost, kot so Afriški nacionalni kongres Nelsona Mandele, Palestinska osvobodilna organizacija, Irska republikanska armada, Fronta Polisario (Zahodna Sahara) in druga. To je negativno vplivalo na zunanje odnose Libije z več zahodnimi državami, zaradi česar so ZDA leta 1986 začele bombardirati Libijo. Gadafi je bombardiranje preživel, dejanje ZDA pa so obsodile številne države in generalna skupščina ZN.

Libija je dobavljala orožje in denar tudi Irski republikanski armadi med njenim bojem proti britanski vladi na Severnem Irskem. Gadafi je vzpostavil dobre odnose z revolucionarno kolumbijsko marksistično-leninistično gverilsko skupino FARC. Libija je prispevala tudi k Falklandski vojni, v kateri je Gadafi argentinski vladi priskrbel 20 lanserjev, 60 raket SA-7, strojnice, minomete in mine. Libija naj bi sodelovala pri bombnem napadu na letalo Pan Am 103 nad Lockerbiejem na Škotskem leta 1988 in francosko letalo UTA 772 leta 1989, čeprav preiskava ni našla nobenih dokazov o libijski vlogi.

Združeni narodi so leta 1992 proti Libiji uvedli gospodarske sankcije. Te sankcije so drugim državam preprečile prodajo orožja, vlaganje denarja ali celo obisk Libije. Po šestih dneh, ko so ZDA zajele iraškega Sadama Huseina, se je Gadafi odpovedal libijskim programom za proizvodnjo orožja za množično uničevanje in pozdravil mednarodne inšpekcije, ki so preverjale, ali bo izpolnil svojo zavezo. Gadafi je dejal, da upa, da bodo drugi narodi sledili njegovemu zgledu. Združeni narodi so sankcije odpravili še istega leta. Gadafi je rešil vprašanje letalske nesreče v Lockerbieju in družinam žrtev plačal 2,7 milijarde USD. Libijski predsednik vlade Šukri Ghanem je v pogovorih dejal, da Gadafi "plačuje ceno za mir" z Zahodom, in namignil, da Libija v tem primeru ni imela nobene vloge. Opazovalci Združenih narodov naj bi potrdili takšno izjavo in podvomili v celotno zadevo.

Gadafi si je prizadeval tudi za normalne odnose z drugimi državami. Voditelji zahodnoevropskih držav ter številne delegacije na delovni in trgovinski ravni so lahko obiskali državo. Aprila 2004 je prvič po 15 letih obiskal Zahodno Evropo, ko je odpotoval v Bruselj. Znova je navezal stike z Rusijo, ki so po razpadu Sovjetske zveze mirovali.

Leta 2010 je bil libijski indeks človekovega razvoja najvišji v Afriki, država pa je bila uvrščena na 53. mesto na splošno kot država z visokim življenjskim standardom. Libija je ostala država brez dolgov. Leta 2011 je Svet ZN za človekove pravice pohvalil človekove pravice v Libiji. Vendar se zdi, da se po državljanski vojni človekove pravice slabšajo. Marca 2013 je bilo po podatkih sklada Barnabas Fund v Libiji mučenih najmanj 48 kristjanov, eden je umrl v priporu.

Suffrage

Voli lahko vsak Libijec, ki je starejši od 18 let. To pomeni, da je volilna pravica v Libiji splošna.

Zevsov tempelj, Kirena, Libija


Puščava v Libiji, 2007

Državljanska vojna

Februarja 2011 je v Libiji izbruhnila državljanska vojna, ko so se uporniki borili proti polkovniku Muammarju Gadafiju in njegovi vladi. Nato je v vojni posredoval na strani upornikov. Vendar so bili nekateri uporniki povezani z Al Kaido. Nato je oktobra končal svojo misijo, potem ko je bil polkovnik Gadafi menda ubit. Po koncu državljanske vojne se je nadaljeval nizki upor Gadafijevih zvestih privržencev. Oborožene milice so zapolnile vrzel, ki je nastala po revoluciji. V Tripoliju in Tobruku sta bili organizirani dve različni nacionalni vladi, številni borci pa niso sledili nobeni od njiju.

Muammar Gadafi, libijski voditelj, ki je umrl leta 2011. Po njegovi smrti se Libija spopada s konflikti.