Bitka pri Maratonu (490 pr. n. št.) — zmaga Aten nad Perzijci
Bitka pri Maratonu (490 pr. n. št.): epska zmaga Aten nad Perzijci, konec Darijeve invazije in začetek grško‑perzijskih spopadov — zgodovina, taktika in posledice bitke.
Bitka pri Maratonu je potekala septembra 490 pred našim štetjem na Maratonski planini. V njej so se spopadli Atenci in Perzijci. Atene je podprla majhna enota iz mesta Plateja. Bitka je pomenila konec prvega poskusa Perzije pod vodstvom kralja Darija I., da bi osvojila Grčijo. Bila je del prve grško-perzijske vojne.
Perzijska invazija je bila odgovor na grško udeležbo v jonskem uporu. Atene in Eretrija sta takrat poslali sile v podporo mestom v Joniji, ki so skušala strmoglaviti perzijsko oblast. Atencem in Eretrijcem je uspelo zavzeti in požgati Sardis, vendar so se morali s hudimi izgubami umakniti. V odgovor na ta napad je Darij prisegel, da bo Atene in Eretrijo požgal do tal.
Ozadje in priprave
Perzijska odprava leta 490 pr. n. št. je bila del kazenskega pohoda proti mestom, ki so pomagala jonijskim upornikom. Perzijsko vojsko sta vodila poveljnika Datis in Artaphernes, ki sta najprej osvojila in razdejala Eretrijo. Perzijci so nato pristali na ravnini pri Maratonu, približno 40 kilometrov severovzhodno od Aten, kjer so izkrcali pehoto in se pripravili na srečanje z atensko vojsko.
Potek bitke
Atenska vojska je bila sestavljena predvsem iz težko oklepanih pešakov (hoplitov), okoli 10.000 Atencev in približno 1.000 bojevnikov iz Plateje. Poveljniki Atencev (strategi) so se sprva obotavljali, a je Miltiad, eden izmed strategov, prepričal sogovornike v napad. Natančne številke sil so predmet razprav — Herodot navaja perzijsko vojsko v velikosti približno 20.000 pešakov, moderne ocene pa segajo od manjših do precej večjih številk.
Atenci so uporabili klasično grško formacijo falange, s tesno povezano linijo ščitov in sulic, ter so namerno oslabili sredino svoje vrste in okrepili krila. Ko so napadli, so krili sovražno jedro obkolila in ga premagala; perzijska pehota je bila poražena in zbežala proti ladjam. Atenci so jim sledili in preprečili, da bi se Perzijci s pomočjo ladij ponovno izkrcali pri Atenah.
Izid in žrtve
Po pričevanju starogrških virov so bile atenske izgube sorazmerno majhne — pogosto navajajo okoli 192 Atencev in 11 Platejcev mrtvih — medtem ko naj bi Perzijci izgubili več tisoč mož (Herodot navaja približno 6.400 mrtvih). Te številke so predmet zgodovinske razprave in lahko presegajo realne vrednosti, a jasno kažejo na odločilno grško zmago.
Po bitki so Atenci pohiteli nazaj v mesto, da bi preprečili morebitni desant Perzijcev. Zgodba o tekaču, ki je prinesel novico o zmagi v Atenah in je zaradi izčrpanosti padel mrtev, je postala legenda in navdihnila današnjo maratonsko disciplino; njena natančnost in podrobnosti pa so zgodovinsko sporne.
Pomen in posledice
Bitka pri Maratonu je imela velik simbolni in politični pomen: zaustavila je prvo perzijsko invazijo in veliko prispevala k utrditvi atenske samozavesti in političnega vpliva v Grčiji. Uspeh je povečal sloves Aten in poudaril učinkovitost hoplitske vojne taktike v primerjavi s perzijsko kombinacijo lahke pehote in lokostrelcev. Hkrati zmaga ni dokončno zaustavila perzijskih ambicij — naslednji velik pohod proti Grčiji je izvedel Darijev sin Xerxes leto 480 pr. n. št.
Viri in arheološke sledi
Glavni starodavni vir za bitko je Herodot; druge informacije so iz kasnejših avtorjev in iz arheoloških najdb. Na območju Marathona so ohranjeni grobovi in spomeniki, med njimi t. i. tumulus (grobnica) padlih Grkov in različni spomeniki, ki opozarjajo na pomen dogodka v antični in novejši grški zgodovini.
Opombe o zgodovinski interpretaciji
Pri obravnavi Maratona je treba upoštevati, da so podrobnosti (številke, natančen potek posameznih manevrov, vloga kavalrije) pogosto negotove in odvisne od virov z različnimi nameni in pristranskostmi. Kljub temu bitka ostaja eden ključnih dogodkov v zgodnjem konfliktu med grškimi mestnimi državami in Perzijskim imperijem ter pomembna prelomnica v zgodbah o grški svobodi in vojaški tradiciji.
Tipičen hoplit
Perzijska invazija
Ko je bil jonski upor zatrt s perzijsko zmago v bitki pri Ladu, je Darij začel načrtovati osvojitev Grčije. Leta 490 pr. n. št. je poslal pomorsko skupino pod vodstvom Datisa in Artaferna čez Egejsko morje, da bi si podredila Kiklade, skupino grških otokov v Egejskem morju. Naslednji korak je bil napad na Atene in Eretrijo. Po uspešni kampanji v Egejskem morju so Perzijci premagali, zajeli in požgali Eretrijo. "/
Perzijska vojska je nato odplula proti Atiki. Izkrcale so se na plaži Schinias na vzhodnem koncu Maratonskega zaliva. Široko polje, imenovano Maratonska ravnica, je bilo ravno, položno in idealno za bitko. Atenci, ki se jim je pridružila manjša sila iz Plateje, so krenili proti Maratonu in blokirali dva izhoda z maratonske ravnice. Pet dni je trajalo brezizhodno stanje. Nato so se Atenci iz nejasnih razlogov odločili, da bodo napadli Perzijce. Kljub številčni prednosti Perzijcev so se grški hopliti izkazali za zelo učinkovite proti lažje oboroženi perzijski pehoti. Premagali so perzijska krila, nato pa se usmerili proti središču perzijske linije.
Posledice
Poraz pri Maratonu je bila odločilna zmaga, ki je pomenila konec prve perzijske invazije na Grčijo. Perzijske sile so se umaknile v Azijo. Darij je nato začel zbirati veliko novo vojsko, s katero si je nameraval popolnoma podrediti Grčijo. Vendar so se leta 486 pr. n. št. njegovi egiptovski podaniki uprli in odložili vsako grško ekspedicijo. Po Darjevi smrti je njegov sin Kserks I. ponovno začel priprave na drugo invazijo na Grčijo, ki se je končno začela leta 480 pr. n. št.
Bitka pri Maratonu je bila prelomna v grško-perzijskih vojnah, saj je Grkom pokazala, da je Perzijce mogoče premagati. Končna grška zmaga v teh vojnah se je začela pri Maratonu. V naslednjih dvesto letih se je razvila klasična grška civilizacija, ki je imela velik vpliv na zahodno družbo. Zato se bitka pri Maratonu pogosto obravnava kot ključni trenutek v evropski zgodovini.
John Stuart Mill je menil, da je "bitka pri Marathonu, celo kot dogodek v britanski zgodovini, pomembnejša od bitke pri Hastingsu". Bitka pri Maratonu je danes morda bolj znana kot navdih za maratonsko dirko. Čeprav je bila legenda o grškem glasniku, ki je z novico o zmagi tekel v Atene, zgodovinsko netočna, je postala navdih za ta atletski dogodek, ki je bil uveden na olimpijskih igrah v Atenah leta 1896 in je sprva potekal med Marathonom in Atenami.
Bitka
Ko je bila atenska linija pripravljena, je po navedbah enega od virov Miltiades dal preprost znak za napredovanje: "Na njih".p191 Najverjetneje so korakali, dokler niso dosegli meje učinkovitosti lokostrelcev, t. i. "pretečenega območja" (približno 200 metrov), nato pa so se podali v tek proti sovražniku.p66 Herodot domneva, da se je grška vojska prvič tako pognala v boj; verjetno zato, ker se je grška vojska prvič soočila s sovražnikom, ki je bil sestavljen pretežno iz strelskih enot (lokostrelci, metalci kopja).
Vse to je Perzijce očitno zelo presenetilo. Skozi točo puščic, večinoma zaščitena z oklepom, se je grška linija končno srečala s sovražnikovo vojsko. Holland podaja sugestiven opis:
"Sovražnik, ki jim je bil neposredno na poti ..., je z grozo ugotovil, da [Atenijci] še zdaleč niso lahka paša za njihove lokostrelce, kot so si sprva predstavljali, ampak da jih ne bodo ustavili ... Učinek je bil uničujoč. Atenci so svoj način bojevanja izpopolnili v boju z drugimi falanxami, ko so se leseni ščiti udarjali ob lesene ščite, železne konice kopij ob bronaste prsi ... V prvih strašnih sekundah trka je bilo slišati le drobljenje kovine v meso in kosti, nato pa se je atenska plima zgrnila nad može, ki so za zaščito nosili kvečjemu prešite jerke in bili oboroženi morda zgolj z loki ali praki. Pepelna kopja hoplitov niso drsela ... temveč so lahko zabodala in spet zabodla, in tisti od sovražnikov, ki so se izognili njihovemu strašnemu trkanju, so se zlahka zdrobili do smrti pod težo napredujočih bronastih mož."194–197
Atenska krila so hitro premagala slabše perzijske levije (nabornike) na bokih, nato pa so se obrnila navznoter in obkolila perzijsko središče, ki je bilo uspešnejše v boju z redkim grškim središčem. Bitka se je končala, ko je perzijsko središče v paniki krenilo proti svojim ladjam, ki so jih zasledovali Grki. Nekateri, ki se niso zavedali lokalnega terena, so pobegnili proti močvirjem, kjer je neznano število ljudi utonilo.p71 Atenci so Perzijce zasledovali do njihovih ladij in uspeli zajeti sedem ladij, čeprav jih je večina lahko splavala.
Herodot navaja, da je bilo na bojišču preštetih 6400 perzijskih trupel. Ni znano, koliko jih je še umrlo v močvirjih. Atenci so izgubili 192 mož, Platajci pa 11.
Prva faza bitke.
Druga faza bitke.
Vprašanja in odgovori
V: Kdaj je potekala bitka pri Maratonu?
O: Bitka pri Maratonu je potekala septembra 490 pred našim štetjem.
V: Kdo se je boril v bitki pri Maratonu?
O: Bitka pri Maratonu je potekala med Atenci in Perzijci.
V: Kdo je v bitki pri Maratonu podpiral Atene?
O: Atene je podprla majhna vojska iz mesta Plateja.
V: Kakšen je bil pomen bitke pri Maratonu?
O: Bitka pri Maratonu je pomenila konec prvega poskusa Perzije pod vodstvom kralja Darija I., da bi osvojila Grčijo.
V: Zakaj je Perzija napadla Grčijo?
O: Perzija je napadla Grčijo zaradi grške udeležbe v jonskem uporu.
V: Kaj sta Atene in Eretrija skušali doseči v jonskem uporu?
O: Atene in Eretrija sta poslali sile v podporo mestom v Joniji, ki so poskušala strmoglaviti perzijsko vladavino.
V: Zakaj je Darij prisegel, da bo Atene in Eretrijo požgal do tal?
O: Darij je prisegel, da bo Atene in Eretrijo požgal do tal, kot odgovor na napad Atencev in Eretrijcev, ki jim je uspelo zavzeti in požgati Sardis, vendar so se morali s hudimi izgubami umakniti.
Iskati