Antična Grčija: zgodovina, kultura in vpliv na Zahod

Zgodovina Grčije je šla skozi te faze:

• Mikenska kultura (ok. 1600-1100 pr. n. št.) je bila zgodnja grška kultura v bronasti dobi na grški celini in Kreti.
• Propad bronaste dobe ali grški mračni vek (približno 1100-750 let pred našim štetjem).
• Arhaično obdobje (približno 750-500 let pred našim štetjem). Umetniki so izdelovali večje prostostoječe skulpture v togih pozah s sanjskim "arhaičnim nasmehom". Arhaično obdobje se konča z strmoglavljenjem zadnjega atenskega tirana leta 510 pr. n. št.
• Klasično obdobje (približno 500-323 pr. n. št.) je imelo slog, ki so ga poznejši opazovalci imeli za izjemen primer (tj. "klasični") - na primer Partenon. Politično so v klasičnem obdobju prevladovale Atene in Delijska liga v 5. stoletju. V začetku 4. stoletja pred našim štetjem jih je izpodrinila špartanska hegemonija. Nazadnje je obstajala Korintska liga, ki jo je vodil Makedonec.

• Helenistično obdobje (323-146 pr. n. št.) je obdobje, ko sta se grška kultura (helenistična umetnost) in moč razširili na Bližnji in Srednji vzhod. To obdobje se začne z Aleksandrovo smrtjo in konča z rimsko osvojitvijo.
• Rimska Grčija. To je obdobje med rimsko zmago v bitki pri Korintu leta 146 pred našim štetjem in ustanovitvijo Bizanca, ki ga je Konstantin leta 330 n. št. razglasil za prestolnico rimskega cesarstva.
• Zadnja faza antike je obdobje pokristjanjevanja v poznem 4. do zgodnjem 6. stoletju. Končalo se je z zaprtjem poznejše različice Platonove akademije s strani Justinijana I. leta 529 n. št.

Pismenost

V 8. stoletju pred našim štetjem so se Grki drugič naučili brati in pisati. Pismenost so izgubili ob koncu mikenske kulture, ko je sredozemski svet zapadel v temni vek. Grški temni vek (~1100 pr. n. št. - 750 pr. n. št.) ali propad bronaste dobe je obdobje v zgodovini antične Grčije in Anatolije, iz katerega ni pisnih zapisov in je malo arheoloških ostankov.

Grki so abecedo spoznali od drugega starodavnega ljudstva, Feničanov. Vnesli so vanjo nekaj prilagoditev. Zlasti so uvedli pravilne črke za samoglasnike, kar je bilo potrebno za njihov jezik. Njihovo abecedo so posnemali Rimljani, tako da jo danes uporablja večina sveta.

Politična struktura

Stara Grčija je imela enoten jezik in kulturo, vendar je bila združena šele leta 337 pred našim štetjem, ko je Makedonija premagala Atene in Tebe. S tem se je končalo klasično obdobje in začelo helenistično obdobje. Tudi takrat so bila osvojena mesta le pridružena Korintski ligi Filipa II. makedonskega; niso bila zasedena in so si vladala sama.

Mestne države

Staro Grčijo je sestavljalo več sto bolj ali manj neodvisnih mestnih držav. To se je razlikovalo od drugih družb, ki so bile plemenske ali kraljevine, ki so vladale na razmeroma velikih ozemljih.

Geografija Grčije, ki jo delijo hribi, gore in reke, je nedvomno prispevala k naravi antične Grčije. Po eni strani stari Grki niso dvomili, da so "eno ljudstvo"; imeli so isto vero, isto osnovno kulturo in isti jezik. Vendar je bila vsaka mestna država ali "polis" neodvisna; o združitvi so stari Grki redko razpravljali. Tudi ko se je med drugo perzijsko invazijo na Grčijo skupina mestnih držav povezala, da bi branila Grčijo, je večina polisov ostala nevtralna, po perzijskem porazu pa so se zavezniki hitro vrnili k medsebojnim sporom.

Glavne značilnosti starogrškega političnega sistema so bile:

1. Njegova razdrobljenost. Ni bilo ene države, ampak veliko majhnih državic, imenovanih "mestne države".
2. Poudarek na mestih v majhnih državah.
3. Kolonije, ki so jih ustanavljali po Sredozemlju, so bile neodvisne od mesta ustanovitelja. Vendar so bile naklonjene svojemu "matičnemu mestu".
4. Osvojitev ali neposredna vladavina druge mestne države je bila zelo redka.
5. Mesta so se združevala v lige, člani pa so včasih izstopili iz ene lige in se pridružili drugi.

Kasneje, v klasičnem obdobju, je bilo lig manj in so bile večje, prevladovalo pa je eno mesto (zlasti Atene, Šparta in Tebe). Pogosto so bila mesta prisiljena v pridružitev pod grožnjo vojne (ali kot del mirovne pogodbe). Ko je Filip II. makedonski "osvojil" osrčje antične Grčije, ni poskušal priključiti ozemlja ali ga združiti v novo pokrajino. Vendar je večino mest prisilil, da so se pridružila njegovi Korintski ligi.

Kraljestva

Nekatera mesta so bila demokratična, druga aristokratska, tretja pa monarhična. V nekaterih je bilo veliko revolucij, v katerih je ena vrsta vladavine zamenjala drugo. Znano grško kraljestvo je Makedonija, ki je z osvojitvijo Perzijskega cesarstva (vključno s starodavnim Egiptom) in seganjem do današnje Indije za kratek čas postala največji imperij, kar jih je takrat videl svet. Drugi znani kraljestvi sta Epir in Tesalija.

Monarhije v antični Grčiji niso bile absolutne, saj je običajno obstajal svet starejših državljanov (senat ali v Makedoniji kongres), ki je svetoval kralju. Ti ljudje niso bili izvoljeni ali izbrani na loteriji kot v demokratičnih mestnih državah.

Državljani

Državljani, ki so lahko sodelovali v vladi v antični Grčiji, so bili običajno moški, ki so bili v mestu svobodno rojeni. Ženske, sužnji in (običajno) prebivalci, rojeni drugje, niso imeli volilne pravice. Podrobnosti so se med mesti razlikovale. Primer so Atene: Prebivalci Aten so bili v treh skupinah: državljani, metiki (tujci s stalnim prebivališčem) in sužnji. Državljani so bili prebivalci, katerih predniki so bili Atenci že tri generacije. Državljani moškega spola so imeli pravice svobodnih ljudi in so bili lahko izbrani za opravljanje katerega koli uradnega državnega položaja. "Od približno 150 000 prebivalcev mestne države Atika jih je imela le približno petina privilegij državljanstva". Ženske, ki so bile državljanke v Atenah, niso mogle sodelovati na političnih položajih, v Šparti pa so lahko.

Kolonije

Število Grkov je naraščalo in kmalu niso mogli pridelati dovolj hrane za vse ljudi. Ko se je to zgodilo, je mesto poslalo ljudi, da bi ustanovili novo mesto, znano kot kolonija.

Ker je bil teren razgiban, je večina potovanj potekala po morju. Zato so ob obali nastala številna nova mesta. Prva nova mesta so nastala v Anatoliji (Mala Azija), pozneje pa ob Črnem morju, na Cipru, v južni Italiji, na Siciliji in v okolici današnjega Bengazija v Libiji. Na reki Nil v Egiptu so celo ustanovili mesto Naucratis. Današnja mesta Sirakuze, Neapelj, Marseille in Istanbul so nastala kot grška mesta Sirakuza, Neapolis, Massilia in Bizanc.

Velika četverica

V 6. stoletju pred našim štetjem so nekatera mesta postala veliko pomembnejša od drugih. To so bila Korint, Tebe, Šparta in Atene.

Špartanci so bili zelo disciplinirani vojaki. Zmagali so ljudi, ki so živeli v njihovi bližini, ti pa so morali obdelovati zemljo za Špartance. Ti "heloti" so morali Špartancem dati del hrane, ki so jo pridelali, zato Špartancem ni bilo treba delati. Namesto tega so se naučili biti boljši vojaki. Špartancev ni bilo veliko, bilo pa je veliko helotov. Špartanska vojaška moč je nadzorovala helote. Špartanci so imeli dva dedna kralja, ki sta jih vodila v vojni. Doma jim je vladala tudi skupina starcev, ki se je imenovala Gerozija (senat).

Atene so postale demokracija leta 510 pred našim štetjem. Moški so prišli na kraj v središču mesta in se odločili, kaj storiti. To je bilo prvo mesto na svetu, kjer so ljudje odločali o tem, kaj naj stori njihova država. Pogovarjali so se in nato v buleju (parlamentu) glasovali o tem, kaj naj storijo. Vendar ženske niso volile. Atene so imele sužnje. Ti sužnji so bili v lasti gospodarjev in so jih lahko prodali komu drugemu. Atenski sužnji so bili manj svobodni kot špartanski hlapci. Atenski državljani so vsako leto izvolili osem generalov, ki so jih vodili v vojni.

Leta 499 pred našim štetjem so se grška mesta v Anatoliji uprla. Niso več želela, da bi jim vladala Perzija. Atene so poslale 20 ladij v boj proti Perzijcem na morju. Grki v Anatoliji so bili poraženi. Perzijski kralj Darij se je odločil kaznovati Atene. V boj proti Atenam je poslal vojake in ladje.

Atene so Šparto zaprosile za pomoč. Šparta je želela pomagati, vendar ni mogla, saj je imela v tistem času verski praznik. Atene so poslale svoje vojake proti perzijskim vojakom: v bitki pri Maratonu (490 pr. n. št.) so Perzijce premagali. Nato je prišla pomoč iz Šparte.

V bitki pri Termopilah so se Špartanci pod vodstvom Leonida uprli veliki perzijski vojski. Po nekaj dneh je izdajalec Efialt vodil Perzijce okoli prelaza za grško vojsko. Leonidas je spoznal, da je poraz neizogiben, zato je izpustil veliko svojih mož. Tisti, ki so ostali, so vedeli, da se bodo borili na življenje in smrt. Leonid je doma obdržal elitne hoplite (pešce), ki so imeli žive sinove. Ostali so tudi zavezniški Tepijci in Tebanci, ki so se prostovoljno javili, da ostanejo.

Tretji dan je Leonidas s 300 špartanskimi hopliti in njihovimi zavezniki vodil proti Kserksu in njegovi mogočni vojski. Špartanci so se do smrti borili s perzijskimi silami, da bi dovolj dolgo blokirali prelaz in tako zadržali Kserksa in njegovo vojsko, medtem ko je preostala grška vojska pobegnila.

Po Termopilah so se številni Grki želeli odpraviti na jug, na Peloponez. Ker je Korintski preliv, pot na Peloponez, zelo ozek, so se mnogi želeli tam boriti proti Perzijcem.

Atene so bile severno od Korinta in so imele mornarico. Atenski voditelj Temistokles se je želel boriti proti Perzijcem pri otoku Salamini. Kserks se je odločil, da bo poslal svoje ladjevje proti grški floti, preden bi se grške ladje lahko odpravile na Peloponez. Grško ladjevje je premagalo Perzijce v bitki pri Salamini. Kserks je nato s številnimi vojaki odšel domov, perzijska vojska pa je ostala v Grčiji. Ta vojska je bila poražena v bitki pri Plateji leta 479 pred našim štetjem.

Po porazu Perzijcev pri Plateji so Špartanci storili zelo malo. Vendar je bila Perzija še vedno nevarna. Atene so zaprosile grška mesta na otokih v Egejskem morju in v Anatoliji, naj se jim pridružijo. Ta mesta so se strinjala, ker so se bala Perzije. Ta mesta so ustanovila Delijsko ligo, Atene pa so bile njen vodja. Številna mesta Delijske lige so morala Atenam plačevati davek. Atene so s tem denarjem zgradile številne ladje in Partenon. Šparta je bila še vedno močna na kopnem, vendar so bile Atene močnejše na morju. Med Atenami in Šparto je večkrat prišlo do vojne. Nato so se Atene odločile poslati veliko ladij na Sicilijo, da bi se borile proti mestu Sirakuze. Šparta je Sirakuzam poslala pomoč in Atene so bile poražene. Nobena od atenskih ladij se ni vrnila.

Šparta je želela zgraditi ladje za boj proti Atenam. Šparta je potrebovala veliko časa, da je premagala Atene, vendar so Špartanci v bitki pri Egospotami uničili večino atenskih ladij. Atenčani so uporabljali zelo napredno vrsto ladij, znano kot trireme. Ta zelo napredna bojna plovila so imela izpopolnjene bojne sisteme, poganjali pa so jih veslači. Na sprednji strani trireme je bil velik bronast ovnovec. Veslači so zelo hitro veslali na sovražnikovo ladjo in v njen trup naredili luknjo. To je bil najučinkovitejši način za uničevanje drugih čolnov. Včasih so se vojaki (imenovani hopliti) na triremi vkrcali na sovražnikovo ladjo in jo obdržali za svojo. Kljub temu je bila atenska flota trirem uničena v bitki leta 405 pred našim štetjem. Naslednje leto so se Atene predale in vojne je bilo konec.

Če moški niso delali, se prepirali ali razpravljali o politiki, so lahko ob praznikih obiskali starogrško gledališče in gledali drame, komedije ali tragedije. Te so pogosto vključevale politiko in bogove grške mitologije. Ženske v gledališču niso smele nastopati; ženske vloge so igrali moški igralci.

Ženske so opravljale gospodinjska dela, kot so predenje, tkanje, čiščenje in kuhanje. Niso sodelovale v javnem življenju ali politiki. Ženske iz bogatih družin so imele sužnje, ki so zanje opravljali gospodinjska dela.

Slavne olimpijske igre so v Olimpiji potekale vsaka štiri leta. Bile so namenjene samo moškim, ženske se jih niso smele udeležiti niti kot gledalke. Športi so bili tek, met kopja, met diska in rokoborba. Igre so bile nenavadne, saj so lahko športniki prihajali iz vseh grških mest.

Drugo tekmovanje, Herejske igre, je potekalo za ženske. Prav tako je potekalo na Olimpu ob drugem času kot moške igre.

Pravila za dekleta v Šparti so bila drugačna kot v drugih mestih. Izobraževale so se na istih dogodkih kot fantje, saj so Špartanci verjeli, da bodo močne ženske rodile močne otroke, ki bodo v prihodnosti postali bojevniki. Njihove atletinje so bile neporočene in so tekmovale gole ali v kratkih oblekah. Fantom je bilo dovoljeno opazovati športnice v upanju, da se bodo poročili in ustvarili potomce.

Kasneje, v klasičnem obdobju, so lahko dekleta tekmovala na istih festivalih kot moški.