Konec bronaste dobe (1200-1150 pr. n. št.): propad Mikene, Hetitov in Egipta

Anatolija

Vsako pomembno anatolsko najdišče iz prejšnje pozne bronaste dobe ima uničevalno plast. Zdi se, da se civilizacija še naslednjih tisoč let ni dvignila na enako raven kot pri Hetitih. Hattusa, hetitska prestolnica, je bila požgana in zapuščena ter nikoli več naseljena. Troja je bila uničena vsaj dvakrat, nato pa zapuščena vse do rimskih časov.

Ciper

Oropanje in požiganje najdišč Enkomi, Kition in Sinda se je morda zgodilo dvakrat, preden so bila zapuščena. Prvotno sta bila predlagana dva vala uničenja, približno 1230 pr. n. št. s strani morskih ljudstev in približno 1190 pr. n. št. s strani egejskih beguncev.

Sirija

Na sirskih najdiščih so že prej našli dokaze o trgovinskih povezavah z Egiptom in Egejskim morjem v pozni bronasti dobi. Dokazi v Ugaritu kažejo, da je do uničenja prišlo po vladavini Merenptaha.

Zadnji bronastodobni kralj Ugarita Ammurapi je bil sodobnik hetitskega kralja Suppiluliuma II. Natančni datumi njegovega vladanja niso znani. Kraljevo pismo je ohranjeno na eni od glinenih ploščic, ki so jih našli zažgane v požaru ob uničenju mesta. Ammurapi v dramatičnem odgovoru na prošnjo kralja Alasije (Ciper) za pomoč poudarja resnost krize, s katero se soočajo številne bližnjevzhodne države zaradi invazije napredujočih morskih ljudstev:

Moj oče, glej, sovražnikove ladje so prišle (sem); moja mesta(?) so bila požgana in v moji deželi so delali hudobijo. Ali moj oče ne ve, da so vse moje čete in vozovi(?) v deželi Hatti in vse moje ladje v deželi Lukka? ... Tako je dežela prepuščena sama sebi. Naj moj oče to ve: sedem sovražnikovih ladij, ki so prišle sem, nam je povzročilo veliko škode.

Na žalost za Ugarit ni prišla nobena pomoč in Ugarit je ob koncu bronaste dobe pogorel do tal. Klinopisna tablica, najdena leta 1986, kaže, da je bil Ugarit uničen po Merneptahovi smrti, okoli leta 1178 pred našim štetjem.

Levant

Vsa središča vzdolž obalne poti od Gaze proti severu so bila uničena in do trideset let niso bila ponovno zasedena.

Grčija

Nobena od mikenskih palač iz pozne bronaste dobe se ni ohranila. Najbolj so bile uničene palače in utrjena mesta. Tebe so bile eden prvih primerov tega. Njegova palača je bila med letoma 1300 in 1200 pred našim štetjem večkrat izropana. Nazadnje jo je uničil požar.

Na številnih drugih mestih je povsem nejasno, kaj se je zgodilo. Jasno je, da so Atene v času bronastodobnega propada doživele precejšen zaton. Na tem najdišču ni dokazov o kakršnem koli pomembnem uničenju. Utrdbe na tem najdišču kažejo na strah pred zatonom Aten. Možno je, da opustitev Aten ni bila nasilna in da so bili predlagani drugi vzroki.

Peloponez je bil daleč najbolj prizadet v Grčiji. Do 90 % manjših najdišč v regiji je bilo opuščenih, kar kaže na veliko depopulacijo v regiji. Tako kot pri mnogih drugih uničenih najdiščih v Grčiji tudi tu ni jasno, kako je do tega uničenja prišlo. Mesto Mikene, na primer, je bilo prvotno uničeno v potresu leta 1250 pred našim štetjem, o čemer priča prisotnost zdrobljenih trupel, zakopanih v porušenih stavbah. Vendar je bilo mesto obnovljeno, da bi bilo leta 1190 pred našim štetjem uničeno zaradi vrste velikih požarov. Robert Drews domneva, da bi lahko bili požari posledica napada na najdišče in njegovo palačo. Eric Cline to zanika in opozarja na pomanjkanje arheoloških dokazov o napadu.

Podobno se je zgodilo v Tirinu leta 1200 pred našim štetjem, ko je potres uničil velik del mesta, vključno s palačo. Vendar je verjetno, da je bilo mesto še nekaj časa po potresu naseljeno. Zato obstaja splošno soglasje, da potresi niso trajno uničili Miken in Tírinsa, saj s fizičnim uničenjem ni mogoče v celoti pojasniti propada. Vzrok za nadaljnje propadanje teh krajev bi lahko bil okoljski. Zlasti je bilo pomanjkanje domače hrane. Palače so bile pomembne pri upravljanju in skladiščenju uvožene hrane. Njihovo uničenje je poslabšalo še pomembnejši dejavnik pomanjkanja hrane. Pomen trgovine potrjuje tudi pomanjkanje dokazov o nasilnem ali nenadnem propadu Miken.

Požar, ki je opustošil Pilos okoli leta 1180, kaže na nasilno uničenje mesta. Obstaja nekaj dokazov, da je Pilos pričakoval napad z morja, saj so tablice v Pilosu govorile o "stražarjih, ki so varovali obalo". Tablice ne dajejo nobenega konteksta o tem, na kaj so bili pozorni in zakaj. Ne glede na to, kakšna je bila grožnja z morja, je ta verjetno imela vlogo pri propadu. Ovirala bi trgovino in morda tudi uvoz življenjsko pomembne hrane.

Konec bronaste dobe je pomenil začetek obdobja, ki so ga poimenovali grški temni vek, ki je trajal več kot 400 let. Nekatera mesta, kot so Atene, so bila še naprej zasedena, vendar je bil njihov obstoj precej drugačen. Imela so bolj lokalno področje vpliva, omejeno trgovino in osiromašeno kulturo. Grčija je potrebovala več stoletij, da si je opomogla.

Mezopotamija

Več mest je bilo uničenih, Asirja je izgubila severozahodna mesta, ki jih je Tiglat-Pileser I. po svojem nastopu na kraljevsko mesto ponovno osvojil. Nadzor nad babilonskimi in asirskimi regijami se je razširil komaj prek meja mest. Babilon so izropali Elamiti.

Egipt

Egiptovski imperij je po tem, ko je očitno nekaj časa preživel, sredi 12. stoletja pred našim štetjem (v času vladavine Ramzesa VI.) propadel. To je privedlo do tretjega vmesnega obdobja, tj. obdobja brez dinastije.

Zaključek

Robert Drews opisuje propad kot "najhujšo katastrofo v antični zgodovini, še hujšo od propada zahodnega rimskega cesarstva". Številni ljudje so govorili o kulturnih spominih na katastrofo kot o zgodbah o "izgubljeni zlati dobi". Heziod je na primer govoril o zlati, srebrni in bronasti dobi, ki jo je od sodobnega krutega sveta železne dobe ločila doba junakov.

To je bilo obdobje, povezano s propadom osrednje oblasti, upadom prebivalstva, zlasti v mestih, izgubo pismenosti v Anatoliji in Egejskem morju ter njenim omejevanjem drugod, izginotjem ustaljenih vzorcev mednarodne trgovine na dolge razdalje in vse hujšimi boji za oblast.

Obstajajo različne teorije, ki pojasnjujejo položaj kolapsa, mnoge med njimi pa se med seboj dopolnjujejo.

Vulkani

V tem času je prišlo do izbruha Hekle 3, ki ga egiptologi in britanski arheologi datirajo v leto 1159 pred našim štetjem.

Potresi

Potresi se ponavadi pojavljajo v zaporedju ali "nevihtah", pri čemer lahko močan potres z magnitudo nad 6,5 po Richterjevi lestvici sproži poznejše potrese vzdolž oslabljene prelomne linije. Ko zemljevid potresov položimo na zemljevid uničenih najdišč v pozni bronasti dobi, ugotovimo, da se potresi zelo dobro ujemajo.

Selitve in napadi

Dokazi o tem so razširjene najdbe mečev tipa Naue II (iz jugovzhodne Evrope) po vsej regiji in egipčanski zapisi o vdoru "severnjakov iz vseh dežel". Ugaritska korespondenca iz tistega časa omenja vdore plemen, kot so skrivnostna morska ljudstva. Prav tako zadnji dokumenti iz linearne črke B v Egejskem morju (iz obdobja tik pred propadom) poročajo o velikem porastu piratstva, plenjenja sužnjev in drugih napadov, zlasti v okolici Anatolije. Kasnejše trdnjave ob libijski obali, ki so jih zgradili in vzdrževali Egipčani po vladavini Ramzesa II, so bile zgrajene za zmanjšanje števila napadov.

To teorijo potrjuje dejstvo, da se razpad pokriva s pojavom številnih novih etničnih skupin v regiji. Indoevropska plemena, kot so Frigi, Traki, Makedonci in dorski Grki, so v tem času verjetno prispela s severa. Zdi se, da je bila razširjena tudi migracija Aramejcev - verjetno z jugovzhoda.

Glavni razlogi za te selitve so lahko suša, razvoj vojskovanja/orožja, potresi ali druge naravne nesreče. To pomeni, da teorija o selitvah ni nezdružljiva z drugimi tukaj omenjenimi teorijami.

Obdelava železa

Na propad bronaste dobe lahko gledamo v kontekstu tehnološke zgodovine, v kateri se je tehnologija obdelave železa v regiji počasi in sorazmerno neprekinjeno širila, začenši z zgodnjo obdelavo železa v današnji Bolgariji in Romuniji v 13. in 12. stoletju pred našim štetjem. Leonard R. Palmer je menil, da je bilo železo, čeprav je bilo slabše od bronastega orožja, na voljo v večjem številu, zato so večje vojske uporabnikov železa lahko premagale manjše vojske vozov, ki so uporabljale bron.

Zdaj se zdi, da je prekinitev trgovine na dolge razdalje zmanjšala enostavno oskrbo s kositrom, kar je onemogočilo izdelavo brona. Starejše orodje so reciklirali in nato uporabili železne nadomestke.

Suša

Suša bi zlahka pospešila ali pospešila družbeno-gospodarske težave in privedla do vojn. Pred kratkim je Brian Fagan pokazal, kako je bila preusmeritev sredine zimskih neviht z Atlantika severno od Pirenejev in Alp, ki je v Srednjo Evropo prinesla bolj vlažne razmere, v vzhodno Sredozemlje pa sušo, povezana s propadom v pozni bronasti dobi.

Spremembe v vojskovanju

Robert Drews trdi, da je množična pehota uporabljala novo razvito orožje in oklep.^192ff Namesto kovanih kopij so uporabljali ulite konice in dolge meče, revolucionarno orožje za rezanje in udarce ter kopja. Pojav bronastih livarn kaže, "da je bila množična proizvodnja bronastih artefaktov v Egejskem morju nenadoma pomembna". Homer na primer uporablja "kopja" kot navidezni sinonim za "bojevnika", kar kaže na nadaljnji pomen kopja v boju.

Takšno novo orožje, ki ga je uporabljal proto-hoplitski model pehote, ki je bil sposoben vzdržati napade množičnih vozov, bi destabiliziralo države, ki so temeljile na uporabi vozov s strani vladajočega razreda. To je povzročilo nenaden družbeni zlom, saj so napadalci in/ali pehotni najemniki začeli osvajati, pleniti in požigati mesta.

Razpad splošnih sistemov

Kot razlaga za preobrate v kulturi je bil predstavljen splošni sistemski kolaps. Ta teorija postavlja vprašanje, ali je bil ta kolaps vzrok ali posledica kolapsa bronaste dobe, o katerem razpravljamo.

Na Bližnjem vzhodu so lahko različni dejavniki, vključno z rastjo prebivalstva, degradacijo tal, sušo, tehnologijami izdelave orožja iz litega brona in železa, skupaj povzročili, da je relativna cena orožja (v primerjavi z obdelovalnimi površinami) dosegla raven, ki je bila za tradicionalne aristokracije bojevnikov nevzdržna. V kompleksnih družbah, ki so postajale vse bolj krhke, je ta kombinacija dejavnikov morda prispevala k propadu.

Kritične pomanjkljivosti pozne bronaste dobe so centralizacija, specializacija, kompleksnost in težka politična struktura. Te pomanjkljivosti so se nato pokazale z upori, prestopi, demografskimi krizami (prenaseljenost) in vojnami med državami. Drugi dejavniki, ki so lahko povečali pritisk na krhka kraljestva, so agresija "morskih ljudstev", vpliv piratov na pomorsko trgovino, suša, neuspeh pridelka in lakota.