Bitka pri Maratonu (490 pr. n. št.) — zmaga Aten nad Perzijci

Ko je bil jonski upor zatrt s perzijsko zmago v bitki pri Ladu, je Darij začel načrtovati osvojitev Grčije. Leta 490 pr. n. št. je poslal pomorsko skupino pod vodstvom Datisa in Artaferna čez Egejsko morje, da bi si podredila Kiklade, skupino grških otokov v Egejskem morju. Naslednji korak je bil napad na Atene in Eretrijo. Po uspešni kampanji v Egejskem morju so Perzijci premagali, zajeli in požgali Eretrijo. "/

Perzijska vojska je nato odplula proti Atiki. Izkrcale so se na plaži Schinias na vzhodnem koncu Maratonskega zaliva. Široko polje, imenovano Maratonska ravnica, je bilo ravno, položno in idealno za bitko. Atenci, ki se jim je pridružila manjša sila iz Plateje, so krenili proti Maratonu in blokirali dva izhoda z maratonske ravnice. Pet dni je trajalo brezizhodno stanje. Nato so se Atenci iz nejasnih razlogov odločili, da bodo napadli Perzijce. Kljub številčni prednosti Perzijcev so se grški hopliti izkazali za zelo učinkovite proti lažje oboroženi perzijski pehoti. Premagali so perzijska krila, nato pa se usmerili proti središču perzijske linije.

Poraz pri Maratonu je bila odločilna zmaga, ki je pomenila konec prve perzijske invazije na Grčijo. Perzijske sile so se umaknile v Azijo. Darij je nato začel zbirati veliko novo vojsko, s katero si je nameraval popolnoma podrediti Grčijo. Vendar so se leta 486 pr. n. št. njegovi egiptovski podaniki uprli in odložili vsako grško ekspedicijo. Po Darjevi smrti je njegov sin Kserks I. ponovno začel priprave na drugo invazijo na Grčijo, ki se je končno začela leta 480 pr. n. št.

Bitka pri Maratonu je bila prelomna v grško-perzijskih vojnah, saj je Grkom pokazala, da je Perzijce mogoče premagati. Končna grška zmaga v teh vojnah se je začela pri Maratonu. V naslednjih dvesto letih se je razvila klasična grška civilizacija, ki je imela velik vpliv na zahodno družbo. Zato se bitka pri Maratonu pogosto obravnava kot ključni trenutek v evropski zgodovini.

John Stuart Mill je menil, da je "bitka pri Marathonu, celo kot dogodek v britanski zgodovini, pomembnejša od bitke pri Hastingsu". Bitka pri Maratonu je danes morda bolj znana kot navdih za maratonsko dirko. Čeprav je bila legenda o grškem glasniku, ki je z novico o zmagi tekel v Atene, zgodovinsko netočna, je postala navdih za ta atletski dogodek, ki je bil uveden na olimpijskih igrah v Atenah leta 1896 in je sprva potekal med Marathonom in Atenami.

Ko je bila atenska linija pripravljena, je po navedbah enega od virov Miltiades dal preprost znak za napredovanje: "Na njih".^p191 Najverjetneje so korakali, dokler niso dosegli meje učinkovitosti lokostrelcev, t. i. "pretečenega območja" (približno 200 metrov), nato pa so se podali v tek proti sovražniku.^p66 Herodot domneva, da se je grška vojska prvič tako pognala v boj; verjetno zato, ker se je grška vojska prvič soočila s sovražnikom, ki je bil sestavljen pretežno iz strelskih enot (lokostrelci, metalci kopja).

Vse to je Perzijce očitno zelo presenetilo. Skozi točo puščic, večinoma zaščitena z oklepom, se je grška linija končno srečala s sovražnikovo vojsko. Holland podaja sugestiven opis:

"Sovražnik, ki jim je bil neposredno na poti ..., je z grozo ugotovil, da [Atenijci] še zdaleč niso lahka paša za njihove lokostrelce, kot so si sprva predstavljali, ampak da jih ne bodo ustavili ... Učinek je bil uničujoč. Atenci so svoj način bojevanja izpopolnili v boju z drugimi falanxami, ko so se leseni ščiti udarjali ob lesene ščite, železne konice kopij ob bronaste prsi ... V prvih strašnih sekundah trka je bilo slišati le drobljenje kovine v meso in kosti, nato pa se je atenska plima zgrnila nad može, ki so za zaščito nosili kvečjemu prešite jerke in bili oboroženi morda zgolj z loki ali praki. Pepelna kopja hoplitov niso drsela ... temveč so lahko zabodala in spet zabodla, in tisti od sovražnikov, ki so se izognili njihovemu strašnemu trkanju, so se zlahka zdrobili do smrti pod težo napredujočih bronastih mož."^194–197

Atenska krila so hitro premagala slabše perzijske levije (nabornike) na bokih, nato pa so se obrnila navznoter in obkolila perzijsko središče, ki je bilo uspešnejše v boju z redkim grškim središčem. Bitka se je končala, ko je perzijsko središče v paniki krenilo proti svojim ladjam, ki so jih zasledovali Grki. Nekateri, ki se niso zavedali lokalnega terena, so pobegnili proti močvirjem, kjer je neznano število ljudi utonilo.^p71 Atenci so Perzijce zasledovali do njihovih ladij in uspeli zajeti sedem ladij, čeprav jih je večina lahko splavala.

Herodot navaja, da je bilo na bojišču preštetih 6400 perzijskih trupel. Ni znano, koliko jih je še umrlo v močvirjih. Atenci so izgubili 192 mož, Platajci pa 11.